Modrost negotovosti: sporočilo za dobo tesnobnosti

Alan Watts

Modrost negotovosti Sporočilo za dobo tesnobnosti

Alan Watts

MODROST NEGOTOVOSTI Sporočilo za dobo tesnobnosti

iNFO VRSTA GRADIVA........... : tekstovno gradivo, tiskano ISBN.................... : DRŽAVA IZIDA............ : LETO IZIDA.............. : JEZIK BESEDILA/IZVIRNIKA : PISAVA...................: DELO IMA................ : AVTOR................... : ODGOVORNOST............. : NASLOV.................. : dobo tesnobnosti IMPRESUM................ : TISKARNA................ : FIZIČNI OPIS............ : OPOMBE.................. : insecurity OSTALI NASLOVI.......... : PREDMETNE OZNAKE........ : PREDMETNE OZNAKE........ : UDK..................... : COBISS.SI-ID............ :

monografska publikacija, 961-6067-08-7 Slovenija 1994 slovenski / angleški latinica publikacija ni ilustrirana Watts, Alan - avtor Jurca Tadel, Vesna - prevajalec Modrost negotovosti: sporočilo za Ljubljana : J. Pergar, 1994 v Ljubljani (Ljudska pravica) 96 str. ; 21 cm Prevod dela: The wisdom of The wisdom of insecurity Samospoznavanje samospoznavanje // samozavedanje 130.3 44752640 * * *

METODA DIGITALIZACIJE... OCR..................... OCR PROGRAM............. UREJEVALNIK............. IZVOZ V PDF............. AVTO NASLOVNE SLIKE.....

: : : : : :

optični čitalnik da ABBEYY FineReader 10 OpenOffice.org Writer OpenOffice.org Writer Simon Tong - si.smugmug.com

VSEBINA 1. Doba tesnobnosti 2. Bolečina in čas 3. Veliki tok 4. Modrost telesa 5. O zavedanju 6. Čudoviti trenutek 7. Preobrazba življenja 8. Ustvarjalna moralnost 9. Revizija religije

5 15 21 31 43 51 61 70 81

UVOD

»Umetnost življenja je v popolni občutljivosti za trenutek, v dojemanju vsakega trenutka kot povsem novega in enkratnega ... To ni filozofska teorija, ampak eksperiment. Ta eksperiment je potreben, da bi ugotovili, kako prinaša v igro povsem nove sposobnosti za prilagajanje življenju, in kako dobesedno vsrkava trpljenje in negotovost.« Tako trdi Alan Watts v tej najbolj provokativni od svojih knjig, ki je doživela nešteto ponatisov in je bila prevedena v skoraj vse svetovne jezike. Pravi, da ga že od nekdaj vznemirja zakon obratnega učinka. Kadar poskušaš ostati na površini vode, potoneš; kadar pa skušaš potoniti, oblebdiš na površju. Kadar dih zadržuješ, ti ga zmanjka – kar nemudoma spomni na starodavni in premalo spoštovani pregovor, »Tisti, ki bi rad rešil svojo dušo, jo bo izgubil«. Pričujoča knjiga ponuja razlago tega zakona v luči našega iskanja psihološke varnosti in naših prizadevanj, da bi v religiji in filozofiji našli duhovno in intelektualno gotovost. Avtor jo je napisal v prepričanju, da v času, ko se zdi človeško življenje tako negotovo in nezanesljivo, nobena tema ne bi mogla biti primernejša. V knjigi zagovarja mnenje, da je naša negotovost posledica iskanja varnosti in da je, nasprotno, odrešenje in duševno zdravje mogoče najti samo v radikalnem spoznanju, da se ne moremo rešiti na noben način. Knjiga je napisana v duhu kitajskega modreca Lao Tsuja, ki je trdil, da ne moremo spoznati resnice, dokler se ne odpovemo znanju. Rekel je tudi, da ni nič močnejšega in bolj ustvarjalnega, kot je praznina – ki pa se je bojimo. Na podoben način skuša Alan Watts pokazati, da bistvene resnice religije in metafizike najbolj potrdimo tako, da se zanje ne zmenimo, in da se bodo najmočneje manifestirale, če jih uničimo.

1. DOBA TESNOBNOSTI Po vseh zunanjih znamenjih sodeč je naše življenje iskrica svetlobe med eno in drugo večno temo. Pa tudi ta interval med dvema nočema ni ravno dan brez oblačka, kajti čim bolj smo sposobni občutiti veselje, tem bolj smo dovzetni za trpljenje – in to trpljenje je vedno z nami, najsi bo v ospredju ali v ozadju. Navadili smo se osmišljevati svoje življenje z vero, da obstaja še nekaj več kot le zunanji videz – da živimo za prihodnost, ki bo sledila temu življenju. Kajti zdi se, da nima zunanji videz nobenega smisla. Če naj bi se življenje končalo v bolečini, nepopolnosti in ničnosti, je to kruta in jalova izkušnja za bitja, ki so rojena zato, da bi mislila, upala, ustvarjala in ljubila. Kot razumno bitje si človek želi, da bi njegovo življenje imelo smisel, zato le težko verjame, da življenje ima ta smisel, če ni za vsem nekaj več, kot lahko vidi – če ni večnega reda in večnega življenja za negotovo in bežno izkušnjo življenja-in-smrti. Morda mi ne boste odpustili, ker načenjam tako resna vprašanja v lahkotnem tonu, vendar me problem iskanja smisla v navideznem kaosu izkustva spominja na mojo otroško željo, da bi komu po pošti poslal paket vode. Prejemnik odveže vrvico in si v naročje spusti poplavo. Toda ta trik ne bi nikoli uspel, saj je nemogoče zaviti in zavezati liter vode v paket iz papirja. Nekatere vrste papirja sicer ne razpadejo, če so mokre, vendar nastane problem že pri tem, ko hočete vodo spraviti v obvladljivo obliko in ko hočete zaveza ti vrvico, tako da zavoj ne bi počil. Čim bolj se človek poglablja v poskuse reševanja problemov v politiki in ekonomiji, umetnosti, filozofiji in religiji, tem bolj ima vtis, da pri tem izjemno nadarjeni ljudje zapravljajo svoje sposobnosti za nemogoče in jalove poskuse, da bi spravili vodo življenja v lične in trajne pakete.

5

Veliko razlogov je, zakaj naj bi bilo to še zlasti jasno človeku, ki živi danes. Toliko vemo o zgodovini, o vseh paketih, ki so bili zavezani in ki so tudi temu primerno razpadli. Probleme življenja poznamo do takih podrobnosti, da se upirajo poenostavljanju in so videti bolj zapleteni in brezoblični kot kdajkoli. Poleg tega sta znanost in industrija tako pospešili tempo in nasilnost življenja, da naši paketi razpadajo vsak dan hitreje. V zraku je torej občutek, da živimo v času nenavadne negotovosti. V zadnjih sto letih je propadlo toliko tradicij – družinskega in družabnega življenja, vladanja, ekonomskega reda, vere. Ko minevajo leta, se zdi, da je vedno manj skal, ki se jih lahko oprimemo, vedno manj stvari, ki jih imamo lahko za absolutno resnične in pravilne in za vse čase veljavne. Za nekatere je to dobrodošla osvoboditev izpod omejitev moralnih, družbenih in duhovnih dogem. Za druge je to nevaren in zastrašujoč prelom z razumom in zdravo pametjo, ki lahko človeško življenje vrže v brezupen kaos. Pri večini pa je občutek sproščenosti verjetno vzbudil kratko veselje, ki mu je sledila globoka zaskrbljenost. Kajti če je vse relativno, če je življenje hudournik brez oblike ali cilja, v čigar toku ne more trajati absolutno nič drugega kot sprememba sama, je videti kot nekaj, kar je »brez prihodnosti« in s tem brez upanja. Zdi se, da so ljudje lahko srečni samo, če imajo prihodnost, ki se je lahko veselijo – pa naj je to jutrišnje »uživanje« ali večno življenje po smrti. Vedno več ljudi iz raznih razlogov le težko verjame v to drugo. Prvo pa ima to pomanjkljivost, da »užitka«, potem ko pride, ne moremo doživljati v celoti brez obeta, da ga bomo deležni še več. Če je sreča vedno odvisna od nečesa, kar pričakujemo v prihodnosti, lovimo blodečo lučko nad močvirjem, ki se izogiba našemu prijemu, dokler prihodnost z nami vred ne izgine v breznu smrti. Naša doba ni pravzaprav nič bolj negotova kot katerakoli druga. Revščina, bolezen, vojna, spremembe in smrt niso nič novega. Tudi v najboljših časih ni bila »gotovost« več kot le začasna in navidezna. Toda negotovost človeškega življenja je lahko postala znosna s pomočjo vere v nespremenljive stvari zunaj dosega katastrof – v Boga, v človekovo nesmrtno dušo in v to, da vesolju vladajo večni zakoni pravice.

6

Danes so taki nazori redki, tudi v religioznih krogih. Nobena plast družbe, pa tudi le malo posameznikov, ki se jih je dotaknila sodobna izobrazba, ni povsem ušla močnemu vplivu dvoma. Povsem jasno je, da je v zadnjem stoletju v splošni zavesti avtoriteto religije nadomestila avtoriteta znanosti in da je postal skepticizem vsaj v duhovnih vprašanjih bolj razširjen kot vera. Do razkroja vere je prišlo zaradi iskrenega dvoma, natančnega in pogumnega mišljenja visoko inteligentnih znanstvenikov in filozofov. Gnani od navdušenja in spoštovanja do dejstev so poskušali videti in razumeti življenje takšno, kot je, brez iluzij. Kljub vsemu, kar so storili za izboljšanje življenjskih pogojev, pa njihova podoba vesolja pušča posameznika brez dokončnega upanja. Cena za njihove čudeže na tem svetu je izginotje sveta ki-bo-prišel, tako da nas mika, da bi zastavili staro vprašanje: »Kakšno korist ima človek, če dobi ves svet, a izgubi svojo dušo?« Logika, intelekt in razum so sicer zadovoljni, a srce ostaja lačno. Kajti srce se je naučilo čutiti, da živimo za prihodnost. Znanost nam morda lahko počasi in negotovo zagotovi boljšo prihodnost – a le za nekaj let. Potem pa bo za vsakogar od nas konec. Vsega bo konec. Naj še tako dolgo traja, se mora vse, kar je zgrajeno, tudi razgraditi. Kljub nekaterim nasprotnim mnenjem je to še vedno splošno stališče znanosti. V literarnih in religioznih krogih zdaj pogosto domnevajo, da je konflikt med znanostjo in vero stvar preteklosti. Obstaja celo nekaj precej zagnanih znanstvenikov, ki mislijo, da so bili glavni vzroki za ta konflikt odstranjeni, ko se je sodobna fizika odrekla grobemu atomističnemu materializmu. Toda to ne drži. V večini naših velikih središč učenosti so tisti, ki se posvečajo proučevanju izsledkov znanosti in njenih metod, enako kot kdajkoli oddaljeni od tistega, kar menijo, da je religiozno stališče. Jedrska fizika in relativnost sta sicer res opravili s starim materializmom, vendar nam zdaj nudita sliko vesolja, v kateri je še manj prostora za ideje kakršnegakoli končnega smisla ali cilja. Sodobni znanstvenik ni tako naiven, da bi zanikal obstoj Boga, ker ga ne more odkriti s teleskopom, ali duše, ker je ne more najti s skalpelom. Ugotovil je le, da je ideja Boga logično nepotrebna. Dvomi celo, da ima kakršenkoli smisel. Ne pomaga mu

7

razložiti ničesar, česar ne more razložiti že na kak drug, bolj enostaven način. Če rečemo, da je vse, kar se zgodi, pod okriljem božje previdnosti in nadzora – trdi sodobni znanstvenik – dejansko ne povemo ničesar. Če rečemo, da vse uravnava in ustvarja Bog, je isto, kot če bi rekli: »Vse je odprto« – kar ne pomeni nič. Ideja o Bogu nam ne pomaga priti do nobenih preverljivih napovedi in tako z znanstvenega vidika nima absolutno nikakršne vrednosti. V tem pogledu imajo znanstveniki morda prav, lahko pa se tudi motijo. Naš namen ni, da bi tukaj o tem razpravljali. Ugotoviti moramo le, da ima takšen skepticizem ogromen vpliv in da določa prevladujoči duh našega časa. Znanost je rekla, skratka, naslednje: Ne vemo in po vsej verjetnosti tudi ne moremo vedeti, ali Bog obstaja. Nič, kar vemo, ne daje slutiti, da obstaja, in vsi argumenti, ki naj bi dokazovali njegov obstoj, so se izkazali za nelogične. Resda ni tudi ničesar, kar bi dokazovalo, da Boga ni, vendar ostaja breme dokazovanja na tistih, ki njegov obstoj zagovarjajo. Če torej verjamete v Boga, pravi znanost, morate vanj verjeti na docela čustveni osnovi, brez podlage v logiki ali dejstvih. V praktičnem smislu je to lahko ateizem. Teoretično pa je to enostavno agnosticizem. Kajti temelj znanstvene poštenosti je v tem, da se ne pretvarjate, da veste nekaj, česar ne veste, in temelj znanstvene metode je, da ne uporabljate hipotez, ki jih ne morete preizkusiti. Neposredne posledice te poštenosti so človeka globoko vznemirile in potrle. Videti je namreč, da človek ne zna živeti brez mita. brez prepričanja, da imajo rutina in garanje, muke in bojazni v tem življenju nekakšen smisel in namen v prihodnosti. Takoj se pojavijo novi miti – politični in ekonomski miti s pretiranimi obljubami o najboljši od vseh prihodnosti v sedanjem svetu. Ti miti dajejo posamezniku določen občutek smisla, saj ga naredijo za del ogromnega družbenega napora, v katerem izgubi nekaj svoje praznine in osamljenosti. In vendar prav nasilnost teh političnih religij izdaja tesnobnost, ki se skriva pod njimi – saj so to le ljudje, ki se tiščijo skupaj in kričijo, da bi si dajali poguma v temi ... Ko se enkrat pojavi sum, da je religija mit, se njena moč izgubi. Morda človek res nujno mora imeti mit, vendar si ga ne more

8

tako preprosto predpisati, kot si lahko pripravi tableto proti glavobolu. Mit lahko »deluje« samo, kadar človek misli, da je resnica, saj se ne more dolgo zavestno in namerno slepiti. Zdi se, kot da so celo najboljši sodobni zagovorniki religije spregledali to dejstvo. Njihovi najbolj prepričljivi argumenti za povratek k pravovernosti so namreč tisti, ki prikazujejo socialne in moralne prednosti verovanja v Boga. To pa še ne dokazuje, da je Bog resničnost. Dokazuje največ to, da je verovanje v Boga koristno. »Če Boga ne bi bilo, bi si ga bilo treba izmisliti.« Mogoče. Toda če ljudje kakorkoli sumijo, da ne obstaja, bi bilo tudi to zaman. Prav zato ima večina današnjega vračanja k pravoverstvu v nekaterih intelektualnih krogih precej nepristen prizvok. Velik del tega predstavlja bolj verovanje v vero kot pa verovanje v Boga. Zaradi kontrasta med negotovim, nevrotičnim, izobraženim sodobnikom ter tihim dostojanstvom in notranjim mirom staromodnega vernika lahko slednjemu samo zavidamo. Huda zloraba psihologije pa je, če imamo prisotnost oziroma odsotnost nevroze za kriterij resnice in če trdimo, da je neka filozofija nujno napačna, ker povzroča nevrotičnost. »Večina ateistov in agnostikov je nevrotičnih, medtem ko je večina preprostih katolikov srečnih in notranje mirnih. Zato so nazori prvih napačni, nazori drugih pa pravilni.« Tudi če je to zapažanje resnično, je iz njega izpeljani zaključek absurden. Tako je, kot če bi rekli: »Pravite, da v kleti gori. To vas skrbi. Ker vas to skrbi, očitno v kleti ne gori.« Agnostik, skeptik je sicer res nevrotičen, vendar to še ne pomeni, da je njegova filozofija napačna; pomeni le, da je odkril dejstva, ki se jim ne zna prilagoditi. Intelektualec, ki poskuša pobegniti pred nevrozo tako, da beži pred dejstvi, se le ravna po načelu, da »je neumno biti pameten tam, kjer vlada neumnost«. Ko postane verovanje v večnost nemogoče in ga nadomesti bedno verovanje v vero, začnejo ljudje iskati srečo v užitkih svojega časa. Dobro se zavedajo, da so ti užitki negotovi in kratki, pa naj to še tako poskušajo potisniti v globino svojih misli. To ima dvoje posledic. Na eni strani človeka skrbi, da morda kaj zamuja, tako da mu duh živčno in pohlepno bega od enega užitka do drugega, ne da bi v kateremkoli našel mir in zadoščenje. Na

9

drugi strani pa je človek globoko frustriran, ker se mora kar naprej gnati za srečo jutrišnjega dne, ki nikoli ne pride, in to v svetu, kjer mora vse razpasti, zato si misli: »Kakšen smisel sploh ima vse skupaj?« Posledica tega je, da je naš čas poln frustracij, zaskrbljenosti, vznemirjenosti in zasvojenosti z mamili. Nekako moramo zagrabiti, kar moremo, dokler moremo, in izgnati spoznanje, da je vse skupaj jalovo in brez pomena. To »mamilo« imenujemo naš visok življenjski standard, divje in zapleteno draženje čutov, zaradi česar postajajo vedno manj občutljivi in tako potrebujejo vedno bolj divje draženje. Lačni smo razvedrila – panorame pogledov, zvokov, dražljajev in vznemirjenja, v katero mora biti natlačeno čim več stvari v čim krajšem času. Da bi obdržali ta »standard«, se je večina od nas pripravljena sprijazniti z življenjem, ki je v glavnem sestavljeno iz opravljanja del, ki nas dolgočasijo, s katerimi pa zaslužimo sredstva za to, da si poiščemo uteho v premorih divjega in dragega uživanja. Ti premori naj bi bili pravo življenje, pravi namen, ki mu služi nujno zlo dela. Ali pa si predstavljamo, da je opravičilo za tako delo vzgoja družine, ki naj bi počela iste stvari, da bi lahko vzgojila še eno družino ... in tako naprej ad infinitum. To ni karikatura. Je preprosta resnica milijonov življenj, tako običajna, da se nam skoraj ni treba zadržati pri podrobnostih, razen da ugotovimo, kako tesnobni in frustrirani so tisti, ki to prenašajo, ne vedoč, kaj naj bi drugega storili. Kaj pa naj storimo? Zdi se, da imamo dve alternativi. Prva je, da tako ali drugače odkrijemo nov mit ali prepričljivo oživimo kakega starega. Če znanost ne more dokazati, da Boga ni, lahko živimo in delujemo na podlagi gole možnosti, da morda le obstaja. Zdi se, da pri tej igri nimamo kaj izgubiti, kajti če je smrt konec vsega, potem nikoli ne bomo izvedeli, da smo izgubili. Toda to se očitno nikoli ne bo prelevilo v pravo vero, saj je tako, kot če bi rekli: »Ker je vse skupaj tako ali tako jalovo, se vsaj delajmo, da ni.« Druga alternativa pa je, da se poskušamo mrko soočiti z dejstvom, da je življenje »bajka, ki jo pripoveduje idiot«, in da poskušamo iz njega narediti, kar se da, znanosti in tehnologiji pa pustimo, da nam po najboljših močeh služita na našem popotovanju iz niča v nič.

10

In vendar to nista edini rešitvi. Začnemo lahko tako, da dopustimo ves agnosticizem kritične znanosti. Odkrito lahko priznamo, da nimamo nobenih znanstvenih osnov za verovanje v Boga, v osebno nesmrtnost ali v katerekoli druge absolute. Opustimo lahko poskuse, da bi verovali, in vzamemo življenje takšno, kot je, in nič več. S tega izhodišča je možen še en način življenja, ki ne zahteva niti mita niti obupavanja. Zahteva pa popolno revolucijo našega navadnega, običajnega načina mišljenja in čutenja. Nenavadno pri tej revoluciji je, da razkriva resnico za tako imenovanima mitoma tradicionalne religije in metafizike. Ne razkriva prepričanj, ampak dejanske resnice, ki – na nepričakovan način – odgovarjajo idejam Boga in večnega življenja. Iz določenih razlogov lahko predvidevamo, da je bila tovrstna revolucija prvotni vir nekaterih glavnih religioznih idej in je z njimi v enakem odnosu kakor resničnost s simbolom ali vzrok s posledico. Običajna napaka vsakdanje religiozne prakse je, da jemlje simbol za resničnost; da pogleda prst, ki kaže smer, potem pa ga v tolažbo posesa, namesto da bi mu sledila. Religiozne ideje so kot besede – le malo koristne, pogosto celo zavajajoče, če ne poznamo konkretnih dejstev, na katera se nanašajo. Beseda »voda« je koristno sredstvo komuniciranja med tistimi, ki vodo poznajo. Isto velja za besedo in idejo, ki se imenuje Bog. Ne želim zveneti skrivnostno ali se sklicevati na kako »skrivno znanje«. Resničnost, ki odgovarja »Bogu« in »večnemu življenju«, je iskrena, odkrita, preprosta in vidna očem vsakogar. Toda da bi jo videli, je potrebno popraviti duha, enako kot je za jasen vid včasih potrebno popraviti oči. Verovanje je prej ovira kot pomoč pri spoznavanju te resničnosti, najsi je to verovanje v Boga ali ateizem. Tu moramo jasno razločiti med verovanjem in vero, ker je začela beseda »verovanje« v splošni praksi pomeniti stanje duha, ki je veri skoraj nasprotno. Verovanje, kot uporabljam besedo tukaj, je vztrajanje, da je resnica tisto, kar kdo želi, da bi bila. Verovalec se bo odprl resnici samo pod pogojem, da se prilega njegovim vnaprej ustvarjenim idejam in željam. Vera pa je, v nasprotju z verovanjem, brezpogojna odprtost duha resnici, naj je resnica

11

kakršna si že bodi. Vera nima nobenih vnaprej ustvarjenih mnenj; je skok v neznano. Verovanje se oklepa, vera se prepusti. V tem pomenu besede je vera bistvena vrlina znanosti in tudi vsake religije, ki ni samoprevara. Večina nas verjame zato, da bi se počutili varne, da bi bilo naše individualno življenje videti vredno in smiselno. Verovanje je tako postalo poskus, da se življenja oklenemo, ga zagrabimo in obdržimo zase. Toda dokler poskušamo življenje zagrabiti, ne moremo razumeti ne njega ne njegovih skrivnosti. Ne da se ga zagrabiti, tako kot ni mogoče reke odnesti v vedru. Če poskušate zajeti v vedro tekočo vodo, je jasno, da je ne razumete in da boste vedno razočarani, saj v vedru voda ne teče. Da bi tekočo vodo »imeli«, jo morate spustiti in pustiti, da teče. Isto velja za življenje in Boga. Sedanja stopnja človeške misli in zgodovine je še zlasti primerna za to »spuščanje«. Naš duh je na to pripravljen prav zaradi propada prepričanj, v katerih smo iskali varnost. S stališča, ki je povsem (čeprav je to nenavadno) v skladu z nekaterimi religioznimi tradicijami, ni ta propad starih skal in absolutov nobena katastrofa, ampak prej blagoslov. Zaradi tega smo se prisiljeni soočiti z realnostjo odprtega duha. Boga lahko spoznamo le z odprtim duhom, tako kot lahko nebo vidimo samo skozi čisto okno. Če ste steklo prekrili z modro barvo, neba ne boste videli. Toda »religiozni« ljudje, ki nočejo spraskati barve s stekla, ki gledajo na znanost s strahom in nezaupanjem, in ki enačijo vero z vztrajanjem pri določenih idejah, so nenavadno slepi, kar zadeva zakone duhovnega življenja, ki bi jih lahko našli v lastni tradiciji. Natančno proučevanje primerjalne religije in duhovne filozofije pokaže, da je opustitev vztrajanja pri bodočem življenju za posameznika in kakršnegakoli poskusa, da bi pobegnili pred končnostjo in smrtnostjo, povsem normalna stopnja na razvojni poti duha. To je pravzaprav tako očitno »osnovno načelo« duhovnega življenja, da bi nam moralo biti jasno že od vsega začetka. Zato je presenetljivo, da učeni teologi do kritične filozofije znanosti ne zavzamejo izključno sodelujočega stališča. Gotovo ni nič novega, da je odrešenje možno samo skozi smrt Boga v človeški obliki. Morda pa ni bilo tako enostavno spoznati, da človeška oblika Boga ni samo zgodovinski Kristus, ampak

12

da so to tudi podobe, ideje in prepričanja v Absolutno, ki se jih človek oklepa v duhu. Da bi odkrili najvišjo resnico življenja – Absolutno, večnost, Boga – jo morate nehati poskušati doumeti v obliki idolov. Ti idoli niso le nezrele podobe, kot je na primer mentalna slika Boga kot starega gospoda na zlatem prestolu; so tudi naša prepričanja, nam tako draga vnaprej ustvarjena mnenja o resnici, ki duhu in srcu preprečujejo, da bi se brezpogojno odprla resničnosti. Legitimna uporaba podob je ta, da resnico z njimi izražamo, ne posedujemo. To so od nekdaj upoštevale velike orientalske tradicije, kot so budizem, vedanta in taoizem. Ta nazor ni bil povsem neznan niti kristjanom, saj je razviden iz celotne zgodbe o Kristusu. Njegovo življenje je bilo od vsega začetka popolno sprejemanje in objemanje negotovosti. »Lisice imajo brloge, ptice na nebu imajo gnezda, toda Sin človeka nima kam položiti glave.« To načelo še bolj velja, če imamo Kristusa za božanskega v najbolj ortodoksnem smislu – kot edinstveno in posebno utelešenje Boga. Osnovna tema Kristusove zgodbe je namreč, da ta »izrazna podoba« Boga postane vir življenja v samem trenutku uničenja. Učencem, ki so se poskušali oklepati njegove božanskosti v obliki njegove človeške individualnosti, je razložil: »Zrno ostane samo, če ne pade v zemljo in umre. Toda če umre, obrodi veliko sadov,« V istem tonu jih je posvaril: »Za vas je ugodno, da odidem, kajti če ne bom odšel. Sveti duh ne bo mogel preiti na vas.« Te besede so bolj kot kdajkoli uporabne za kristjane in govorijo natančno o celotnem stanju naše dobe. Kajti nikoli nismo dejansko razumeli revolucionarnega pomena za njimi – neverjetne resnice, da je to, kar religija imenuje vizija Boga, moč najti v tem, da se odpovemo kakršnemukoli verovanju v idejo Boga. S pomočjo znanega zakona obratnega učinka odkrijemo »neskončno« in »absolutno«, ne da bi si prizadevali zbežati iz končnega in relativnega sveta, ampak s skoraj popolnim sprejetjem njegovih meja. Naj se to sliši še tako paradoksalno, življenje se nam zazdi smiselno šele, ko ugotovimo, da je brez smisla, »skrivnost vesolja« pa spoznamo šele, ko se prepričamo, da o njem ne vemo ničesar. Navaden agnostik, relativist ali materialist ne more doseči te

13

točke, ker poteku svojih misli ne sledi dosledno do konca – do konca, ki bi bil največje presenečenje v njegovem življenju. Vse prekmalu zapusti vero, odprtost do resničnosti, in pusti svojemu duhu, da otrdi v doktrino. Odkritje skrivnosti, čudeža nad čudeži ne potrebuje nobenega verovanja, saj lahko verujemo samo v nekaj, kar že poznamo, o čemer smo si vnaprej ustvarili mnenje in predstavo. Toda to je izven vsake predstave. Oči duha moramo samo dovolj na široko odpreti, pa bo »resnica prišla na plan«.

