FILOZOFSKA KNJIŽNICA zvezek LVI Prevedeno po izdaji: Arthur Schopenhauer, Die Welt als Wille und Vorstellung, Diogenes Verlag AG ZUrich, 1977.
Arthur Schopenhauer
© za slovensko izdajo Društvo Slovenska matica 2008
Prevod: Alfred Leskovec Uskladitev in prevod grških in latinskih navedkov: Nada Marija Grošelj Strokovni pregled, pregled indijskih navedkov in spremna beseda: dr. Lenart Škof
SVET KOT VOLJA IN
PREDSTAVA
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Ljubljana lSchopenhauer A. SCHOPENHAUER, Arthur Svet kot volja in predstava / Arthur Schopenhauer; [prevod Alfred Leskovec; uskladitev in prevod grških in latinskih navedkov Nada Marija Grošelj; pregled indijskih navedkov in spremna beseda Lenart Škof]. - V Ljubljani: Slovenska matica, 2008. - (Filozofska knjižnica, ISSN 1408-2160; zv. 56) Prevod dela: Die Welt als Wille und Vorstellung
Ljubljana 2008
ISBN 978-961-213-176-0 240544000
____________________________________________
DRUŠTVO SLOVENSKA MATICA
Nm~~~~-}
Opomba k transkripciji indijskih izrazov pri prečrkovanju palijskih in sanskrtskih teminov izmed posebnih znakov uporabljamo znake za dolžine samoglasnikov (dolgi a, dolgi 1 in dolgi il), 'ri' za vokalni 'r', fi za 'nj' ter 's', ne pa drugih posebnih znakov (za posamoglasnike in jezičnike). 'J' se v indijskih izrazih bere kot 'dž', 'c' kot 'č', 'y' pa kot 'j', izjema so v prevodu tisti izrazi, ki so že prešli v splošno rabo (npr. radža)_
O pravilih akademskega prečrkovanja glej L. Škof, Besede vedske Indije, LjUbljana, Nova revija, 2005, str. 8 in 9.
Opombe k navedkom c:-
Schopenhauerjeve opombe k tekstu so označene z znaki. Uredniške in prevajalske opombe so označene s številkami. Na mestih, kjer so uredniške in prevajalske opombe dodane k originalnim opombam, je to posebej označeno (Op.). Opombi, označeni s črko F, se nanašata na rokopisna dopolnila k zadnji, tretji izdaji (C) njegovega dela (1859), ki jih je v pričujoči obliki 1. 1877 uredil J. Frauenstadt.
z
OHK - Filozofija 1
< ~ ~
SCHOPENHAUER A.
<
Svet kot vol ja
c:
r
c...
~ c...
-
D Z
i\I\i!l il~i ~i[I I~1Ii iI~I II 36000020502
COBISS
Lenart Škof
CI
5
L-____________________. .
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .. .
~~'W~\:,~,u.~\ .,~
Vsebina prvega dela
I
1
Predgovor k prvi izdaji ...................................................... Predgovor k drugi izdaji ..................................................... Predgovor k tretji izdaji ......................................................
9 15 26
Prva knjiga Prva obravnava sveta kot predstave: Načelu razloga podrejena predstava: objekt izkustva in znanosti ..................... ............................
27
Druga knjiga Prva obravnava sveta kot volje: Objektivacija volje .............................................................. 119 Tretja knjiga Druga obravnava sveta kot predstave: Od načela razloga neodvisna predstava: platonska ideja: objekt umetnosti ....................................... 189 Četrta knjiga
Druga obravnava sveta kot volje: Potrditev in zanikanje volje do življenja ob doseženem samospoznanju ................................................. 289 Dodatek Kritika Kantove filozofije ................................................... 433 Lenart Škof: Arthur Schopenhauer - pozabljeni mislec prehoda ............................................................................... 553
Predgovor k prvi izdaji Moj namen je pokazati, kako naj se bere ta knjiga, da jo bo mogoče razumeti. - To, kar naj bi ta knjiga posredovala, je ena sama misel. Vendar pa kljub vsem prizadevanjem nisem mogel najti krajše poti za njeno predstavitev kot v obliki te knjige. - Ta misel je po mojem tisto, kar se že tako dolgo išče pod imenom filozofija in česar odkritje so z zgodovino podkovani ljudje ravno zaradi tega imeli za prav tako nemogoče kot kamen modrosti, čeprav jimje že Plinij govoril: Quam multafieri non posse, priusquam sint facta, iudicantur? [Koliko stvari se nam zdi nemogočih, dokler se ne zgodijo?] (Historia naturalis 7,1) Ker to misel, ki naj bi jo posredovali, gledamo z različnih strani, se kaže kot to, kar imenujemo metafizika, kot to, kar imenujemo etika, in kot to, čemur pravimo estetika; in seveda bi tudi morala biti vse to, če bi bila to, za kar jo, kot že rečeno, imam. Sistem misli mora vselej imeti tudi neko arhitektonsko zgradbo, torej takšno, v kateri en del vedno nosi drugega, in ne obratno, v kateri torej temeljni kamen nosi vse ostale, ne da bi tudi ti nosili njega, da torej vrh temelji na tem, kar je pod njem, in ne tudi obratno. Nasprotno pa mora ena sama misel, pa najsi bo še tako široka, ohraniti popolno enotnost. Če se zato, da bi jo bilo mogoče posredovati, vendarle pusti razstaviti, mora biti povezanost njenih posameznih delov organska, torej takšna, da vsak posamezen del prav tako vsebuje celoto, kot je sam vsebovan v celoti, da noben del ni prvi in zadnji, da celotna misel z vsakim svojim delom pridobiva na jasnosti in da tudi najmanjšega dela ni mogoče razumeti popolnoma, ne da bi bila poprej razumljena celota. - Seveda pa mora knjiga imeti začetno in zaključno vrstico in zatorej ni prav nič podobna organizmu, pa najsi bo njena vsebina temu še tako podobna: tu bomo torej imeli opraviti z nasprotjem med formo in materijo. Samo po sebi je jasno, da za to, da bi v takšnih okoliščinah lahko prodrli v omenjeno misel, ni drugega načina, kot da dvakrat preberemo knjigo, in sicer prvič s kar največ potrpljenja, ki ga je mogoče črpati edino iz prostovoljno poklonjenega prepričanja, da konec skorajda tako zelo predpostavlja začetek kot začetek konec in da ravno tako vsak predhodni del skorajda tako zelo predpostavlja naslednjega kot ta naslednji del predhodnega. Pravim »skoraj«, kajti to sploh ne drži v celoti in kar ,je
J
9
bilo mogoče kdaj storiti, da bi se dalo prednost temu, kar se razloži vsaj s tem, kar mu sledi, kar je na splošno lahko kakor koli pripomoglo k lažjemu razumevanju in večji jasnosti, se je poče lo pošteno in vestno: še več, to je lahko bilo do določene mere celo uspešno, če bralec ob branju, kar je seveda povsem običaj no, ne bi mislil zgolj na povedano, pač pa tudi na zaključke, ki lahko sledijo iz povedanega. Zaradi tega se lahko - razen mnogih resnično obstoječih nasprotovanj mnenjem vsakokratne dobe in domnevno tudi samega bralca - porajajo tudi številni drugi anticipirani in imaginarni zaključki, da se mora tedaj to, kar je še golo nerazumevanje, kazati kot čisto neodobravanje in obsojanje, kar pa je mogoče še toliko manj spoznati, ker trudoma dosežena jasnost prikaza in razločnost izraza bržkone nikoli ne dopuščata dvoma o neposrednem smislu povedanega, hkrati pa ne izražata tudi njegovih odnosov z vsem ostalim. Zato zahteva torej prvo branje, kot rečeno, potrpežljivost, ki se napaja iz pričakovanja, da bomo ob drugem branju mnogo ali kar vse uzrli v drugačni luči. Sicer pa prizadevanje po popolnem ali celo lažjem razumevanju zelo težkega predmeta povsem opravičuje to, da tu ali tam pride tudi do ponavljanja. Že samo organska in ne verižna zgradba celote zahteva, da se istega mesta včasih dotaknemo tudi dvakrat. In ravno ta zgradba in zelo tesna medsebojna povezanost vseh njenih delov mi nista dovolili meni sicer zelo drage razdelitve na poglavja in paragrafe in me, nasprotno, prisilili ostati pri štirih glavnih razdelkih oziroma štirih vidikih ene in iste misli. V vsaki izmed štirih knjig se je treba še posebej paziti, da se zaradi podrobnosti, ki jih je treba nujno obdelati, izpred oči ne izgubi glavne misli, s katero so povezane, in seveda tudi ne nadaljnjega poteka celotnega prikaza. - S tem je postavljena prva in, kot tudi vse druge, nujna zahteva bralcu, ki je filozofu nenaklonjen ravno zato, ker je tudi on sam filozof. Druga zahteva je, da se pred samo knjigo prebere uvod vanjo, četudi ta ni v sami knjigi, pač pa je izšel pet let pred njo z naslovom O četvernem izvoru načela zadostnega razloga. Filozofska razprava. - Brez poznavanja tega uvoda in propedevtike namreč sploh ni mogoče dejansko razumevanje tega mojega dela, saj je vsebina omenjene razprave v tem delu povsod predpostavljena tako, kot da bi se dejansko nahajala v tej knjigi. Omenjena razprava, če ne bi bila že nekaj let starejša od te knjige, bržkone ne bi stala kot uvod na začetku knjige, pač pa bi bila 10
del prve knjige, ki zdaj, ker ji manjka to, kar je povedano v razpravi, kaže neko nepopolnost že zaradi teh vrzeli, ki jih je treba vselej zapolnjevati s sklicevanjem na to razpravo. Toda moj odpor do tega, da bi prepisoval samega sebe ali da bi to, kar sem enkrat že dovolj jasno povedal, mukoma poizkušal znova povedati z drugačnimi besedami, je bil tako velik, da sem raje izbral to pot, in sicer ne glede na to, da bi lahko zdaj celo bolje prikazal vsebino te razprave, še zlasti ker bi jo očistil mnogih pojmov, ki so izvirali iz moje takratne ujetosti v Kantovi filozofiji, kot so kategorije, zunanji in notranji čut itn. Vendar pa ti pojmi tudi v omenjeni razpravi stojijo le zato, ker se do takrat nisem resnič no dovolj poglobljeno ukvarjal z njimi, in so zatorej zgolj nekaj postranske ga, kar se sploh ne tiče glavne stvari. Zato bodo tudi popravki teh mest v omenjeni razpravi na podlagi seznanitve s tem delom potekali tako rekoč sami od sebe v bralčevi glavi. Samo če smo z omenjeno razpravo v celoti spoznali, kaj je in kaj pomeni načelo razloga, kaj vse obsega in ne obsega njegova veljavnost, in da to načelo ni pred vsemi stvarmi, da torej ves svet obstaja šele kot posledica njegove uporabe in v skladnosti z njim, tako rekoč kot njegova korolarija, temveč da, nasprotno, ni nič drugega kot forma, v kateri se povsod spoznava kakršen koli že objekt, ki ga pogojuje subjekt, če je ta subjekt spoznavaj oči individuum, torej samo če smo spoznali vse to, se lahko lotimo metode filozofiranja, ki se tu šele preizkuša in se povsem razlikuje od vseh dosedanjih. Zaradi tega odpora, da bi dobesedno prepisoval samega sebe ali z drugimi in nemara še slabšimi besedami znova govoril eno in isto, je v prvi knjigi tega mojega dela nastala še druga vrzel, potem ko sem izpustil vse tisto, kar stoji v prvem poglavju moje razprave O gledanju in barvah in bi sicer tu dobesedno imelo svoje mesto. Torej tu je predpostavljeno tudi poznavanje te zgodnejše kratke razprave. Tretja zahteva, ki jo gre postaviti bralcu, bi lahko bila po tihem celo predpostavljena, saj ne gre za nič drugega kot za poznavanja najpomembnejšega pojava, ki že dve tisočletji nastopa v filozofiji in je vsem nam še kako znan: tu imam seveda v mislih glavna Kantova dela. Učinek, ki ga ta dela proizvajajo v duhu, kateremu resnično govorijo, se mi, kot je že bilo sicer rečeno, pravzaprav zdi zelo podoben učinku, ki ga ima operacija sive mrene pri slepemu. In če naj nadaljujemo s tp 11
--'1
L