14

2. BOLEČINA IN ČAS Občasno skoraj vsi zavidamo živalim. Trpijo in umirajo, a zdi se, da iz tega ne delajo »problemov«. Zdi se, da ima njihovo življenje malo komplikacij. Jedo, kadar so lačne, in spijo, kadar so utrujene, njihove maloštevilne priprave na prihodnost pa so očitno bolj pod vplivom nagona kot zaskrbljenosti. Kolikor lahko presodimo, je vsaka žival tako zaposlena s tistim, kar v kakem trenutku počne, da ji nikoli niti na misel ne pride, da bi se vprašala, ali ima življenje smisel ali prihodnost. Za žival je sreča v uživanju življenja v neposredni sedanjosti – in ne v zagotovilu, da je pred njo radosti polna prihodnost. Pa ne le zato, ker so živali relativno neobčutljivi stvori. Njihov vid, sluh in voh so pogosto veliko bolj ostri kot naši in skorajda ne moremo dvomiti, da neznansko uživajo v svoji hrani in spanju. Kljub ostrim čutom pa imajo precej neobčutljive možgane, ki so bolj specializirani kot naši, zaradi česar so bitja navad; niso zmožne razmišljati in delati abstrakcij, imajo izredno omejene moči spomina in predvidevanja. Občutljivi človeški možgani gotovo neizmerno doprinašajo k bogastvu življenja. Vendar plačujemo za to visoko ceno, saj smo zaradi večje splošne občutljivosti še posebej ranljivi. Človek je lahko manj ranljiv, če postane tudi manj občutljiv – bolj kamen kot človek – in s tem tudi manj dovzeten za uživanje. Občutljivost zahteva visoko stopnjo mehkobe in krhkosti – očesna zrkla, bobniči, okusne brbončice in živčni končiči kulminirajo v izredno delikatnem organizmu možganov. Ti niso le mehki in krhki, ampak tudi minljivi. Ni videti, da bi obstajal kak učinkovit način za zmanjšanje delikatnosti in minljivosti živega tkiva, ne da bi hkrati zmanjšali tudi njegovo vitalnost in občutljivost. Če hočemo občutiti intenzivno radost, moramo biti dovzetni tudi za intenzivnost bolečine. Radost ljubimo, trpljenje sovraži-

15

mo, a videti je, da je nemogoče imeti prvo brez drugega. Prav zares je videti, kot da se oboje mora na nek način izmenjavati, saj je nenehen užitek stimulus, ki mora postati dolgočasen ali pa se povečati. In njegovo povečanje bo s svojim draženjem živčne končiče utrdilo ali pa povzročilo bolečine. Nenehno uživanje bogate hrane uniči tek ali želodec. Kolikor je torej življenje dobro, mora biti smrt proporcionalno zla. Bolj kot smo sposobni ljubiti drugo osebo in uživati v njeni družbi, večja je naša žalost ob njeni smrti ali ob ločitvi. Dlje kot se moč zavesti poda v izkustvo, višja je cena, ki jo mora plačati za pridobljeno znanje. Zato je razumljivo, da se včasih vprašamo, ali življenje ni šlo predaleč v to smer, ali je vredno tolikšnega truda in ali ne bi bilo morda bolje, če bi tok evolucije obrnili v edino drugo možno smer – nazaj, k relativnemu miru živali, rastlin in kamnin. Tovrstni poskusi so kar pogosti. Ženska, ki se zaradi čustvene prizadetosti v ljubezni ali zakonu zaobljubi, da ne bo nikoli več dovolila nobenemu moškemu, da bi se poigral z njenimi čustvi, prevzame vlogo otrdele in zagrenjene stare device. Skoraj še bolj pogost je primer občutljivega dečka, ki se v šoli za celo življenje zapre v školjko naravnanosti »trdega moškega«. Kot odrasel igra v samoobrambi vlogo filistra, za katerega je vsa intelektualna in čustvena kultura ženska in »mehkužna«. Logični konec do skrajnosti prignane tovrstne reakcije na življenje je samomor. Trmast tip človeka takorekoč vedno predstavlja delen samomor; en del njega je že mrtev. Če naj bomo torej povsem človeški in povsem živi in zavedajoči se, moramo biti pripravljeni trpeti za svoje radosti. Brez te pripravljenosti se intenzivnost zavesti ne more večati. In vendar na to v glavnem nismo pripravljeni – in morda je videti celo čudno, če mislimo, da bi lahko bili. Kajti »narava v nas« se tako zelo upira trpljenju, da se nam zdi že sama misel o »pripravljenosti«, prenašati ga prek določene točke, nemogoča in nesmiselna. V takih okoliščinah je življenje, ki ga živimo, protislovje in konflikt. Glede na to, da zavest mora vsebovati tako radost kot trpljenje, je prizadevanje za radostjo brez kakršnegakoli trpljenja pravzaprav prizadevanje za izgubo zavesti. In ker je taka izguba

16

v principu isto kot smrt, to pomeni, da čim bolj se borimo za življenje (kot užitek), tem bolj dejansko ubijamo to, kar imamo radi. Takšen je običajen odnos človeka do večine tistega, kar ima rad. Večji del človekove dejavnosti je namreč usmerjen v to, da bi spremenil v trajna tista izkustva in radosti, ki so vredna ljubezni samo zato, ker se spreminjajo. Glasba nas razveseljuje prav zaradi svojega ritma in teka. V trenutku, ko tok zaustavimo in noto ali akord podaljšamo, ritem uničimo. Ker je tudi življenje tekoč proces, sta njegova nujna dela tudi sprememba in smrt. Če delamo na tem, da bi ju izključili, delamo proti življenju. Toda preprosto doživljanje izmenjujoče se radosti in trpljenja nikakor ni srž človekovega problema. Razlog, zakaj hočemo, da življenje nekaj pomeni, zakaj iščemo Boga ali večno življenje, ni le v tem, da poskušamo pobegniti pred neposredno izkušnjo trpljenja. To tudi ni razlog, zakaj zavzemamo stališča in vloge kot navade večne samoobrambe. Pravi problem ne izvira iz nobene trenutne občutljivosti za trpljenje, ampak iz naše fantastične sposobnosti pomnjenja in predvidevanja – skratka iz našega zavedanja časa. Žival je srečna, če ji je prijetno v tem trenutku. Toda človek je s tem komaj zadovoljen. Hoče imeti prijetne spomine in pričakovanja – zlasti slednja. Če je to zagotovljeno, se lahko sprijazni tudi z bedno sedanjostjo. Brez tega zagotovila pa je lahko izjemno nesrečen sredi neposrednih telesnih užitkov. Za primer vzemimo nekoga, ki ve, da mora iti čez dva tedna na operacijo. Med čakanjem ne občuti nobene telesne bolečine; ima veliko hrane; obdan je s prijatelji in človeško toplino; opravlja tlelo, ki ga zelo zanima. Toda njegova sposobnost, da bi v teh stvareh užival, je blokirana zaradi strahu. Do neposredne resničnosti okrog sebe je povsem brezčuten. Njegov duh je preveč zaposlen z nečim, kar sploh še ni prišlo. Povrh vsega o tem sploh ne premišljuje praktično – da bi se na primer poskušal odločiti, ali bo šel na operacijo, ali da bi delal načrte, kako bo poskrbel za družino, če slučajno umre. Te odločitve je že sprejel. Namesto tega premišljuje o operaciji na povsem jalov način, ki uničuje njegovo sedanje uživanje življenja in hkrati prav nič ne prispeva k reševanju katerega od problemov. Toda ne more si

17

pomagati. To je tipičen človeški problem. Predmet strahu morda ni ravno operacija v neposredni prihodnosti. Lahko je vprašanje najemnine za naslednji mesec, nevarnosti vojne ali družbene katastrofe, premajhnih prihrankov za starost, smrti. Tudi ni nujno, da je ta »kvaritelj sedanjosti« strah pred nečim v prihodnosti. Lahko je nekaj iz preteklosti, kak spomin na rano, kak zločin ali nediskretnost, ki straši v sedanjosti z občutkom zamere ali krivde. Moč spominov in pričakovanj je tolikšna, da prihodnost in preteklost za večino ljudi nista enako, ampak celo bolj resnična kot sedanjost. Ne morejo srečno živeti v sedanjosti, dokler ni preteklost »očiščena«, prihodnost pa polna svetlih obljub. Nobenega dvoma ni, da sposobnost pomnjenja in predvidevanja, sposobnost ustvariti iz kaosa nepovezanih trenutkov urejeno zaporedje, pomeni čudovit razvoj občutljivosti. Na nek način je to tisti glavni dosežek možganov, ki daje človeku najbolj izredne sposobnosti za preživetje in prilagoditev življenju. Toda način, kako te sposobnosti na splošno uporabljamo, lahko uniči vse njihove prednosti. Bolj malo nam namreč koristi, da smo se sposobni spominjati in predvidevati, če nam to onemogoča, da bi polno živeli v sedanjosti. Kakšen smisel ima načrtovanje prehrane za naslednji teden, če ne moremo zares uživati v obrokih, ko so dejansko pred nami? Če sem tako zaposlen z načrti, kako bom naslednji teden imel kaj jesti, da ne morem uživati tega, kar jem zdaj, se bom znašel v enaki zadregi, ko se bodo v »zdaj« spremenili obroki naslednjega tedna. Če je moja sreča v tem trenutku v glavnem v premišljevanju o srečnih spominih in pričakovanjih, se sedanjosti zavedam le zelo megleno. Sedanjosti se bom še vedno megleno zavedal, ko bodo dobre stvari, ki sem jih pričakoval, dejansko tudi prišle. Kajti prešlo mi bo v navado, da bom gledal naprej in nazaj, zaradi česar bom imel težave, kadarkoli se bom skušal posvetiti trenutku tukaj in zdaj. Če se torej zaradi zavesti o preteklosti in prihodnosti manj zavedam sedanjosti, se moram vprašati, ali sploh živim v resničnem svetu. Konec koncev je prihodnost popolnoma brez smisla in nepomembna, če se prej ali slej ne spremeni v sedanjost. Delanje na-

18

črtov za prihodnost, ki ne bo postala sedanjost, je komaj kaj bolj nesmiselno kot načrtovanje za prihodnost, ki me bo, ko pride do mene, našla »odsotnega«, ker ji ne bom gledal v oči, ampak ji bom nepremično strmel čez ramo. Ta vrsta življenja v fantaziji pričakovanj namesto v realni sedanjosti je posebna težava tistih poslovnežev, ki živijo samo zato, da služijo denar. Toliko bogatih ljudi se dosti bolj spozna na služenje in varčevanje denarja, kot na trošenje in uživanje v njem. Ne uspe jim živeti, ker se nenehno pripravljajo na to, da bodo živeli. Namesto da bi služili vsakdanji kruh, v glavnem služijo zaslužek in ko pride čas, da bi se lahko sprostili, tega enostavno niso sposobni. Mnogi »uspešni« ljudje so zdolgočaseni in nesrečni, kadar se upokojijo, in se vrnejo na delo samo zato, da ne bi kateri od mlajših prevzel njihovega mesta. Če pogledamo še z drugega vidika, ugotovimo, da smo zaradi načina, kako uporabljamo spomin in predvidevanje, kvečjemu manj in ne bolj prilagodljivi. Če za to, da bi bili sposobni uživati tudi v prijetni sedanjosti, moramo imeti zagotovilo srečne prihodnosti, zahtevamo nemogoče. Takega zagotovila enostavno nimamo. Tudi najboljša predvidevanja so še vedno stvar verjetnosti, ne pa gotovosti. Kolikor vemo. mora vsakdo od nas trpeti in umreti. Če torej ne moremo živeti srečno brez zagotovljene prihodnosti, zagotovo nismo prilagojeni življenju v končnem svetu, kjer se kljub najboljšim načrtom dogajajo nesreče in kjer na koncu pride smrt. To je torej človeški problem: za vsako povečanje zavesti moramo plačati ceno. Ne moremo biti bolj občutljivi za užitek, ne da bi bili bolj občutljivi za bolečino. Spomini na preteklost nam pomagajo načrtovati prihodnost. Toda sposobnosti načrtovanja užitkov stoji nasproti »sposobnost« za strah pred trpljenjem in pred neznanim. Se več, izostren občutek za preteklost in prihodnost nam daje odgovarjajoče meglen občutek za sedanjost. Z drugimi besedami, videti je, da smo dosegli točko, ko so prednosti zavedanja manjše kot njegove slabe strani in ko smo zaradi izredne občutljivosti postali neprilagodljivi. V takšnih razmerah imamo občutek, da smo v konfliktu z lastnim telesom in svetom okoli njega, zato nam je v tolažbo, če lahko mislimo, da smo v tem protislovnem svetu le »tujci in ro-

19

marji«. Kajti če naše želje niso v skladu z vsem, kar nam lahko ponudi ta svet, je morda videti, kot da naša narava ni del tega sveta, in da naša srca niso bila narejena za končnost ampak za neskončnost. Nemir naših duš naj bi bil znamenje in dokaz njihove božanskosti. Toda ali želja po nečem dokazuje, da to obstaja? Vemo, da to sploh ni nujno. Morda nam je v tolažbo, če lahko mislimo, da smo v resnici državljani drugačnega sveta, kot je ta, in da se bomo po tem našem izgnanstvu na Zemlji vrnili v pravi dom, po katerem vsi hrepenimo. Toda če smo državljani tega sveta, in če ne more nič potešiti nemira naših duš, ali ni narava naredila velike napake, ko je rodila človeka? Zdi se namreč, da je v človeku življenje v brezupnem konfliktu s samim seboj. Da bi bili srečni, moramo imeti to, česar ne moremo imeti. V človeku je narava spočela želje, ki jih je nemogoče zadovoljiti. Da bi lahko človek bolj polno pil iz vodnjaka užitka, mu je dala sposobnosti, zaradi katerih je bolj dovzeten za trpljenje. Dala nam je moč, da do neke mere nadzorujemo prihodnost – cena za to pa je zavest, da bomo na koncu poraženi. Če se nam to zdi absurdno, s tem samo rečemo, da je narava v nas spočela inteligentnost, da bi prek nas grajala svojo absurdnost. Zavest je očitno domiseln način, kako narava muči samo sebe. Seveda nočemo misliti, da je to res. Toda zelo lahko bi se dalo dokazati, da je večina nasprotnega mišljenja le iluzija – metoda narave za odlaganje samomora, da bi se nesmisel lahko nadaljeval. Premišljevanje torej ni dovolj. Moramo iti globlje. Pogledati moramo v to življenje, v to naravo, ki se je zavedela v naši notranjosti, in ugotoviti, ali je res v konfliktu s seboj, ali si zares želi varnosti in odsotnosti trpljenja, ki jih njene individualne oblike ne morejo nikoli užiti.

20

3. VELIKI TOK Zdi se, da smo kot muhe, ki so se ujele v med. Ker je življenje sladko, se mu nočemo odreči; in vendar, čim bolj se vanj zapletamo, tem bolj smo ujeti, omejeni in frustrirani. Istočasno ga ljubimo in sovražimo. V ljudi in razne stvari se zaljubimo, potem pa se mučimo s skrbmi zaradi njih. Konflikt ne obstaja med nami in obdajajočim vesoljem, pač pa med nami in nami. Kajti neukrotljiva narava je tako okoli nas kot v nas. »Življenje«, ki je hkrati privlačno in minljivo, prijetno in boleče, blagoslov in prekletstvo, je tudi življenje naših teles. Tako je, kot če bi bili razdeljeni na dva dela. Na eni strani je zavedajoči se »ego«, hkrati fasciniran in zmeden, bitje, ki je ujeto v past. Na drugi strani pa je »jaz«, ki je del narave – muhasto meso z vsemi svojimi hkrati lepimi in frustrirajočimi omejitvami. »Ego« si domišlja, da je razumen tip in nenehno kritizira »jaz« zaradi njegove pokvarjenosti – ker ima strasti, ki spravljajo »Jaz« v težave, ker je tako zlahka predmet bolečih in motečih bolezni, ker ima organe, ki se obrabijo, in ker ima apetite, ki jih nikoli ni mogoče potešiti, saj so takšni, da zboliš, če jih poskušaš dokončno in povsem zadovoljiti v enem velikem zamahu. Morda je najbolj moteča stvar v zvezi z »jazom«, v zvezi z naravo in vesoljem ta, da nikoli ne »ostane na mestu«. Je kot lepa ženska, ki je ni mogoče ujeti in ji ravno njena izmuzljivost daje največji šarm. Kajti minljivost in spremenljivost sveta sta bistveni del njegove živosti in ljubkosti. Zato so pesniki dostikrat najboljši, kadar govorijo o spremembah, o »bežnosti človeškega življenja«. Lepota takšne poezije leži v nečem, kar je več kot pridih nostalgije, ki nas stisne v grlu. Končane naše so gostije. Vsi ti igralci so bili duhovi – kot sem vam povedal –

21

ki v zrak so se stopili, prozoren zrak. In kot nesnovno tkivo te vizije bodo razpadli tudi z oblaki pokriti stolpi, čudovite palače, vzvišeni templji, sam veliki svet, da, razpadel z vsem, kar je podedoval, in, kot ta zbledeli nestvarni oder, ne bo za sabo pustil niti podrtije. V tej lepoti je več kot le sosledje melodičnih podob, saj tema razpadanja ne dobi svojega sijaja enostavno na posodo od razpadlih stvari. Resnica je bolj v tem, da podobe, čeprav so lepe same v sebi, oživijo šele v samem aktu izginjanja. Pesnik jim odvzema statično trdnost in spreminja lepoto, ki bi bila sicer le kiparska in arhitekturna, v glasbo, ki zamre, čim zazveni. Stolpi, palače in templji zavibrirajo in se razpočijo od viška življenja v sebi. Minevati je živeti; ostati in nadaljevati je umreti. »Zrno ostane zrno, če ne pade na zemljo in umre. Toda če umre, obrodi veliko sadov.« Kajti pesniki so spoznali resnico, da so življenje, sprememba, gibanje in negotovost le mnogo imen za eno samo stvar. Če kje, je tukaj resnica lepota, saj sta gibanje in ritem v bistvu vseh ljubezni vrednih stvari. V kiparstvu, arhitekturi in slikarstvu dokončana oblika sicer miruje, a kljub temu najde oko veselje v njej samo, če vsebuje določeno pomanjkanje simetrije, ko je videti, kot da bi bila – čeprav zamrznjena v kamnu – sredi gibanja. Ali ni torej čudna nedoslednost in nenaraven paradoks, da se »ego« upira spremembi v »jazu« in obdajajočem vesolju? Kajti sprememba ni le uničevalna sila. Vsaka oblika je dejansko vzorec gibanja in vsako živo bitje je kot reka, ki ne bi nikoli mogla dotekati, če ne bi tudi odtekala. Življenje in smrt nista dve nasprotni sili; sta le dva načina opazovanja iste sile, saj gibanje spremembo prav toliko spodbuja kot uničuje. Človeško telo živi, ker je skupek gibov, obtoka, dihanja in presnove. Če se hočemo upreti spremembi, če se hočemo oklepati življenja, je to enako, kot če bi zadrževali dih: kdor pri tem vztraja, se bo ubil. Če mislimo, da smo razdeljeni na »ego« in »jaz«, zlahka pozabimo, da tudi zavest živi zato, ker se giblje. Prav toliko je del in posledica toka sprememb kakor telo in ves svet narave. Če jo na-

22

tančno pogledate, boste videli, da je zavest – stvar, ki jo imenujete »ego« – dejansko tok izkušenj, zaznav, misli in čustev v stalnem gibanju. Toda ker te izkušnje vključujejo spomine, imamo vtis, daje »ego« nekaj trdnega in mirujočega, kot tablica, na katero življenje zapisuje poročilo. In vendar se »tablica« premika skupaj s pišočim prstom, enako kot reka teče skupaj z valovi, tako da je spomin kot poročilo zapisano na vodi – poročilo, ki ni sestavljeno iz vrezanih znakov, ampak iz valov, ki jih v gibanje spravijo drugi valovi, ki se imenujejo vtisi in dejstva. Razlika med »Jazom« in »jazom« je v največji meri iluzija spomina. V resnici je »ego« iste narave kot »jaz«. Je del našega celotnega bitja, enako kot je glava del telesa. Toda če tega ne spoznamo, se bosta »ego« in »jaz«, glava in telo, med sabo prepirala. Ker »ego« ne razume, da je tudi sam del toka sprememb, bo poskušal svetu in izkustvu podeliti smisel tako, da ju bo hotel fiksirati. Takrat bo izbruhnila vojna med zavestjo in naravo, med željo po stalnosti in dejstvom toka. Ta vojna je nujno povsem brezplodna, začaran krog, saj gre za konflikt med dvema deloma iste stvari. Misel in akcijo nujno vodi v vedno hitrejše kroge, ki ne peljejo nikamor. Če namreč ne sprevidimo, da naše življenje dejansko je spreminjanje, se naščuvamo proti samim sebi in postanemo kot Uroboros, zapeljana kača, ki poskuša pojesti lastni rep. Uroboros je večni simbol vseh začaranih krogov, vsakega poskusa, da bi se razcepili in pomagali enemu delu premagati drugega. Naj si še tako prizadevamo, ne bo »fiksiranje« nikoli osmislilo spremembe. To lahko naredimo samo tako, da se poženemo vanjo, se z njo premikamo in se pridružimo plesu. Religija, kakršno nas večina pozna, je povsem očitno poskušala življenju podeliti smisel s pomočjo fiksiranja. Temu minevajočemu svetu je poskušala dati pomen tako, da ga je povezala z nespremenljivim Bogom, in tako, da je videla njegov cilj in namen v nesmrtnem življenju, v katerem posameznik postane eno z nespremenljivo naravo božanskega. »Pokloni jim večni mir, o Bog, in naj večna luč sije nanje.« Podobno skuša religija osmisliti vrtinec zgodovine tako, da ga povezuje s fiksiranimi zakoni Boga, »čigar Beseda drži za vedno«.

23

Problem smo si torej povzročili s tem, da smo razumljivo zamenjali s fiksiranim. Prepričani smo, da je v življenju nemogoče najti smisel, če toka dogodkov nekako ne spravimo v okvir rigidnih oblik. Da bi bilo življenje smiselno, mora biti razumljivo v okviru fiksiranih idej in zakonov, ti pa morajo odgovarjati nespremenljivim in večnim dejstvom za spreminjajočim se prizoriščem. (Kasneje v knjigi bomo videli, da imajo te metafizične ideje o nespremenljivem in večnem drug pomen. Ne pomenijo nujno statičnega pogleda na resničnost in čeprav jih ponavadi uporabljamo kot poskus »zaustavitve toka«, niso bile vedno take.) Toda če to pomeni »dati smisel življenju«, smo si zastavili nemogočo nalogo, saj moramo fiksirati tok. Preden lahko ugotovimo, ali obstaja kak boljši način za razumevanje vesolja, moramo jasno videti, kako je prišlo do tega mešanja »smisla« in »stalnosti«. Bistvo težave je v tem, da smo tako hitro in enostransko razvili moč mišljenja, da smo pozabili na pravo razmerje med mislimi in dogodki, besedami in stvarmi. Zavestno mišljenje je napredovalo in ustvarilo svoj lastni svet; in kadar se ta znajde v konfliktu z resničnim svetom, imamo občutek globokega neskladja med »egom«, zavestnim mislecem, in naravo. Enostranski razvoj človeka ni značilen samo za intelektualce in »pametne« ljudi; ti so le skrajni primeri tendence, ki vpliva na našo celotno civilizacijo. Toda pri tem smo pozabili, da so misli in besede konvencije in da je usodno jemati konvencije preveč resno. Konvencija je družbena iznajdba, kot je na primer denar. Denar je odpravil neprijetnosti menjalne trgovine. Toda absurdno je jemati denar preveč resno, ga imeti za resnično bogastvo, saj ga ne morete ne jesti ne nositi namesto obleke. Denar je bolj ali manj statičen, saj lahko zlato, srebro, vrednostni papirji ali bančni račun dolgo časa »ostanejo na mestu«. Toda pravo bogastvo, kot je na primer hrana, je minljivo. Tako lahko neka skupnost poseduje vse zlato na svetu, a če ne prideluje lastne hrane, bo stradala. Na približno enak način so tudi misli, ideje in besede »kovanci« za prave stvari. Niso te stvari in čeprav jih predstavljajo, jim na mnogo načinov sploh ne odgovarjajo. Tako kot z denarjem in bogastvom je tudi z mislimi in stvarmi: ideje in besede so bolj ali

24

manj fiksirane, medtem ko se resnične stvari spreminjajo. Lažje je reči »jaz«, kot pokazati na lastno telo, in lažje je reči »hočem«, kot poskušati pojasniti nejasen občutek v ustih in trebuhu. Udobneje je reči »voda«, kot peljati prijatelja k vodnjaku in izvesti ustrezne gibe. Prikladno se je tudi strinjati, da uporabljamo iste besede za iste stvari in da te besede ostanejo nespremenjene, čeprav so stvari, ki jih označujejo, v stalnem gibanju. Na začetku se je morala moč besed zdeti čarobna in čudeži, ki jih je rodilo verbalno mišljenje, so ta vtis upravičili. Kakšen čudež je moral biti, ko se je človek znebil sitnosti znakovnega jezika in je prijatelja priklical k sebi enostavno s kratkim zvokom – z njegovim imenom! Nič čudnega ni, da so imeli imena za skrivnostne manifestacije nadnaravnih sil in da so ljudje svoja imena identificirali s svojimi dušami ali jih uporabljali za klicanje spiritualnih sil. Moč besed je dejansko stopila človeku v glavo na več kot en način. Definirati je začelo pomeniti skoraj isto kot razumeti. Se bolj pomembno pa je, da so besede človeku omogočile definirati samega sebe – omogočile so mu, da določen del svojega izkustva označi kot »ego«. To je morda pomen starodavnega prepričanja, da je ime duša. Kajti definirati pomeni izolirati, izločiti nek skupek oblik iz toka življenja in reči: »To sem jaz.« Kadar lahko človek samega sebe poimenuje in se definira, ima občutek, da ima identiteto. Zato se začne počutiti – tako kot beseda – ločenega in statičnega, v nasprotju z resničnim, gibajočim se svetom narave. Z občutkom ločenosti se začne konflikt med človekom na eni strani in naravo na drugi. Tega konflikta se lotimo z jezikom in mišljenjem. Magijo, ki lahko prikliče človeka s poimenovanjem, uporabimo tudi za vesolje. Sile vesolja poimenujemo, poosebimo in jih prikličemo v mitologiji in religiji. Naravni procesi postanejo razumljivi, saj je vse redne procese – kot je na primer rotacija zvezd in letnih časov – mogoče spraviti v besede in jih pripisati dejavnosti bogov ali Boga, večni Besedi. Kasneje je znanost uporabila isti proces in je proučevala vse vrste zakonitosti v vesolju, jih imenovala, klasificirala in uporabljala na še bolj čudežne načine. Ker pa je v sami uporabi in naravi besed in misli, da so fiksirane, dokončne in izolirane, je izredno težko opisati najvažnejšo

25

značilnost življenja – njegovo gibanje in spremenljivost. Tako kot denar ne predstavlja minljivosti in užitnosti hrane, tudi besede in misli ne predstavljajo živosti življenja. Odnos med misijo in gibanjem je približno tak kot razlika med resničnim človekom, ki teče, in filmom, ki prikazuje tek kot zaporedje statičnih sličic. Kadarkoli hočemo opisati telo v gibanju, na primer vlak, se zatečemo h konvenciji statičnih sličic in trdimo, da vlak ob tem in tem času stoji na tem in tem mestu. Toda to ni čisto res. Rečete lahko, da je vlak na določeni točki »zdaj«! Da ste izrekli besedo »zdaj«, je nekaj časa trajalo in med tem časom, pa naj je še tako kratek, se je vlak še vedno premikal. Da premikajoči se vlak dejansko je (se pravi, se ustavi) na določeni točki za določen trenutek, lahko rečete le, če sta oba neskončno majhna. Toda neskončno majhne točke in fiksirani trenutki so vedno imaginarne točke, ki so udomačeni izrazi matematične teorije in ne resničnega sveta. Za znanstvene izračune je izredno prikladno razumeti gibanje kot zaporedje zelo majhnih sunkov ali statičnih sličic. Do zmede pa pride, kadar svet, ki je opisan in izmerjen s pomočjo takšnih konvencij, identificiramo s svetom izkušenj. Zaporedje sličic ne razkriva bistvene živosti in lepote trenutka, razen če se hitro premikajo pred našimi očmi. Definicija in opis izpustita najpomembnejše stvari. Naj so te konvencije še tako uporabne za namene računanja, jezika in logike, pride do absurda, kakor hitro pomislimo, da lahko jezik, kakršnega uporabljamo, oziroma vrsta logike, s kakršno razmišljamo, dejansko definirata oziroma razložita »fizični« svet. Del človekove frustracije je v tem, da je navajen pričakovati, da bosta jezik in misel nudila razlage, ki jih ne moreta dati. Če hočemo, da je življenje »razumljivo« v tem pomenu, v resnici hočemo, da bi bilo nekaj drugega kot življenje. Če je tako, imamo raje film kot resničnega človeka, ki teče. Če imamo občutek, da je življenje brez stalnega »ega« nesmiselno, je to isto, kot če bi se brezupno zaljubili v centimeter. Besede in mere ne dajejo življenja, ampak ga le simbolizirajo. Vse z jezikom izražene »razlage« vesolja so krožne in puščajo najbolj bistvene stvari nepojasnjene in nedefinirane. Tudi sam slovar je krožen, saj definira besede s pomočjo drugih besed.