prispodobo, lahko mojo namero opišemo s tem, da hočem tistim, pri katerih je ta operacija uspela, v roke dati očala, ki se uporabljajo po operaciji za sivo mreno, torej očala, za katerih uporabo je nujni pogoj ravno omenjena operacija. - Četudi izhajam iz tega, kar je dosegel veliki Kant, mi je ravno resno preučevanje njegovih del omogočilo odkritje pomembnih napak, ki se skrivajo v njih in ki sem jih moral izločiti in prikazati kot nesprejemljive, da bi lahko to, kar je resničnega in odličnega v njegovem učenju, predpostavil in uporabil v čisti in izkristalizirani obliki. Da ne bi svojega prikaza prekinjal in zapletal s pogostimi polemikami s Kantom, sem te vključil v poseben Dodatek. Ker torej moje delo, kot rečeno, predpostavlja poznavanje Kantove filozofije, predpostavlja tudi poznavanje tega Dodatka. Zato bi bilo priporočljivo najprej prebrati ravno ta Dodatek, in sicer še toliko bolj, ker je njegova vsebina povezana s prvo knjigo. Po drugi strani pa zaradi same narave stvari ni bilo mogoče preprečiti, da se tudi Dodatek ne bi sem in tja skliceval na to delo, iz česar ne izhaja nič drugega kot to, da ga je treba prav zato, enako kot glavni del tega mojega dela, prebrati dvakrat. Kantova filozofija je torej edina, katere temeljito poznavanje se naravnost predpostavlja za razumevanje tega, kar nameravam prikazati. - Če pa se je bralec vrhu tega nemara mudil tudi v šoli pri božanskem, je še toliko bolje pripravljen in dovzeten za to, da mi prisluhne. Če pa je bil deležen tudi blagodejnosti Ved, do katerih so nam dostop odprle Upanišade, dostop, ki v mojih očeh predstavlja največjo prednost, ki jo lahko to še mlado stoletja pokaže v odnosu do prejšnjih, kajti domnevam, da vpliv sanskrtske književnosti ne bo nič manjši od vpliva, ki ga je sprožila ponovna oživitev grščine v 15. stoletju, če je torej bralec, kot rečeno, že posvečen tudi v prastaro indijsko modrost in jo je sprejel vase, je kar najbolje pripravljen poslušati, kar mu imam povedati. In to se mu ne bo, kot marsikomu drugemu, zdelo čudno, še več, sovražno, saj bi rad, in upam, da to ne bo zvenelo preveč ponosno, poudaril, da je mogoče prav vsak posamezen in iz celote vzet izrek iz Upanišad izpeljati kot sklep iz misli, ki jo nameravam prikazati, čeprav te, obratno, ni mogoče najti v njih. Večina bralcev je že nepotrpežljivo planila kvišku in se prepustila tako dolgo in trudoma zadrževanemu očitku, kako se
12
lahko vendarle upam svojo knjigo bralstvu ponuditi pod zahtevami in pogoji, izmed katerih sta prva dva arogantna in predrzna, in to v času splošnega obilja najrazličnejših posebnih idej, da se te vsako leto samo v Nemčiji v tri tisoč vsebinsko bogatih, izvirnih in povsem nepogrešljivih delih ter poleg tega tudi v neštetih tiskanih revijah ali celo dnevnem časopisju pretvarjajo v obče dobro, v času torej, ko niti najmanj ne primanjkuje še zlasti povsem izvirnih in globokih filozofov, in jih samo v Nemčiji hkrati živi več kot poprej v nekaj zaporednih stoletjih. Kako naj pridemo do konca, vprašuje ogorčeni bralec, ko pa že samo ena knjiga zahteva od nas toliko dela. Ker ne morem prav ničesar odgovoriti na takšne očitke, se lahko od takšnih bralcev nadejam le nekoliko hvaležnosti za to, da sem jih še pravočasno posvaril, naj ne izgubljajo niti ene same ure s knjigo, katere prebiranje brez izpolnitve omenjenih zahtev ne more obroditi sadov, in jo raje odložijo, še zlasti če so sicer trdno prepričani, da jim ne more ničesar povedati in da bo, nasprotno, vselej le paucorum hominum [stvar maloštevilnih ljudi; Horacij: Sermones 1,9,44] ter zato morala mirno in skromno čakati tiste redke, ki se jim bo v njihovem nenavadnem načinu razmišljanja zdela užitna. Četudi zanemarimo obsežnost in napor, ki ga ta knjiga zahteva od bralca, se lahko vprašamo, kateri izobraženec tega časa, čigar vedenje se je približalo veličastni točki, v kateri sta paradoksnost in napačnost eno in isto, bi lahko prenesel to, da skorajda na vsaki strani naleti na misli, ki oporekajo temu, kar je sam enkrat za vselej postavil za resnično in neizpodbitno. In kako neprijetno razočaran se bo poču til marsikdo, ki bo ugotovil, da tu sploh ni govora o tem, za kar je menil, da mora iskati ravno tu, ker se njegov način spekulacije ujema z načinom še živečega velikega filozofa', kije napisal resnično ganljive knjige in je imel le tole neznatno slabost, da je vse, kar se je naučil in izkusil pred svojim petnajstim letom, imel za prirojene osnovne misli človekovega duha. Le kdo bi želel prenašati vse to? Zato je moj nasvet, da je treba knjigo enostavno odložiti. Vendar pa se bojim, da je ne bom odnesel tako zlahka. Bralec, ki bo prišel do predgovora, ki ga bo odvrnil od nadaljnjega branja, je knjigo kupil za denar in se zdaj vprašuje, ali lahko • F. H. Jacobi.
13
r
L
zahteva odškodnino. - Zdaj je moje zadnje zatočišče to, da ga spomnim, da lahko knjigo, ne da bi jo ravno prebral, vendarle uporabi na najrazličnejše načine. Tako kot mnoge druge lahko zapolni kakšno vrzel v njegovi knjižnici, kjer bo s svojo lično vezavo zagotovo izgledala povsem lepo. Lahko pa jo položi na toaletno ali čajno mizico svoji učeni prijateljici. Nenazadnje pa jo lahko tudi recenzira, kar je brez dvoma najboljša možnost, ki jo še posebej priporočam. In zdaj, ko sem si dovolil nekoliko šale, za katero bi v tem dvoumnem življenju komajda našli kakšen tako preresen list, ki ji ne bi odmeril svojega prostora, z vso resnobnostjo predajam to knjigo v prepričanju, da bo prej ali slej prišla v roke tistim, ki jim je edino namenjena. Mirno se lahko nadejam, da bo tudi ona v celoti deležna usode, ki jo je v vsakem in še toliko bolj v največjem spoznanju vselej deležna resnica, ki ji je namenjeno le kratkotrajno zmagoslavje med dvema dolgima obdobjema, kjer jo preganjajo kot paradoksno in podcenjujejo kot trivialno. In ta usoda običajno doleti tudi odkritelja resnice. - Toda življenje je kratko, resnica pa ima velik učinek in živi dolgo: povejmo resnico. (Dresden, avgust 1818)
Predgovor k drugi izdaji Ne sodobnikom in tudi ne rojakom, pač pa človeštvu, predajam svoje dokončano delo, in sicer v prepričanju, da zanj ne bo brez vsakršne vrednosti, četudi bo ta spoznana šele pozneje, kot je to usoda vsega, kar je dobro. Kajti le zaradi človeštva in ne zaradi mimo drvečega rodu, ki se ukvarja le s svojimi trenutnimi obsedenostmi, se je lahko zgodilo, da se je moj duh, skorajda proti moji volji, vse življenje neprekinjeno ukvarjal s svojim delom. Glede njegove vrednosti me ves ta čas ni mogla omajati niti odsotnost vsakršnega zanimanja, saj sem videl, kako je vse napač no, slabo in nenazadnje tudi absurdno in nesmiselno· deležno stalnega občudovanja in čaščenja, in sem se zavedal, da, če tisti, ki so sposobni spoznavati to, kar je pristno in pravilno, ne bi bili tako zelo redki, da bi jih zaman iskali celih dvajset let, tudi tisti, ki so sposobni proizvesti nekaj takšnega, ne bi bili tako redki, da njihova dela pozneje pomenijo izjemo med minljivirni zemeljskimi stvarmi, zaradi česar bi se izgubila tudi spodbudna razsežnost za zanamce, ki jo za svojo okrepitev potrebuje vsakdo, ki si je zastavil visok cilj. - Kdor resno jemlje in se ukvarja s stvarjo, ki ne vodi v materialno korist, ne sme računati na zanimanje svojih sodobnikov. Zato pa bo najpogosteje doživel, da se medtem v svetu uveljavlja in postaja čedalje pomembnejši videz te stvari - in to je seveda v redu. Kajti s stvarjo se je treba ukvarjati tudi zaradi nje same, sicer ne more uspevati, ker povsod vsaka namera pomeni nevamost uvida. Zato je - kot to vselej in povsod dokazuje zgodovina književnosti - vse, kar je dragoceno, za svojo uveljavitev potrebovalo veliko časa, še zlasti tedaj, ko je bilo poučne in ne zabavne narave. Medtem pa se je bleščalo to, kar je lažno. Kajti povezovanje stvari z njenim videzom je težavno, če že ne nemogoče. In prekletstvo tega sveta trpljenja in stiske je vendar ravno to, da jima mora služiti in se jima Vdajati prav vse. ln zato ta svet tudi ni takšen, da bi lahko v njem neovirano uspeVillo in samo po sebi obstajalo kakršno koli plemenito in vzvi~eno stremljenje. Nasprotno, četudi bi se takšno stremljenje luhko uveljavilo in bi se zanj uvedel tudi ustrezen pojem, bi se zelo kmalu tudi njega polastili materialni interesi, osebni smoIri. in iz njega naredili svoje orodje ali svojo krinko. Skladno s • Heglova filozofija.
14
15
tem je morala tudi filozofija zatem, ko ji je Kant znova povrnil ugled, kaj kmalu postati orodje smotrov, in sicer državnih od zgoraj in osebnih od spodaj - čeprav, če smo natančni, to ni postala ona sama, pač pa njen dvojnik, ki se izdaja zanjo. To nas seveda ne sme presenečati, kajti neverjetno velika veči na ljudi zaradi svoje narave ni zmožna drugih kot materialnih smotrov , še več, tudi ni sposobna doumeti drugih smotrov. Potemtakem je stremljenje k resnici previsoko in preveč ekscentrično, da bi lahko pričakovali, da se bodo zanj iskreno zanimali vsi ali mnogi ali vsaj nekateri. Če lahko kljub temu, denimo, ravno zdaj v Nemčiji, opazimo precejšnjo živahnost, splošno ukvarjanje, pisanje in govorjenje o filozofskih zadevah, lahko mimo predpostavimo, da so resničniprimurn mobile [prvo gibalo], skrito gonilo tega dogajanja, ne glede na vsa zagotavljanja in vse svečane izraze na obrazih, le realni in ne idealni smotri, da gre namreč pri vsem tem za osebne, uradne, cerkvene, državne, skratka, materialne interese in da so torej goli strankarski interesi tisti, ki tako močno gibljejo številna peresa domnevnih filozofov, da torej zvezda vodnica vseh teh burkežev niso spoznanja, pač pa določeni nameni, in da je resnica zagotovo zadnje, na kar se pri vsem tem misli. Resnica ne najde pristašev, zato pa lahko svojo pot skozi to filozofsko prepiranje prehodi tako mimo in neopazno kot skozi zimsko noč rnrakobnega in v najbolj togo cerkveno verovanje ujetega stoletja, v katerem se kot nekakšno tajno učenje posreduje samo redkim posvečenim ali pa se zaupa zgolj pergamentu. Še več, rekel bi, da nobeno obdobje ne more biti filozofiji bolj naklonjeno od obdobja, v katerem se ta na povsem prezirljiv način po eni strani zlorablja kot politično sredstvo, po drugi pa kot čisto pridobitno sredstvo. Ali pa nemara mislimo, da bo ob takšnem stremljenju in takšnem direndaju povsem mimogrede na dan prišla tudi resnica, za katero pri vsem tem sploh ne gre? Resnica ni vlačuga, ki se obeša okoli vratu tistim, ki si je sploh ne želijo, pač pa je, nasprotno, tako hladna lepotica, da v njeno naklonjenost ne more biti povsem prepričan niti tisti, ki ji daruje prav vse, kar premore. Ko vlade delajo filozofijo za sredstvo svojih političnih smotrov , učenjaki na drugi strani v profesurah filozofije vidijo dejavnost, ki enako kot vse druge prehranjuje njenega nosilca, in si zatorej prizadevajo, da bi, prepričani v svoje dobro mišljenje, torej v svojo namero, čim bolje služili tem smotrom. In to
16