26

Slovar se nekoliko bolj približa življenju, kadar ima poleg kake besede tudi sliko. Toda omeniti je treba, da so vse slovarske slike vezane na samostalnike in ne na glagole. Ilustracija besede teči bi morala biti zaporedje sličic, podobno kot strip, saj besede in statične slike ne morejo gibanja niti definirati niti pojasniti. Celo samostalniki so konvencije. Tega resničnega, živega »nečesa« ne definiraš s tem, da ga povežeš z zvokom človek. Kadar rečemo: »To (in pokažemo s prstom) je človek.«, takrat stvar, ki jo pokažemo, ni človek. Da bi bili bolj jasni, bi morali reči: »To je simbolizirano z zvokom človek.« Kaj je potemtakem to? Tega ne vemo. Se pravi, te stvari ne moremo definirati na noben fiksen način, čeprav jo v drugačnem smislu poznamo kot našo neposredno izkušnjo – tekoč proces brez določljivega začetka ali konca. Samo konvencija me lahko prepriča, da sem to telo, v prostoru zamejeno s kožo, v času pa z rojstvom in smrtjo. Kje v prostoru se začnem in končam? Povezan sem s soncem in zrakom, ki sta enako življenjsko važna dela mojega obstoja kot moje srce. Gibanje, katerega vzorec oziroma konvolucija sem, se je začelo neizračunljivo mnogo let pred (s konvencijo izoliranim) dogodkom, ki se imenuje rojstvo, in se bo nadaljevalo še dolgo po dogodku, ki se imenuje smrt. Samo besede in konvencije nas lahko izolirajo od povsem nedoločljivega nečesa, ki je vse. To so uporabne besede, dokler jih obravnavamo kot konvencije in jih uporabljamo kot imaginarne črte širine in dolžine, ki so narisane na zemljevidu, a jih na površini Zemlje v resnici ni. Toda v praksi smo vsi začarani z besedami. Zamenjujemo jih z dejanskim svetom in poskušamo živeti v resničnem svetu, kot da bi bil svet besed. Posledica tega je, da smo potrti in osupli, kadar se z njim ne ujemajo. Bolj kot poskušamo živeti v svetu besed, bolj se počutimo izolirane in same, bolj vso radost in živost stvari zamenjujemo za golo gotovost in varnost. Čim bolj pa smo prisiljeni priznati, da dejansko živimo v resničnem svetu, tem bolj se nam zdi, da smo nevedni, negotovi in nesigurni. Duševno zdravje lahko dosežemo le, če spoznamo razliko med tema dvema svetovoma. Obseg in nameni znanosti so povsem napak razumljeni, kadar vesolje, ki ga opisuje znanost, zamešamo za vesolje, v katerem človek živi. Znanost govori le o

27

simbolu resničnega vesolja, ta simbol pa se uporablja precej podobno kot denar. Je prikladen prihranjevalec časa za praktično urejanje problemov. Kadar pa denar zamešamo za bogastvo ali resničnost za znanost, se simbol spremeni v breme. Tako je tudi vesolje, ki je opisano v formalni, dogmatični religiji, samo simbol resničnega sveta, saj je prav tako sestavljeno iz besednih in konvencionalnih razlikovanj. Če »to osebo« ločimo od preostalega vesolja, naredimo s tem konvencionalno ločitev. Če hočemo, da je »ta oseba« večna, hočemo, da bi bile besede resničnost, in vztrajamo, da ta konvencija traja za vedno. Hlepimo po večnosti nečesa, kar ni nikoli obstajalo. Znanost je »uničila« religiozni simbol sveta, ker so – kadar simbole zamešamo za resničnost – različni načini simboliziranja resničnosti videti protislovni. Znanstveni način simboliziranja sveta bolj ustreza utalitarnim namenom kot religiozni način, vendar to ne pomeni, da je v njem tudi več »resnice«. Je bolj resnično, če zajce klasificiramo glede na njihovo meso kot glede na njihovo krzno? Odvisno od tega, kaj želite z njimi narediti. Nasprotje med znanostjo in religijo ni pokazalo, da je religija napačna, znanost pa pravilna. Pokazalo je, da so vsi sistemi definiranja odvisni od različnih namenov in da nobeden od njih dejansko ne »zagrabi« resničnosti. In ker je bila religija zlorabljana kot sredstvo za dejansko posedovanje skrivnosti življenja, je bila določena mera »razkrinkanja« več kot nujna. Toda zdi se, da smo v procesu simboliziranja vesolja na ta ali oni način v ta ali oni namen izgubili radost in pomen življenja. Doslej so imele vse različne definicije vesolja skrite motive – glede na to, da jih je bolj zanimala prihodnost kot sedanjost. Religija hoče zagotoviti prihodnost po smrti, znanost pa jo hoče zagotoviti do smrti in smrt odložiti. Toda jutri in načrti za jutri ne morejo imeti sploh nobenega pomena, če niste v polnem stiku z resničnostjo sedanjosti, saj živite v sedanjosti in samo v sedanjosti. Nobene druge resničnosti ni razen sedanje; če bi torej živeli za prihodnost, bi to pomenilo, da ste za vedno zgrešili poanto, pa tudi če bi živeli neskončno število let. Toda ravno ta resničnost sedanjosti, ta gibajoči se, živi zdaj je tisti, ki se izmika vsem definicijam in opisom. Tu je skrivnostni

28

resnični svet, ki ga besede in ideje nikoli ne morejo definirati. Ker pa živimo ves čas za prihodnost, nismo v stiku s tem virom in središčem življenja. Posledica tega je, da je vsa magija imenovanja in mišljenja prišla do nekakšnega začasnega zloma. Zaradi čudežev tehnologije živimo v vročičnem avtomatiziranem svetu, ki dela silo človeški biologiji in nam ne omogoča ničesar drugega, kot da vedno hitreje zasledujemo prihodnost. Preudarno mišljenje ni sposobno kontrolirati vznikanja zveri v človeku – zveri, ki je bolj »zverinska« kot katerokoli divje bitje, saj je vsa ponorela in zagrenjena od zasledovanja iluzij. Specializacija v dikciji, klasificiranju in mehaniziranem mišljenju je človeka odtujila od marsikaterih čudežnih sil »nagona«, ki vladajo njegovemu telesu. Še več, zaradi vsega tega se je začel počutiti povsem ločenega od vesolja in svojega lastnega »jaza«. Ko se je vsa filozofija raztopila v relativizmu in vesolju ne more več podeliti fiksnega smisla, se izolirani »ego« počuti strašno negotovega in preplašenega, saj se mu zdi resnični svet popolno protislovje njegovega celotnega bitja. Seveda ni nič novega v odkritju, da ideje in besede ne morejo priti do dna najvišji skrivnosti življenja, in da Resničnosti oziroma, če hočete, Boga, ni mogoče razumeti z omejenim umom. Edina novost je, da se je v tem težavnem položaju zdaj znašla celotna družba in ne le posameznik; položaj je splošen in ni več omejen samo na maloštevilne posameznike. Skoraj vse duhovne tradicije priznavajo, da pride trenutek, ko se morata zgoditi dve stvari: človek mora predati svoj ločeno-čuteči »ego«, obenem pa se mora soočiti z dejstvom, da ne more spoznati, se pravi, definirati Najvišjega. Te tradicije ugotavljajo tudi, da za to točko leži »vizija Boga«, ki se je ne da izraziti z besedami in ki je gotovo nekaj povsem drugačnega kot predstava o sijočem gospodu na zlatem prestolu ali o blisku slepeče svetlobe. Nakazujejo tudi, da je ta vizija ponovna vzpostavitev nečesa, kar smo nekoč že imeli, a smo izgubili, ker tega nismo znali ceniti. Ta vizija je torej neskaljena zavest o tem nedoločljivem »nečem«, kar imenujemo življenje, sedanja resničnost, veliki tok, večni zdaj – zavest brez občutka ločenosti od nje. V trenutku, ko kaj poimenujem, to ni več Bog; je človek,

29

drevo, zeleno, črno, rdeče, mehko, trdo, dolgo, kratko, atom, vesolje. Človek bi se rade volje strinjal s teologi, ki grajajo panteizem, da ti udomačeni izrazi sveta besed in konvencij, te raznovrstne »stvari«, ki so razumljene kot fiksne in ločene entitete, niso Bog. Če me prosite, naj vam pokažem Boga, bom pokazal na sonce, drevo ali črva. Toda če rečete: »Potemtakem mislite, da je Bog sonce, drevo, črv in vse druge stvari?« – bom moral reči, da ste povsem zgrešili poanto.

30

4. MODROST TELESA Kaj je izkustvo? Kaj je življenje? Kaj je gibanje? Kaj je resničnost? Na vsa ta vprašanja moramo dati odgovor svetega Avguština na vprašanje: »Kaj je čas?« – »Vem, kaj je, a v trenutku, ko me vprašate, ne vem več.« Izkustvo, življenje, gibanje in resničnost so le množica zvokov, ki jih uporabljamo, da bi z njimi simbolizirali vsoto občutkov, misli, čustev in želja. In če povprašate: »Kaj pa so občutki in tako naprej?«, lahko odgovorim le: »Ne bodite smešni. Saj dobro veste, kaj so. Ne moremo kar naprej v nedogled definirati stvari, ne da bi se začeli vrteti v krogu. Definirati pomeni fiksirati, resnično življenje pa v končni fazi ni fiksirano.« Na koncu prejšnjega poglavja sem namignil, da je to najvišje nekaj, ki ga ni mogoče definirati oziroma fiksirati, lahko zaobseženo v besedi Bog. Če je to res, poznamo Boga ves čas – toda kadar začnemo premišljevati o njem, ga ne poznamo več. Kadar začnemo o izkustvu premišljevati, ga poskušamo fiksirati v toge oblike in ideje. To je isti stari problem, kot če poskušamo vodo zavezati v paket ali veter zapreti v škatlo. In vendar je religija vedno učila, da je »Bog« nekaj, od česar lahko pričakujemo modrost in vodstvo. Navadili smo se na idejo, da je modrost – se pravi znanje, nasvete in informacije – mogoče izraziti v verbalnih trditvah, ki so sestavljene iz specifičnih navodil. Če to drži, je težko uvideti, kako je mogoče izvleči kakršnokoli modrost iz nečesa, kar se upira definiciji. Modrosti, ki jo je mogoče spraviti v obliko specifičnih navodil, je pravzaprav bore malo. Večina modrosti, ki jo uporabljamo v vsakodnevnem življenju, do nas ni prišla v obliki verbalnih informacij. Dihati, požirati, gledati, poganjati kri po žilah, prebavljati hrano ali premagovati bolezni se nismo naučili s pomočjo izjav. In vendar vse te stvari potekajo prek najbolj zapletenih in

31

čudovitih procesov, ki jih ne more reproducirati nobeno učenje iz knjig ali tehnična spretnost. To je prava modrost – toda naši možgani imajo z njo le malo zveze. To je vrsta modrosti, ki jo potrebujemo pri reševanju pravih, praktičnih problemov življenja. Za nas je naredila že mnogo čudežev in nobenega razloga ni, da jih ne bi še veliko več. Golobi pismonoše se lahko brez kakršnihkoli tehničnih aparatov ali izračunov iz velikih razdalj vrnejo v svoj golobnjak, ptice selivke lahko leto za letom obiskujejo iste kraje, rastline pa znajo »izumiti« čudovite priprave za širjenje svojih semen v vetru. Teh stvari seveda ne počnejo »namenoma«, kar pomeni, da jih ne načrtujejo ali si jih izmislijo. Če bi živali in rastline lahko govorile, ne bi mogle nič bolj razložiti, kako to počnejo, kot lahko povprečni človek pojasni, kako mu bije srce. »Instrumenti«, ki opravljajo te mojstrovine, pa so organi in procesi v telesu – se pravi v tem skrivnostnem vzorcu gibanja, ki ga pravzaprav ne razumemo in ga ne moremo definirati. Toda človeška bitja so na splošno nehala razvijati instrumente telesa. Življenju se vedno bolj poskušamo prilagoditi s pomočjo zunanjih izumov, probleme pa reševati z zavestnim mišljenjem namesto z nezavednim znanjem. To nam dosti manj koristi, kot radi mislimo. Obstajajo na primer »primitivne« ženske, ki rodijo otroka, medtem ko delajo na polju, in se potem, ko opravijo nekaj nujnih stvari, da bi bil otrok na varnem, toplem in udobnem, vrnejo nazaj na delo. Na drugi strani pa morajo civilizirano žensko odpeljati v bolnišnico, kjer obkrožena z zdravniki, medicinskimi sestrami in neštetimi napravami prisili ubogo stvarco na svet sredi dolgotrajnih krčev in mučnih bolečin. Res je, da antiseptični pogoji preprečujejo smrt mnogih mater in dojenčkov, toda zakaj ne moremo imeti antiseptičnih pogojev in naravnega, lahkotnega načina poroda? Odgovor na to in mnoga druga podobna vprašanja je, da smo bili naučeni, naj svoje telo zanemarjamo, preziramo in z njim grdo ravnamo, in naj zaupamo samo svojim možganom. Posebno bolezen civiliziranega človeka bi pravzaprav lahko opisali kot razkol med njegovimi možgani (zlasti možgansko skorjo) in preostalim telesom. To odgovarja razkolu med »egom« in »jazom«,

32

človekom in naravo, in zmedi Uroborosa, zapeljane kače, ki ne ve, da njen rep sodi k njeni glavi. Na srečo sta v zadnjih letih na ta razkol opozorila dva znanstvenika, namreč Lancelot Law Whyte in Trigant Burrow. Whyte imenuje to bolezen »evropska disociacija«, ne zato ker je evroameriški civilizaciji svojska, ampak zato, ker je zanjo še posebej značilna. Tako Whyte kot Burrow sta dala klinični opis oziroma diagnozo tega razcepa, vendar se ne bomo zadrževali pri podrobnostih. V »medicinskem« jeziku sta pojasnila, kako smo dopustili, da se je možgansko mišljenje razvilo in našemu življenju zavladalo povsem nesorazmerno z »nagonsko modrostjo«, ki ji dopuščamo, da se pogreza v atrofijo. Posledica tega je, da v naši notranjosti divja vojna – možgani si želijo stvari, ki jih telo noče, telo pa si želi stvari, ki jih možgani ne dovolijo; možgani dajejo navodila, ki jim telo noče slediti, telo pa daje impulze, ki jih možgani ne morejo razumeti. Civilizirani človek se tako ali drugače strinja s svetim Frančiškom, ki telo imenuje Brat Osel. Toda celo teologi so ugotovili, da vir zla in neumnosti ne leži v fizičnem organizmu kot celoti, ampak v odrezanih, odcepljenih možganih, ki jih imenujejo »volja«. Kadar človeško željo primerjamo z živalsko, najdemo mnogo nenavadnih razlik. Žival je z želodcem, človek pa z možgani. Ko je želodec poln, žival neha jesti, človek pa nikoli povsem ne ve, kdaj naj neha. Ko je pojedel toliko, kot lahko njegov želodec prenese, ima še vedno občutek praznine in še vedno čuti potrebo po nadaljnjem zadovoljevanju. To je v veliki meri posledica tesnobe zaradi vednosti, da neprekinjena preskrba s hrano ni zagotovljena. Zato je treba jesti, kolikor moremo in dokler moremo. Je tudi posledica vednosti, da v negotovem svetu noben užitek ni zagotovljen. Zato je treba neposredni užitek ob hrani izrabiti, čeprav to škodi prebavi. Človeška želja je nagnjena k nenasitnosti. Tako zelo hlepimo po uživanju, da ga ne moremo nikoli imeti dovolj. Naše čutilne organe stimuliramo, dokler ne postanejo neobčutljivi, tako da morajo imeti vedno močnejše stimulanse, da bi lahko še naprej občutili užitek. Telo v samoobrambi zaradi teh naporov zboli, možgani pa si želijo še. Možgani so na lovu za srečo in ker jih

33

dosti bolj zanima prihodnost kot sedanjost, razumejo srečo kot garancijo neskončno dolge prihodnosti užitkov. In vendar možgani vedo tudi, da nimajo neskončno dolge prihodnosti, tako da morajo – če hočejo biti srečni – stisniti vse užitke Paradiža in večnosti v obdobje nekaj let. To je vzrok, zakaj je moderna civilizacija skoraj v vseh pogledih začaran krog. Nenasitno je lačna, ker jo njen način življenja obsoja na nenehno frustriranost. Kot smo videli, so korenine te frustriranosti v dejstvu, da živimo za prihodnost, prihodnost pa je abstrakcija, iz izkustva izpeljana inferenca, ki obstaja samo v možganih. »Primarna zavest«, osnovni um, ki pozna resničnost namesto idej o njej, ne pozna prihodnosti. Živi povsem v sedanjosti in ne zaznava nič več kot to, kar v tem trenutku je. Toda iznajdljivi možgani vidijo tisti del sedanjega izkustva, ki se imenuje spomin, preučujejo ga in na tej podlagi napovedujejo prihodnost. Te napovedi so sorazmerno tako točne in zanesljive (na primer »vsi bomo umrli«), da prihodnost privzame visoko stopnjo realnosti – tako visoko, da sedanjost izgubi svojo vrednost. Toda prihodnosti še vedno ni in tudi ne more postati del doživete resničnosti, dokler ne postane sedanjost. Ker je to, kar vemo o prihodnosti, sestavljeno iz povsem abstraktnih in logičnih elementov – sklepov, ugibanj, izvajanj – je ne moremo jesti, občutiti, vohati, videti, slišati ali kako drugače uživati. Ko jo zasledujemo, zasledujemo fantoma, ki se nenehno umika; čim hitreje ga preganjamo, tem hitreje teče pred nami. Zato vse, kar je v zvezi z našo civilizacijo, poteka v naglici, zato le malokdo uživa v tem, kar ima, in večno išče vedno več. Sreča torej ni sestavljena iz trdnih in stvarnih dejstev, ampak iz tako abstraktnih in površinskih stvari, kot so obljube, upi in zagotovila. Zato je »pametna« ekonomija, ki naj bi proizvajala to srečo, fantastičen začaran krog, ki mora ustvarjati vedno več užitkov ali propasti – ki mora skrbeti za stalno draženje ušes, oči in živčnih končičev z neprekinjenim dotokom hrupa in vizualnih »razvedril«, pred katerimi skoraj ni mogoče pobegniti. Idealna »tarča« za namene take ekonomije je posameznik, ki si neprestano draži ušesa s poslušanjem radia, po možnosti prenosnega, ki ga lahko nosi s seboj vedno in povsod. Njegove oči brez počitka švigajo od televizijskega ekrana do časopisa ali revije, kar ga

34

ohranja v nekakšnem orgazmu-brez-sprostitve z zaporedjem mamljivih pogledov na bleščeče avtomobile, sijoča ženska telesa in druge čutne površine, kar je pomešano s takimi sredstvi za obnavljanje občutljivosti – šok tretmaji – kot so »za ljudi zanimivi« posnetki kriminalcev, zmaličenih teles, letalskih razbitin, rokoborb in gorečih stavb. Literatura, ki spremlja vse to, pa je ravno tako oblikovana na način, ki le draži brez zadovoljitve in vsako delno potešitev nadomesti z novo željo. Ta tok stimulansov naj bi namreč proizvajal hlepenje po vedno večji količini istega, čeprav glasnejšega in hitrejšega, to hlepenje pa nas žene, da opravljamo delo, ki nas zanima zgolj zaradi denarja, ki ga z njim zaslužimo – da bi lahko kupovali boljše radio aparate, elegantnejše avtomobile, bolj razkošne revije in boljše televizorje; vse to pa je združeno v zaroto, ki naj bi nas prepričala, da leži sreča za prvim vogalom, če bomo le kupili samo še eno stvar. Kljub neznanski zmešnjavi in živčni napetosti smo prepričani, da je spanec potrata dragocenega časa, zato se ženemo za temi fantazijami pozno v noč. Živali preživijo veliko svojega časa v dremanju in prijetnem brezdelju, toda ker je življenje kratko, morajo človeška bitja stlačiti v odmerjena leta največjo možno količino zavedanja, budnosti in kronične nespečnosti, da le ne bi zamudila zadnjega koščka vznemirljivih užitkov. Ne gre za to, da so ljudje, ki temu podležejo, nemoralni. Ne gre za to, da so tisti, ki to omogočajo, zlobni izkoriščevalci; večina jih je istih misli kot izkoriščani, le da sedijo na dražjem konjičku tega žalostnega vrtiljaka. Pravi problem je v tem, da so vsi popolnoma frustrirani, saj je enako nemogoče zadovoljiti možgane kot piti skozi ušesa. Zato so vedno manj sposobni resničnega uživanja in so neobčutljivi tudi za najbolj prefinjene življenjske užitke, ki so v resnici izjemno navadni in preprosti. Zaradi meglenega, nejasnega in nenasitnega značaja možganskih želja se človek še posebej težko strezni – in postane realen. Civilizirani človek na splošno ne ve, kaj hoče. Dela za uspeh, slavo, srečen zakon, zabavo, zato da bi pomagal drugim ljudem ali da bi bil »pravi človek«. Toda to niso resnične potrebe, ker to niso dejanske stvari. So le stranski proizvodi, okusi in atmosfere pravih stvari – sence, ki nimajo nobenega obstoja razen določene

35

substance. Najboljši simbol za vse take želje je denar, ki je gol simbol pravega bogastva; če si ga človek vzame za svoj cilj, je to najbolj očiten primer nerazumevanja odnosa med mero in resničnostjo. Zato je napak, če rečemo, da je sodobna civilizacija materialistična – če je namreč materialist človek, ki ima rad stvari. Pametni sodobnik nima rad stvari, ampak mere, ne trdnih teles, ampak površine. Pije zaradi odstotkov alkohola, ne zaradi pijače same oziroma njenega okusa. Gradi zato, da bi ustvaril impresivno »fasado«, ne zato, da bi ustvaril bivalni prostor. Zato je nagnjen k temu, da gradi stavbe, ki so na zunaj videti kot palače, od znotraj pa so navadne kasarne. Posamezne bivalne enote v teh kasarnah so manj načrtovane za bivanje kot za ustvarjanje vtisa. Glavni prostor je posvečen »dnevni sobi«, katere dimenzije so primerne za veliko hišo, medtem ko so za življenje (in ne le za zabavanje gostov) tako bistveni prostori, kot je na primer kuhinja, zreducirani na majhne kabinete, v katerih se lahko človek komaj premika – kaj šele kuha. Posledica je ta, da je v teh ozkih prostorih tudi hrana v glavnem hlapljiva – koktajli in prigrizki namesto poštenih obrokov. Ker hočemo vsi biti »dame in gospodje« in videti, kot da imamo služabnike, si nočemo mazati rok z gojenjem in kuhanjem prave hrane. Namesto tega kupujemo proizvode, ki so namenjeni »fasadi« in videzu, ne pa vsebini – ogromne sadeže brez okusa, kruh, ki je le malo več kot lahka pena, vino, polno kemikalij, in zelenjavo z okusom po pustih zvarkih iz epruvet. Lahko bi domnevali, da je najbolj popoln primer živalskosti in zverinskosti civiliziranega človeka njegova strast do seksa, vendar ni v tej strasti skoraj nič živalskega ali zverinskega. Živali imajo spolne odnose, kadar se jim zahoče, kar je ponavadi v nekakšnem ritmičnem vzorcu. Med temi obdobji pa jih seks ne zanima. Toda od vseh užitkov je prav seks tisti, ki ga civilizirani človek zasleduje z največjo ihto. Da je to hrepenenje možgansko in ne telesno, je razvidno iz splošne impotentnosti moškega, ko končno ujame svoj plen, saj možgani zasledujejo nekaj, česar si njegovi geni v tistem trenutku ne želijo. To ga brezupno zbega, saj enostavno ne more razumeti, da si ne želi velike poslastice seksa, kadar je pri roki. Po njem je hlepel dolge ure in dneve, a