jim tudi uspeva: njihova zvezda vodnica niso resnica, jasnost, Platon, Aristotel, pač pa smotri, katerim so določeni za služenje in ki tudi takoj postanejo merilo resničnega, dragocenega, upoštevanja vrednega in njihovega nasprotja. Kar torej ne ustreza tem smotrom, pa naj si bo to v njihovi stroki še tako pomembno in izvrstno, bodisi obsojajo ali pa, kjer se to pač zdi sporno, zadavijo zenodušnim ignoriranjem. Poglejmo samo njihovo enoglasno goreče nasprotovanje panteizmu: le kateri naivnež bi lahko verjel, da gre tu za njihovo prepričanje? - Le kako naj se ne bi filozofija, ponižana v golo služenje kruha, izrodila v sofistiko? Ravno zato, ker je to neizogibno in ker že od nekdaj velja pravilo »Tistega pesem pojem, čigar kruhjem,« je bilo pri starih služenje denarja s filozofijo značilnost sofistov. - Zdaj pa se temu pridružuje še to, da se je treba - ker v tem svetu ne gre nikjer pričakovati nič drugega kot povprečnosti, ker ni mogoče zahtevati in za denar dobiti nič drugega kot povprečnosti - s povprečnostjo zadovoljiti tudi tu. Tako na vseh nemških univerzah vidimo, kako se ljuba povprečnost na vso moč trudi, da bi proizvedla neko doslej še neobstoječo filozofijo, in sicer skladno s predpisano mero in določenim ciljem - prizor, čigar zasmehovanje bi mejilo že skorajda na okrutnost. Medtem ko je morala filozofija že dalj časa neprekinjeno služiti kot sredstvo, pri čemer jo je ena stran uporabljala v javne, druga pa v zasebne namene, sem že več kot trideset let nemoteno sledil toku svojih misli. To sem počel enostavno zato, ker sem moral in nisem mogel drugače, pri čemer me je gnal nekakšen instinktivni nagon, kije temeljil na prepričanju, da bo nekaj resničnega, o čemer je nekdo razmišljal, in nekaj skritega, kar je nekdo osvetlil, nekoč vendarle dojel tudi še kakšen drug razmišljajoči duh, da ga bo to nagovarjalo, radostilo in tolažilo. Takšnemu duhu govorimo enako, kot so nam govorili nam podobni, ki so s tem postali naša tolažba v tej puščobi življenja. S svojo stvarjo se medtem ukvarjamo zaradi nje same in zaradi sebe. Zdaj pa se s filozofskimi meditacijami dogaja nekaj tako nenavadnega, dII pozneje koristi tudi drugim ravno samo to, kar je nekdo pretehtal in raziskal sam zase, ne pa tudi to, kar je bilo zanje določeno '1.e od vsega začetka. To še najprej prepoznamo po njegovi popolni poštenosti, saj ne poizkušamo slepiti samega sebe ali Ni delati praznih utvar, zaradi česar odpade vsakršna sofisterija in VSI\ besedna navlaka, posledica česar je, da nas vsak napisan 17
----------------------------................'.ia.Mmrt~'"~lh~4If~iH~'Ir.~,~~................................................................II
r
L._
stavek takoj poplača za trud, vložen v to, da smo ga prebrali. Temu ustrezno so tudi moja dela tako jasno zaznamovana s poštenostjo in odprtostjo, da se že samo zaradi tega močno razločujejo od del treh slavnih sofistov pokantovskega obdobja. Vselej me najdete na stališču refleksije, torej razumskega razmišljanja in poštenega sporočanja, in nikoli na stališču ins piracije, imenovane tudi intelektualni zor ali absolutno mišljenje, po pravici pa neznačajnost ali šarlatanstvo. - Ko sem torej delal v tem duhu in medtem videl, kako sta napačno in slabo vselej deležna obče veljave, še več, kako sta neznačajnost' in šarlatanstvo" deležna kar največjega spoštovanja in čaščenja, sem se že zdavnaj odrekel vsakršni pohvali svojih sodobnikov. Nemogoče je, da bi si od dobe, ki je celih dvajset let za največje ga filozofa razglašala Hegla, tega duhovnega kanibala, in sicer tako glasno, da je odmevalo po vsej Evropi, nekdo, ki je sprevidel vse to, lahko želel njene hvale. Nima več vencev časti, ki bi jih lahko še podeljevala; njena hvala je prostituirana in njena graja nima več pomena. Da s tem mislim resno, je razvidno iz tega, da bi, če bi si želel hvale svojih sodobnikov, moral črta ti dvajset mest, ki so povsem v nasprotju z njihovimi nazori, še več, ki se jim delno morajo zdeti celo nespodobna. Vendar pa bi samemu sebi štel v zločin, če bi njihovi hvali žrtvoval en sam zlog. Moja zvezda vodnica je bila čisto zares resnica in samo resnica: sledeč tej zvezdi, sem se lahko .sprva nadejal le svoje lastne hvale, pri čemer mi ni bilo, kar se tiče vseh višjih duhovnih stremljenj, prav nič mar za globoko pogreznjeno dobo in, če ne štejemo redkih izjem, demoralizirano nacionalno književnost, v kateri je veščina povezovanja vzvišenih besed z nizkimi nazori dosegla svoj vrhunec. Napakam in slabostim, ki se moje narave enako nujno držijo kot vsake druge, seveda nikoli ne morem uiti, vendar pa s ponižujočimi privajanjem nanje ne poizkušam še povečati njihovega števila. Kar se torej tiče te druge izdaje, me na prvem mestu veseli dejstvo, da se mi po petindvajesetih letih ne zdi potrebno niče sar odvzeti, da so se torej moja temeljna prepričanja potrdila vsaj pri meni samem. Spremembe v prvem delu, ki vsebuje zgolj besedilo prve izdaje, se potemtakem nikjer ne tičejo bistvenega, pač pa delno le postranskih stvari, in jih v glavnem predstavljajo * Fichte in Schelling. •• Hegel.
18
kratki, pojasnjevalni ter sem in tja vstavljeni dodatki. Pomembnih popravkov in obsežnejših dodatkov je bila deležna zgolj kritika Kantove filozofije. Ker pa teh ni mogoče vključiti v dodatno knjigo k že obstoječim štirim, ki prikazujejo moj učenje, predstavljajo poseben, drugi del. To obliko razširitve in izboljšanja sem zanje izbral zato, ker je petindvajset let, kolikor je preteklo od časa njihovega nastanka, v načinu mojega prikaza in tonu mojega podajanja pripeljalo do tako opazne spremembe, da vsebine drugega dela ni bilo mogoče z vsebino prvega združiti v celoto, saj bi zaradi takšne združitve trpela tako en kot drugi. Zato oba dela dajem ločeno, pri čemer v starem prikazu niče sar ne spreminjam niti tam, kjer bi se danes izrazil povsem drugače, saj sem se hotel zavarovati pred tem, da ne bi s kritizerstvom starih let pokvaril dela svojih mladih let. Kar bi bilo treba popraviti v tem pogledu, se bo, s pomočjo drugega dela, v bralčevi glavi samo od sebe postavilo na pravo mesto. Oba dela se v pravem pomenu besede medsebojno dopolnjujeta, kolikor namreč to razmerje medsebojnega dopolnjevanja temelji na tem, da je eno človekovo življenjsko obdobje - v intelektualnem pogledu - dopolnitev drugega. Zato se utegne komu zdeti, da ne le, da vsak del vsebuje to, česar nima drugi, temveč tudi, da so prednosti enega ravno v tem, kar manjka drugemu. Če je potemtakem prednost prve polovice mojega dela pred njegovo drugo polovico v tem, kar je značilno za mladostni žar in naboj prve zamisli, pa druga polovica prekaša prvo z zrelostjo in popolno obdelavo misli, ki so jo deležni le sadovi dolgega življenja in njegove marljivosti. Kajti tedaj, ko sem imel energijo, da izvorno dojamem osnovno misel svojega sistema in ji takoj sledim v njene štiri veje ter se od tod povrnem k enotnosti njihovega debla in jasno prikažem celoto, še nisem bil sposoben vseh delov sistema obdelati z vso popolnostjo, temeljitostjo in natančnostjo, ki jo je mogoče pridobiti šele po večletnem meditiranju o tem sistemu in ki je potrebna, da se ga preveri in obrazloži z vidika neštetih dejstev, podpre z najrazličnejšimi dokazi in kar najbolje osvetli prav z vseh strani in da se zatem drzno medsebojno primerjajo najrazličnejši vidiki ter v jasni obliki izločijo in urejeno prikažejo raznotere materije. Četudi bi moralo biti bralcu seveda prijetneje, ko bi imel moje delo pred sabo venem kosu in ne v dveh delih, ki ju mora brati enega za drugim, pa se mora vendarle zavedati, da bi bilo za kaj takšnega potrebno, da bi v 19
r
enem življenjskem obdobju naredil nekaj, kar je mogoče storiti le v dveh, in da bi moral za nekaj takšnega venem življenjskem obdobju razpolagati z lastnostmi, ki jih je narava razporedila v dvoje povsem različnih življenjskih obdobij. Zato lahko nujnost, da mora biti moje delo v dveh medsebojno dopolnjujočih se delih, primerjamo z nujnostjo, zaradi katere se akromatska leča objektiva, ki jo je nemogoče izdelati iz enega samega kosa, izdela tako, da se sestavi iz konveksne leče iz flintovega stekla in konkavne leče iz kronskega stekla, katerih združeni učinek šele L omogoča doseči želeno. Po drugi str3.!li pa bo bralec za neprijetnost, da mora uporabljati dve knjigi, našel nekakšno nadomestilo v spremembi in razvedrilu, ki ju s sabo prinaša obravnavanje istega predmeta v isti glavi in v istem duhu, vendar v zelo različ nih letih. Tistemu, ki se še ni seznanil z mojo filozofijo, vsekakor svetujem, da najprej prebere prvo delo brez Dopolnil, po katerih naj poseže šele ob drugem branju, saj mu bo sicer pretežko razumeti sistem v njegovi povezanosti, v kakršni ga prikazuje le prvi del, medtem ko se v drugem delu podrobneje utemeljujejo in v celoti razvijajo posamezni glavni nauki. Tudi tisti, ki se nemara ne bo odločil za ponovno, drugo branje prve.ga dela, bo storil bolje, če bo drugi del prebral šele po prvem in samega zase, in sicer v zaporedju poglavij, ki vendarle tvorijo neko, četudi ohlapno strukturo, katere vrzeli mu bo popolnoma zakrpal spomin na prvi del, če ga je dobro razumel. Poleg. tega bo povsod našel sklicevanja na ustrezna mesta iz prvega dela, kjer sem, ravno v ta namen, razdelke, ki jih v prvi izdaji ločujejo samo črte, v drugi izdaji označil s paragrafskimi številkami. Že v predgovoru k prvi izdaji sem pojasnil in to ponavljam tudi tukaj, da moja filozofija izhaja iz Kantove in da zatorej predpostavlja njeno temeljito poznavanje. Kajti Kantov nauk povzroči v glavi vsakogar, ki ga dojame, neko temeljno spremembo, ~r- ki je tolikšna, da jo lahko obravnavamo kot neke vrste duhovV no prerojenje. Namreč samo Kantov nauk lahko resnično odpravi prirojeni realizem, ki izvira iz prvotne opredeljenosti intelekta, česar nista zmogla niti Berkley niti Malebranche, ker sta še vse preveč ostajala ujeta v občem, medtem ko se je Kant podal v posebno, in sicer na način, ki ne pozna niti vzora niti kopije in ima na duha povsem poseben, lahko bi celo rekli neposreden f vpliv, zaradi česar ta doživi globoko razočaranje in vidi poslej vse stvari v drugačni luči. Šele s tem postane dovzeten za pozi-
L
20
tivnejše razlage, ki jih moram dati. Kdor, nasprotno, ne obvlada Kantove filozofije, se - ne glede na to, s čim se ukvarja - nahaja tako rekoč v stanju nedolžnosti, namreč ujet v naravnem in otroškem realizmu, v katerega smo rojeni vsi mi in nas usposablja za vse mogoče, samo za filozofijo ne. Takšen človek se zatorej nasproti človeku, ki pozna Kantovo filozofijo, obnaša podobno kot mladoletna oseba do polnoletne. Vzrok temu, da ta resnica danes zveni paradoksno, kar pa nikakor ni mogoče trditi tudi za prvih trideset let po izdaji kritike uma, je v tem, da je v tem času odrasla generacija, ki Kanta pravzaprav ne pozna, saj je za njegovo poznavanje potrebno kaj več kot njegovo zgolj bežno, nepotrpežljivo prebiranje ali poročilo iz druge roke, čemur je vzrok znova to, da ta generacija svoj čas, zaradi njenega usmerjanja, zapravlja s filozofemi navadnih, torej nepoklicanih glav ali celo neznačajnih sofistov, ki so jim jih neodgovorno hvalili. Od tod tudi vsa zmešnjava v prvih pojmih in sploh vsa neizmerna surovost in okornost, ki se pod plaščem dragocenosti in pretencioznosti kažejo v lastnih filozofskih poizkusih tako vzgojene generacije. V strašni zmoti pa je tisti, ki meni, da se lahko Kantove filozofije nauči iz njenih prikazov pri drugih. Zato moram resno posvariti pred takšnimi prepričanji, ki smo jim še zlasti priča v zadnjem času. Celo v zadnjih letih sem dobil v roke spise, v katerih hegeljanci prikazujejo Kantovo filozofijo in pri tem resnično presegajo prav vse meje. Le kako naj bi bile že v rani mladosti z nesmislom hegeljanstva natrpane in pokvarjene glave še sposobne slediti Kantovim globokoumnim raziskavam? že od malega so navajene, da imajo najbolj prazno besedičenje za filozofske misli, najbednejše sofizme za ostroumnost in bedasti nesmisel za dialektiko, in s sprejemanjem silnih besednih zloženk, ob katerih se duh zaman trudi in izčrpava, da bi dojel njihov pomen, postajajo njihove glave čedalje bolj zbegane. Oni ne potrebujejo kritike uma ali filozofije; potrebujejo medicina mentis [zdravilo za duha], najprej kot neke vrste katarzo, denimo, un petit cours de senscommunoiogie [kratek tečaj iz zdravega razuma], zatem pa se je treba prepričati, ali je pri njih sploh še kdaj mogoče govoriti o filozofiji. - Kantov nauk bomo zatorej zaman iskali kje drugje kot v samih Kantovih delih. Ta pa so vedno poučna, in sicer celo tam, kjer se moti in kjer nima prav. Zaradi njegove izvirnosti velja zanj to, kar v največji meri velja pravzaprav za vse velike filozofe, da jih namreč lahko spoznamo 21