36

ko bi se stvar lahko uresničila, njegovo telo noče sodelovati. Tako kot ima pri jedi »oči večje kot želodec«, sodi tudi v ljubezni žensko po standardih, ki so v glavnem vizualni in cerebralni, ne pa seksualni in izvirajoči iz drobovja. K partnerici ga privlači površinski sijaj, prevleka na koži, ne pa pravo telo. Želi si nečesa z deško kostno zgradbo, ki naj bi podpirala zunanje obline in mehke pritikline ženskosti – ne žensko, ampak napihnjene gumijaste sanje. Toda sama funkcija seksa ostaja v tolikšni meri znotraj »nagonske modrosti«, da je težko še bolj povečati njegov že tako intenziven užitek, ga narediti vedno boljšega in pogostejšega. Izkoriščamo ga lahko edino s pomočjo možganskega fantaziranja, tako da ga obdamo s flirtanjem in namigi na nedoločena ugodja, ki bodo še prišla – kot da bi se dalo bolj ekstatičen objem vedno zagotoviti s površinskimi spremembami. Še posebej značilen primer razcepa med možgani in telesom oziroma merami in snovjo je človekova popolna zasuženjenost uram. Ura je prikladna naprava, ki nam omogoča, da se sestanemo s prijateljem ali da skupaj kaj naredimo, čeprav so se take stvari dogajale tudi, preden so bile ure izumljene. Ni treba, da bi se zdaj lotili razbijanja ur; morali bi le paziti, da jim ne pripisujemo prevelikega pomena. Prav to namreč počnemo, kadar poskušamo svoje biološke ritme prehranjevanja, spanja, iztrebljanja, dela in sproščanja prilagoditi enoličnim obhodom urinega kazalca. Naše služenje tem mehaničnim gospodarjem je prišlo tako daleč – in naša celotna kultura je vanj tako vpletena – da je brezupno upati na kako reformo; brez njih bi civilizacija popolnoma propadla. Kaka manj možganska kultura bi se naučila sinhronizirati svoje telesne ritme, ne pa svoje ure. Sposobnost možganov za predvidevanje prihodnosti je zelo povezana s strahom pred smrtjo. Veliko ljudi bi pritegnilo Stevensonovim verzom: Pod širnim zvezdnim nebom mi izkopljite grob, da ležem vanj; rad živel sem, rad umrl, in z voljo sem legel k počitku. Kajti kadar je telo iztrošeno, možgani pa so utrujeni, je smrt or-

37

ganizmu dobrodošla. Težko pa je razumeti, kako je lahko smrt dobrodošla, kadar si mlad in močan. Zato začneš v njej videti grozen in strašen dogodek. Možgani namreč na svoj nematerialen način gledajo v prihodnost in se jim zdi, da bi bilo dobro, če bi se nadaljevali v nedogled – ne vidijo pa, da bi se ta proces končno zazdel neznosno utrudljiv celo njihovemu lastnemu materialu. Ker tega ne upoštevajo, ne sprevidijo, da so kot materija tudi sami podvrženi spremembam in se bodo spreminjale tudi njihove želje: prišel bo čas, ko bo smrt nekaj dobrega. V jasnem jutru in po dobrem nočnem počitku si ne želite iti spat. Toda po trudapolnem delovnem dnevu je občutek pogrezanja v nezavest izredno prijeten. Žal le malo ljudi umre v miru. Umiramo zaradi nesreč in zoprnih bolezni in zares je tragično, kadar se človek, čigar »duh« je še vedno mlad in buden, brezupno bori z umirajočim telesom. Toda prepričan sem, da telo umre, ker tako hoče. Zdi se mu, da ni v njegovi moči, da bi se upiralo bolezni ali zacelilo poškodbo in tako se, izčrpano od borbe, obrne k smrti. Če bi bila zavest bolj občutljiva za občutke in impulze celotnega organizma, bi imela isto željo, kar se včasih tudi zares zgodi. Temu se človek približa, kadar pri hudi bolezni skoraj umre, potem pa včasih preživi, ker mu medicinsko zdravljenje znova okrepi telo, ali pa zato, ker so v njegovem organizmu še vedno sile, ki ga lahko ozdravijo. Naša kultura, navajena obravnavati človeka kot dualizem duha in telesa in imeti prvo za »občutljivo«, drugo pa za »neumno« žival, je žalitev za modrost narave, hkrati pa destruktivno izkoriščanje človeškega organizma kot celote. Nenehno smo frustrirani, ker nam verbalno in abstraktno mišljenje možganov daje napačen vtis, da se lahko osvobodimo vseh končnih omejitev. To mišljenje pozablja, da večnost česarkoli ni realnost, ampak abstraktna ideja, in nas prepričuje, da naj nam ta fantazija predstavlja pravi življenjski cilj. Pozunanjeni simbol takega načina mišljenja je tisti skoraj povsem racionalni in neorganski objekt – stroj, ki nam daje občutek, da smo se sposobni približati neskončnosti. Kajti stroj lahko prenese dosti večje napore kot telo in vzdrži dosti bolj monotone ritme kot človeško bitje. Čeprav je zares koristen kot sredstvo in

38

služabnik, pa smo začeli preveč častiti njegovo racionalnost, njegovo učinkovitost in njegovo moč za premagovanje časovnih in prostorskih omejitev, s čimer mu dovoljujemo, da gospodari z našim življenjem. Tako so delovni prebivalci sodobnega mesta ljudje, ki živijo v stroju, prepuščeni njegovemu kolesju. Svoje dni zapravljajo za dejavnosti, ki so v glavnem zreducirane na štetje in merjenje, bivanje v svetu racionalnih abstrakcij, ki imajo le malo zveze oziroma so popolnoma neusklajene z velikimi biološkimi ritmi in procesi. Res je sicer, da lahko tovrstne mentalne dejavnosti dandanes mnogo učinkoviteje opravljajo stroji – in to v tolikšni meri, da bodo v ne tako daljni prihodnosti človeški možgani postali za logične kalkulacije povsem zastarel mehanizem. V veliki meri so jih že nadomestili mehanični in električni računalniki mnogo večje hitrosti in učinkovitosti. Če so torej glavna človekova prednost in vrednost njegovi možgani in sposobnost računanja, bo v času, ko lahko mehanične operacije mišljenja bolj učinkovito opravljajo stroji, postal precej neuporaben. (V zvezi s tem je treba omeniti misel matematika Norberta Wienerja: »Zanimivo je zabeležiti, da se morda soočamo z eno od tistih omejitev narave, pri kateri visoko specializirani organi dosežejo stopnjo vedno manjše učinkovitosti, kar na koncu pripelje do izumrtja vrste. Človeški možgani so na svoji poti do te destruktivne specializiranosti morda že tako daleč kot veliki nosni rogovi zadnjega od titanoterov.«) Človek že zdaj uporablja neštete priprave za delo, ki ga pri živalih opravljajo telesni organi, zato se ne bi smeli začuditi, če bi v duhu te težnje pozunanjil tudi mišljenjske funkcije možganov – s čimer bi upravljanje z življenjem predal elektromagnetskim pošastim. Z drugimi besedami, interesi in cilji racionalnosti niso tudi interesi in cilji človeka kot organizma. Če bomo še naprej živeli za prihodnost in bo glavno delo našega duha še vedno predvidevanje in računanje, mora človek sčasoma postati parazitski privesek množine mehaničnega kolesja. Z določenega vidika ta »racionalizacija« življenja dejansko ni racionalna. Možgani so zadosti bistri, da vidijo začarani krog, ki so si ga sami ustvarili. Toda pri tem ne morejo nič pomagati. Če ugotovimo, da si je nespametno delati skrbi, s tem še ne nehamo

39

skrbeti; oziroma nas skrbi še bolj, ker smo nespametni. Nespametno se je spustiti v moderno vojno, v kateri vsi izgubijo. Nobena stran si vojne zares ne želi in vendar – ker živimo v začaranem krogu – vojno začnemo, da preprečimo drugi strani, da bi jo začela. Oborožujemo se, ker vemo, da se bo sicer oboroževala druga stran – kar bi počela v vsakem primeru, da bi si zagotovila prednost brez dejanskega boja. S tega racionalnega stališča se znajdemo v dilemi svetega Pavla: »Volja je v meni prisotna; toda kako delati to, kar je dobro, ne vem. Kajti tistega dobrega, ki bi ga rad, ne delam.« Toda vzrok za to ni – kot je domneval sveti Pavel – v tem, ker je »duh« razumen, meso pa sprijeno, pač pa v tem, ker »hiša, ki je sprta sama s seboj, ne more obstati«. Celoten organizem je sprijen, ker so možgani ločeni od trebuha in se glava ne zaveda svoje povezanosti z repom. Le malo podlage imamo za upanje, da se bo družbi v bližnji prihodnosti povrnilo duševno zdravje. Zdi se, da bo moral začarani krog postati še bolj neznosen, še bolj očitno in obupno zaprt, preden se bo večje število ljudi zavedlo tragične prevare, s katero se slepijo. Za tiste pa, ki jasno vidijo, da je to krog, in zakaj je krog, je edina alternativa, da nehajo krožiti. Kajti čim vidite celotni krog, izgine iluzija, da je glava ločena od repa. In ko izkustvo končno neha nihati in se zvijati, lahko spet postane dovzetno za modrost telesa, za skrite globine lastne snovi. Čeprav govorim o modrosti telesa in o nujnosti spoznanja, da smo materialni, v tem ne smemo videti filozofije »materializma« v običajnem pomenu. Nočem trditi, daje najvišja resničnost materija. To je beseda, zvok, ki se nanaša na oblike in vzorce določenega procesa. Ne vemo, kaj ta proces je, ker ni »nekaj« – se pravi stvar, ki jo je mogoče definirati s pomočjo kakega fiksnega pojma ali mere. Če hočemo obdržati ta jezik in še uporabljati take izraze, kot so »duhovno« in »materialno«, mora duhovno pomeniti »nedoločljivo«, tisto, kar mora – ker je živo – za vedno uiti okviru kakršnekoli fiksne oblike. Materija je poimenovan duh. Po vsem tem si tudi sami možgani zaslužijo par besed! Kajti možgani so, vključno s centri za mišljenje in računanje, del in

40

produkt telesa. Tako naravni so kot srce in želodec in če jih pravilno uporabljamo, so vse prej kot človekov sovražnik. Toda da bi jih lahko pravilno uporabljali, jim moramo pokazati, kje jim je mesto; ni namreč človek narejen za svoje možgane, ampak so možgani narejeni za človeka. Z drugimi besedami, funkcija možganov je služiti sedanjemu in resničnemu, ne pa poslati človeka na divji lov za fantomom prihodnosti. Poleg tega v našem običajnem stanju mentalne napetosti možgani ne delujejo pravilno, kar je eden od vzrokov, zakaj se zdijo njihove abstrakcije tako zelo realistične. Kadar je s srcem kaj narobe, se jasno zavedamo njegovega bitja; začne nas motiti. Zelo verjetno je naša obsedenost z razmišljanjem in načrtovanjem, skupaj z občutkom mentalne utrujenosti, znak nekakšne motnje v možganih. Možgani bi morali (in v nekaterih primerih to tudi počnejo) tehtati in premišljevati z nezavedno lahkoto drugih telesnih organov. Konec koncev možgani niso mišica, torej niso ustvarjeni za trud in napenjanje. Toda kadar ljudje poskušajo premišljevati ali se koncentrirati, se obnašajo, kot da svoje možgane porivajo naokrog. Kremžijo obraz, mršijo obrvi in se lotevajo mentalnih problemov, kot da bi zlagali opeke. In vendar se nam ni treba mučiti in napenjati, da bi prebavili hrano, in še manj da bi videli, slišali in sprejemali ostale živčne vtise. »Bliskoviti kalkulator«, ki lahko v hipu sešteje dolgo vrsto številk, intelektualni genij, ki si lahko v nekaj sekundah zapomni celo stran, in glasbeni genij kot Mozart, ki obvlada harmonijo in kontrapunkt že od zibke, so primeri pravilne uporabe človekovega najbolj čudovitega instrumenta. Tudi tisti, ki nismo geniji, imamo kanček podobnih sposobnosti. Vzemimo za primer anagram POCATELDIMC. Da bi odkrili skrito besedo, lahko na teh črkah delate ure in ure in preskusite neskončno mnogo sistemov premeščanja. Namesto tega poskusite pogledati anagram s sproščenim duhom in v zelo kratkem času vam bodo možgani dali odgovor brez najmanjšega napora. (Če vam ne uspe v eni minuti, berite naprej! Sicer se boste začeli jeziti ali nase ali name, ta napetost pa bo uničila potrebno sproščenost.) Po pravici smo nezaupljivi do »bliskovitih« odgovorov napetega in blodečega duha; toda hitre, nenaporne in skoraj nezavedne rešitve logičnih problemov so natanko tisto,

41

kar pričakujemo od možganov.. Če možgani pravilno delujejo, so najvišja oblika »nagonske modrosti«. Delovati bi morali kot instinkt golobov, ki se vračajo domov, ali kot nastajanje zarodka v maternici – ne da bi verbalizirali proces ali da bi vedeli, kako to počnejo. Samozavedajoči se možgani – tako kot samozavedajoče se srce – so motnja, ki se kaže v akutnem občutku ločenosti med »mano« in mojimi izkušnjami. Možgani lahko delujejo pravilno šele, ko bo zavest počela to, za kar je ustvarjena: ko se ne bo več trudila, da bi ušla iz izkustva sedanjosti, ampak se ga bo brez napora zavedala.

42

5. O ZAVEDANJU Vprašanje »Kaj narediti?« zastavljajo samo tisti, ki problema ne razumejo. Če je problem sploh mogoče rešiti, potem je razumeti ga in vedeti, kaj v zvezi z njim storiti, eno in isto. Po drugi strani pa je kakršnokoli ukrepanje v zvezi s problemom, ki ga ne razumemo, enako poskusu, da bi razblinili temo tako, da bi jo z rokami porivali stran. Ko pride luč, tema v hipu izgine. To še zlasti velja za problem, ki je pred nami. Kako naj zacelimo razkol med »egom« in »jazom«, med možgani in telesom, človekom in naravo, in uničimo vse začarane kroge, ki jih ta razkol nosi s sabo? Kako naj doživljamo življenje kot kaj drugega kot past iz medu, v kateri smo ujete muhe? Kako naj najdemo gotovost in duševni mir v svetu, čigar sama narava so negotovost, nestalnost in nenehna spremenljivost? Vsa ta vprašanja zahtevajo metodo in načrt akcije. Hkrati pa jasno kažejo, da problema nismo razumeli. Ne potrebujemo akcije – ne še. Potrebujemo več luči. Luč tukaj pomeni zavest – zavedanje življenja, izkustva tega trenutka, brez sodb ali vnaprejšnjih idej. Z drugimi besedami, to, kar doživljamo, moramo videti in občutiti kot to, kar je, ne pa glede na to, kako se imenuje. Preprosto moramo »odpreti oči«, to pa nam bo prineslo izjemno preobrazbo v razumevanju in življenju. Pokazalo bo, da je večina naših zapletenih problemov čista iluzija. Morda to zveni kot poenostavljanje, saj si večina ljudi predstavlja, da se že dovolj polno zavedajo sedanjosti, vendar bomo videli, da je to daleč od resnice. (Besedo »zavedanje« uporabljam v pomenu, ki ji ga je podelil J. Krišnamurti, čigar spisi obravnavajo to temo z izjemno pronicljivostjo.) Ker je zavedanje pogled na resničnost, ki je osvobojen vseh idej in sodb, je očitno nemogoče definirati in zapisati, kaj nam razkriva. Karkoli lahko opišemo, je ideja; ne moremo pa postavi-

43

ti trditve o nečem – resničnem svetu – kar ni ideja. Zato se bom moral zadovoljiti z govorjenjem o napačnih vtisih, ki jih zavedanje odstranjuje, namesto da bi govoril o resnici, ki jo razkriva. Slednjo je mogoče le simbolizirati z besedami, ki pomenijo malo ali nič tistim, ki te resnice neposredno ne razumejo. Kar je resnično in pozitivno, je preveč resnično in preveč živo, da bi bilo lahko opisano; če to poskušamo opisati, je tako, kot če bi rdečo vrtnico barvali z rdečo barvo. Zato bo večina tega, kar sledi, precej negativna. Resnica se razkrije, če odstranimo stvari, ki stojijo v njeni luči. To je umetnost, ki je podobna kiparstvu, pri katerem umetnik ne ustvarja z grajenjem, ampak z izsekavanjem. Videli smo, da vprašanja o iskanju gotovosti in duševnem miru v nestalnem svetu kažejo, da problema nismo razumeli. Preden gremo naprej, moramo vedeti, da je varnost, o kateri govorimo, v prvi vrsti duhovna in psihološka. Da lahko človeška bitja sploh obstajajo, morajo imeti zagotovljeno minimalno eksistenco v obliki hrane, pijače in obleke – z zavestjo, seveda, da to ne more večno trajati. Toda če bi zagotovilo o minimalni eksistenci za šestdeset let vnaprej vsaj začelo zadovoljevati človeško srce, bi se človeški problemi zelo zmanjšali. Pravi vzrok, zakaj nimamo tega zagotovila, je prav ta, da hočemo imeti toliko več kot le zadovoljitev minimalnih potreb. Od začetka mora biti jasno, da je želja po popolni varnosti v vesolju, ki je po svoji naravi trenutno in spremenljivo, nekaj povsem protislovnega. Toda to protislovje je globlje od samega konflikta med željo po varnosti in dejstvom spreminjanja. Če želim biti varen, se pravi zaščiten pred tokom življenja, s tem želim biti ločen od življenja. In vendar me prav ta občutek ločenosti dela negotovega. Biti varen pomeni izolirati in okrepiti »ego«, vendar je prav občutek izoliranega »ega« tisti, ki vzbuja v meni osamljenost in strah. Z drugimi besedami, več varnosti lahko dobim, več je bom hotel imeti. Če povem še bolj jasno: želja po varnosti in občutek negotovosti sta eno in isto. Če dih zadržiš, ga s tem izgubiš. Družba, ki temelji na iskanju varnosti, ni nič drugega kot tekmovanje v zadrževanju diha, pri katerem je vsakdo napet kot boben in rdeč kot pesa.

44

Varnost iščemo tako, da se na vse mogoče načine zapiramo in krepimo stene okoli sebe. Hočemo biti zaščiteni s pomočjo tega, da smo nekaj »izjemnega« in »posebnega«, zato si prizadevamo, da bi pripadali najbolj varni cerkvi, najboljšemu narodu, najvišjemu razredu, izbrani družbi in »finim« ljudem. Taka obramba vodi v razlike med nami in s tem v večjo negotovost, ki zahteva še večjo obrambo. Seveda vse to počnemo v iskrenem prepričanju, da poskušamo delati prave stvari in živeti na najboljši način; toda tudi to je protislovje. O tem, da bi poskušali doseči kak ideal in izboljšati sami sebe, lahko resno razmišljamo samo, če smo razcepljeni na dva dela. Eden mora biti dobri »ego«, ki bo izboljšal slabi »jaz«. »Ego«, ki ima najboljše namene, bo začel delati na muhastemu »jazu«, prepir med obema pa bo zelo poudaril razliko med njima. Posledica tega bo, da se bo »ego« počutil še bolj ločenega kot prej, s čimer bo le poglobil občutke osamljenosti in odrezanosti, zaradi katerih se »jaz« tako grdo obnaša. Tega problema se ne moremo lotiti, če nam ni povsem jasno, da je hrepenenje po varnosti samo po sebi bolečina in protislovje; čim bolj vneto jo zasledujemo, tem bolj boleča postaja. To velja za vse oblike varnosti. Želimo biti srečni in pozabiti nase, a čim bolj poskušamo pozabiti nase, tem bolj se zavedamo prav sami sebe. Hočemo uiti trpljenju, toda čim bolj si prizadevamo zbežati, tem bolj podžigamo muke. Bojimo se in hočemo biti pogumni, toda prizadevanje, da bi bili pogumni, je v resnici strah, ki poskuša uiti samemu sebi. Želimo si duševnega miru, toda če poskušamo duha pomiriti, je to isto, kot če bi skušali valove poravnati z likalnikom. Vsi poznamo takšen začaran krog. Vemo, da je skrb jalova, vendar nas še naprej skrbi, saj skrb ne preneha, če rečemo, da je jalova. Zaskrbljeni smo zato, ker se počutimo negotove in si želimo gotovosti. In vendar je popolnoma nekoristno reči, da si ne bi smeli želeti varnosti. Če želji damo grdo ime, se je s tem še ne znebimo. Odkriti moramo, da varnosti ni, da jo je boleče iskati, in da je potem, ko se nam zdi, da smo jo našli, ne maramo. Z drugimi besedami, če zares razumemo, kaj iščemo – da je varnost izoliranost, in tisto, kar si povzročamo, kadar jo iščemo –

45

bomo videli, da varnosti sploh nočemo. Ni treba, da vam kdo reče, da ne smete zadrževati diha deset minut. Sami veste, da tega ne zmorete in da bi bil poskus zelo neudoben. Glavna stvar je razumeti, da varnosti oziroma gotovosti enostavno ni. Eden od najhujših začaranih krogov je problem alkoholika. V mnogih primerih alkoholik dobro ve, da uničuje samega sebe, da je pijača strup, da dejansko ne mara biti pijan in da mu celo sam okus pijače ni všeč. In vendar pije. Kajti če ne pije, se počuti še slabše. Prevzema ga groza, saj takrat stoji iz oči v oči z razgaljeno, temeljno negotovostjo sveta. Tu je bistvo problema. Če negotovosti stojiš iz oči v oči, je še vedno ne razumeš. Da bi jo razumel, ni dovolj, da se z njo soočiš, ampak moraš postati negotovost. To je podobno perzijski zgodbi o modrecu, ki je prišel do vrat v nebesa in potrkal. Od znotraj je glas Boga vprašal: »Kdo je tam?« Modrec je odgovoril: »Jaz sem.« »V tej hiši«, je odgovoril glas Boga, »ni prostora zate in zame.« In tako je modrec šel stran in prebil mnoga leta v globokem premišljevanju o tem odgovoru. Ko je prišel drugič, mu je glas zastavil isto vprašanje in modrec je spet odgovoril: »Jaz sem.« Vrata so ostala zaprta. Čez nekaj let je prišel poskušat tretjič in ob njegovem trkanju je glas ponovno vprašal: »Kdo je tam?« Modrec je zavpil: »Ti si!« In vrata so se odprla. Če razumemo, da varnosti ni, je to dosti več, kot če se strinjamo s teorijo, da se vse stvari spreminjajo, celo več, kot če upoštevamo minljivost življenja. Pojem varnosti temelji na občutku, da je znotraj nas nekaj, kar je stalno, nekaj, kar traja skozi vse dni in spremembe življenja. Prizadevamo si, da bi se prepričali o stalnosti, neprekinjenosti in varnosti tega trajnega jedra, tega središča in duše našega bitja, ki mu pravimo »ego«. Tega imamo za pravega človeka – ki »misli« naše misli, »čuti« naše občutke in »zna« naše znanje. Da varnosti dejansko ni, ne moremo razumeti, dokler ne spoznamo, da ta »ego« ne obstaja. Razumevanje nam prinese zavedanje. Ali se torej lahko približamo svojemu izkustvu – svojim občutkom, čustvom in mislim – čisto preprosto, kot da jih ne bi poznali od prej, in si brez predsodkov ogledamo, kaj se dogaja? Morda boste vprašali: »Katera izkustva, občutke in čustva pa naj si ogledam?« Odgovoril bom: »Katera si lahko ogledate?« Odgovor je, da si morate

46

ogledati tista, ki jih imate zdaj. To je več kot očitno. Toda prav zelo očitne stvari pogosto spregledamo. Če čustvo ni prisotno, se ga ne zavedamo. Ni izkustva razen sedanjega. Kar veste, česar se dejansko zavedate, je le tisto, kar se dogaja prav ta trenutek, in nič več. Kaj pa spomini? S pomočjo spomina gotovo lahko vem tudi to, kaj je bilo v preteklosti? No, prav, pa se spomnite česa. Spomnite se, kako ste na cesti srečali prijatelja. Česa se zavedate? Zdaj dejansko ne opazujete resničnega dogodka, ko je vaš prijatelj šel po cesti. Ne morete stopiti k njemu, mu seči v roko ali dobiti odgovora na vprašanje, ki ste mu ga pozabili zastaviti v preteklosti, ki se je spominjate. Z drugimi besedami, sploh ne gledate dejanske preteklosti. Gledate sedanje sledove preteklosti. To je podobno opazovanju ptičjih sledov v pesku. Vidim sedanje sledove. Hkrati pa ne vidim ptiča, kako je delal te sledove pred eno uro. Ptič je odletel in jaz se ga ne zavedam. Le na podlagi sledov domnevam, da je bil tukaj. Na podlagi spominov domnevate, da so pretekli dogodki bili. Toda nobenega preteklega dogodka se ne zavedate. Preteklost poznate samo v sedanjosti in kot del sedanjosti. Vidimo torej, da je naše izkustvo v celoti trenutno. Z enega vidika je vsak trenutek tako izmuzljiv in tako kratek, da ne moremo nanj niti pomisliti, pa ga že ni več. Z drugega vidika je ta trenutek vedno tukaj, saj ne poznamo nobenega drugega trenutka kot sedanjega. Trenutek nenehno umira, nenehno se spreminja v preteklost hitreje, kot to lahko dojamemo. In vendar se istočasno tudi nenehno rojeva, nenehno je nov, prav tako hitro se pojavlja iz tiste popolne neznanosti, ki ji pravimo prihodnost. Če na to pomislimo, nam skoraj dih zastane. Če rečemo, da je izkustvo trenutno, s tem dejansko rečemo, da sta izkustvo in sedanji trenutek eno in isto. Če rečemo, da ta trenutek nenehno umira oziroma se spreminja v preteklost in se nenehno rojeva oziroma pojavlja iz neznanega, velja to prav tako za izkustvo. Izkustvo, ki ste ga pravkar doživeli, je nepovrnljivo izginilo. Vse, kar je ostalo od njega, je nekakšna sled oziroma brazda v sedanjosti, ki ji pravimo spomin. Čeprav lahko ugibate, kakšno bo naslednje izkustvo, tega dejansko ne ve-