samo iz njihovih lastnih del in ne iz poročil drugih o njih. Kajti misli teh izjemnih duhov ne prenesejo filtriranja skozi običajne glave. Rojene za širokimi, yisokimi in lepo izbočenimi čeli, pod katerimi se bliskajo žareče oči, izgubijo vso svojo moč in vso življenjsko energijo ter si sploh niso več podobne, če se premestijo v tesen prostor in pod nizek strop ozkih in utesnjenih lobanj z debelimi stenami, iz katerih prežijo topi pogledi, ki so usmerjeni zgolj v osebne smotre. Še več, rekli bi lahko celo, da so tovrstne glave podobne valovitim, neravnim ogledalom, delujejo kot zvito ogledalo, v katerem vse postane zvito in popačeno ter izgubi svojo lepoto in je podobno le še spaki. Filozofske misli lahko sprejemamo le od njihovih tvorcev. Zato si mora vsakdo, ki čuti, da ga privlači filozofija, sam poiskati nesmrtne učitelje filozofije v spokojnem svetišču njihovih del. Glavna poglavja vsakega izmed teh pristnih filozofov prinašajo stokrat večji uvid v njihova učenja kot pa vse dolgovezne in izkrivljene razprave o njih, ki jih proizvajajo vsi običajni misleci, ki so vrhu vsega največ krat tudi kar najbolj ujeti v vsakokratni modni filozofiji ali lastnih predsodkih. pri tem je presenetljivo, kako bralstvo odločno in najraje posega ravno po teh prikazih iz .druge roke. Za tem bržkone tiči neka duhovna sorodnost, s pomočjo katere enako privlači enako in celo to, kar je rekel kakšen veliki duh, raje slišimo od nekoga nam podobnega. To nemara temelji na enakem načelu kot sistem medsebojnega poučevanja, po katerem se otroci najbolje učijo od sebi enakih. In zdaj še beseda o profesorjih filozofije. Že od nekdaj sem se moral čuditi ostroumnosti, pretehtani in pretanjeni taktnosti, s katero so mojo filozofijo že takoj po njenem pojavu spoznali kot nekaj, kar se povsem razlikuje od njihovih stremljenj, celo kot nekaj nevamega ali, povedano v populamem jeziku, kot nekaj, kar ne sodi med njihovo kramo, prav tako pa tudi zanesljivi in ostroumni politiki, s pomočjo katere so nasproti njej takoj našli edino pravilen postopek, torej njihovi popolni enodušnosti, s katero so uporabljali ta postopek, in slednjič tudi vztrajnosti, s katero so se ga držali. Ta postopek, ki se, mimogrede povedano, priporoča tudi zaradi njegove nadvse enostavne uporabe, sestavljata, kot je znano, popolno zanemarjanje in torej tudi izključe vanje - če naj uporabim zloben Goethejev izraz, ki pravzaprav pomeni prikrivanje tega, kar je pomembno. Učinek tega tihega
22
sredstva še dodatno povečuje divji hrup, s katerim se vzajemno slavi rojstvo duhovnih otrok ljudi enakih prepričanj in ki gledalce sili gledati in spoznavati pomembne izraze in kretnje, s katerimi se ti pri tem pozdravljajo. Le kdo ne bi prepoznal namena tega postopka? Mar ni mogoče prav nič očitati načelu primum vivere, deinde philosophari [najprej živeti, potem pa filozofirati]. Gospodje hočejo živeti, in sicer od filozofije: od nje so odvisni skupaj s svojo ženo in svojimi otroki in z njo tvegajo kljub Petrarcovem svarilu: povera e nuda vaifilosofia [Naga in ubožna hodiš filozofija]. Seveda pa moja filozofija ni niti najmanj takšna, da bi bilo mogoče od nje živeti. Za to ji manjkajo osnovni pripomočki, ki so nujno potrebni za dobro plačano katedrsko filozofijo. Še zlasti ji povsem manjka spekulativna teologija, ki naj bi vendarle bila in morala biti - navkljub zoprnemu Kantu z njegovo kritiko uma - ravno glavna tema vsake filozofije, četudi ta s tem dobi nalogo, da mora vedno govoriti o tem, o čemer ne more vedeti popolnoma nič. Še več, moja filozofija niti enkrat samkrat ne omenja pravljice o neposredno in absolutno spoznavajočem, zročem ali zaznavajočem umu, ki so si jo tako prebrisano izmislili profesorji filozofije in jim je postala nepogrešljiva, pravljice, ki jo je treba svojim bralcem natveziti že takoj na začetku, da bi se lahko zatem na najudobnejši način na vsem svetu, tako rekoč z vsemi štirimi konji, zapeljali v območje onkraj možnosti vsakega izkustva, ki ga je Kant povsem in za vselej zaprl za naše spoznanje in kjer nato najdemo neposredno razodete in na najlepši način urejene temeljne dogme modernega, judaizirajočega in optimističnega krščanstva. Kaj se torej moje filozofije, ki ji manjkajo vsi ti bistveni pripomočki, moje brezobzirne filozofije, ki ne zagotavlja sredstev za preživljanje, moje razglabljajoče filozofije - ki ima za svojo zvezdo severnico le resnico, golo, nenagrajevano, neprijazno in pogosto celo preganjano resnico, in ki, ne oziraje se ne na levo, ne desno, koraka naravnost proti tej zvezdi - sploh tiče tista alma mater, dobra univerzitetna filozofija, ki zagotavlja sredstva za preživljanje in ki, obremenjena s stotinami namer in tisoči upoštevanj, previdno premikaj oč se hodi po svoji poti, pri čemer ima vselej pred očmi strah pred gospodarjem, voljo ministrstva, dogme državne cerkve, založnikove želje, podporo študentov, dobro prijateljstvo kolegov, tok dnevne politike, trenutne težnje bralstva in še marsikaj drugega? Kaj ima moje tiho, resno iskanje resnice
23
'\
skupnega s predirljivim šolskim prepiranjem kateder in stolic, pri čemer so njihovo najgloblje gonilo vselej le osebni smotri? Obe vrsti filozofije se, nasprotno, bistveno razlikujeta. In zato z menoj tudi nista mogoča kompromis in tovarištvo, z mano ne more računati nihče drug kot le tisti, ki ne išče nič drugega kot resnico, torej prav nobena izmed današnjih filozofskih strank, saj vse sledijo zgolj svojim nameram, jaz pa lahko ponudim le gola spoznanja, ki se ne ujemajo z nobeno izmed njihovih namer, saj niso oblikovana po nobeni izmed njih. Da bi tudi moja filozofija postala primerna za katedro, bi se morali časi povsem spremeniti. - Seveda bi bilo zelo lepo, če bi filozofija, od katere se sploh ne da živeti, bila deležna zraka in luči, nemara celo splošne pozornosti! Zatorej je bilo treba kaj takšnega preprečiti in pri tem so se izkazali prav vsi. Toda oporekanje moji filozofiji in njeno izpodbijanje nista bila povsem enostavna: kajti oporekanje in izpodbijanje predstavljata neprijetno sredstvo že samo zato, ker pozornost ljudi usmerjata v mojo filozofijo in jim lahko prebiranje mojih del pokvari okus za lukubracije profesorjev filozofije. Kajti kdor se je okusil resnosti, mu zabava, še zlasti tista dolgočasne vrste, ne bo več teknila. Zatorej je sistem molka, po katerem se tako enodušno posega, edino pravilen, in pri tem lahko samo svetujem, da se ostane pri tem in s tem tudi nadaljuje, dokler je le mogoče, namreč vse dotlej, dokler se ne bo nekoč iz zanemarjanja porodilo samo zanemarjanje, in tedaj bo ravno še čas za preusmeritev. Medtem pa je vsakomur prepuščeno, da si tu in tam za lastno uporabo izpuli kakšno peresce, saj obilje misli doma običajno ni ravno največje. Tako lahko sistem zanemarjanja in molčanja obstane še kar nekaj časa, vsaj še toliko časa, kolikor še utegnem živeti, s čimer pa je že veliko dobljenega. Če bo tudi medtem mogoče sem in tja slišati kakšen indiskreten glas, ga bo kaj kmalu preglasilo glasno predavanje profesorjev, ki - s pomembnim izrazom na obrazu - znajo poslušalstvo zabavati s povsem drugačnimi stvarmi. Kljub temu priporočam nekoliko doslednejšo uporabo enodušnega postopka in še zlasti nadziranje mlajših, ki so včasih strašno indiskretni. Kajti celo tako vendarle ne morem jamčiti, da bo ta hvaljeni postopek trajal za vedno, prav tako pa ne morem jamčiti niti za končni rezultat. Vodenje na splošno dobrega in poslušnega občestva je namreč precej kočljiva zadeva. Če skorajda vedno videvamo na vrhu Gorgije in Hipije, če praviloma kulminira absurdno in če se zdi 24
nemogoče,
da bi skozi zbor uročnikov in uročenih kdaj koli prodrl glas posameznika, izvimim delom vendarle vselej preostaja neko povsem posebno, tiho, počasno in silno učinkovanje in kot po čudežu jih nenadoma zagledamo, kako se dvigujejo iz vsega vrveža, podobna balonu, ki se iz neznosnega ozračja tega sveta vzpenja v čiste višave, kjer se, dospevši vanje, ustavi in ga iz njih ne more več nihče premamiti. (Frankfurt na Majni, februar 1844)
25
Predgovor k tretji izdaji
r-To, kar je L
resnično in pristno, bi lažje dobilo svoje mesto na svetu, če,se tisti, ki niso sposobni proizvesti kaj takšnega, ne bi hkrati ~arotili, da onemogočijo pojav česa takšnega. To dejstvo je zaviralo ali zavlačevalo, če ne že kar onemogočilo pojav marsičesa, kar bi lahko še kako koristilo temu svetu. Zame je to pomenilo, da sem, čeprav sem bil ob prvi izdaji tega dela star komajda trideset let, njegovo tretjo izdajo dočakal nič prej kot v dvainsedemdesetem letu starosti. Tolažbo za to lahko najdem v teh Petrarcovih besedah: Si quis tota die currens pervenit ad vesperam, satis est [Če kdo, potem ko je ves dan tekel, prispe zvečer, je to dovolj] (De vera sapientia [dialogo 1, B, editio Venetiana 1516],p, 140). Zdaj, ko sem nazadnje vendarle tudi sam prispel in čutim zadovoljstvo, ko lahko ob koncu svoje življenjske poti vidim začetek svojega vpliva, upam, da bo ta vpliv skladno z nekim starim pravilom trajal vsaj toliko dolgo, kolikor pozneje se je začel. Bralec ne bo v tej tretji izdaji pogrešal prav nič od tega, kar vsebuje druga, zato pa bo našel v njej še marsikaj več, saj zaradi dodatkov, ki jih vsebuje, ob enakem tisku šteje 136 strani več kot druga izdaja. Sedem let po drugi izdaji sem izdal dva dela Parerg in paralipomen. To, kar je razumljeno s pojmom paralipomena, predstavlja dodatke k sistematičnemu prikazu moje filozofije in bi svoje pravo mesto pravzaprav imelo v tej knjigi, kar pa takrat ni bilo mogoče, saj so obstajali resni dvomi glede tega, ali bom sploh dočakal to tretjo izdajo. Te dodatke najdete v drugem delu Parerg in jih boste zlahka prepoznali po naslov ih posameznih poglavij.
(Frankfurt na Majni, september 1859)
26
Prva knjiga
Prva obravnava sveta kot predstave: Načelu
razloga podrejena predstava: objekt izkustva in znanosti Sors de l' enfance, reveille-toi! [Pusti za sabo otroštvo, prijatelj, in se prebudi!] Jean-Jacques Rousseau
§ l.
-,
»Svet je moja predstava:« - to je resnica, ki velja z ozirom na vsako živo in spoznavajoče bitje, čeprav jo lahko samo človek dvigne na raven razmišljajoče abstraktne zavesti; in ko to tudi resnično stori, se pri njem pojavi filozofska preudarnost. Tedaj mu postane jasno in očitno, da ne pozna Sonca in Zemlje, tem- več vselej le oko, ki vidi Sonce, in roko, ki čuti Zemljo, da svet, ki ga obdaja, obstaja le kot predstava, torej vselej z ozirom na nekaj drugega, predstavljajoče, ki je on sam. - Če se katera koli resnica lahko izreče a posteriori, je to zgornja resnica, saj je izjava takšne forme vsega mogočega in predstavljivega izkustva, ki ima večjo občost od vseh drugih, od časa, prostora in kavzalnosti. kajti vse te jo že predpostavljajo. in če vsaka izmed teh form, ki jih spoznavamo kot številne posebne moduse načela razloga, velja le za eno posebno skupino predstav. je. nasprotno, delitev l na objekt in subjekt skupna forma vseh teh skupin, je torej tista forma, v kateri je sploh mogoča in predstavljiva katera koli predstava. pa najsi bo abstraktna ali intuitivna ali čista ali empirična. Nobena resnica ni torej bolj zanesljiva. bolj neodvisna od vseh drugih in potrebuje manj dokazovanja kot ta, da je vse, kar uostaja za spoznavanje, torej ves svet, zgolj objekt z ozirom na 27
r
r L
subjekt, zor zročega, skratka, predstava. Seveda velja to ne le za sedanjost, pač pa tudi za vso preteklost in vso prihodnost, za daljne in bližnje, saj velja tudi za prostor in čas, v katerima se vse to edino razlikuje. Vse kar sodi in lahko sodi v ta svet, je neizogibno zaznamovano s to pogojenostjo po subjektu in obstaja le za subjekt. Svet je predstava. Ta resnica nikakor ni nova. Prisotna je bila že v skeptič nih razmišljanjih, iz katerih je izhajal Kartezij. Berkley pa je bil prvi, ki jo je jasno izrekel, s čimer si je pridobil ne smrtno zaslugo za filozofijo, čeprav to ne velja tudi za preostanek njegovih naukov. Kantova prva napaka je bila zanemarjanje tega načela, kot je to navedeno v Dodatku. - O tem, kako zgodaj so to temeljno resnico, ki nastopa kot osnovno načelo v filozofiji vedanta, ki so jo pripisovali Vyasi, nasprotno, spoznali indijski modreci, priča W. Jones v zadnji izmed svojih razprav z naslovom On the philosophy of the Asiaties; Asiatic researches, letno IV, str. 164: the fundamental tenet of the Vedanta school consisted not in denying the existence of matter, that is of solidity, impenetrability, and extended figure (to deny which would be lunacy), but in correcting the popular notion of it, and in contending that it has no essence independent of mental perception; that existence and perceptibility are convertible terms.* Te besede v zadostni meri izražajo soobstoj empirične realnosti in transcendentalne idealnosti. V tej prvi knjigi obravnavamo svet samo z omenjene plati, torej le kolikor je predstava. Da pa je to obravnavanje, neodvisno od svoje resnice, enostransko in posledica kakršne koli že samovoljne abstrakcije, se v nas kaže v notranjem odporu, s katerim sprejemamo svet kot svojo predstavo, pri čemer se, po drugi strani, tej podmeni ne moremo nikdar odreči. Enostranskost te obravnave bo naslednja knjiga dopolnila z resnico, ki ni tako neposredno očitna kot ta, iz katere izhajamo tu, in do katere nas lahko pripelje le poglobljeno raziskovanje, zahtevnejše abstrahiranje, ločevanje različnega in združevanje enakega, z resnico, ki mora biti zelo resna in se vsakomur zdeti dvomlji-
f
L
* Temeljna dogma vedante ni bila v zanikanju obstoja materije, torej, trdnosti, nepredirnosti in razsežnosti (katerih zanikanje bi bila čista norost), pač pa v popravku njenega običajnega pojma s trditvijo, da materija ne biva neodvisno od spoznavajočega zaznavanja, da sta bivanje in zaznavnost zamenljiva pojma.
28
va, če že ne strašna, namreč da ravno on lahko in tudi mora reči »Svet je moja volja.« V tej prvi knjigi moramo torej natančno obravnavati tisto plat sveta, iz katere izhajamo, torej plat možnosti spoznanja, in zatorej - brez odpora - vse obstoječe objekte, še več, celo svoje lastno telo (kar bomo kmalu podrobneje pojasnili) obravnavati le kot predstavo in jih imenovati gola predstava. To, kar bomo pri tem odmislili, je, kot bo pozneje bržkone postalo jasno vsakomur, vedno le volja, ki edina predstavlja drugo plat, kajti tako kot je svet po eni strani vseskozi predstava, tako je po drugi strani vseskozi volja. Realnost, ki ni ne eno ne drugo, temveč le objekt na sebi (v kar se je, žal, tudi Kantu v njegovih lastnih rokah sprevrgla njegova stvar na sebi), je čista utvara in njeno sprejetje ni nič drugega kot blodna luč v filozofiji.
§ 2. Tisto, kar spoznava vse, vendar pa ga nič ne spoznava, je subjekt. Subjekt je torej nosilec sveta, splošni in vselej predpostavljeni pogoj vsega, kar se kaže, slehernega objekta, kajti vse, kar obstaja, obstaja le za subjekt. Vsakdo se ima za ta subjekt, vendar le, kolikor spoznava, in ne, kolikor je objekt spoznavanja. Objekt je že njegovo telo, ki ga zatorej, gledano s tega vidika, imenujemo predstava. Kajti telo je objekt med objekti in je podrejeno zakonom objektov, čeprav je neposreden objekt: Kot vsi objekti zora se nahaja v formah vsakega spoznavanja, v času in prostoru, na podlagi katerih obstaja mnoštvo. Subjekt, ki je spoznavajoče in nikoli tisto, kar je predmet spoznavanja, pa se ne nahaja v teh formah, ki ga, nasprotno, vselej že predpostavljajo, kar pomeni, da mu ne pripada niti mnoštvo niti njegovo nasprolje, torej eno. Subjekta nikoli ne spoznavamo, pač paje, nasprotilO, 011 tisti, ki spoznava, če le gre za spoznavanje. Torej svet kot predstava - in v tem pogledu ga tu edino ohravnavamo - ima dve pomembni, nujni in neločljivi poloviri. Ena je obje k t, čigar forma sta prostor in čas in, na njuni podlagi, tudi mnoštvo. Druga polovica, subjekt, pa ni v proNloru in času, saj se cela in povsem nedeljiva nahaja v vsakem • () na('elu razloga, 2. izdaja, § 22.
29
L
predstavljajočem si bitju; zatorej eno samo izmed njih dopolnjuje svet kot predstavo z objektom prav tako popolno kot milijoni drugih bitij, in če bi to edino bitje izginilo, ne bi bilo več tudi sveta kot predstave. Ti polovici sta toreJ neločljivi, in sicer celo za mišljenje, kajti vsaka izmed njiju ima pomen in obstoj le po drugi in le zanjo, obstaja hkrati z njo in hkrati z njo tudi izgine. Druga drugo neposredno omejujeta: kjer se začne objekt, tam preneha subjekt. Ta njuna skupna meja se kaže ravno v tem, da je mogoče bistvene in zatorej obče forme objekta, torej čas, prostor in kavzalnost, izhajajoč iz subjekta, najti in popolnoma spoznati tudi brez spoznanja objekta, da torej te, če naj uporabimo Kantov jezik, v naši zavesti obstajajo apriori. Odkritje tega je glavna, in sicer zelo velika Kantova zasluga. Jaz pa poleg tega trdim, da je načelo razloga skupni izraz za vse te forme objekta, ki se jih apriori zavedamo, in da zatorej vse, kar vemo čisto apriori, ni nič drugega kot ravno vsebina tega načela in to, kar izhaja iz njega, kar pomeni, da je v njem pravzaprav izrečeno vse naše apriori zanesljivo spoznanje. V razpravi O načelu razloga sem podrobno prikazal, da je vsak mogoči objekt podrejen temu načelu, torej da je v nujnem odnosu z drugim objekti, po eni strani kot določujoč, po drugi pa kot določen, pri čemer gre to tako daleč, da ves obstoj vseh objektov, kolikor niso nič drugega kot objekti, predstave, v celoti izhaja iz tega njihovega nujnega medsebojnega odnosa, da je mogoč le v tem odnosu in da je zatorej povsem relativen, o čemer bo več govora pozneje. Pokazal sem tudi, da se ta nujni odnos, ki ga na splošno izraža načelo razloga, skladno s skupinami, na katere so objekti razdeljeni z vidika svojih možnosti, kaže tudi v drugih oblikah, kar znova potrjuje pravilno razdelitev teh skupin. Tu vselej predpostavljam, daje bralec seznanjen in da se spominja vsega, kar je povedano v moji omenjeni razpravi, saj bi to, kot že omenjeno, imelo svoje nujno mesto ravno v tej knjigi.
§ 3.
r
Glavna razlika med vsemi našimi predstavami je razlika med intuitivnim in abstraktnim. Slednje predstavlja le eno skupino predstav, namreč pojme, in ti so na tej zemlji zgolj last človeka, čigar sposobnost za njihovo uporabo, ki ga razločuje od živali, se 30
že od nekdaj imenuje um. * Abstraktne predstave bomo podrobneje obravnavali v nadaljevanju, najprej pa bo govor izključno o intuitivni predstavi. Ta obsega ves vidni svet ali celotno izkustvo, skupaj s pogoji njegove možnosti. Kantovo zelo pomembno odkritje je, kot že rečeno, da ravno teh pogojev, teh njihovih form, torej najsplošnejšega v njihovem zaznavanju, tega, kar je na enak način značilno za vse njihove pojave, časa in prostora tudi samo zase in ločeno od njihove vsebine, ni mogoče misliti le in abstracto, temveč tudi neposredno zreti, in da ta zor ni, denimo, neka prikazen, ki jo s ponavljanjem prevzamemo iz izkustva, pač paje od izkustva tako zelo neodvisen, daje treba, nasprotno, izkustvo misliti kot neodvisno od zora, medtem ko lastnosti prostora in časa, kakršne apriori spoznava zor, za vsako možno izkustvo veljajo kot zakoni, po katerih mora ta povsod potekati. V svoji razpravi O načelu razloga sem zato čas in prostor, kolikor se zreta kot čista in brez vsakršne vsebine, obravnaval kot posebno in samo zase obstoječo skupino predstav. Najsi bo ta lastnost občih form zora, kijo je odkril Kant in - ' je v tem, daje mogoče te forme same zase in neodvisno od izkustva spoznati z zorom in skladno z vsemi njihovimi zakonitostmi, na čemer temelji tudi matematika s svojo nezmotljivostjo, še tako pomembna, pa ni nič manj pomembna tudi ta njihova lastnost, da načelo razloga, ki kot zakon kavzalnosti in motivacije določa izkustvo, kot načelo utemeljevanja sodb pa določa mišljenje, tu nastopa v neki povsem posebni obliki, ki sem jo poimenoval načelo bi ti in ki v času predstavlja zaporedje njegovih momentov, v prostoru pa položaj njegovih delov, ki se medsebojno določajo vse tja v neskončnost. Komur je na podlagi uvodne obravnave postala jasna popol- -"} na identiteta vsebine načela razloga, in sicer navkljub vsej raznoterosti njegovih oblik, se bo tudi zavedal, kako pomembno je za uvid v njegovo najgloblje bistvo ravno spoznanje njegovih najpreprostejših modusov kot takih, in kot te najpreprostejše moduse smo spoznali čas. Tako kot v času vsak trenutek obstaja le, J kolikor izbriše predhodnega, svojega očeta, takoj zatem pa tudi njega že zbriše naslednji trenutek, in tako kot sta preteklost in prihodnost (ne glede na posledice njune vsebine) enako bežna • Zmedo je v pojem uma vnesel Kant; v zvezi s tem glej Dodatek in Temeljni problemi etike v prvi izdaji Temeljev morale, § 6, str. 14X-154.
31
r
L
r L
kot sanje, medtem ko je sedanjost zgolj meja med njima brez vsake razsežnosti in vsakega obstoja, lahko to bežnost prepoznamo tudi v vseh drugih modusih načela razloga in pri tem spoznamo, da ima tako čas kot prostor in tako kot prostor tudi vse, kar je hkrati v njem in času, da ima torej vse, kar izhaja iz vzrokov ali motivov, le relativen obstoj, obstoj le po drugem in za drugo, ki mu je enako, torej za nekaj, kar obstaja enako kot ono samo. Bistvo tega spoznanja je staro: Heraklit je v njem tožil nad več nim tokom stvari, Platon je njegov predmet sramotil kot neprestano nastajajoče, a nikoli bivajoče, Spinoza je to imenoval čiste akcidence substance, ki edina obstaja in ostaja nespremenjena, Kant je to, kar je spoznano na ta način, kot goli pojav postavil nasproti stvari na sebi in nenazadnje imamo tudi staro indijsko modrost, ki pravi »To je maya, tančica slepila, ki leži na očeh smrtnikov in jim daje videti svet, za katerega ni mogoče reči, niti da obstaja in niti da ne obstaja, saj je podoben sanjam, sonč nemu odsevu na pesku, za katerega popotnik v daljavi misli, da je voda, ali odvrženemu kosu vrvi, ki mu izgleda kot kača.« (V Vedah in Purtinah lahko najdemo nešteto takšnih in drugač nih prispodob.) To, kar imajo v mislih in o čemer govorijo vsi ti filozofi in omenjene modrosti, pa ni nič drugega kot to, kar ravnokar obravnavamo, namreč svet kot predstava, ki je podrejena načelu razloga.