47

ste. Zgodi se lahko karkoli. Toda izkustvo, ki poteka ta hip, je novorojenček, ki izgine, še preden se lahko začne starati. Se medtem, ko opazujete to sedanje izkustvo, zavedate, da ga opazuje nekdo? Lahko poleg samega izkustva najdete tudi tistega, ki izkustvo izkuša? Lahko hkrati berete ta stavek in premišljujete o sebi, kako ga berete? Ugotovili boste, da morate za hip nehati brati, če hočete premišljevati, kako ga berete. Prvo izkustvo je branje. Drugo izkustvo je misel: »Berem.« Lahko najdete misleca, ki misli misel: »Berem?« Z drugimi besedami, ali lahko, kadar je sedanje izkustvo misel »Berem«, premišljujete o sebi, kako mislite to misel? Spet morate nehati misliti »Berem«. S tem preidete na tretje izkustvo, ki je misel »Premišljujem o tem, da berem.« Naj vas hitrost, s katero se te misli izmenjavajo, ne zavede v prepričanje, da jih mislite vse hkrati. Toda kaj se je zgodilo? V nobenem trenutku niste mogli ločiti sebe od svoje tekoče misli, od svoje tekoče izkušnje. Prva tekoča izkušnja je bila branje. Ko ste poskušali premišljevati o sebi, kako berete, se je izkušnja spremenila in naslednja-tekoča izkušnja je bila misel »Berem«. Niste se mogli ločiti od te izkušnje, ne da bi prešli na drugo. Ko ste pomislili »Berem ta stavek«, ga niste brali v resnici. Z drugimi besedami, v vsaki tekoči izkušnji ste se zavedali samo te izkušnje. Nikoli se niste zavedali, da se zavedate. Nikoli se niste znali ločiti od misleca misli, od znalca znanega. Edino, kar ste vsakič našli, je bila nova misel, nova izkušnja. Zavedati se torej pomeni zavedati se misli, čustev, občutkov, želja in vseh drugih oblik izkustva. Nikoli se ne zavedate ničesar, kar ni izkustvo, misel ali čustvo; nikoli se ne zavedate tistega, ki izkuša, ki misli ali čuti. Če je tako, zakaj potem mislimo, da kaj takega obstaja? Lahko bi na primer rekli, da je »ego«, ki misli, to naše telo z možgani vred. Toda to telo ni na noben način ločeno od svojih misli in občutkov. Kadar na primer kaj otipate, je to občutenje del telesa. In dokler občutenje traja, ne morete odmakniti telesa od njega nič bolj, kot lahko odidete od glavobola ali od lastnih nog. Dokler je to občutenje prisotno, je del vašega telesa, je vi. Telo lahko odstranite iz neudobnega stola, ne morete pa ga od-

48

straniti od občutenja stola. Ideja o ločenem mislecu, o »egu«, ki je ločen od svojih izkušenj, izvira iz spomina in hitrosti, s katero se misli menjavajo. Tako je, kot če vrtite gorečo palico in s tem ustvarjate iluzijo neprekinjenega ognjenega kroga. Če si domišljate, da je spomin neposredno vedenje o preteklosti in ne sedanja izkušnja, dobite iluzijo, da v istem trenutku poznate preteklost in sedanjost. To vam daje slutiti, da je v vas nekaj, kar je ločeno tako od vaših preteklih kot sedanjih izkušenj. Mislite si: »Poznam sedanjo izkušnjo in ta je različna od pretekle izkušnje. Če lahko obe primerjam in zaznam, da se je izkušnja spremenila, moram biti nekaj stalnega in ločenega.« V resnici sedanje izkušnje ne morete primerjati s preteklo. Primerjate jo lahko le s spominom na preteklo izkušnjo, ta spomin pa je del sedanje izkušnje. Ko boste jasno spoznali, da je spomin oblika sedanje izkušnje, bo postalo očitno, da je vsak poskus, da bi se ločili od te izkušnje, enako nemogoč, kot če bi hoteli doseči, da bi vaši zobje grizli sami sebe. Izkušnja enostavno je. Nikogar in ničesar ni, ki bi to izkušnjo izkušal. Čustev ne čutite, misli ne mislite in zaznav ne zaznavate nič bolj, kot slišite slišanje, vidite videnje ali vohate vohanje. »Dobro se počutim«, pomeni, daje prisoten dober občutek. To ne pomeni, da obstaja stvar, ki se imenuje »ego«, in druga stvar, ki se imenuje občutek, in da »ego« občuti dober občutek. Obstajajo izključno sedanji občutki – katerikoli občutek je prisoten, je »ego«. Nikoli ni nihče našel nobenega »ega«, ki bi bil ločen od sedanje izkušnje, ali kake izkušnje, ki bi bila ločena od »ega« – kar pomeni, da je oboje eno in isto. Kot filozofski argument je to zapravljanje časa, saj ne poskušamo imeti »intelektualne debate«. Zavedamo se dejstva, da je vsak ločen »ego«, ki misli misli in izkuša izkušnje, le iluzija. Če to dojamemo, se tudi zavemo, da je življenje povsem trenutno, da ni ne trajnosti ne varnosti in da ni nobenega »ega«, ki bi ga bilo mogoče zaščititi. Neka kitajska zgodba pripoveduje o možu, ki je prišel k velikemu modrecu in rekel: »Nobenega duševnega miru nimam. Prosim, umirite mi duha.« Modrec je odgovoril: »Postavite svojega duha (svoj ego) predme, pa ga bom umiril.« »Vsa ta leta«, je

49

odvrnil mož, »sem iskal svojega duha, pa ga ne morem najti.« »No,« je zaključil modrec, »pa je duh pomirjen!« Pravi razlog, zakaj nas lahko življenje spravlja v takšno jezo in nemoč, ni v tem, da obstajajo dejstva, kot so smrt, bolečina, strah ali lakota. Noro pri vsem tem je, da začnemo, kadar so taka dejstva prisotna, krožiti, se zvijati, trpeti in brenčati, da bi »ego« ločili od izkušnje. Pretvarjamo se, da smo amebe, in se poskušamo pred življenjem zaščititi tako, da se razcepimo na dvoje. Duševno zdravje, celovitost in integracija so v spoznanju, da nismo razcepljeni, da sta človek in njegova sedanja izkušnja eno, in da ni mogoče najti nobenega ločenega »ega« ali duha. Dokler obstaja ideja, da sem ločen od svoje izkušnje, vladata zmeda in nemir. Zato se izkušnje niti ne zavedam niti je ne razumem, tako da ni nobene prave možnosti, da bi jo asimiliral. Da bi razumel ta trenutek, ne smem poskušati biti ločen od njega; z vsem svojim bitjem se ga moram zavedati. To ni nekaj, kar bi moral storiti. Dejansko je to edina stvar, ki jo lahko storim. Vse drug je nor poskus, da bi nemogoče postalo mogoče. Da bi razumeli glasbo, jo morate poslušati. Toda dokler si mislite: »Jaz poslušam to glasbo«, je v resnici ne poslušate. Da bi razumeli radost ali strah, se morate tega v celoti in nedeljeno zavedati. Dokler pa to poskušate poimenovati in na primer rečete: »Srečen sem« ali »Bojim se«, se radosti ali strahu ne zavedate. Strah, bolečina, žalost in dolgočasje morajo ostati problemi, če jih ne razumemo. Za razumevanje pa potrebujemo enotnega, nedeljenega duha. To, zagotovo, je pomen nenavadnega reka: »Če je tvoje oko enotno, bo celo tvoje telo polno luči.«

50

6. ČUDOVITI TRENUTEK Poslušate pesem. Nenadoma vas vprašam: »Kdo ste ta trenutek?« Kako boste nemudoma in spontano odgovorili na to vprašanje, ne da bi skušali poiskati besede? Če vas vprašanje ne vrže iz poslušanja, boste odgovorili tako, da boste zamrmrali pesem, ki jo poslušate. Če vas je vprašanje presenetilo, boste odgovorili: »Kdo ste ta trenutek?« Toda če zastanete in pomislite, mi boste poskušali povedati ne o tem trenutku, ampak o preteklem. Dobil bom podatke o vašem imenu, naslovu, poklicu in osebni zgodovini. Toda vprašal sem vas, kdo ste, ne pa kdo ste bili. Da bi se zavedali resničnosti, trenutne sedanjosti, morate namreč odkriti, da je v vsakem trenutku izkustvo vse. Poleg njega ni nič drugega – ni izkustva, kako »vi« izkušate izkustvo. Tudi v naših najbolj očitnih trenutkih zavedanja samega sebe je ta »sebe«, ki se ga zavedamo, vedno določen občutek ali zaznava – mišične napetosti, toplote, mraza, bolečine, vzdraženosti, dihanja ali utripanja krvi. Nikoli ne zaznavamo tistega, kar zaznavo zaznava, tako kot ni nobenega smisla ali možnosti v ideji, da bi povohali lasten nos ali poljubili lastne ustnice. V obdobjih sreče in užitka smo ponavadi dovolj voljni zavedati se trenutka in izkustvu dovoliti, da je vse. V takih trenutkih »pozabimo nase« in duh se prav nič ne poskuša odcepiti od samega sebe, da bi bil ločen od izkustva. S pojavom trpljenja – najsi je telesno ali čustveno, dejansko ali pričakovano – pa se razkol začne in krog se začne vrteti. Čim postane jasno, da »ego« nikakor ne more pobegniti iz resničnosti sedanjosti, saj ni nič drugega kot to, kar vem zdaj, se mora ta notranji nemir končati. Edina možnost je, da se bolečine, strahu, dolgočasja ali žalosti zavedamo enako popolno, kot se zavedamo užitka. Človeški organizem ima izjemno čudovito sposobnost prilagajanja tako fizičnemu kot psihičnemu trplje51

nju. Toda ta sposobnost se lahko v celoti izkaže samo, kadar trpljenja ne podžigamo vedno na novo z notranjim prizadevanjem, da bi mu pobegnili, da bi »ego« ločili od občutkov. To prizadevanje ustvarja stanje napetosti, v kateri trpljenje cveti. Toda kadar napetost preneha, začneta duh in telo trpljenje vpijati, enako kot se voda odzove na udarec ali rez. Še ena zgodba je o kitajskem modrecu, ki so ga vprašali: »Kako naj ubežimo vročini?« – s čimer je bila seveda mišljena vročina trpljenja. Odgovoril je: »Pojdite naravnost v sredino ognja.« »Toda kako bomo potem ušli žgočim plamenom?«. »Takrat vas ne bo nič več bolelo!« Ni nam treba iti do daljne Kitajske. Ista ideja je namreč opisana tudi v Božanski komediji, kjer Dante in Vergil ugotovita, da leži pot iz pekla prav v njegovem središču. V trenutkih velike radosti praviloma ne zastanemo in pomislimo: »Srečen sem,« ali, »To je radost.« Ponavadi ne pomislimo na to, dokler ni vrhunec radosti mimo, ali če se pojavi strah, da bo radost minila. V trenutkih radosti se tako močno zavedamo trenutka, da niti ne poskušamo primerjati te izkušnje z drugimi. Zato je ne poimenujemo, saj imena, ki niso goli vzkliki, temeljijo na primerjavah. »Radost« se od »žalosti« razlikuje po kontrastu, s primerjanjem enega duševnega stanja z drugim. Če ne bi nikoli poznali radosti, bi bilo žalost nemogoče definirati kot žalost. Toda v resnici radosti ne moremo primerjati z žalostjo. Primerjava je možna samo z zelo hitrim izmenjavanjem dveh duševnih stanj, med iskrenim čustvom radosti in žalosti pa ni mogoče preklapljati naprej in nazaj tako hitro, kot lahko s pogledom begamo od psa do mačke. Žalost lahko primerjamo samo s spominom na radost, kar nikakor ni isto kot sama radost. Tako kot besede tudi spomini nikoli ne morejo zares »ujeti« resničnosti. Spomini so abstraktni, saj so prej vedenje o stvareh kot poznavanje stvari samih. Spomin nikoli ne ujame bistva, trenutne intenzivnosti, konkretne realnosti kakega izkustva. Pravzaprav je truplo izkustva, iz katerega je življenje izginilo. Kar vemo iz spomina, vemo le iz druge roke. Spomini so mrtvi, ker so fiksirani. Spomin na umrlo babico lahko samo ponovi, kar je babica bila. Prava, živa babica pa bi lahko storila ali rekla kaj novega in nikoli ne bi zagotovo vedeli, kaj bo storila v naslednjem

52

trenutku. Obstajata torej dva načina razumevanja izkustva. Prvi je, da ga primerjamo s spomini na druga izkustva in ga tako poimenujemo in definiramo. To pomeni, da ga interpretiramo v skladu z mrtvim in preteklim. Drugi način je, da se ga zavedamo takšnega, kakršno je, tako kot sredi intenzivnega doživljanja radosti pozabimo na preteklost in prihodnost, pustimo, da je sedanjost vse in niti za hip ne zastanemo, da bi pomislili: »Srečen sem.« Oba načina razumevanja sta uporabna. Odgovarjata pa razliki med poznavanjem stvari po besedah in med neposrednim poznavanjem. Jedilnik je zelo koristen, ni pa nadomestilo za večerjo. Vodič je uporaben priročnik, vendar se ga komaj da primerjati z deželo, ki jo opisuje. Bistvo je torej v tem, da sedanjosti ne dojamemo tako globoko, kadar jo poskušamo razumeti skozi primerjanje s spomini, kot takrat, kadar se je zavedamo brez primerjanja. Toda na ta način ponavadi pristopimo k neprijetnim izkušnjam. Namesto da bi se jih zavedali takšnih, kakršne so, jih poskušamo obravnavati s pomočjo preteklosti. Prestrašen ali osamljen človek takoj pomisli: »Prestrašen sem,« ali, »Tako sem osamljen.« To je seveda poskus, da bi se izognili neposredni izkušnji. Nočemo se zavedati te sedanjosti. Toda ker iz sedanjosti ne moremo oditi, lahko pobegnemo le v spomine. Tam se počutimo na varnem, kajti preteklost je fiksirana in znana – a seveda tudi mrtva. Ko torej poskušamo uiti, recimo, strahu, se poskušamo ločiti od njega in ga »fiksirati« tako, da ga interpretiramo s sredstvi spomina, s sredstvi že znanega in fiksiranega. Z drugimi besedami, skrivnostni sedanjosti se poskušamo prilagoditi tako, da jo primerjamo s preteklostjo (iz spomina), jo poimenujemo in »identificiramo«. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi poskušali uiti nečemu, čemur lahko uidemo. Ta proces je koristen, če hočemo vedeti, kdaj se moramo z dežja umakniti pod streho. Ne pove nam pa, kako naj živimo s stvarmi, od katerih ne moremo zbežati, ker so del nas. Telo ne more izločiti strupov tako, da jih poimenuje. Če poskušamo strah, depresijo ali dolgčas kontrolirati s tem, da jih poimenujemo, se zatekamo v vraževernost.

53

Ni težko uvideti, zakaj to ne deluje. Strah očitno poskušamo spoznati, poimenovati in definirati zato, da bi postal »objektiven«, se pravi ločen od »ega«. Toda zakaj poskušamo biti ločeni od strahu? Zato, ker nas je strah. Z drugimi besedami, strah se poskuša ločiti od strahu, kot da bi se lahko z ognjem borili proti ognju. To še ni vse. Čim bolj se navadimo razumeti preteklost s pomočjo spomina, neznano s pomočjo znanega, živo s pomočjo mrtvega, tem bolj postane življenje izsušeno, balzamirano, pusto in frustrirano. Če je človek tako zaščiten pred življenjem, postane nekakšen mehkužec, ki je zaprt v trdo školjko »tradicije«. In ko resničnost končno prodre vanjo – kar se nujno zgodi – se val zadrževanega strahu razdivja. Če pa se strahu zavedate, spoznate, da mu ne morete ubežati, ker ste trenutno sami strah. Uvidite, da vam – če ga poimenujete »strah« – to o njem pove malo ali pa nič, saj primerjava in poimenovanje ne temeljita na pretekli izkušnji, ampak na spominu. Tako nimate druge izbire, kot da se strahu zavedate z vsem svojim bitjem kot povsem nove izkušnje. In zares je prav vsaka izkušnja v tem smislu nova, tako da smo v vsakem trenutku življenja sredi novega in neznanega. Na tej točki izkušnjo sprejmete, ne da bi se ji upirali ali ji dali ime, s čimer izgine tudi ves občutek konflikta med »egom« in sedanjo resničnostjo. Ta konflikt nas kar naprej razjeda, saj je naše življenje eno samo dolgo prizadevanje, da bi se uprli neznanemu, resnični sedanjosti, v kateri živimo, ki je neznana v procesu rojevanja. Če tako živimo, se nikoli zares ne naučimo živeti s sedanjostjo. V vsakem trenutku smo polni previdnosti, oklevanja in defenzivnosti. In vse to zaman, saj nas življenje kar naprej meče v neznano, tako da je vsak upor enako jalov in frustrirajoč, kot če poskušamo plavati proti deročemu toku. V tem položaju umetnost življenja ni niti v brezskrbnem prepuščanju toku niti v tem, da se prestrašeno oklepamo preteklega in znanega. Umetnost življenja je v popolni občutljivosti za trenutek, v dojemanju vsakega trenutka kot povsem novega in edinstvenega, in v odprtosti ter popolni sprejemljivosti duha. To ni filozofska teorija, ampak/eksperiment. Ta eksperiment je potreben, da bi ugotovili, kako prinaša v igro povsem nove

54

sposobnosti za prilagajanje življenju, in kako dobesedno vsrkava trpljenje in negotovost. Kako to vsrkavanje poteka, je enako težko opisati kot bitje srca ali nastajanje genov. Odprt duh to počne tako, kot nas večina diha: ne da bi to mogel razložiti. Načelo tega je očitno nekaj podobnega kot judo: nežen (ju) način (do) obvladovanja nasprotne sile s tem, da se ji vdamo. Svet narave nam daje mnogo primerov velike učinkovitosti tega načina. Kitajska filozofija, katere odraz je tudi sam judo – taoizem – je opozorila na moč vode, da premaga vse ovire s svojo nežnostjo in prožnostjo. Pokazala je, kako upogljiva vrba preživi snežni vihar, trdi borovec pa ne. Medtem ko se na neupogljivih vejah borovca sneg nabira, dokler se ne zlomijo, se prožne veje vrbe pod njegovo težo povešajo, dokler ga ne odvržejo s sebe in se ponovno vzravnajo. Če pri plavanju zaidete v močen tok, se je smrtno nevarno upirati. Plavati morate z njim in se postopoma dokopati do roba. Tisti, ki pade z višine s trdimi udi, si jih bo zlomil, če pa se sprosti kot mačka, bo padel varno. Zgradba brez »prožnosti« v svoji strukturi se bo v viharju ali potresu zlahka zrušila, avto brez oblazinjenih koles in vzmeti pa bo na cesti kmalu razpadel. Tudi duh ima iste lastnosti, saj ima prožnost in lahko tako kot voda ali blazina absorbira udarce. Toda to vdajanje nasprotni sili nikakor ni isto kot bežanje proč. Voda ne zbeži, kadar jo porinete; na točki, kjer jo porinete, se enostavno vda in vašo roko obda. Amortizer pri udarcu ne pade kot kegelj; vda se, hkrati pa ostane na istem mestu. Beg je edina obramba nečesa rigidnega pred vseobvladujočo silo. Zato dober amortizer nima samo »prožnosti«, ampak tudi stabilnost oziroma »težo«. Ta teža je tudi funkcija duha in se pojavlja pri zelo napak razumljenem fenomenu lenobe. Dovolj značilno je, da so nervozni in frustrirani ljudje vedno zelo zaposleni, tudi kadar so brez dela, tako da je takšno brezdelje »lenoba« zaradi strahu in ne zaradi počitka. Toda duh-telo je sistem, ki ohranja in kopiči energijo. Medtem ko to počne, je pravilno len. Ko je energija shranjena, se rade volje premika, vendar spretno – po liniji najmanjšega odpora. Tako mati izuma ni le potreba, ampak tudi lenoba. Opazujemo lahko, kako se izurjen delavec zložno, »težko« premika pri kaki naporni nalogi, dober plezalec pa celo pri plezanju proti težnosti upo-

55

rablja težnost s pomočjo počasnih, težkih korakov. Zdi se, kot da omahuje po pobočju navzgor, tako kot jadrnica proti vetru. Kako – v luči teh načel – duh vpija trpljenje? Ugotovi, da sta upiranje in beg – procesa »ega« – napačni potezi. Trpljenju ni mogoče ubežati in če se mu v obrambi upiramo, ga s tem le še poslabšamo; celoten sistem je pretresen od šoka. Ko duh sprevidi, kako nemogoč je takšen potek, mora delovati v skladu s svojo naravo – ostati pri miru in vpijati. Ostati pri miru pomeni, da se ne poskušamo ločiti od bolečine, saj vemo, da se ne moremo. Beg od strahu je strah, borba z bolečino je bolečina, in če poskušamo biti pogumni, pomeni, da smo prestrašeni. Če duh trpi, duh trpi. Mislec nima nobene druge oblike kot svojo misel. Izhoda ni. Toda dokler se ne zavedate neločljivosti misleca in misli, boste poskušali zbežati. Iz tega povsem naravno izvira vpijanje. Pri tem ni nobenega napora; duh to stori sam od sebe. Ko duh vidi, da trpljenju ne more uiti, se mu vda, ga vpije in se začne zavedati golega trpljenja, ne da bi ga zraven čutil ali se mu upiral še »ego«. Duh doživlja trpljenje na isti popoln, sproščen način, kot doživlja užitek. Trpljenje je narava sedanjega trenutka in jaz lahko živim le v tem trenutku. Včasih, kadar upor poneha, trpljenje enostavno izgine ali se spremeni v lažje prenosljivo bolečino. Drugič pa ostane, toda odsotnost odpora prinese s sabo tako neznan način občutenja trpljenja, da ga je težko opisati. Trpljenje neha biti problematično. Občutim ga, vendar ne čutim nuje, da bi se ga znebil, saj sem odkril, da sta trpljenje in trud, da bi bil ločen od njega, eno in isto. Zelja, da bi trpljenju ušli, je trpljenje; ni reakcija »ega«, ki bi bil od trpljenja ločen. Ko to ugotovimo, se želja po begu »zlije« v samo trpljenje in izgine. Glave ne morete umakniti iz glavobola, tako kot lahko roko umaknete iz plamena. »Vi« in »glava« in »trpljenje« je eno in isto. Ko dejansko vidite, da ste vi trpljenje, trpljenje preneha biti motiv, saj ni ničesar, kar bi bilo treba odstraniti. Postane popolnoma nepomembno. Boli – in pika. Toda to ni eksperiment, ki bi ga morali imeti kot trik v rezervi za trenutke krize. To je način življenja. To pomeni, da se je treba zavedati, biti buden in občutljiv za sedanji trenutek v prav vseh

56

dejanjih in odnosih – začenši s tem trenutkom. To pa je seveda odvisno od tega, da uvozite, kako zares nimate nobene druge izbire, kot da se zavedate – ker pač sebe ne morete ločiti od sedanjosti in je ne morete definirati. Seveda ni nujno, da to priznate – toda cena bo neskončno in jalovo prizadevanje, da bi preživeli življenje v upiranju neizogibnemu. Ko enkrat to razumete, je zares absurdno reči, da obstaja alternativa med tema dvema načinoma življenja, med upiranjem toku v brezplodni paniki in odprtostjo do novega sveta, ki se spreminja in je vedno nov in poln čudežev. Ključ je v razumevanju. Če vprašate, kako se to dela, kakšna je tehnika ali metoda, kakšni so koraki in pravila, ste povsem zgrešili poanto. Metode so za ustvarjanje stvari, ki jih še ni. Tu pa nas zanima razumevanje nečesa, kar je – sedanji trenutek. To ni psihološka ali duhovna disciplina za izboljšanje samega sebe. Je preprosto zavedanje sedanjega izkustva in spoznanje, da ga ne morete niti definirati niti se od njega ločiti. Edino pravilo je: »Glej!« Ni le gola poetična sentimentalnost, če rečemo, da s tako odprtim duhom gledamo v povsem nov svet, tako nov kot na prvi dan stvarjenja, »ko so jutranje zvezde skupaj prepevale in so vsi Božji sinovi vzklikali od radosti«. S poskusi, da bi vse razumeli s pomočjo spomina, preteklosti in besed, smo pravzaprav večino življenja prebili z nosovi v vodiču, namesto da bi uprli oči v dejansko pokrajino. Whiteheadovo kritiko tradicionalne vzgoje je mogoče uporabiti tudi za ves način življenja: »V naši sholastični rutini se preveč naslanjamo na knjige... V rajskem vrtu je Adam živali prej videl, preden jih je poimenoval: v tradicionalnem sistemu pa so otroci živali poimenovali, preden so jih videli.« Poimenovati pomeni v najširšem pomenu besede interpretirati izkušnjo s pomočjo preteklosti, jo prevesti v jezik spomina, povezati neznano v sistem znanega. Civiliziran človek komaj pozna kak drug način razumevanja stvari. Vsi in vse mora imeti svojo etiketo, svojo številko, spričevalo, registracijo, oceno. Kar ni ocenjeno, je neregularno, nepredvidljivo in nevarno. Brez potnega lista, rojstnega lista ali pripadnosti kakemu narodu obstoj človeka ni priznan. Če se ne strinjate s kapitalisti, vas označijo za komunista in obratno. Človek, ki se ne strinja z nobenim od