§ 4. Kdor je spoznal modus načela razloga, ki se kaže v čistem času kot takem in na katerem temelji vse štetje in računanje, je s tem obenem spoznal tudi celotno bistvo časa. Čas namreč ni nič drugega kot ravno ta modus načela razloga in nima nobene druge lastnosti. Sukcesija je modus načela razloga v času; sukcesija je vse bistvo časa. - Kdor je spoznal načelo razloga, kakor vlada v golem prostoru, ki je predmet čistega zora, je s tem obenem izčrpal tudi celotno bistvo prostora, saj ta ni sploh nič drugega kot možnost medsebojnega določanja njegovih delov, kar se imenuje položaj. Podrobnejša obravnava tega in tudi zapisa od tod izhajajočih rezultatov v abstraktnih pojmih s ciljem njihove lažje uporabe predstavlja vsebino celotne geometrije. - In kdor je prav tako spoznal ta modus načela razloga, ki obvladuje
32
vsebino omenjenih form (časa in prostora) in možnost njihovega zaznavanja, torej materijo, kdor je torej spoznal zakon kavzalnosti, je s tem obenem spoznal tudi celotno bistvo materije kot take, saj ta ni sploh nič drugega kot kavzalnost, kar neposredno spozna prav vsakdo, brž ko razmišlja. Namreč njena bit je njeno učinkovanje, saj si njene drugačne biti ni mogoče niti zamišljati. Samo kot učinkujoča zapolnjuje prostor in čas: njeno učin kovanje na neposredni objekt (ki je tudi sam materija) pogojuje -1 zor, v katerem edino obstaja. Posledica učinkovanja vsakega drugega materialnega objekta na drug objekt se spozna le, kolikor ta drugi objekt zdaj drugače kot pred tem učinkuje na neposredni objekt - ta posledica obstaja torej le v tem. Vzrok in učinek sta torej celotno bistvo materije: njena bitje njeno učinkovanje. (Podrobneje o tem glej v razpravi O načelu razloga, § 21, str. 77.) Zato se v nemščini zapopadek vsega materialnega še kako ustrezno imenuje res nič n o s t *, ki ima kot beseda veliko večjo izrazno moč kot realnost. To, na kar učinkuje, je vselej materija: vsa njena bit in vse njeno bistvo sta torej le v spreminjanju, ki poteka skladno z zakonitostmi in ki en del te materije proizvaja v drugem, in sta zatorej povsem relativna, skladno z veljavnim odnosom, ki velja zgolj znotraj njene meje, torej prav tako kot v pri~eru časa in prostora. --, Cas in prostor si lahko - vsakega zase - v zoru predstavljamo tudi brez materije, ne moremo pa si, obratno, materije predstavljati brez prostora in časa. že forma, ki je neločljiva od materije, predpostavlja prostor, in njeno učinkovanje, ki predstavlja ves njen obstoj, se vedno nanaša na spremembo, torej določitev časa. Vendar pa materija prostora in časa ne predpostavlja vsakega zase, pač pa sta, nasprotno, ravno združena tisto, kar predstavlja njeno bistvo, in sicer ravno zato, ker je to bistvo, kot že omenjeno, učinkovanje, kavzalnost. Vsi nešteti možni pojavi-.J in stanja bi lahko namreč ležali drug ob drugem v neskončnem prostoru, ne da bi kakor koli utesnjevali drug drugega, ali pa bi si sledili v neskončnem času, ne da bi motili drug drugega,
)
• Mira in quibusdam rebus verborum proprietas est et consuetudo sermonis antiqui quaedam efficacissimis [. ..] notis signat. [Človek se mora čuditi. kako dobro označujejo besede nekatere pojme. Stari jezik pove marsikaj zelo krepko (... ).] Seneka: Pisma 81 [9]. - Slov. prevod: Lucij Anej Seneka: Pisma prijatelju Luciliju, prev. Fran Bradač, Ljubljana: Modrijan, 2004, str. 284. (Op. N. G.)
33
\; f
r
\..-
L
zaradi česar ne bi bil niti najmanj nujen in kaj šele uporaben njihov medsebojni odnos ali pravilo, ki bi jih določalo skladno s tem njihovim medsebojnim odnosom, in kot posledica tega kljub vsemu zaporedju v prostoru in vsemu menjavanju v času, vsaj dokler bi vsaka izmed teh dveh form obstajala in se odvijala sama zase in neodvisno od druge - ne bi bilo kavzalnosti in, ker je ta pravzaprav bistvo materije, tudi ne materije. - Vendar pa zakon kavzalnosti črpa svoj pomen in svojo nujnost samo iz tega, da bistvo spreminjanja ni v golem menjavanju stanj, temveč, nasprotno, v tem, daje zdaj na istem kraju v prostoru eno stanje in zatem neko drugo in daje ob enem in istem določenem času tu tole stanje in tam ono drugo. Samo to medsebojno omejevanje časa in prostora daje pravilu, po katerem mora potekati spreminjanje, pomen in hkrati tudi nujnost. Kar torej določa zakon kavzalnosti, ni sukcesija stanj v golem času, pač pa sama ta sukcesija z ozirom na določen prostor, in tudi ne obstoj teh stanj na določenem kraju, pač pa na tem kraju ob določenem času. Sprememba, torej menjava, ki nastopi skladno z zakonom kavzalnosti, se torej vselej - hkrati in skupaj - nanaša na določen del prostora in določen del časa, kar pomeni, da kavzalnost združuje prostor s časom. Mi pa smo ugotovili, da je vse bistvo materije v učinkovanju, torej v kavzalnosti, in zatorej morata biti čas in prostor združena tudi v materiji, kar pomeni, da mora materija v sebi hkrati nositi tako lastnosti časa kot lastnosti prostora, pa najsi še tako nasprotujeta drug drugemu, in da mora v sebi združevati to, kar je samo zase v vsakem izmed njiju nemogoče, torej nenehno minevanje časa s togim in nespremenljivim vztrajanjem prostora, pri čemer ima neskončno deljivost od njiju obeh. Vidimo torej, da materija najprej proizvaja hkratnost, ki ni mogla obstajati niti v golem času, ki ne pozna vzporedja, niti v golem prostoru, ki ne pozna sosledja, torej ne prej, ne potem in ne zdaj. Hkratnost mnogih stanj pa tvori pravzaprav bistvo resničnosti, kajti trajanje je mogoče šele s hkratnostjo, medtem ko lahko to spoznavamo samo v menjavanju tega, kar hkrati obstaja s trajajočim. Vendar pa tudi samo s pomočjo tega, kar je v menjavanju trajno, dobi menjava značaj spremembe, torej spremembe kvalitete in forme ob nespremenjeni substanci, torej materiji.' V golem prostoru bi bil svet tog in nepremičen; ne bi bilo • Da sta substanca in materija eno, je razloženo v Dodatku.
34
zaporedja, spreminjanja in učinkovanja. In ravno učinkovanje je tisto, kar odpravlja tudi predstavo materije. In prav tako bi bilo v golem času prav vse le bežno; ne bi bilo obstojnosti, vzporedja in tudi hkratnosti, kar pomeni, da ne bi bilo trajanja in zatorej tudi materije. Šele z združitvijo časa in prostora nastane mate-l' rija, torej možnost hkratnosti in s tem tudi trajanja, z njima pa tudi možnost obstajanja substance kljub spreminjanju stanj.' S tem ko ima materija svoje bistvo v združenosti prostora in časa, vselej nosi tudi njun pečat. Svoj izvor v prostoru delno izpričuje s formo, ki je neločljiva od nje, še zlasti pa (ker menjavanje pripada zgolj času, ker obstaja le v času in samo zase ni nič obstojnega) s svojo obstojnostjo (substanco), katere gotovost je zatorej mogoče apriori v celoti izvesti iz gotovosti prostora". Svoj izvor v času pa razodeva v kvaliteti (akcidenci), brez katere se nikoli ne pojavi in ki je na splošno vselej kavzalnost, učin kovanje na drugo materijo in zatorej spreminjanje (časovni pojem). Zakonitost tega učinkovanje se vedno hkrati nanaša na prostor in čas in ima svoj pomen ravno le v tem. Kakšno stanje mora nastopiti ob tem času na tem kraju, je določilo, na katero se povsem in edino nanaša zakon kavzalnosti. Na tej izpeljavi osnovnih določil materije iz form našega spoznavanja, ki se jih apriori zavedamo, temelji tudi to, da ji apriori pripisujemo določene lastnosti, namreč zapolnjevanje prostora, torej nepredirnost in delovanje, razsežnost, neskončno deljivost, vztrajnost, kar pomeni neuničljivost, in slednjič gibljivost. Nasprotno pa se teža, ne glede na njeno brezizjemnost, a posterioripripisuje spoznanju, čeprav Kant na 71. strani svojega dela Metafizični začetni temelji naravoslovja (Rosenkranzeva izdaja, str. 372) zanjo trdi, da jo je mogoče spoznati apriori. Kot objekt nasploh obstaja samo za subjekt, kot njegova predstava, tudi vsaka posebna skupina predstav obstaja le za prav tako posebno določenost v subjektu, ki jo imenujemo spoznavna zmožnost. Subjektivni korelat časa in prostora za sebe, kot praznih form, je Kant imenoval čista čutnost, in ta izraz lahko, ker je Kant tu utiral pot, obdržimo, četudi ni ravno najprimernejši, saj čutnost že predpostavlja materijo. Subjektivni korelat mate-
_1
• To kaže tudi temelj Kantove razlage materije, ki je to, »kar se giblje v prostoru«, kajti gibanje obstaja samo v združevanju prostora in časa. •• In ne iz spoznanja časa, kot to hoče Kant in kar je prikazano v Dodatku.
35
rije in kavzalnosti - kajti obe sta eno - je razum, ki ni nič drugega kot ravno to. Spoznavanje kavzalnosti je njegova edina funkcija, njegova edina moč, in to je velika, obsežna, različno uporabna, vendar pa nezgrešljiva identiteta vseh njenih manife\" stacij. Nasprotno pa kavzalnost, torej vsa materija, in zatorej vsa resničnost obstaja le za razum, po razumu in v razumu. Prva, najenostavnejša in povsod prisotna manifestacija razuma je zor resničnega sveta: Zor je spoznavanje vzroka iz učinka in zato \"(,"1""""'"' je vsak zor intelektualen. Vendar pa zor ne bi bil mogoč, če se ko'l ,
L
t-
36
prave O načelu razloga. Vse tam povedano bi nujno imelo svoje mesto tudi tu, kar pomeni, da bi moralo biti znova povedano. Ker pa se mi močno upira prepisovati samega sebe in druge in ker tamkaj povedanega nisem sposoben prikazati nič bolje, nanj - namesto da ga ponavljam - zgolj opozarjam in ga predpostavljam kot nekaj znanega. Učenje gledanja pri otrocih in tistih, ki so se rodili slepi in se jim z operacijo poizkuša omogočiti vid, enostavni vid dvojno - torej z dvema očesoma - občutenega, dvojni vid in dvojni tip pri premiku čutil iz njihovega običajnega položaja, pokončni položaj predmetov, medtem ko je njihova slika v očesu obrnjena, prenašanje barve, kije sicer zgolj notranja funkcija, polama delitev dejavnosti očesa, na zunanje predmete in nazadnje tudi stereoskop - vse to so trdni in neomajni dokazi, da zor ni le čuten, pač pa tudi intelektualen, da je torej čisto razumsko spoznanje vzroka iz učinka, in daje torej predpostavljen zakon kavzalnosti, od čigar spoznanja je v celoti odvisen zor in zatorej tudi izkustvo in da ni, obratno, spoznanje zakona kavzalnosti odvi-I sno od izkustva, kot to trdi Humov skepticizem, ki je šele s tem ovržen. Kajti neodvisnost spoznanja kavzalnosti od vsakega izkustva, torej njegova apriornost, je mogoče prikazati edino iz odvisnosti vsakega izkustva od spoznanja kavzalnosti, kar je mogoče le tako, da na tu omenjeni in pravkar razloženi način dokažemo, da je spoznanje kavzalnosti že prisotno v samem zoru, v čigar območju imamo tudi vse izkustvo, da torej z ozirom na izkustvo obstaja povsem apriori, da torej ne predpostavlja izkustva, pač pa ga izkustvo predpostavlja kot pogoj. Tega.-1 pa ni mogoče prikazati na način, kot je to poizkušal Kant in kar sem kritiziral v § 23 svoje razprave O načelu razloga.
§ 5. Varovati se moramo velikega napačnega pojmovanja, da zato, ., ker spoznavanje kavzalnosti omogoča zor, med objektom in subjektom obstaja razmerje vzroka in učinka, saj to razmerje, nasprotno, vselej obstaja le med neposrednim in posrednim objektom, torej vselej le med objekti. Ravno na tej napačni podmeni temelji tudi neumen spor o realnosti zunanjega sveta, v katerem se spopadata dogmatizem in skepticizem, pri čemer
37
prvi enkrat nastopa kot realizem, spet drugič pa kot idealizem. Realizem postavlja objekt kot vzrok in njegov učinek v subjekt. Fichtejev idealizem dela objekt za subjektov učinek. Ker pa - in tega ni mogoče dovolj zabičati - med subjektom in objektom ne obstaja nikakršno razmerje skladno z načelom razloga, ni bilo mogoče nikoli dokazati ne ene ne druge trditve in ju je skepticizem zato uspešno napadal. - Enako kot je zakon kavzalnosti, kot pogoj, že pred zorom in izkustvom in se ga zatorej ni mogoče naučiti iz njiju (kot je napak menil Rume), sta tudi objekt in subjekt, kot prvi pogoj, pred vsakim spoznanjem in zatorej tudi pred načelom razloga, saj je ta le forma vsakega objekta, splošni način njegovega pojavljanja. Objekt pa že vselej predpostavlja subjekt in zatorej med njima ne more obstajati razmerje vzroka in posledic. Moja razprava O načelu razloga naj bi dosegla ravno to in vsebino tega načela prikazala kot bistveno formo vsakega objekta, torej kot splošni način vsake objektnosti, kot nekaj, kar pripada objektu kot takemu. Kot takšen pa objekt povsod predpostavlja subjekt, kot svoj nujni.korelat, kar pomni, da subjekt vselej ostaja zunaj območja veljavnosti načela razloga. Spor o realnosti zunanjega sveta temelji prav na tej napačni razširitvi veljavnosti načela razloga na SUbjekt in, izhajajoč iz tega napač nega pojmovanja, nikoli ni mogel razumeti samega sebe. Po eni strani hoče realistični dogmatizem, ki predstavo obravnava kot učinek objekta, ločiti objekt in predstavo, ki sta ravno eno, in predpostaviti neki od predstave povsem različni in od subjekta neodvisni vzrok, torej objekt na sebi, kar je nekaj povsem nemogočega, saj ravno kot objekt vedno znova predpostavlja subjekt in ostaja zatorej vedno le njegova predstava. Skepticizem mu z enako napačno podmeno očita, da imamo v predstavi vselej le učinek in nikoli vzroka, da torej nikoli ne poznamo biti, pač pa vselej le učinkovanje objektov, kar pa nemara nima nobene podobnosti z bitjo, še več, da se sploh povsem napačno predpostavlja, saj je mogoče zakon kavzalnosti predpostavljati šele na podlagi izkustva, čigar realnost pa naj bi temeljila ravno na tem zakonu. - V zvezi s tem je treba tako realističnemu dogmatizmu kot skepticizmu odgovoriti, prvič, da sta objekt in predstava eno in isto, in, drugič, da je bit nazornih objektov ravno njihovo učinkovanje, da ravno v tem učinkovanju obstaja resničnost stvari in da se zahteva po obstoju objekta zunaj subjektove predstave in tudi zunaj bIti resnične stvari razlikuje 38
IId Iljegovega učinkovanja, da je nesmiselna in protislovna; da lorcj spoznavanje načina učinkovanja nazornega objekta izčrpa VII ludi sam objekt, kolikor je objekt oziroma predstava, ker raI.CII lega na njem ne ostane za spoznanje nič drugega. V tem srniNlu je lorej nazorni svet v prostoru in času, ki se kažeta kot čista kllvzalnost, popolnoma realen in je v celoti to, kot kar se kaže, in kaže se v celoti in brez vsakršnih pridržkov kot predstava, Jlovezana skladno z zakonom kavzalnosti. To je njegova empirična realnost. Po drugi strani pa je vsa kavzalnost le v razumu in za razum. Ves resnični, torej učinkuj oči svet je kot tak torej vselej pogojen z razumom in brez njega ni nič. Toda ne samo zato, pač pa že tudi zato, ker brez subjekta ni mogoče brez protislovja misliti sploh nobenega objekta, moramo dogmatiku, ki realnost zunanjega sveta razlaga kot njegovo neodvisnost od subjekta, takšno realnost zunanjega sveta kratko malo zanikati. Ves svet objektov je in ostaja predstava in ravno zato v celoti in za vselej pogojen s subjektom, kar pomeni, da ima transcendentalno idealnost. Vendar pa zaradi tega ni niti laž niti videz: kaže se kot to, kar je, kot predstava, in sicer kot niz predstav, katerih skupna vez je načelo razloga. Kot tak je - celo v svojem najglobljem pomenu - razumljiv zdravi pameti in govori tej povsem razumljiv jezik. Samo čudaškemu duhu z njegovimi zapletenimi praznimi razglabljanji lahko pade na misel prepiranje o realnosti, kar se vselej dogaja zaradi nepravilne uporabe načela razloga, ki sicer med sabo povezuje vse predstave ne glede na njihovo vrsto, nikakor pa jih ne povezuje tudi s subjektom ali nečim, kar ni ne subjekt ne objekt, pač pa zgolj osnova objekta, kar je nesmisel, saj so lahko osnova le objekti, in sicer vselej le osnova objektov. - Če še podrobneje razišče-.-J mo izvor tega vprašanja realnosti zunanjega sveta, vidimo, da se tej napačni uporabi načela razloga na nečem, kar je zunaj njegovega območja, pridružuje še neko posebno zamenjavanje njegovih oblik, pri čemer se namreč oblika, ki jo ima zgolj z ozirom na pojme ali abstraktne predstave, prenaša na nazorne predstave, realne objekte, in zahteva razlog spoznavanja objekIIIV, ki ne morejo imeti drugega razloga kot razloga postajanja. Načelo razloga vlada abstraktnim predstavam in v sodbe pove- -, I.llnim pojmom tako, da ima vsak izmed teh pojmov svojo vrednost, svojo veljavnost, ves svoj obstoj, ki se tu imenuje resniCII, edino in samo z nanašanjem sodbe na nekaj izven njega, 39
· na razlog njegovega spoznavanja, h katerem se mora torej vedno znova vračati. Realnim objektom, nazornim predstavam, pa, nasprotno, načelo razloga ne vlada kot načelo razloga s p 0znavanja, pač pa postajanja, torej kot zakon kavzalnosti. Vsak izmed teh objektov mu je svoj dolg odplačal že s tem, da je postal oziroma daje kot učinek nastal iz vzroka. Zahteva po razlogu spoznanja tu torej nima nikakršne veljave in nikakršnega smisla, pač pa pripada povsem drugačni skupini objektov. Zato nazorni svet vse dotlej, dokler se zadržujemo pri njem, v opazovalcu tudi ne vzbuja niti pomislekov niti dvomov: tu ni niti zmote niti resnice, ki sta pregnani v območje abstraktnega, refleksije. Vendar pa je tu svet odprt za čute in razum in se z naivno resnico kaže kot to, kar je, kot nazorna predstava, ki se L pravilno razvija skladno z zakonom kavzalnosti. Vprašanje realnosti zunanjega sveta, ki smo ga obravnavali doslej, je vselej izviralo iz zmede uma, ki sega vse tja do nerazumevanja samega sebe, in v tem smislu je bilo mogoče na to vprašanje odgovoriti le s pojasnitvijo njegove vsebine. Ko je raziskalo celotno bistvo načela razloga, odnosa med subjektom in objektom in dejanskih lastnostih čutnega zora, je moralo odpraviti samo sebe, saj je izgubilo ves svoj smisel. Vendar pa ima to vprašanje še neki drugi izvor, ki se povsem razlikuje od omenjenega, čisto spekulativnega. Ima namreč tudi empirični izvor, četudi se še vedno postavlja v spekulativni nameri, in v tem smislu ima veliko razumljivejši pomen od prvega in se glasi takole: Dejstvo je, da sanjamo; mar ni torej vse življenje sen? Ali še natančneje: Ali obstaja kakšno zanesljivo merilo za razlikovanje med sanjami in resničnostjo, med fantazmami in realnimi robjekti? - Trditve, daje to, kar sanjamo, manj živahno in jasno od resničnega zora, si niti ne zaslužijo, da jih upoštevamo, saj jih ni še nihče primerjal, pač pa se je lahko primerjal le spomin na sanje s trenutno resničnostjo. Kant je to vprašanje rešil takole: »Medsebojna povezanost predstav skladno z zakonom kavzalnosti razločuje življenje od sanj.« - Toda tudi v sanjah je vse posamezno prav tako medsebojno povezano skladno z načelom razloga v vseh njegovih oblikah, pri čemer se ta povezanost prekinja samo med življenjem in sanjami ter med posameznimi sanjami. Kantov odgovor bi se torej lahko glasil le še takole: Dolge sanje (življenje) so v sebi popolnoma povezane skladno z načelom razloga, niso pa povezane s kratkimi sanja-
40
mi, čeprav ima vsaka izmed teh kratkih sanj v sebi enako povezanost: na ta način je porušen most med dolgimi in kratkimi sanjami in to je tudi tisto, po čemer jih razlikujemo. - Vendar--.! pa bi bilo raziskovanje, ali smo nekaj sanjali ali pa se je to zgodilo, torej raziskovanje, ki bi potekalo skladno s temi merili, zelo težavno in pogosto celo nemogoče, saj nismo nikakor sposobni, da bi korak za korakom sledili kavzalni povezavi med doživetim dogodkom in sedanjim trenutkom, vendar pa ju zato še ne razglasimo za sanjana. Zato za razločevanje sanj od resničnosti v resničnem življenju na splošno ne uporabljamo tega načina raziskovanja. Edino zanesljivo merilo za razločevanje sanj od resnič-'I nosti je pravzaprav zgolj povsem empirično merilo prebujenja, s katerim se seveda izrecno in občutno prekine kavzalna povezanost med sanjanimi dogodki in dogodki budnega življenja. Odličen dokaz temu je Hobbsova opomba v 2. poglavju njegovega Leviathana, namreč da imamo sanje zlahka za resničnost tedaj. ko nehote zaspimo oblečeni, še zlasti pa tedaj, ko se zgodi, da kakšen načrt ali kakšna namera povsem zaposluje naše misli in nam ne da mira niti podnevi niti ponoči. V teh primerih namreč skorajda ne opazimo niti prebujenja niti tega, da smo zaspali. sen se preliva z resničnostjo in se z njo pomeša. Tedaj nam preostane le še uporaba Kantovega merila. Če pa pozneje, kot se to pogosto dogaja, enostavno ni mogoče ugotoviti kavzalne povezanosti s sedanjostjo oziroma njene odsotnosti, mora za vselej ostati nerazjasnjeno, ali smo dogodek zgolj sanjali ali pa se je resnično zgodil. - Tu smo se pravzaprav zelo približali veliki podobnosti med življenjem in snom, ki se je prav nič ne sramujemo priznati. saj so jo priznali in izpričali že mnogi veliki misleci. Vede in Purane za celotno spoznavanje resnič nega sveta, ki ga imenujejo tančica maye, ne poznajo boljše primerjave in nobene ne uporabljajo pogosteje kot ravno primerjave s snom. Platon pogosto pravi, da ljudje živijo le v snu in da se samo filozof trudi, da bi se prebudil. Pindar pravi (8. pitijska oda, 135): <11wi~ Dvap av9pw7to~ (umbrae somnium homo) [sen sence je človek], Sofokles pa tole: 'Qpw yo.p ~f!a~ oMtv DVTa<; aAAO 7tA~V ErI5WA', oaomep ~wf!ev, ~ KOUq>T]V aKIav. (Nos enim, quicumque vivimus, nihil aliud esse comperio quam simulacra et levem umbram.) Ajant 125 [-126]
41
[Vidim, da vsi mi, ki živimo tukaj, smo le privid, le nebogljena senca.] I Njim ob boku je najdostojanstvenejši Shakespeare: We are such stuff As dreams are made of, and our litde life Is rounded with a sleep. Temp. A. 4, Sc. 1*
\J
C
L
r
L
In nenazadnje je to pojmovanje tako močno prevzelo tudi Calderona, da ga je poizkušal izraziti tudi v svoji, do določene mere metafizični drami z naslovom Življenje je sen. Po teh citatih nekaterih velikih pesnikov naj bo dovoljeno tudi meni, da se izrazim s prispodobo: Življenje in sanje so listi ene in iste knjige. Povezano branje se imenuje resnično življenje. Ko pa je čas branja (dan) pri kraju in pride čas počitka, pogosto še nekako neobvezno prelistavamo knjigo in jo brez vsakršnega reda in povezave odpiramo zdaj tu zdaj tam, pri čemer pogosto odpremo list, ki smo ga že prebrali, pogosto pa tudi takšnega, ki ga še nismo prebrali, ki nam še ni znan, aje vendarle iz iste knjige. Takšno branje v obliki odlomkov seveda nima nič skupnega s povezanim prebiranjem stran za stranjo, vendar pa za njim niti ne zaostaja tako zelo, če pomislimo, da se tudi povezano prebiranje začne in konča kar tako brez vsakih priprav in ga lahko zatorej obravnavamo le kot večji posamezni list. Čeprav se torej posamezne sanje od resničnega življenja razločujejo po tem, da ne posegajo v povezanost izkustva, ki je vselej prisotno v življenju, in prebujenje označuje to razliko, ta povezanost izkustva vendarle že pripada resničnemu življenju kot njegova forma, prav tako pa morajo, nasprotno, tudi sanje kazati neko notranjo povezanost. Če ju torej presojamo s stališča, ki se nahaja zunaj njiju, v njunem bistvu ne najdemo nobene določene razlike in smo prisiljeni pritrditi pesnikom, ki pravijo, da je življenje dolg sen. l Slov. prevod: Sofokles: Ajant, prev. Kajetan Gantar, v: isti: Ajant / Trahinke / Filoktet, prevedla Kajetan Gantar in Brane Senegačnik, Maribor: Obzorja, 2000 (Iz antičnega sveta 32), str. 13. (Op. N. G.) * Iz take smo snovi kot sanje, in drobno to življenje obkroženo je s spanjem.
42
Če se od tega, povsem samega zase obstoječega empirične ga izvora vprašanja realnosti zunanjega sveta povrnemo k njegovemu spekulativnemu izvoru, bomo sicer ugotovili, da se ta, najprej, nahaja v napačni uporabi načela razloga, namreč tudi na razmerje med subjektom in objektom, in tudi v mešanju njegovih oblik, ker se je namreč načelo razloga spoznanja prenašalo tudi na področje, kjer velja načelo razloga postajanja. Vendar pa to vprašanje ne bi moglo tako vztrajno zaposlovati filozofov, če bi bilo čisto brez vsake prave vsebine in v njegovi globini ne bi kot njegov najprvotnejši izvor vendarle tič ala kakršna koli prava misel in smisel, misel, za katero bi bilo treba potemtakem domnevati, da bi šele s tem, ko je stopila v območje refleksije in iskala svoj izraz, našla pot tudi v forme in vprašanja, ki so postavljena na glavo in ne razumejo niti sama sebe. In po mojem mnenju tudi je tako. Kot čisti izraz tega najglobljega smisla, ki ga to vprašanje ni znalo zadeti, postavljam tole vprašanje: Kaj je ta nazorni svet še razen tega, da je moja predstava? Je mar ta svet, ki se ga zavedam le enkrat, in sicer kot predstave, prav tako kot moje telo, ki se ga zavedam dvakrat, po eni strani predstava, po drugi pa volja? - Natančnejša razlaga in potrditev tega vprašanja bosta vsebina druge knjige, zaključki, ki izhajajo iz njega, pa zavzemajo preostali del te prve knjige.