57

teh stališč, pa hitro postane nerazumljiv. Možnost, da je mogoče življenje dojemati mimo vseh idej, prepričanj, mnenj in teorij, je od sodobnega uma najbolj oddaljena. Tako stališče je možno samo v praznih možganih idiota. Slepi nas ideja, da celotno vesolje držijo skupaj kategorije človeške misli, in bojimo se, da bo vse izginilo v kaosu, če se jih ne bomo kar najbolj vztrajno držali. Ponoviti moramo: spomin, misel, jezik in logika so za človeško življenje bistvenega pomena. So polovica duševnega zdravja. Toda človek in družba, ki imata le polovico duševnega zdravja, sta duševno bolna. Če na življenje gledamo brez besed, s tem ne izgubimo sposobnosti za oblikovanje besed – za mišljenje, pomnjenje in načrtovanje. Če smo tiho, to še ne pomeni, da smo izgubili jezik. Nasprotno, le skozi tišino lahko odkrijemo nekaj novega, o čemer lahko potem govorimo. Človek, ki bi nenehno govoril, ne da bi pogledal okrog in prisluhnil, bi se ponavljal ad nauseam. Isto je z mišljenjem, ki je pravzaprav tiho govorjenje. Samo po sebi ni sposobno odkriti ničesar novega, saj so njegove edine novosti le preureditve starih besed in idej. Bili so časi, ko so jezik stalno bogatile nove besede – časi, ko so ljudje, tako kot Adam, stvari prej videli, preden so jih poimenovali. Danes so skoraj vse nove besede le predelave starih, saj ne znamo več ustvarjalno misliti. S tem ne mislim, da bi morali vsi kar pokati od izumov in revolucionarnih odkritij. To je – vedno redka – sposobnost tistih, ki lahko neznano tako vidijo kot interpretirajo. Za večino nas pa je druga polovica duševnega zdravja enostavno v opazovanju in uživanju neznanega na podoben način, kot lahko uživamo v glasbi, ne da bi vedeli, kako je napisana ali kako jo telo sliši. Revolucionarni mislec mora vsekakor iti dlje od misli same. Ve, da se mu skoraj vse najboljše ideje utrnejo, kadar neha premišljevati. Morda se je tudi sam že kdaj mučil in mučil, da bi razumel kak problem s pomočjo starega načina mišljenja, pa je ugotovil le, da je to nemogoče. Toda ko se misli od utrujenosti ustavijo, je duh odprt in lahko vidi problem takšnega, kakršen je – ne opisanega z besedami – in takrat ga v hipu tudi razume. Ni nujno, da bi šli dlje od misli samo geniji. Ta možnost je od-

58

prta vsem, saj »skrivnost življenja ni problem, ki bi ga bilo treba rešiti, ampak resničnost, ki jo je treba izkusiti.« Mnogim je dano, da so vidci, a redkim, da so preroki. Mnogi lahko poslušajo glasbo, a le redki jo znajo izvajati ali skladati. A niti poslušati je ne moremo, če lahko slišimo samo s pomočjo preteklosti. Kaj bi si mislili o kaki Mozartovi simfoniji, če bi bila naša ušesa uglašena samo na glasbo tam-tama? Morda bi dojeli njen ritem, toda skoraj nič harmonije in melodije. Z drugimi besedami, ne bi nam uspelo odkriti bistvenega elementa glasbe. Da bi ljudje lahko poslušali – kaj šele napisali – takšno simfonijo, so morali odkriti nove zvoke – vibracijo strune, zvok zraka v cevi in brnenje napete žice. Odkriti so morali celotni svet tonov kot nekaj, kar je popolnoma različno od pulza. Če si znam predstavljati samo pulz, ne morem ceniti tona. Če lahko premišljujem o slikarstvu samo kot o načinu izdelovanja barvnih fotografij brez fotoaparata, vidim v kitajskih krajinskih slikah samo nesposobnost. Kar lahko razložimo s pomočjo preteklih izkušenj, nas ne nauči ničesar pomembnega. Če bi bilo mogoče vse razložili v luči tega, kar že poznamo, bi lahko slepcu razodeli, kaj je barva, samo z zvokom, okusom, tipom in vohom. Če to velja za različne panoge znanosti in umetnosti, velja še tisočkrat bolj, kadar govorimo o razumevanju življenja v širšem smislu in kadar želimo spoznati najvišjo Resničnost oziroma Boga. Gotovo je absurdno iskati Boga s pomočjo vnaprej ustvarjene ideje o tem, kaj je Bog. Če tako iščemo, najdemo samo tisto, kar že vemo – zato pa se tako zlahka slepimo z vsakovrstnimi »nadnaravnimi« izkušnjami in vizijami. Če verjamemo v Boga in iščemo Boga, v katerega verjamemo, to pomeni, da le iščemo potrditev svojega mnenja. Če prosimo za razodetje božje volje in jo potem »preizkusimo« tako, da jo primerjamo z vnaprej ustvarjenimi moralnimi standardi, to pomeni, da se iz prošnje norčujemo, saj že poznamo odgovor. Če iščemo »Boga« na ta način, s tem samo prosimo za žig absolutne avtoritete in gotovosti o tem, v kar smo že tako ali tako prepričani, za garancijo, da bosta neznano in prihodnost nadaljevanje tega, kar si želimo obdržati iz preteklosti – večja in boljša trdnjava za »ego«. Ein feste Burg! Če smo odprti samo za odkritja, ki se skladajo s tem, kar že

59

vemo, lahko navsezadnje ostanemo tudi zaprti. To je razlog, zakaj nam fantastični dosežki znanosti in tehnologije v resnici tako malo koristijo. Kaj nam pomaga, da znamo napovedovati in nadzorovati potek dogodkov v prihodnosti, ko pa ne vemo, kako naj živimo v sedanjosti. Zaman nam zdravniki podaljšujejo življenje, če porabimo podaljšani čas za napeto ugibanje, kako bi živeli še dlje. Zaman inženirji izumljajo vedno hitrejša in udobnejša prevozna sredstva, če nove razglede, ki jih vidimo, le sortiramo in razumemo v luči starih predsodkov. Tovrstni pripomočki, kot tudi pripomočki jezika in misli, so človeku zares koristni samo, če je buden – če ni izgubljen v sanjski deželi preteklosti in prihodnosti, ampak je v najtesnejšem stiku s tisto točko izkustva, kjer je edino možno odkriti resničnost: s tem trenutkom. Tu je življenje živo, utripajoče, intenzivno in prisotno ter vsebuje globine, ki smo jih komaj začeli raziskovati. A da bi ga sploh lahko videli in dojeli, duh ne sme biti razdeljen na »ego« in »izkustvo«. Trenutek mora biti to, kar vedno je – vse, kar ste in vse, kar veste. V tej hiši ni prostora zate in zame!

60

7. PREOBRAZBA ŽIVLJENJA Zahodnjak se ima za praktičnega človeka, ki ga »zanimajo rezultati«. Nestrpen je do teorije in do kakršnekoli debate, ki ne vodi neposredno v konkretno uporabo. Zato bi se obnašanje zahodne civilizacije v glavnem dalo opisati kot »mnogo hrupa za prazen nič«. Pravi pomen »teorije« namreč ni brezobvezno ugibanje, ampak vizija, zato je bilo po pravici rečeno, da »kjer ni vizije, ljudstvo propade«. Toda vizija v tem smislu ne pomeni sanj in idealov za prihodnost. Pomeni razumeti življenje, kakršno je, razumeti sebe in to, kar počnemo. Brez tega razumevanja je enostavno smešno govoriti o praktičnosti in dobivanju rezultatov, saj je to podobno hitri hoji po megli, ko se samo vrtimo v krogu. Ne vemo, niti, kam gremo, niti, kakšne rezultate hočemo. Tistim, ki tako razmišljajo, se morda zdi vse, o čemer smo doslej govorili, preveč teoretično. Te ideje so vse zelo v redu – ampak ali tudi delujejo? Vendar vas moram vprašati: »Kaj mislite s tem?« Običajni »test« za filozofijo je, ali naredi ljudi boljše in srečnejše, ali ima za posledico mir, sodelovanje in blaginjo. In vendar je to nesmiseln kriterij, ki ne vsebuje ravno veliko »teoretičnega« razumevanja. Kaj mislite s srečo? Po čem so »boljši« ljudje boljši? V zvezi s čim boste sodelovali? Kaj boste počeli z mirom in blaginjo? Odgovor na ta vprašanja je povsem odvisen od tega, kar smo in kar dejansko hočemo zdaj. Če na primer hočemo istočasno mir in izoliranost, bratstvo in varnost za »ego«, srečo in stalnost, so naše želje protislovne. Njihovi rezultati – ne glede na to, kako praktično bomo do njih prišli – bodo spet protislovja. To je stara zgodba o kolaču, ki ga želiš obdržati in hkrati pojesti – kar se lahko konča samo tako, da ga daš v želodec in ga tam obdržiš, dokler nimaš hudih prebavnih motenj. Če moramo biti nacionalisti in imeti suvereno državo, ne mo-

61

remo hkrati pričakovati, da bo na svetu mir. Če hočemo vse dobiti po najnižji možni ceni, ne moremo pričakovati, da bomo dobili najboljšo kvaliteto, saj je ravnotežje med obojim povprečje. Če si za ideal postavimo moralno superiornost, se ne moremo istočasno izogniti pravičništvu. Če se oklepamo verovanja v Boga, ne moremo istočasno imeti vere, saj vera ni oklepa- nje, ampak sprostitev. Ko se odločimo, kaj zares hočemo, nam še zmeraj ostane veliko praktičnih in tehničnih problemov. Toda nobenega smisla nima, da o njih govorimo, dokler se nismo odločili. Po drugi strani pa ni nobene možnosti, da bi se lahko odločili, dokler je naš duh razcepljen na dva dela, dokler je »ego« ena stvar, »izkustvo« pa druga. Če je duh usmerjevalna sila dejavnosti, je treba duha in njegovo vizijo življenja ozdraviti, preden je lahko dejavnost kaj drugega kot konflikt. Zato je treba nekaj reči o ozdravljeni viziji življenja, do katere pridemo s polnim zavedanjem, saj vključuje globoko preobrazbo našega pogleda na svet. Kolikor jo besede sploh lahko opišejo, je bistvo te preobrazbe v zavesti in občutenju, da je svet organska celota. Običajno to »vemo« v obliki informacije, ne občutimo pa, da bi bilo to res. Gotovo se večina ljudi počuti ločene od vsega, kar jih obdaja. Na eni strani sem jaz, na drugi pa ostalo vesolje. Nisem ukoreninjen v zemljo tako kot drevo. Neodvisno se potikam naokoli. Zdi se, da sem središče vsega, a hkrati odrezan in sam. Čutim, kaj se dogaja v mojem telesu, vendar lahko le ugibam, kaj se dogaja v drugih. Moj zavestni duh mora imeti svoje korenine in izvor v najbolj nedoumljivih globinah bitja, toda počuti se, kot da bi živel čisto zase v tesni majhni lobanji. Kljub vsemu, fizična realnost je, da moje telo obstaja samo v odnosu do tega vesolja in da sem dejansko nanj tako pritrjen kot list na drevo, in od njega enako odvisen. Odrezanega se počutim samo zato, ker sem v sebi razklan, ker poskušam biti ločen od lastnih občutkov in zaznav. Zato se mi to, kar čutim in zaznavam, zdi tuje. Ko pa se zavem neresničnosti te razklanosti, se mi vesolje ne zdi več tuje. Sem namreč to, kar vem; to, kar vem, je »jaz«. Zaznava hiše čez cesto ali zvezde v vesolju ni nič manj »jaz«, kot je srbenje na

62

mojem podplatu ali ideja v mojih možganih. Ne zavedam se svojih lastnih možganov kot možganov. Enako se ne zavedam hiše čez cesto kot stvari, ki je ločena od moje zaznave. Svoje možgane poznam kot misli in čustva, hišo pa poznam kot zaznavo. Na enak način, kot ne poznam lastnih možganov ali hiše kot stvari-po-sebi, ne poznam zasebnih misli v vaših možganih. Toda moji možgani, ki so tudi »jaz«, pa vaši možgani in misli v njih, pa hiša čez cesto, so vse oblike neločljivo prepletenega procesa, ki se imenuje resnični svet. Ne glede na to, koliko se ga zavedam ali ne, je vse to »jaz«, ker so sonce, zrak in človeška družba zame enako vitalnega pomena kot moji možgani ali moja pljuča. Če so torej ti možgani moji možgani – pa če se tega še tako malo zavedam – je sonce moje sonce, zrak je moj zrak in družba je moja družba. Seveda soncu ne morem ukazati, naj bo jajčaste oblike, niti ne morem prisiliti vaših možganov, da bi drugače mislili. Ne morem videti v notranjost sonca niti ne morem deliti vaših intimnih občutkov. Toda prav tako ne morem spremeniti oblike ali strukture svojih lastnih možganov, ali jih občutiti kot nekaj, kar je podobno cvetači. Toda moji možgani so vseeno jaz, sonce je jaz, zrak je jaz in družba, katere član ste, je tudi jaz – kajti vse te stvari so za moj obstoj enako bistvenega pomena kot moji možgani. Da obstaja sonce, ki je ločeno od mojega zaznavanja, vem le po sklepanju. Tudi dejstvo, da imam možgane, čeprav jih ne morem videti, je le posledica sklepanja. Za te stvari vemo le teoretično, ne pa iz neposrednega izkustva. Toda ta »zunanji« svet teoretičnih predmetov je očitno prav toliko enota kot »notranji« svet izkustva. Iz izkustva sklepam, da obstaja. In ker je izkustvo enota – jaz sem moje zaznave – moram podobno sklepati, da je teoretično vesolje tudi enota in da sta moje telo in svet en sam proces. O enotnosti vesolja obstaja že mnogo teorij. Toda nobena od njih ni človeških bitij rešila izoliranosti egoizma, konfliktov in strahu pred življenjem, ker med sklepanjem in občutenjem obstaja ogromna razlika. Da je vesolje enotno, lahko sklepate, ne da bi to tudi občutili. Lahko postavite teorijo, da je vaše telo gibanje v neprekinjenem procesu, ki vključuje vsa sonca in zvezde, pa se vseeno počutite ločeni in osamljeni. Kajti občutek se

63

ne bo ujemal s teorijo, dokler ne odkrijete tudi enotnosti notranjega izkustva. Kljub vsem teorijam boste imeli občutek, da ste izolirani od življenja, dokler ste v sebi razcepljeni. Ta občutek izoliranosti bo izginil, ko boste – na primer – spoznali, da nimate zaznave o nebu, ampak da preprosto ste ta zaznava. Kar zadeva občutke, je vaša zaznava neba nebo samo, saj ne obstaja noben »vi« razen tega, kar čutite, zaznavate in veste. Zato mistiki in mnogi pesniki pogosto izražajo občutek, da so »eno z Vsem« ali »združeni z Bogom« ali, kot je rekel Sir Edwin Arnold: Ko se odrečem sebi, vesolje postane jaz. Včasih je ta občutek dejansko povsem sentimentalen in je pesnik »eno z Naravo« samo, dokler se ta pridno obnaša. Ne živim v sebi, del vsega okoli sebe sem; visoke gore me prevzamejo in hrup človeških mest odbija. Nič zoprnega ni v naravi, le da sem člen obotavljiv, v okovih mesa med živa bitja uvrščen, medtem ko duša lahko leta, se z nebom, gorskim vrhom, širnim valovjem oceana ali zvezdami prepleta – in ne zaman. Ta podeželska Byronova ekstaza je povsem zgrešena. Z naravo se je sprijaznil samo toliko, kolikor podpira njegovo človeško naravo. Muha ima rada sladkost medu, ne pa tudi njegove lepljivosti, zato je člen obotavljiv, v okovih mesa med živa bitja uvrščen Sentimentalnež ne pogleda v globine narave, kjer bi videl Lene kreature, ki se tam pasejo, v zraku viseče ali počasi pri dnu se plazeče... svinčenookega morskega psa, mroža, želvo, dlakavega

64

tjulenja in skata, strasti tam, vojne, pregoni, plemena – pogled v globinah oceana – ki dihajo ta zadušljivi zrak. Človek mora odkriti, da ima vse, kar opazuje v naravi – vlažni tuji svet oceanskih globin, ledene planjave, plazilci v močvirju, pajki in škorpijoni, puščave mrtvih planetov – svojega dvojnika v njem. Zato ne more biti eno sam s sabo, dokler ne spozna, da je ta »spodnja stran« narave in občutek groze, ki mu ga vzbuja, tudi »jaz«. Kajti vse kvalitete, ki jih občudujemo ali mrzimo v svetu okoli sebe, so odsev notranjosti – čeprav notranjosti, ki je tudi onkraj, nekaj nezavednega, ogromnega in neznanega. Naši občutki v zvezi z gomazečim svetom osjega ali kačjega gnezda so občutki v zvezi s skritimi vidiki naših lastnih teles in možganov in vseh njihovih potencialov za nepoznane groze in strahove, za grde bolezni in nepredstavljivo trpljenje. Ne vem, če je res, toda pravijo, da imajo nekateri veliki modreci in »sveti možje« očitno nadnaravno moč nad zvermi in kačami, ki so navadnim smrtnikom vedno nevarne. Če je to res, je res zato, ker so sposobni živeti v miru z »zvermi in kačami« v sebi. Divjega slona jim ni treba imenovati Behemot ali morsko pošast Leviatan; po domače rečejo prvemu kar »Dolgonosek«, drugemu pa »Sluzko«. Ta občutek poedinjenja z »vsem« pa ni kakšno megleno stanje duha, kakšen trans, v katerem so opuščene vse oblike in razlike, kot bi se človek in vesolje zlila v svetlečo meglo bledovijolične barve. Tako kot so proces in oblika, energija in materija, jaz in izkustvo, samo imena za in način gledanja na isto stvar, tako se tudi eden in mnogi, enotnost in mnogoterost, istovetnost in različnost med sabo ne izključujejo, pač pa so eno in isto, tako kot je telo različni organi. Ko odkrijemo, da so mnogi isto kot eden in da je eden isto kot mnogi, spoznamo, da sta oboje besedi in zvoka, ki predstavljata to, kar je čutom in občutkom nemudoma jasno, logiki in deskripciji pa je uganka. Mladenič, ki je iskal duhovno modrost, je šel v uk k znamenitemu svetemu možu. Modrec ga je imenoval za svojega osebnega pomočnika in po nekaj mesecih se je mladenič pritožil, češ da

65

še ni prejel nobenega pouka. »Kaj pa misliš!« je vzkliknil sveti mož. »Ko si mi prinesel riž, ga mar nisem pojedel? Ko si mi prinesel čaj, ga mar nisem popil? Ko si me pozdravil, ti mar nisem odzdravil? Kdaj sem ti torej pozabil dati pouk?« »Bojim se, da ne razumem«, je rekel mladenič, popolnoma zbegan. »Ko hočeš kaj pogledati,« je odvrnil modrec, »poglej naravnost. Ko začneš premišljevati, si že povsem zgrešil.« Nabiranje krizantem ob vzhodni ograji; tiho strmenje v južno gričevje; ptice, ki letijo domov v paru skozi mehki gorski zrak prvega mraka – v teh stvareh tiči globok pomen; a ravno ko ga želimo izreči, nenadoma pozabimo besede. Smisel ni v kontemplativni, somračni in morda površno idilični atmosferi, ki jo ljubijo kitajski pesniki. To je že izraženo, zato pesnik lilije ne zlati. Ne bo se, tako kot toliko zahodnih pesnikov, spremenil v filozofa in rekel, da je »eno z« rožami, ograjo, grički in ptički. Tudi to je pozlačevanje lilije, oziroma, če uporabimo kitajski idiom, podobno kot če bi »na kačo pritrjevali noge«. Kajti ko zares dojamete, da ste to, kar vidite in veste, ne tekate po pokrajini, misleč »Jaz sem vse to.« »Vse to« enostavno je. Občutek, da s svetom stojimo iz oči v oči, odrezani in ločeni od njega, močno vpliva na naše misli in dejanja. Filozofi na primer se dostikrat ne zavedajo, da njihovi komentarji o vesolju veljajo tudi zanje in njihove komentarje. Če vesolje nima pomena, ga nima niti stavek, ki to trdi. Če je ta svet začarana past, je tak tudi tožnik in lonec ponvi očita, da je črna. V najstrožjem smislu dejansko sploh ne moremo premišljevati o življenju in resničnosti, ker bi to moralo vključevati premišljevanje o premišljevanju, premišljevanje o premišljevanju o premišljevanju in tako ad infinitum. Človek lahko poskusi razviti racionalno deskriptivno filozofijo vesolja samo na predpostavki, da je od njega povsem ločen. Toda če ste vi in če so vaše misli del tega vesolja, ne morete stati zunaj njih, da bi jih opisali. Zato morajo vsi filozofski in teološki sistemi na koncu propa-

66

sti. Da bi resničnost »poznali«, ne morete stati zunaj nje in jo definirati; morate vstopiti vanjo, biti resničnost, jo občutiti. Spekulativna filozofija, kot jo poznamo na Zahodu, je skoraj v celoti simptom razcepljenega duha, človeka, ki poskuša stati zunaj sebe in svojega izkustva, da bi ga verbaliziral in definiral. To je začaran krog, kot tudi vse drugo, kar poskuša doseči razcepljeni duh. Po drugi strani pa mora spoznanje, da je duh dejansko nerazcepljen, enako močno in prav tako daljnosežno vplivati na naše misli in dejanja. Tako kot skuša filozof stati zunaj sebe in svojih misli, tako skuša – kot smo videli – navadni človek stati zunaj sebe in svojih čustev in zaznav, občutkov in želja. Posledica sta neverjetna zmedenost in napačen način obnašanja. Odkritje enotnosti duha mora obojemu narediti konec. Dokler je duh razcepljen, je življenje neprestan konflikt, napetost, frustracija in deziluzija. Trpljenje se kopiči na trpljenje, strah na strah in dolgčas na dolgčas. Čim bolj si muha prizadeva, da bi se odlepila od medu, tem hitreje se ujame. Pod pritiskom tolikšne napetosti in jalovosti ni sploh nič čudnega, če ljudje iščejo sprostitev v nasilju, senzacionalizmu in brezobzirnem izkoriščanju svojih teles, apetitov, materialnega sveta in soljudi. Ni mogoče izračunati, koliko to dodatno pripomore k nujnemu in neizogibnemu trpljenju eksistence. Nerazcepljeni duh pa je osvobojen pritiska, da poskuša vedno stati izven sebe in biti drugje kot tukaj in zdaj. Vsak trenutek živi popolnoma, zato ima občutek izpolnjenosti in dopolnjenosti. Razcepljeni duh sede k mizi, kljune jed za jedjo ter odhiti naprej, ne da bi karkoli prebavil, da bi našel jed, ki bi bila boljša od zadnje. Ne najde pa nič dobrega, ker ničesar zares ne okusi. Ko spoznate, da živite oziroma da dejansko ste ta trenutek in noben drug, da razen tega ni nobene preteklosti in nobene prihodnosti, pa nimate druge izbire, kot da se sprostite in polno okušate, pa naj bo užitek ali trpljenje. Takoj vam postane jasno, zakaj obstaja vesolje, zakaj so bila ustvarjena zavedajoča se bitja, zakaj čutilni organi, zakaj prostor, čas in sprememba. Celoten problem upravičevanja narave, poskusa, da bi življenje nekaj pomenilo v luči svoje prihodnosti, povsem izgine. Vse očitno obstaja za ta trenutek. To je ples in kadar plešete, nimate name-

67

na kam priti. Vrtite se v krogih, vendar brez iluzije, da kaj zasledujete ali da bežite iz peklenskega žrela. Kako dolgo planeti že krožijo okrog sonca? So že kam prispeli in krožijo vedno hitreje, da bi kam prišli? Kolikokrat je že na Zemljo prišla pomlad? Ali pride vsako leto hitreje in lepša, da bi bila zagotovo boljša od prejšnje pomladi? Ali hiti nasproti pomladi, ki bo prekosila vse pomladi? Pomen in namen plesanja je ples. Tako kot glasba je tudi ples izpolnjen v vsakem trenutku svojega poteka. Sonate ne igrate z namenom, da bi prišli do zadnje note. Če bi bili pomeni stvari v njihovih zaključkih, bi skladatelji pisali samo finale. Mimogrede pa lahko opazimo, da je glasba, ki je značilna posebej za našo kulturo, v nekaterih vidikih progresivna in se na trenutke zdi, kot da se odločno bliža vrhuncu v prihodnosti. A ko tja pride, ne ve, kaj bi s sabo počela. Beethoven, Brahms in Wagner so zakrivili še posebej veliko kolosalnih klimaksov in zaključkov, potem pa so znova in znova udarjali na isto noto in trenutek uničili, ker so se ga obotavljali zapustiti. Kadar postane vsak trenutek pričakovanje, je življenje prikrajšano za izpolnitev, smrt pa je strašna, saj se zdi, da se morajo z njo končati vsa pričakovanja. Dokler je življenje, je tudi upanje – in če živimo od upanja, je smrt dejansko konec. Toda za nerazcepljeni um je smrt le še en trenutek, popoln kot vsak trenutek, ki ne more razkriti svoje skrivnosti, če ni doživet v polnosti. Smrt je bistvo resnice, da smo v vsakem trenutku vrženi v neznano. Vse oklepanje varnosti se tu mora končati; življenje se obnovi povsod tam, kjer zapustimo preteklost in se odpovemo varnosti. Smrt je tisto neznano, v katerem smo pred rojstvom vsi živeli. Nič ni bolj ustvarjalnega kot smrt, saj predstavlja celotno skrivnost življenja. Smrt pomeni, daje preteklost treba zapustiti, da se neznanemu ni mogoče izogniti, da se »ego« ne more nadaljevati in da nič ne more biti dokončno fiksirano. Kadar človek to spozna, prvič v svojem življenju zares živi. Če dih zadrži, ga izgubi. Če se mu odpove, ga najde.

68

Und so lang du das nicht hast, Dieses: stirb und werde, Bist du nur ein triiber Gast Auf der dunklen Erde.1

_____________ 1) (Goethe, West-dstlicher Divan. »Dokler ne veš, kako umreti in znova se roditi, si le ubog popotnik na tej mračni Zemlji.«)

69

8. USTVARJALNA MORALNOST Morda je paradoksalno govoriti o ustvarjalni moralnosti. Kajti »moralnost« izvira iz besede, ki pomeni navado, konvencijo in ureditev življenja po pravilih. Toda moralnost je začela pomeniti tudi delovanje ljubezni v medčloveških odnosih; v tem pomenu pa lahko govorimo o moralnosti, ki je kreativna. Sveti Avguštin jo je opisal kot »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Toda problem je bil vedno v tem, kako naj ljubimo tisto, kar nam ni všeč. Če je moralnost umetnost življenja z drugimi, je jasno, da vanjo sodijo tudi pravila, ali bolje, tehnike. Mnogo problemov v skupnosti je namreč tehničnih – razporeditev bogastva in prebivalstva, pravilno upravljanje z naravnimi viri, organiziranje družinskega življenja, skrb za bolne in invalidne in harmonično usklajevanje individualnih razlik. Moralist je torej tehnik, ki ga v zvezi s temi problemi vprašamo za nasvet, tako kot se posvetujemo z arhitektom o gradnji hiše ali z inženirjem pri postavljanju mostu. Tako kot medicina, izdelovanje čevljev, kuhanje, krojaštvo, kmetovanje in mizarstvo zahteva tudi življenje z drugimi določeno znanje. Zahteva pridobitev in uporabo določenih veščin. Toda moralist je v praksi postal dosti več kot tehnični svetovalec. Postal je zmerljivec. S svoje prižnice ali iz svojega kabineta obklada človeški rod s hvalo in z grajo – v glavnem z grajo – tako kot zmaj bruha ogenj iz svojega žrela. Kajti ljudje ne upoštevajo njegovih nasvetov. Sprašujejo ga, kako je najbolje ravnati v takih in takih okoliščinah. On jim pove in videti je, kot da se strinjajo z njim. Potem pa odidejo in naredijo nekaj drugega, ker se jim zdi njegov nasvet pretežek ali pa čutijo močno željo, da bi storili ravno nasprotno. To se dogaja tako redno, da moralist izgubi potrpljenje in jih začne zmerjati. Ko to nima nobenega učinka, se zateče k telesnemu nasilju in uveljavlja svoje nasvete s

70

pomočjo policije, kazni in zaporov. Kajti skupnost je sama svoj moralist. Voli in plačuje sodnike, policaje in pridigarje, kot da bi hotela reči: »Kadar povzročam težave, me, prosim, brcnite.« Na prvi pogled se zdi, da je problem v bistvu ta: morala obstaja zato, da bi se izognili nepošteni razdelitvi radosti in trpljenja. To pomeni, da morajo nekateri posamezniki dobiti manj radosti in več trpljenja. Ti posamezniki so se praviloma pripravljeni žrtvovati samo pod grožnjo še večjega trpljenja, če ne bodo sodelovali. To temelji na predpostavki, da vsak človek skrbi samo zase in upošteva interese skupnosti samo, dokler so tudi njegovi. Iz tega so moralisti razvili teorijo, da je človek v osnovi sebičen oziroma ima vrojeno nagnjenje k zlu. »Naravni« človek živi za en motiv: da bi svoje telo zaščitil pred bolečino in ga povezal z užitki. Ker lahko čuti samo z lastnim telesom, ga bolj malo zanima, kaj čutijo druga telesa. Zato se bo za druga telesa zanimal samo, če bo stimuliran z nagradami oziroma kaznimi, se pravi z izrabljanjem lastne sebičnosti v korist skupnosti. Na srečo problem ni ravno tako enostaven. Kajti med stvarmi, ki nudijo človeku užitek, so tudi odnosi z drugimi človeškimi bitji – pogovori, skupna kosila, petje, ples, otroci in sodelovanje pri delu, ki ga »mnogo rok olajšuje«. Eden od največjih užitkov je prav zares ta, da se človek bolj ali manj ne zaveda lastnega obstoja, ampak se »izgubi« v zanimivih pogledih, zvokih, krajih ali ljudeh. Nasprotno pa je ena od največjih bolečin zavedanje samega sebe in občutek odrezanosti od skupnosti in od sveta okoli sebe. Toda ves ta problem je nerešljiv, dokler o njem premišljujemo v luči motivacije užitek-trpljenje oziroma sploh v luči katerekoli »motivacije«. Kajti človek ima moralen problem, ki ga druge v skupnosti živeče živali nimajo – prav zato, ker se toliko ukvarja z motivi. Če je res, da mora človeka nujno motivirati princip užitek-trpljenje, nima absolutno nobenega smisla razpravljati o človeškem obnašanju. Motivirano obnašanje je determinirano obnašanje; bo, kakršno bo, ne glede na to, kaj ima kdo o njem povedati. Ustvarjalna moralnost ni mogoča, dokler človek nima možnosti svobode. Na tej točki delajo moralisti napako. Če hočejo, da človek

71

spremeni svoj način življenja, morajo predpostavljati, da je svoboden, kajti če ni, ne bo pomagalo vse besnenje in protestiranje na svetu. Po drugi strani pa človek, ki deluje iz strahu pred moralistovimi grožnjami ali zaradi mamljivosti obljub, ne deluje svobodno! Če človek ni svoboden, lahko sicer grožnje in obljube ublažijo njegovo obnašanje, ne morejo pa ga bistveno spremeniti. Če pa je svoboden, ga grožnje in obljube ne bodo prisilile, da bi uporabil svojo svobodo. Razcepljen duh ne bo nikoli dojel pomena svobode. Če se počutim ločenega od lastnega izkustva in od sveta, se bo svoboda zdela tista meja, do katere lahko nagajam svetu, usoda pa meja, do katere lahko svet nagaja meni. Toda celovit duh ne pozna kontrasta med »jazom« in svetom. Na delu je en sam proces, odgovoren za vse, kar se zgodi. Dvigne moj mezinec in povzroča potrese. Ali, če hočete, jaz dvignem svoj mezinec in povzročam potrese. Nihče ne dodeljuje usode in usoda ni nikomur dodeljena. Tako razumevanje je seveda precej nenavadno. Navajeni smo misliti, da svoboda – če sploh obstaja – ne prebiva v naravi, ampak v ločeni človekovi volji in njeni sposobnosti izbire. Toda to, kar običajno mislimo z izbiro, ni svoboda. Izbire so ponavadi odločitve, ki so motivirane z užitkom in trpljenjem, razcepljeni duh pa deluje z edinim namenom, da bi »ego« rešil trpljenja in mu zagotovil užitek. Toda najboljši užitki so tisti, ki jih ne načrtujemo, najslabši del trpljenja pa je v tem, da ga pričakujemo in se mu skušamo izmakniti, ko se pojavi. Ne morete načrtovati, da boste srečni. Lahko načrtujete svoj obstoj, toda obstoj in ne-obstoj sama po sebi nista niti prijetna niti boleča. Zdravniki mi zagotavljajo celo, da je lahko v določenih okoliščinah tudi smrt izredno prijetna izkušnja. Občutek, da nismo svobodni, izvira iz poskusov, da bi počeli stvari, ki so nemogoče in celo brez pomena. Človek nima »svobode«, da bi narisal kvadratni krog, da bi živel brez glave ali zaustavil določena refleksna dejanja. Vendar to za svobodo niso ovire; to so pogoji zanjo. Ne morem svobodno narisati kroga, če policije, kazni in zaporov. Kajti skupnost je sama svoj moralist. Voli in plačuje sodnike, policaje in pridigarje, kot da bi hotela reči: »Kadar povzročam težave, me, prosim, brcnite.«

72

Na prvi pogled se zdi, da je problem v bistvu ta: morala obstaja zato, da bi se izognili nepošteni razdelitvi radosti in trpljenja. To pomeni, da morajo nekateri posamezniki dobiti manj radosti in več trpljenja. Ti posamezniki so se praviloma pripravljeni žrtvovati samo pod grožnjo še večjega trpljenja, če ne bodo sodelovali. To temelji na predpostavki, da vsak človek skrbi samo zase in upošteva interese skupnosti samo, dokler so tudi njegovi. Iz tega so moralisti razvili teorijo, da je človek v osnovi sebičen oziroma ima vrojeno nagnjenje k zlu. »Naravni« človek živi za en motiv: da bi svoje telo zaščitil pred bolečino in ga povezal z užitki. Ker lahko čuti samo z lastnim telesom, ga bolj malo zanima, kaj čutijo druga telesa. Zato se bo za druga telesa zanimal samo, če bo stimuliran z nagradami oziroma kaznimi, se pravi z izrabljanjem lastne sebičnosti v korist skupnosti. Na srečo problem ni ravno tako enostaven. Kajti med stvarmi, ki nudijo človeku užitek, so tudi odnosi z drugimi človeškimi bitji – pogovori, skupna kosila, petje, ples, otroci in sodelovanje pri delu, ki ga »mnogo rok olajšuje«. Eden od največjih užitkov je prav zares ta, da se človek bolj ali manj ne zaveda lastnega obstoja, ampak se »izgubi« v zanimivih pogledih, zvokih, krajih ali ljudeh. Nasprotno pa je ena od največjih bolečin zavedanje samega sebe in občutek odrezanosti od skupnosti in od sveta okoli sebe. Toda ves ta problem je nerešljiv, dokler o njem premišljujemo v luči motivacije užitek-trpljenje oziroma sploh v luči katerekoli »motivacije«. Kajti človek ima moralen problem, ki ga druge v skupnosti živeče živali nimajo – prav zato, ker se toliko ukvarja z motivi. Če je res, da mora človeka nujno motivirati princip užitek-trpljenje, nima absolutno nobenega smisla razpravljati o človeškem obnašanju. Motivirano obnašanje je determinirano obnašanje; bo, kakršno bo, ne glede na to, kaj ima kdo o njem povedati. Ustvarjalna moralnost ni mogoča, dokler človek nima možnosti svobode. Na tej točki delajo moralisti napako. Če hočejo, da človek spremeni svoj način življenja, morajo predpostavljati, da je svoboden, kajti če ni, ne bo pomagalo vse besnenje in protestiranje na svetu. Po drugi strani pa človek, ki deluje iz strahu pred mo-

73

ralistovimi grožnjami ali zaradi mamljivosti obljub, ne deluje svobodno! Če človek ni svoboden, lahko sicer grožnje in obljube ublažijo njegovo obnašanje, ne morejo pa ga bistveno spremeniti. Če pa je svoboden, ga grožnje in obljube ne bodo prisilile, da bi uporabil svojo svobodo. Razcepljen duh ne bo nikoli dojel pomena svobode. Če se počutim ločenega od lastnega izkustva in od sveta, se bo svoboda zdela tista meja, do katere lahko nagajam svetu, usoda pa meja, do katere lahko svet nagaja meni. Toda celovit duh ne pozna kontrasta med »jazom« in svetom. Na delu je en sam proces, odgovoren za vse, kar se zgodi. Dvigne moj mezinec in povzroča potrese. Ali, če hočete, jaz dvignem svoj mezinec in povzročam potrese. Nihče ne dodeljuje usode in usoda ni nikomur dodeljena. Tako razumevanje je seveda precej nenavadno. Navajeni smo misliti, da svoboda – če sploh obstaja – ne prebiva v naravi, ampak v ločeni človekovi volji in njeni sposobnosti izbire. Toda to, kar običajno mislimo z izbiro, ni svoboda. Izbire so ponavadi odločitve, ki so motivirane z užitkom in trpljenjem, razcepljeni duh pa deluje z edinim namenom, da bi »ego« rešil trpljenja in mu zagotovil užitek. Toda najboljši užitki so tisti, ki jih ne načrtujemo, najslabši del trpljenja pa je v tem, da ga pričakujemo in se mu skušamo izmakniti, ko se pojavi. Ne morete načrtovati, da boste srečni. Lahko načrtujete svoj obstoj, toda obstoj in ne-obstoj sama po sebi nista niti prijetna niti boleča. Zdravniki mi zagotavljajo celo, da je lahko v določenih okoliščinah tudi smrt izredno prijetna izkušnja. Občutek, da nismo svobodni, izvira iz poskusov, da bi počeli stvari, ki so nemogoče in celo brez pomena. Človek nima »svobode«, da bi narisal kvadratni krog, da bi živel brez glave ali zaustavil določena refleksna dejanja. Vendar to za svobodo niso ovire; to so pogoji zanjo. Ne morem svobodno narisati kroga, če bi se slučajno izkazalo, da je to kvadratni krog. Hvala bogu tudi ne morem svobodno odkorakati skozi vrata in pustiti svoje glave doma. Prav tako ne morem svobodno živeti v nobenem trenutku, ki ni ta trenutek, in ne morem se ločiti od svojih občutkov. Skratka, svoboden nisem takrat, kadar poskušam storiti kaj protislovnega – na primer, da bi se premikal, ne da bi spremenil

74

položaj, ali da bi si opekel prst, ne da bi me bolelo. Po drugi strani pa lahko svobodno storim vse, kar ni protislovno. Tako se pojavi vprašanje: ali je protislovno oziroma nemogoče delovati oziroma se odločati, ne da bi bil končni cilj užitek? Teorija, da moramo neizogibno delati to, kar nam nudi večji užitek oziroma manjše trpljenje, je nesmiselna predpostavka, ki temelji na besednem nesporazumu. Če rečem, da sem se odločil nekaj storiti, ker me to veseli, s tem le trdim, da sem se odločil to storiti, ker sem se to odločil storiti. Če »užitek« definiramo kot »tisto, kar imam raje«, bo tisto, kar imam raje, vedno užitek. Če sem mazohist in imam raje bolečino, bo pač bolečina užitek. Skratka, teorija odgovarja na vprašanje, preden ga sploh zastavi: ko trdi, da je užitek tisto, kar si želimo, hkrati trdi, da je vse, kar si želimo, užitek. Toda naravnost v protislovje zaidem, kadar poskušam delovati in se odločati z namenom, da bi bil srečen. Kajti čim bolj so moja dejanja usmerjena k prihodnjim užitkom, tem manj sem sposoben v njih kakorkoli uživati. Vsi užitki so namreč sedanji in le popolno zavedanje sedanjosti mi lahko začne zagotavljati srečo v prihodnosti. Lahko ravnam z namenom, da bom jutri jedel ali da bom naslednji teden šel na izlet v hribe, toda dejansko ni nobenega načina, ki bi mi zagotovil, da me bo to osrečilo. Nasprotno, splošna izkušnja je, da nič ne pokvari »užitka« bolj kot če se sredi uživanja opazuješ, da bi videl, ali zares uživaš. Živimo lahko samo v enem trenutku naenkrat, zato ne moremo istočasno premišljevati o tem, da prisluškujemo valovom, in o tem, ali uživamo, ko prisluškujemo valovom. Tovrstna protislovja so edina dejanja brez svobode. Se ena teorija determinizma je, ki trdi, da vsa naša dejanja motivirajo »nezavedni mentalni mehanizmi« in da zaradi tega tudi najbolj spontane odločitve niso svobodne. To je le še en primer razcepljenosti duha, kajti kakšna je razlika med »mano« in »mentalnimi mehanizmi«, ne glede na to, ali so zavedni ali nezavedni? Kdo je tisti, ki ga ti procesi zadevajo? Ideja, da je vsak človek motiviran, izvira iz trdovratne iluzije o »egu«. Pravi človek, organizem-ki-je-povezan-z-vesoljem, je ta nezavedna motivacija. In ker to je, ne more biti spodbujen od nje. Z drugimi besedami, to ni motivacija, ampak le operacija. Poleg tega ne ob-

75

staja noben »nezavedni« duh, ki bi bil ločen od zavednega, kajti tudi »nezavedni« duh se zaveda, čeprav ne samega sebe – enako kot oči vidijo, a ne sebe. Ostaja še predpostavka, da je celotna operacija, celotni proces delovanja, ki je človek-in-vesolje, le determinirano zaporedje dogodkov, v katerem je vsak dogodek neizogibna posledica preteklih vzrokov. Tega problema se ne moremo lotiti niti izčrpno niti zadostno. Morda je dovolj, če ugotovimo, da je to eno največjih »odprtih vprašanj« znanosti, ki pa je še daleč od končnega odgovora. Ideja, da preteklost določa sedanjost, je lahko iluzija, ki jo povzroča jezik. Ker moramo sedanjost opisovati s sredstvi preteklosti, se morda zdi, da preteklost »pojasnjuje« sedanjost. Da bi povedali, »kako« se je nekaj zgodilo, opišemo verigo dogodkov, katerih del naj bi ta nekaj bil. Steklenica se je razbila. Padla je na tla. Jaz sem jo spustil. Moji prsti so bili spolzki. Na rokah sem imel milo. Je legitimno postaviti med te stavke »ker«? To praviloma počnemo, saj gremo lahko mirno stavit, da bo steklenica padla na tla, če jo spustim. Toda to še ne dokazuje, da sem jaz povzročil, da je padla ali da je morala pasti. Dogodki se v retrospektivi zares zdijo neizogibni, ker jih ne more nič spremeniti, potem ko so se enkrat zgodili. In vendar dejstvo, da bi lahko mirno stavili, kaj se bo zgodilo, enako zanesljivo dokazuje, da dogodki niso determinirani, ampak dosledni. Z drugimi besedami, vesoljni proces v vsakem trenutku deluje svobodno in spontano, vendar je nagnjen k temu, da dogodke rojeva v rednih in s tem predvidljivih zaporedjih. Ne glede na to, kakšen bo odgovor na to vprašanje, ima nerazcepljen duh vsekakor občutek svobode in prinaša v moralno sfero način življenja, ki ima vsa znamenja svobodnega in ustvarjalnega delovanja. Zlahka opazimo, da je večino dejanj, ki jih ima konvencionalna morala za zla, mogoče izslediti v razcepljenem duhu. Velika večina teh dejanj izvira iz pretiranih želja, želja po stvareh, ki še zdaleč niso nujne za zdravje duha in telesa, če dopustimo, da je »zdravje« relativen izraz. Take barbarske in nepotešljive želje se pojavljajo, ker človek zlorablja svoje apetite za to, da skuša »egu« zagotoviti občutek varnosti.

76

Potrt sem in hočem spraviti »ego« ven iz te potrtosti. Nasprotje potrtosti je vznesenost, toda ker potrtost ni vznesenost, se k vznesenosti ne morem prisiliti. Lahko pa se napijem. S tem postanem čudovito vznesen in ko pride naslednja depresija, imam zdaj hitro zdravilo. Naslednje depresije postajajo vedno globlje in mračnejše, saj depresivnih stanj ne prebolim in ne uničim njihovih strupov. Da bi jih utopil, se moram vsakič bolj napiti. Kmalu se začnem sovražiti, ker se tako zapijam, zaradi česar sem še bolj potrt – in tako gre to naprej. Ali pa imam morda veliko družino in živim v hiši, obremenjeni s hipoteko, za katero sem dal vse svoje prihranke. Trdo moram garati v službi, ki me ne zanima ravno najbolj, zato da lahko plačujem račune. Ne moti me, da toliko delam, vendar se nenehno sprašujem, kaj se bo zgodilo, če bom zbolel ali če pride vojna in bom vpoklican. O teh stvareh raje ne bi premišljeval, zato hočem »ego« spraviti iz teh skrbi. Kajti prepričan sem, da bom zbolel, če se bo to nadaljevalo. Toda težko se je ustaviti – in glede na to, da postaja bolezen s tem vedno bolj neizbežna, vrtajo skrbi vedno globlje. Od tega si moram malo oddahniti, zato začnem v obupu staviti na konjske dirke in poskušam odgoditi skrbi z vsakodnevnim upanjem, da bo moj konj zmagal. In tako gre to naprej. Konvencionalni moralist mi ne more pri takih problemih z ničemer pomagati. Lahko opozori na zastrašujoče posledice alkoholizma in kockanja, toda pri depresiji in skrbeh s tem le še doliva olja na ogenj. Za potrpežljivo prestano trpljenje lahko obljublja nagrade v nebesih, vendar je tudi to neke vrste kockanje. Skratka, moralist lahko »ego« prestraši ali opogumi; v prvem primeru človek zaradi tega beži od sebe, v drugem pa samega sebe lovi. Slika lahko bleščeče podobe vrlin in spodbuja druge, da iščejo moč v posnemanju velikih mož. To mu lahko uspe do takšne mere, da vzbudi najbolj goreče poskuse posnemanja svetosti, krotenja strasti in prakticiranja vzdržnosti in usmiljenja. Vendar nič od tega nikogar ne pripelje do svobode, saj je za vsem posnemanjem in disciplino še vedno motiv. Če me je strah, je strah tisti, ki poganja moj trud, da bi ravnal pogumno, saj se bojim strahu; to preprosto pomeni, da se moj

77

trud, da bi pobegnil od tega, kar sem, vrti v krogu. Spričo zgleda svetnikov in herojev me je sram, da nisem nič vreden, zato začnem iz ranjenega ponosa prakticirati ponižnost, iz ljubezni do samega sebe pa usmiljenje. Naš impulz je vedno, da bi »ego« bil kaj vreden. Moram biti pravičen, dober, pravi človek, herojski, ljubeč in skromen. Samega sebe dajem v nič, da bi samega sebe uveljavil; in samega sebe razdajam, da bi samega sebe obdržal. Cela stvar je protislovje. Krščanskega duha je vedno strašil občutek, da so grehi svetnikov hujši kot grehi grešnikov, da je na nek skrivnosten način tisti, ki se bori za odrešenje, bliže peklu in bistvu zla kot brezsramna vlačuga ali tat. Krščanski duh je spoznal, da je hudič angel, ki ga kot čistega duha dejansko ne zanimajo grehi mesa. Grehi, ki so pogodu hudiču, so zapletenost duhovnega ponosa, blodnjaki samoprevare in subtilni posmeh hinavstva, kjer se maska skriva za masko za masko za masko, tako da se realnost povsem izgubi. Dozdevni svetnik vkoraka naravnost v zanko te mreže, ker bi on rad postal svetnik. Njegov »ego« najde najglobljo varnost v zadovoljstvu, ki je še bolj intenzivno, ker je tako spretno skrito – zadovoljstvo, ker je skesan zaradi svojih grehov in skesan, ker je ponosen na svojo skesanost. V tako zapletenem začaranem krogu so maske za maskami neskončne. Ali, drugače rečeno, tisti, ki bi stal zunaj sebe, da bi se brcnil, bi moral potem brcniti sebe, ki stoji zunaj sebe, in tako v nedogled. Dokler obstaja motiv, da bi nekaj postali, dokler duh verjame v možnost pobega pred tem, kar je v tem trenutku, ne more biti nobene svobode. Za vrlinami se bomo gnali iz točno istega razloga kot za pregrehami, dobro in zlo pa se bosta menjavala kot nasprotna pola enega samega kroga. »Svetnik«, ki je s pomočjo duhovnega nasilja navidezno premagal ljubezen do samega sebe, jo je v resnici samo prikril. Njegov navidezen uspeh prepriča druge, da je našel »pravo pot« in sledili bodo njegovemu zgledu dovolj dolgo, da se bo smer obrnila k nasprotnemu polu in bo razuzdanost postala neizogibna reakcija na puritanizem. Seveda zveni kot najbolj beden fatalizem, če moram priznati, da sem to, kar sem, in da ni možen noben pobeg ali odcepitev. Videti je, da če me je strah, sem v strahu »obtičal«. Toda v resnici

78

sem na strah priklenjen samo, dokler mu poskušam pobegniti. Kadar pa tega ne poskušam, odkrijem, da ni v resničnosti tega trenutka ničesar, kar bi obtičalo ali bilo fiksirano. Kadar se tega občutka zavedam, ne da bi ga poimenoval, ne da bi ga imenoval »strah«, »slabo«, »negativno« itd., se takoj spremeni v nekaj drugega in življenje se svobodno premakne naprej. Občutek se ne ohranja več z ustvarjanjem »nekoga«, ki občuti. Morda lahko zdaj vidimo, zakaj nerazcepljenega duha ne vleče k tistim izhodom iz sedanjosti, ki se ponavadi imenujejo »zli«. Nadaljnja resnica, da se nerazcepljeni duh zaveda izkustva kot celote, sveta kot sveta, in da je celotna narava duha in zavesti poenotena s tem, kar duh ve, spominja na stanje, ki bi ga ponavadi imenovali ljubezen. Kajti ljubezen, ki se izraža v ustvarjalni dejavnosti, je veliko več kot zgolj čustvo. Ni nekaj, kar lahko vi »občutite« in »poznate«, pomnite in definirate. Ljubezen je organizirajoči in združujoči princip, zaradi katerega je svet vesolje, razdrobljena masa pa skupnost. Je bistvo in značaj duha in se dejavno manifestira, kadar je duh poenoten. Kajti duh se mora vedno za kaj zanimati ali biti v kaj zatopljen, tako kot mora zrcalo vedno nekaj odsevati. Kadar se ne poskuša zanimati zase – kot da bi zrcalo lahko odsevalo samo sebe – se mora zanimati za (oziroma se zatopiti v) druge ljudi in stvari. Ljubiti ni noben problem. Ljubimo. Smo ljubezen in edini problem je smer ljubezni, ali naj sije navzven kot sončni žarek ali naj se poskuša usmeriti nazaj vase. Ko se človekov duh osvobodi iz začaranega kroga poskusa ljubezni do samega sebe, pritegne v svojo enotnost celotno vesolje, tako kot se zdi, da ena sama kapljica rose vsebuje celotno nebo. V tem, in ne v golem čustvu, sta moč in princip svobodnega delovanja in ustvarjalne morale. Prav nobene zveze s svobodnim delovanjem pa nima morala pravil in predpisov, ki temelji na nagrajevanju in kaznovanju, niti ne v tako neotipljivi obliki, kot je bolečina krivde ali užitek samospoštovanja. Je način vladanja sužnjem s pomočjo »dobronamernega izkoriščanja« njihovih iluzij, zato ne more nikoli pripeljati do svobode, pa naj bo še tako dosledna. Kjer naj bi bila ustvarjalna dejavnost, je povsem nesmiselno razglabljati, kaj bi morali oziroma česa ne bi smeli početi, da bi

79

bili dobri oziroma pravični. Duha, ki je pošten in iskren, ne zanima, da bi bil dober ali da bi se do drugih ljudi vedel tako, da bi se držal pravil. Po drugi strani ga ne zanima niti to, da bi bil svoboden, da bi ravnal hudobno samo zato, da bi dokazal svojo neodvisnost. Ne zanima se sam zase, ampak za ljudi in probleme, ki se jih zaveda; le-ti so »on«. Ni dejaven glede na pravila, ampak glede na okoliščine danega trenutka; »dobro«, ki ga želi drugim, ni varnost, ampak svoboda. Dejansko ni nič bolj nečloveškega kot človeški odnosi, ki temeljijo na morali. Kadar človek da kruh zato, da bi bil usmiljen, kadar živi z žensko zato, da bi bil zvest, kadar obeduje s črncem zato, da bi bil brez predsodkov, in kadar ne ubija zato, da bi bil miroljuben, je hladen kot školjka. Drugega človeka dejansko ne vidi. Le malo manj hladna je dobronamernost, ki izvira iz sočutja, in ki želi odstraniti trpljenje, ker se ji zdi pogled nanjo odvraten. A za ustvarjanje pristne topline ljubezni ni nobene formule. Ne da se je posnemati. Ne morete se pregovoriti vanjo, jo vzbuditi z napenjanjem čustev ali tako, da se slovesno posvetite človeštvu. V vsakem od nas je ljubezen, toda aktivira se lahko le takrat, ko sprevidimo, kako nemogoče in jalovo je ljubiti samega sebe. Do tega prepričanja pa ne bomo prišli s samoobsojanjem, s sovraštvom do samega sebe, s tem, da ljubezen do samega sebe zmerjamo z vsemi najslabšimi imeni v vesolju. To prepričanje lahko najdemo le v zavesti, da ni v nas nobenega »sebe«, ki bi ga lahko ljubili.

80

9. REVIZIJA RELIGIJE To knjigo smo začeli s predpostavko, da znanost in znanstvena filozofija ne dajeta nobene podlage za religiozno prepričanje. O tem nismo razpravljali; to smo vzeli za izhodišče. Prevzeli smo prevladujoče mnenje, da obstoj Boga, katerihkoli absolutov in sploh večnega reda onkraj tega sveta nima logične podpore oziroma smisla. Sprejeli smo idejo, da nimajo tovrstne ideje nobene vrednosti za znanstvene napovedi in da je možno vse znane dogodke bolj enostavno razložiti brez njih. Hkrati smo rekli, da religija ne čuti nobene potrebe, da bi temu stališču oporekala, saj skoraj vse duhovne tradicije priznavajo, da v človekovem razvoju obstaja stopnja, ko je treba prepričanje – za razliko od vere – in njegove gotovosti pustiti za sabo. Mislim, da do te točke nismo trdili ničesar, česar ni mogoče preveriti s poizkusi, ali zagovarjali česa, kar bi bilo v resnem konfliktu z znanstvenimi pogledi na svet. In vendar smo zdaj prišli do točke, na kateri lahko postanejo glavne ideje religije in tradicionalne metafizike ponovno razumljive in smiselne – ne kot prepričanja, ampak kot učinkoviti simboli izkustva. Znanost in religija govorita o istem vesolju, vendar uporabljata različna jezika. Trditve znanosti v glavnem zadevajo preteklost in prihodnost. Znanstvenik opisuje dogodke. Pove nam, »kako« se stvari zgodijo, tako da nam podrobno opiše, kaj se je zgodilo. Ugotavlja, da se dogodki odvijajo v različnih frekvencah in kategorijah in na tej podlagi sklepa stave oziroma sprejema napovedi, v luči katerih se lahko dogodkom praktično prilagajamo. Da bi lahko sklepal te stave, mu ni treba poznati Boga ali večnega življenja. Poznati mora preteklost – vse, kar se je že zgodilo. Po drugi strani pa trditve religije zadevajo sedanjost. Toda tako ljudje s področja religije kot znanosti imajo občutek, da se

81

religija bolj ukvarja s preteklostjo in prihodnostjo. To je naraven nesporazum, saj se zdi, da religija daje izjave o tem, kako se je ta svet začel in kako se bo končal. Dolgo je bila povezana s preroštvom, ki je gotovo isto kot napovedovanje. Religija trdi, da je bil svet ustvarjen od Boga in da ga je ta ustvaril z namenom, ki bo izpolnjen v prihodnosti, v »življenju sveta, ki bo prišel«. Poleg tega vztraja na tem, da ima človek nesmrtno dušo, in mu zagotavlja, da bo preživel svojo fizično smrt in živel za vse večne čase. Zdi se torej, da imajo znanstveniki docela prav, ko trdijo, da takih napovedi ni mogoče preveriti, ker nimajo skoraj nobene zveze z dogodki, kakor so se zgodili. Ko poskušajo odkriti temelje, na katerih slonijo take napovedi, se jim zdijo prej čustveni kot racionalni. Religiozni ljudje upajo oziroma verjamejo, da se bodo te stvari uresničile. V zgodovini vsake pomembne religije pa so vseeno bili nekateri posamezniki, ki so religiozne ideje in trditve razumeli na zelo drugačen način. Na splošno to bolj velja za Vzhod kot Zahod, čeprav tudi krščanska zgodovina vsebuje dolg seznam moških in žensk, ki bi lahko našli stične točke z ortodoksnimi hindujci in budisti. Iz tega drugega in, prepričan sem, globljega vidika religija ni sistem napovedi. Njene doktrine se ne nanašajo na prihodnost in večnost, ampak na sedanjost in neskončnost. Niso skupek prepričanj in upov, ampak, nasprotno, skupek grafičnih simbolov o sedanjem izkustvu. Teh simbolov je tradicionalno dvoje vrst. Eni opisujejo religiozni način razumevanja sedanjosti v obliki konkretnih podob in zgodb. Drugi ga opisujejo v abstraktnem, negativnem jeziku, ki je pogosto podoben jeziku akademske filozofije. Iz praktičnih razlogov bomo ti dve vrsti simbolov poimenovali religiozne in metafizične. Ne smemo pa pozabiti, da »metafizika« v tem smislu ni spekulativna filozofija. Ni poskus anticipiranja znanosti in logičnega opisovanja vesolja in njegovih izvorov. Je način predstavljanja tega, kar vemo o sedanjosti. Religiozni simboli so še posebej značilni za krščanstvo, islam in judaizem, medtem ko so doktrine vzhodnega tipa bolj metafizične.

82

Rekli smo, da tako znanost kot religija govorita o istem svetu; in v tej knjigi se nismo nikoli ukvarjali s čim drugim kot z vsakdanjim življenjem, s stvarmi, ki jih je mogoče videti, čutiti in izkusiti. Zato nam bodo religiozni kritiki očitali, da smo religijo zapeljali na »naturalizem«, da Boga enačimo z naravo in da se iz religije norčujemo in jo karikiramo, ker smo ji odvzeli njeno »temeljno nadnaravno vsebino«. Toda ko teologe vprašate, kaj mislijo s tem »nadnaravnim«, se takoj zatečejo v znanstveni jezik. Rečejo, da ima Bog »konkretno realnost, ki je drugačna od tega vesolja«, in govorijo o njem v luči pretekle zgodovine in prihodnjih prerokb. Vztrajajo, da nadnaravni svet nima enake »ureditve« kot vesolje, ki ga proučuje znanost, in da obstaja na drugem nivoju bivanja, ki je neviden našim naravnim čutom. To začne zveneti kot nekaj parapsihološkega, kot nekaj, kar je podobno pojavom telepatije, jasnovidnosti in jasnoslišnosti. In vendar je to čisti in preprosti naturalizem; celo psevdoznanost. Kajti znanost in naturalizem se ne ukvarjata nujno samo s stvarmi, ki so zaznavne s čuti. Nihče ni videl elektronov ali kvantov, niti ne more ustvariti čutne podobe ukrivljenega prostora. Če psihološki fenomeni obstajajo, je povsem neutemeljeno predvidevati, da jih ni mogoče znanstveno proučevati in da niso le drug vidik »narave«. Znanost se zares ukvarja z neštetimi stvarmi, ki jih ni mogoče izkusiti s čuti in ki neposrednemu izkustvu niso pred očmi – na primer s preteklostjo, z gravitacijo, z naravo časa in s težo planetov in zvezd. Te nevidne stvari so izpeljane iz neposrednega izkustva s pomočjo logike. To so hipoteze, ki dozdevno razumno pojasnjujejo opazovane dogodke. Teološki Bog je natanko ista stvar – hipoteza, ki razlaga vsa izkustva. Kadar teolog postavi tako hipotezo, uporablja metodo znanosti in stopa na področje znanosti. Zato mora pričakovati, da ga bodo njegovi kolegi naturalisti izpraševali, zasliševali in po potrebi tudi kritizirali. Toda razliko med naravnim in nadnaravnim je mogoče razumeti tudi na preprostejši in dosti bolj uporaben način. Če je »narava« področje znanosti, lahko rečemo, da je narava ta svet, kakor je poimenovan, izmerjen in ocenjen. Narava je svet, ki ga

83

je misel analizirala in sortirala v skupine, ki se imenujejo »stvari«. Kot smo videli, je stvarem dala identiteto s tem, da jih je poimenovala. Gibanje razlikuje od mirovanja tako, da primerja nekaj, kar se hitro premika, z nečim, kar se premika počasi, čeprav se oboje premika. Potemtakem je celoten svet narave relativen in je plod misli in primerjave. Se glava »zares« razlikuje od vratu? Zakaj se ne bi dogovorili, da bi »stvar«, ki se ji reče glava, vključevala tudi »stvar«, ki se ji reče vrat, tako kot vključuje nos? Samo miselna navada je, da sta glava in vrat dve stvari in ne ena. V tem smislu imajo starodavni metafiziki popolnoma prav, ko pravijo, da je celotno vesolje produkt uma. Mislijo namreč na vesolje »stvari«. Po drugi strani pa je nadnaravni in absolutni svet sestavljen iz skrivnostne resničnosti, ki smo jo poimenovali in klasificirali. Ta svet ni produkt uma. Toda nobenega načina ni, da bi lahko definirali ali opisali, kaj je. V vsakem trenutku se tega zavedamo in to je naša zavest. To čutimo in zaznavamo, in to so naša čustva in zaznave. In vendar, če to poskušamo spoznati in definirati, je isto, kot če bi poskušali nož prisiliti, da ureže samega sebe. Kaj je to? To je vrtnica. Toda »vrtnica« je zvok. Kaj je zvok? Zvok je učinek zračnih valov na bobnič v ušesu. Torej je vrtnica tudi učinek zračnih valov na bobnič? Ne, vrtnica je vrtnica... je vrtnica je vrtnica je vrtnica... Definiranje ni nič drugega kot izomorfno usklajevanje med skupinami čutnih podatkov in zvokov, toda glede na to, da so tudi zvoki čutni podatki, je ta poskus v končni fazi začaran krog. Resnični svet, ki prispeva tako podatke kot organe, s katerimi jih zaznavamo, pa ostaja brezdanje skrivnosten. S tega stališča ne bi smeli imeti nobenih težav pri razumevanju nekaterih starodavnih spisov. Dhammapada, zbirka izrekov Bude, se začne takole: »Vse, kar smo, je posledica tega, o čemer smo premišljevali. Temelji na naših mislih; narejeno je iz naših misli.« To je v bistvu stavek, ki začenja evangelij svetega Janeza: »Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog... Vse stvari je ustvaril Bog in brez njega ni bilo ustvarjeno nič, kar je bilo ustvarjeno.« Z mislimi oziroma mentalnimi besedami razlikujemo oziroma »delamo« stvari. Brez misli ni »stvari«; je le nedefinirana

84

resničnost. Če hočete biti poetični, lahko to nedefinirano resničnost primerjate z Očetom, ker je izvir oziroma temelj »stvari«. Misel lahko imenujete Sin »ene snovi z Očetom« – Sin, »ki je ustvaril vse stvari«, Sin, ki mora biti križan, če hočemo ugledati Očeta, tako kot moramo resničnost opazovati brez besed, da bi jo videli takšno, kot je. Potem Sin vstane od mrtvih in se vrne v nebesa, kar je analogno temu, da lahko svobodno uporabljamo misel, ne da bi nas slepila, kadar vidimo realnost tako, kot je. »Vrne se v nebesa« v tem smislu, da jo prepoznamo kot del resničnosti in ne kot nekaj, kar stoji zunaj nje. Sicer lahko uporabimo za to nedefinirano resničnost tudi negativni, metafizični jezik. Je neskončna in ni definirana. Je večna, vedno prisotna, ni preteklost in prihodnost, ni konvencija misli in časa. Je nespremenljiva v smislu, da je ideja spremembe le še ena beseda, še ena definicija, ki jo resničnost, ki se imenuje sprememba, presega. Če je vse gibanje relativno, je očitno, da ni absolutnega gibanja. Nesmiselno bi bilo reči, da se vsa telesa v vesolju premikajo s hitrostjo deset tisoč milj na minuto, saj »vse« izključuje vsako drugo telo, v odnosu na katero bi se lahko reklo, da se gibajo. Metafizični jezik je negativen, ker poskuša povedati, da besede in ideje ne pojasnjujejo resničnosti. Ne poskuša nas prepričati, da je resničnost nekaj takega kot brezmejna masa prozorne želatine. Ne govori o kaki neotipljivi abstrakciji, ampak o svetu, v katerem živimo. To izkustvo, ki ga imenujemo stvari, barve, zvoki, vonji, okusi, oblike in teže, ni samo po sebi nobena stvar, nobena oblika, nobena številka, nič – toda ta trenutek ga vidimo. Gledamo torej Boga, ki ga tradicionalne doktrine imenujejo brezmejna, brezoblična, neskončna, večna, nedelj ena, neomajna in nespremenljiva Resničnost – Absolut za relativnim, Pomen za mislimi in besedami. Pomen je seveda brez pomena, ker za razliko od besed nima pomena, ampak je pomen. Drevo je samo po sebi brez pomena, je pa pomen besede »drevo«. Ni težko videti, da lahko ta vrsta jezika, bodisi v svoji religiozni ali metafizični obliki, vodi v vse mogoče nesporazume. Kajti kadar je duh razcepljen in hoče »ego«

85

zbežati iz sedanjega izkustva, je celotna ideja o nadnaravnem svetu le srečno skrivališče. »Ego« se upira nesrečni spremembi, zato se oklepa »nespremenljivega« Absoluta. Kadar prinese življenje kako bridko izkušnjo, jo lahko »ego« prenese samo z zagotovilom, da je to del načrta ljubečega Očeta-Boga. Toda prav to zagotovilo onemogoča spoznanje »božje ljubezni«, ki, kot je dobro znano, zahteva, da se odpovemo »egu«. Napačno razumevanje religioznih idej je zelo razvidno iz tega, kar so ljudje naredili iz doktrine o nesmrtnosti, nebesih in peklu. Toda zdaj bi že moralo biti jasno, da je večno življenje spoznanje, da je edina resničnost sedanjost in da je mogoče preteklost in prihodnost od nje razlikovati samo v konvencionalnem smislu. Trenutek je »vhod v nebesa«, »ravna in ozka pot, ki vodi v življenje«, ker v njem ni prostora za ločeni »ego«. V tem izkustvu ni nikogar, ki bi izkustvo izkušal. »Bogataš« ne more priti skozi vrata, ker nosi preveč prtljage; oklepa se preteklosti in prihodnosti. Lahko bi citirali cele strani iz duhovne literature vseh časov in krajev, da bi pokazali, da je bilo večno življenje razumljeno na tak način. Mislim pa, da bodo zadostovale naslednje Eckhartove vrstice: »Zdaj-trenutek, v katerem je Bog ustvaril prvega človeka, Zdaj-trenutek, v katerem bo zadnji človek izginil, in Zdajtrenutek, v katerem govorim, so vsi eno v Bogu, v katerem je samo en Zdaj. Poglejte! Človek, ki živi v Božji luči, se ne zaveda ne časa, ki je minil, ne časa, ki bo prišel, ampak samo večnosti... Zato ne dobi ničesar novega niti iz prihodnjih dogodkov niti iz naključja, saj živi v Zdaj-trenutku, ki je zanesljivo »na novo obdan z zelenjem«.« Ko v vsakem trenutku umirate in se spet rojevate, so navidezno znanstvene prerokbe o tem, kaj se bo zgodilo po smrti, bolj malo važne. Vsa veličastnost je v tem, da ne vemo. Tako ideje preživetja kot uničenja temeljijo na preteklosti, na spominih na prebujanje in spanje; ideje o večnem trajanju in večnem niču pa so vsaka na svoj način brez pomena. Le malo domišljije potrebujemo za spoznanje, da je večni čas strašna mora, tako da med peklom in nebesi, kot sta ponavadi razumljena, takorekoč ni kaj dosti izbirati. Želja po večnem

86

trajanju se lahko zdi privlačna samo, kadar mislimo na nedoločen čas in ne večen čas. Eno je imeti toliko časa, kot hočeš, nekaj povsem drugega pa je imeti čas, ki nima konca. V trajnosti, v stalnosti ni nobene radosti. Želimo si je samo zato, ker je sedanjost prazna. Človek, ki poskuša jesti denar, je vedno lačen. Ko nekdo reče: »Čas je, da se ustavimo!«, je v paniki, ker ni še ničesar pojedel in hoče vedno več časa, da bi še naprej jedel denar, nenehno upajoč na potešitev za vogalom. Ne želimo si zares trajnosti, ampak prej sedanje izkustvo popolne sreče. Želja, da bi se tako izkustvo nadaljevalo v nedogled, je posledica tega, da se zavedamo samih sebe znotraj izkušnje, in da se zato izkušnje same ne zavedamo v celoti. Dokler obstaja občutek, da »ego« ima to izkustvo, trenutek ni vse. Večno življenje spoznamo, kadar izgine zadnja sled razlike med »egom« in »zdaj« – kadar je samo zdaj in nič drugega. Za razliko od tega pa pekel oziroma »večno prekletstvo« ni večen čas, ki bi trajal v nedogled, ampak neprekinjen krog, frustracija vrtenja v krogu na sledi nečemu, česar ni mogoče ujeti. Pekel je slaboumnost, večna nemožnost ljubezni do samega sebe, zavedanja samega sebe in obvladanja samega sebe. Je prizadevanje, da bi videli lastne oči, slišali lastna ušesa in poljubili lastne ustnice. Videti, da je življenje v vsakem trenutku kompletno – enotno, nedelj eno in vedno novo – pomeni razumeti smisel doktrine, da je v večnem življenju Bog, nedoločljivo to, vse-v-vsem in Končni Vzrok oziroma Konec, za katerega vse obstaja. Ker je prihodnost večno nedosegljiva in je tako kot bingljajoči korenček vedno pred oslom, izpolnitev božanskega namena ne leži v prihodnosti. Najdemo jo v sedanjosti, vendar ne tako, da se sprijaznimo z nespremenljivim dejstvom, ampak tako, da spoznamo, da ni nikogar, ki bi se moral sprijazniti. To je namreč pomen tistega univerzalnega in stalno ponavljanega religioznega načela, da se mora človek odreči sebi, če hoče spoznati Boga. Čeprav nam je to tako znano kot vse druge puhle fraze, ni nič drugega tako težko storiti in nič drugega ni tako napačno razumljeno. Kako se lahko sebstvo, ki je sebično, odreče samemu sebi? Teologi pravijo, da ne z lastno močjo, ampak z darom božje milosti, z močjo, ki človeku omogoči, da

87

doseže, kar je zunaj njegovih moči. Toda ali je ta milost dana vsem ali samo nekaterim izbrancem, ki nimajo druge izbire, kot da se predajo, ko jo prejmejo? Nekateri pravijo, da pride k vsem, da pa nekateri njeno pomoč sprejmejo, medtem ko jo drugi zavrnejo. Drugi pa pravijo, da pride samo k izbrancem, vendar tudi ti menijo, da ima posameznik možnost, da jo sprejme ali zavrne. Toda to sploh ne reši problema. Problem, ali naj človek sebstvo obdrži ali ga preda, nadomesti problem, ali naj sprejme ali zavrne božjo milost; oba problema pa sta identična. Krščanska religija je svoj odgovor na problem skrila v idejo, da se lahko človek vda samo »v Kristusu«. Kajti »Kristus« pomeni dejstvo, da ne obstaja nobeno posebno sebstvo, ki bi se naj predalo. Predajanje »ega« je lažen problem. »Kristus« je spoznanje, da ni nobenega ločenega »ega«. »Ničesar ne storim iz sebe... Jaz in Oče sva eno... Preden je Abraham bil, jaz sem.« Če sploh obstaja problem, je problem spre videti, da v tem trenutku nimamo nobenega »ega«, ki bi ga lahko predali. To lahko storimo povsem svobodno v kateremkoli trenutku in prav nič nas ne zadržuje. V tem je naša svoboda. Nimamo pa svobode, da bi sami sebe izboljšali, da bi se predali, da bi se prepustili milosti, saj je vsa razcepljenost duha zanikanje in odlaganje takšne svobode. To bi bilo enako, kot če bi poskušali namesto kruha pojesti svoja usta. Je sploh potrebno opozoriti na ogromno razliko med spoznanjem, da »sva jaz in Oče eno«, in med stanjem duha človeka, ki, kakor pravimo, »misli, da je Bog«? Če še vedno mislite, da obstaja ločeni »ego« in ga poistovetite z Bogom, postanete neznosni egoistični manijak, ki misli, da mu uspeva dosegati nemogoče, obvladovati izkustvo in vse začarane kroge prignati do zadovoljivega konca. Jaz sem gospodar svoje usode; jaz sem kapitan svoje duše! Kadar kača požre svoj rep, ima otečeno glavo. Čisto nekaj drugega je spoznati, da ste sami svoja »usoda«, in da ni nikogar, ki bi gospodaril ali ki bi potreboval gospodarja.

88

Ali moramo poudariti tudi, da ta izguba »ega« v Bogu ni nobena mistična miazma, v kateri bi se »osebnostne vrline« izgubile? »Ego« ni bil, ni in nikoli ne bo del človeške osebnosti. Na njem ni nič edinstvenega, »drugačnega« ali zanimivega. Nasprotno, čim bolj ga človeška bitja zasledujejo, tem bolj enolična, nezanimiva in neosebna postajajo. Čim hitreje se stvari vrtijo v krogih, tem prej se spremenijo v nerazločne lise. Edini zanimivi ljudje so tisti, ki jih vse zanima; če pa jih zanima vse, pomeni, da so pozabili na »ego«. Vidimo torej, da lahko osnovne principe filozofije, religije in metafizike razumemo na dva povsem različna načina. Razumemo jih lahko kot simbole nedelj enega duha, izraze resnice, da sta v vsakem trenutku življenje in izkustvo popolna celota. »Bog« ni definicija tega stanja, ampak vzklik o njem. Človek pa jih ponavadi uporablja kot poskus, da bi stal zunaj sebe in vesolja, da bi jih imel in jim vladal. Ta proces je krožen, pa naj bo še tako zapleten in ovinkast. Ker so ljudje toliko časa hodili v krogu, so jim tehnološki dosežki bolj malo pomagali, razen da so ta proces še pospešili do neznosne napetosti. Civilizacija se lahko od same centrifugalne sile vsak hip razleti. V taki situaciji ni samozavedajoča se vrsta religije, ki smo je bili toliko časa vajeni, nobeno zdravilo, ampak del naše bolezni. Če je moč znanstvene misli oslabela, nam tega ni treba obžalovati, saj »Bog«, h kateremu naj bi nas pripeljala, ni bil neznana Resničnost, ki jo ime označuje, ampak le projekcija nas samih – kozmični breztelesni »ego«, ki v vesolju igra velikega gospoda. Prava lepota znanosti ni toliko v tem, da poimenuje in klasificira, beleži in prerokuje, ampak da opazuje in si želi spoznati dejstva, kakršnakoli že so. Ne glede na to, koliko dejstva zamenjuje s konvencijami in resničnost z arbitrarnimi delitvami, je v tej odprtosti in iskrenosti duha nekoliko podobna religiji, razumljeni na drugi, globlji način. Čim večji je znanstvenik, tem bolj je prevzet od lastnega nepoznavanja realnosti in tem bolj se zaveda, da so njegovi zakoni in etikete, opisi in definicije le proizvodi njegovih lastnih misli. Pomagajo mu, da svet uporablja v namene, ki jih je sam

89

izumil, ne pa da bi ga razumel in razložil. Čim bolj znanstvenik reducira vesolje v neskončno majhne delčke, tem več stvari najde, ki jih mora oceniti, in tem bolj zaznava relativnost celotne klasifikacije. Videti je, da to, česar ne ve, narašča v geometričnem sorazmerju s tem, kar ve. Vztrajno se približuje točki, na kateri tisto, kar je neznano, ni le prazen prostor v mreži besed, ampak okno v duhu, okno, katerega ime ni neznanje, ampak čudež. Plašen duh tako okno s treskom zapre in molči in ne premišljuje o tem, česar ne ve, da bi lahko čim več govoričil o tem, kar misli, da ve. Neoznačena mesta zapolni z golim ponavljanjem tistega, kar je že bilo raziskano. Toda odprt duh ve, da najbolj natančno raziskana območja sploh niso bila spoznana, ampak samo tisočkrat označena in premerjena. Fascinantna skrivnost, kaj je tisto, kar označujemo in merimo, pa nas mora na koncu »spraviti ob pamet«, dokler duh ne pozabi krožiti in zasledovati lastnih procesov in se zave, da je čisti čudež biti v tem trenutku. Na mnoge načine, ki pa se med sabo le malo razlikujejo, je to zadnja beseda tako zahodnjaške kot vzhodnjaške modrosti. V hindujskih Upanišadah je zapisano: »Tisti, ki misli, da Boga ni mogoče doumeti, ga je doumel; tisti pa, ki misli, da je Boga doumel, ga ne pozna. Bog ostane neznan tistim, ki ga poznajo, in je poznan onim, ki ga ne poznajo.« Goethe to pove z besedami, ki so za sodobnega duha morda bolj enostavne: »Največ, kar lahko človek doseže, je čudenje; in če ga prvotni fenomen spravlja v začudenje, naj bo zadovoljen; ne more mu dati nič višjega in nič dlje za njim naj ne išče; tu je meja.« Ali pa besede svetega Janeza Svetokriškega, enega največjih prerokov krščanske tradicije: »Ena od največjih uslug, ki je bila podeljena duši za časa življenja, je njena sposobnost, da tako razločno vidi in tako globoko občuti, da sploh ne more doumeti Boga. V tem so te duše podobne svetnikom v nebesih, kjer tisti, ki Boga najbolje poznajo, najjasneje čutijo, daje neskončno nedoumljiv; kajti tisti, ki imajo manj jasno vizijo, ne vidijo tako jasno kot ti drugi, kako

90

zelo Bog presega njihovo vizijo.« V takšnem čudenju ni lakote ampak potešitev. Skoraj vsakdo jo pozna, toda le v redkih trenutkih – ko kakšna osupljiva lepota ali nenavadnost prizora odtegne duha od njegovega zasledovanja samega sebe, tako da za hip ne more najti besed. Potemtakem imamo veliko srečo, da živimo v času, ko je človeško znanje prišlo tako daleč, da mu je začelo zmanjkovati besed, ne samo za nenavadne in čudovite, ampak tudi za najbolj navadne stvari. Prah na policah je postal prav tako skrivnosten kot najbolj oddaljena zvezda; o obeh vemo dovolj, da vemo, da ne vemo ničesar. Fizik Eddington je najbližji mistiki, ne v svojih lahkotnejših poletih domišljije, ampak kadar čisto preprosto pravi: »Nekaj neznanega počenja ne vemo kaj.« V takem priznanju je misel naredila cel krog, tako da smo spet kot otroci. Tistim, ki bi še vedno radi vročično razlagali vse stvari, spravljali vodo življenja v paket iz papirja, to priznanje ne pove ničesar in ne pomeni nič drugega kot poraz. Drugim pa dejstvo, da je misel zaključila krog, razkriva, kaj je človek počel ne le v filozofiji, religiji in spekulativni znanosti, ampak tudi v psihologiji in morali, v vsakdanjem čutenju in življenju. Sami od sebe trpite, nihče vas v to ne sili, nihče ne terja, da živite in umirate in se vrtite na kolesu, da objemate, poljubljate njegove naperke agonije, njegov obod solza, njegovo os praznine. Ko duh to odkrije, se zaceli: razkol med egom in jazom, med človekom in svetom, idealnim in resničnim, se je končal. Paranoja, duh, ki je iz sebe, postane metanoja, duh pri sebi in s tem osvobojen sebe. Roke, ki se ne oklepajo druga druge, lahko držijo; oči, ki se ne trudijo gledati sebe, lahko vidijo; misel, ki se ne trudi razumeti samo sebe, lahko misli. Pri takem čutenju, videnju in mišljenju življenje ne potrebuje nobene prihodnosti, da bi bilo dopolnjeno, ali razlage, da bi bilo upravičeno. V tem trenutku je popolno.

91