§ 6. Vse v tej prvi knjigi za zdaj obravnavamo le kot predstavo, kot objekt za subjekt, in enako kot vse druge realne objekte tudi svoje lastno telo, iz katerega v vsakomur izhaja zor sveta, obravnavamo le s plati spoznavnosti in zatorej ni za nas nič drugega kot predstava. Zavest, ki se je uprla že razglašanju drugih objektov za gole predstave, se v vsakem izmed nas še toliko bolj upira temu, da naj bi bilo naše lastno telo zgolj predstava, kar izvira iz tega, da je stvar na sebi, kolikor se kaže kot naše telo, vsakomur znana neposredno oziroma le posredno, kolikor se objektivira v drugih predmetih zora. Vendar pa potek našega raziskovanjazahteva ravno to abstrahiranje, ta enostranski način obravnavanja, to nasilno ločevanje tega, kar v bistvu obstaja skupaj. Zato je treba ta odpor začasno potlačiti in pomiriti s pričakovanjem, da bodo obravnavanja v nadaljevanju dopolnila
43
--,
r
L
L.
enostranskost sedanjih in pripeljala do popolnega spoznanja bistva sveta. Telo torej tu obravnavamo kot neposredni objekt, torej kot tisto predstavo, ki je izhodišče subjektovega spoznavanja, saj s svojimi neposredno spoznanimi spremembami predhodi uporabi zakona kavzalnosti in na ta način daje spoznanju prve podatke. Vse bistvo materije je, kot že omenjeno, v njenem učinko vanju. Vendar pa vzrok in učinek obstajata le za razum, ki ni nič drugega kot njun subjektivni korelat. Vendar pa se razum ne bi mogel nikoli uporabljati, če ne bi bilo še nekaj drugega, iz česar ta izhaja. Ta nekaj je goli čutni občutek, neposredna zavest o spremembah telesa, s pomočjo katere je ta neposreden objekt. Možnost spoznavnosti nazornega sveta najdemo torej v dveh pogojih: Prvi je, če naj ga izrazimo objektivno, sposobnost teles, da vplivajo drugo na drugega, da drug v drugem proizvajajo spremembe, pri čemer zor brez te obče lastnosti vseh teles, tudi navkljub občutljivosti teles živali, vendarle ne bi bil mogoč. Če pa hočemo ta isti prvi pogoj izrazi ti su bjektivno, bomo rekli, daje v prvi vrsti razum tisti, ki omogoča zor, saj zakon kavzalnosti, možnost vzroka in učinka, izvira le iz njega in tudi velja le zanj ter torej nazorni svet obstaja le zanj in po njem. Drugi pogoj je občutljivost živalskih teles ali lastnost določenih teles, da so neposredno subjektovi objekti. Gole spremembe, ki jih čuti zaznavajo na podlagi njim posebej primernih vplivov od zunaj, bi lahko sicer že imenovali predstave, če ti vplivi ne vzbujajo niti bolečine niti naslade, če torej nimajo neposrednega pomena za voljo in se vendarle zaznavajo, kar pomeni, da obstajajo le za spoznanje. In v tem smislu torej pravim, da se telo neposredno spoznava, daje neposreden obje k t. Vendar pa pojma objekt tu sploh ne gre jemati v najožjem pomenu, kajti s tem neposrednim spoznanjem telesa, ki predhodi uporabi razuma in je goli čutni občutek, samo telo pravzaprav ne obstaja kot objekt, pač pa so to šele druga telesa, ki vplivajo nanj, saj vsako spoznanje pravega objekta, torej predstave, ki jo je mogoče zreti v prostoru, obstaja le po razumu in za razum, torej ne pred, pač pa šele po njegovi uporabi. Zato se vsako telo kot pravi objekt, torej kot nazorna predstava v prostoru, enako kot vsi drugi objekti spozna šele posredno, z uporabo zakona kavzalnosti na vpliv enega izmed njegovih delov na drugega, torej s tem, da oko vidi telo in ga roka otipa. 44
Oblike lastnega telesa zatorej ne moremo odkriti z golim splošnim občutenjem, pač pa šele s spoznanjem, in le v predstavi, torej le v možganih, se tudi lastno telo šele prikaže kot nekaj razsežnega, razčlenjenega, organskega: od rojstva slep človek pride do te predstave šele postopno, na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje tip; slepec brez rok ne bi nikoli spoznal svoje oblike ali pa bi se do nje postopno dokopal in jo konstruiral kvečje mu na podlagi vplivov drugih teles nanj. S to omejitvijo je torej . mogoče razumeti, zakaj telo imenujemo neposredni objekt. :-J Skladno s povedanim so torej vsa živalska telesa neposredni objekti, torej izhodišča zora sveta, izhodišča za vse spoznavajoči in ravno zato nikoli spoznani subjekt. Spoznavanje je torej skupaj z gibanjem na podlagi motivov, ki jih pogojuje samo to spoznavanje, najprvotnejši značaj živalstva, podobno kot je gibanje na podlagi dražljajev značaj rastlin. To, kar je neor----J° ganizirano pa ne pozna drugega gibanja kot je gibanje, ki ga v razumu v najožjem pomenu sprožajo pravi vzroki. V se to podrobneje obravnavam v § 20 druge izdaje razprave O načelu razloga, v III. poglavju prve razprave Etike in v § 1 razprave O gledanju in barvah in zatorej bralca tu zgolj napotujem nanje. Iz povedanega sledi, da imajo vse, tudi najnepopolnejše -. živali razum, saj vse spoznavajo objekte in to spoznanje kot motiv določa njihovo gibanje. - Razum je v vseh živalih in vseh ljudeh enak in ima povsod enako preprosto formo: spoznanje kavzalnosti, prehod z učinka na vzrok in z vzroka na učinek in nič drugega. Toda stopnji njegove ostrine in razsežnost njego-...J ve spoznavne sfere sta zelo različni in pestri in segata vse od najnižje stopnje, ki spoznava le kavzalno razmerje med neposrednimi in posrednimi objekti in torej ravno zadostuje, da se na podlagi prehoda z vpliva, ki mu je izpostavljeno telo, na njegov vzrok, ta obravnava kot objekt v prostoru, pa tja do najvišjih stopenj spoznanja medsebojne kavzalne povezanosti zgolj neposrednih objektov, ki sega tja do razumevanja sestavljenih prepletanj vzrokov in učinkov v naravi. Kajti tudi ta najvišja, stopnja spoznanja še vedno pripada razumu in ne umu, katerega abstraktni pojmi lahko rabijo le za sprejemanje, fiksiranje in povezovanje neposredno razumljenega, nikoli pa za samo razumevanje. Vsako naravno silo in vsak naravni zakon, vsak primer, v katerem se izražata, mora najprej neposredno spoznati in intuitivno dojeti razum, šele zatem pa lahko za um in abstrac(o
V
45
L
r
vstopi v refleksivno zavest. mtuitivno, neposredno dojemanje po razumu predstavlja Hookovo odkritje zakona težnosti in zvajanje zelo številnih in velikih pojavov na ta zakon, kar so pozneje potrdili tudi Newtonovi izračuni. Prav takšno je bilo tudi Lavoisierovo odkritje kisika in njegove pomembne vloge v naravi in tudi Goethejevo odkritje načina nastajanja fizičnih barv. Vsa ta odkritja niso nič drugega kot pravilno neposredno vračanje od učinka k vzroku, čemur zatem sledi spoznanje identitete naravne sile, ki se enako manifestira prav v vseh vzrokih. Ves ta uvid predstavlja le z vidika stopnje različno manifestiranje ene in iste ter edine funkcije razuma, s katero tudi žival vzrok, ki deluje na njeno telo, zre kot objekt v prostoru. Zato so tudi vsa omenjena velika odkritja prav tako kot zor in vsaka manifestacija razuma neposreden uvid in kot take delo trenutka, apper~u, domislek, in proizvod dolgih nizov sklepanj in abstracto, ki, nasprotno, rabijo temu, da se neposredno razumsko spoznanje fiksira za um, in sicer s prelitjem v njegove abstraktne pojme, torej da se to spoznanje ponazori oziroma naredi takšno, da se lahko pokaže in razloži tudi drugim. - Ta ostrina razuma v dojemanju kavzalnih odnosov med posredno spoznanimi objekti se ne uporablja le v naravoslovnih vedah (pri čemer se morajo vsa odkritja zahvaliti prav njej), pač pa tudi v praktičnem življenju, kjer se imenuje pametnost, aje, nasprotno, bolje, dajo ob njeni prvi uporabi, imenujemo ostroumnost, prodornost in bistrost. P am e tn o s t pravzaprav označuje izključno razum v službi volje. Vendar pa med temi pojmi ni mogoče nikoli potegniti natančnih mej, saj gre vselej za eno in isto funkcijo istega razuma, ki deluje že v vsaki živali v zoru objektov v prostoru, funkcijo, ki s svojo največjo ostrino zdaj v naravnih pojavih, izhajajoč iz danega učin ka, pravilno odkriva neznani vzrok in s tem daje umu snov za obravnavanje občih pravil kot naravnih zakonov, spet drugič pa z uporabo znanih vzrokov, s katerimi dosega določene učinke, odkriva zapletene in pretehtane stroje ali pa, z njihovo uporabo na motivacijo, odkriva ali preprečuje bodisi pretanjene spletke in mahinacije ali pa tudi sama ustrezno postavlja motive in ljudi, ki so dovzetni zanje, ter jih po svoji volji spravlja v gibanje - podobno kot stroje z ročicami in kolesi - in vodi k njihovim smotrom. - Pomanjkanje razuma v pravem pomenu besede se imenuje nespametnost in predstavlja ravno topost v uporabi zakona kavzalnosti, nesposobnost za neposredno
46
dojemanje prepletenosti vzroka in učinka, motiva in dejanja. ilI Nespametnež ne spozna povezanosti med naravnimi pojavi, in ) sicer niti tam, kjer se kažejo sami od sebe, kot tudi ne tam, kjer se jih namerno usmerja in vodi, torej naredi za uporabne v obliki strojev. To je tudi razlog, zakaj tako rad verjame v čarovnije in čudeže. Nespametnež ne opazi, da različne, navidez druga od druge neodvisne osebe pravzaprav delujejo po nekem dogovoru in ga je zato mogoče zlahka potegniti v takšne ali drugačne mistifikacije in spletkarjenja. Ne opazi prikritih motivov prejetih nasvetov, izrečenih sodb in podobnega. pri tem pa mu vselej manjka le eno, namreč ostrina, gibkost in lahkotnost v uporabi zakona kavzalnosti, torej moč razuma. - Največji in v tem pogledu najbolj poučen primer nespameti, kar sem jih kdaj srečal, je bil okoli enajst let star in popolnoma slaboumen fant, ki sem ga videl v umobolnici in je sicer imel razum, saj je govoril in slišal, vendar pa je s tem svojim razumom zaostajal za razumom marsikatere živali, saj je vedno, kadar sem prišel, gledal monokel, ki mi je visel okoli vrata in v katerem so se zrcalila okna sobe in vrhovi dreves zunaj pred temi okni. To ga je vsakič neznansko čudilo in veselilo in se tega ni nikoli naveličal, saj ni razumel tw povsem neposredne kavzalnosti zrcaljenja. Razlike v stopnji ostrine razuma, ki jih lahko vidimo pri ljudeh, so pri različnih živalskih vrstah še toliko večje. Pri vseh, celo tistih, ki so še najbliže rastlinam, vendarle obstaja toliko razuma, kot ga zadošča za prehod od učinka v neposrednem objektu k posrednem objektu kot vzroku, torej za zor in razumevanje objekta, kajti ravno to jih dela za živali in jim omogoča gibanje skladno z motivi in s tem tudi iskanje ali vsaj lovljenje hrane, namesto da bi se kot rastline gibale na podlagi dražljajev, morale čakati njihove neposredne vplive nanje ali preminiti ali pa se ne bi bile sposobne odzivati nanje ali jim slediti. pri najpopolnejših živalih se čudimo njihovi veliki bistrosti, denimo, pri psu, slonu, opici ali lisici, katerih pametnost tako mojstrsko opisuje Buffon. pri teh nadvse pametnih živalih lahko precej natančntJ] ugotovimo, kaj vse zmore razum brez pomoči uma, torej abstraktnega spoznavanja v pojmih: tega ne moremo ugotoviti tudi pri 1) sebi, ker si razum in um vedno pomagata drug drugemu. Manifestacije razuma pri živalih zatorej pogosto najdemo zdaj nad in spet drugič pod našim pričakovanjem. Po eni strani nas preseneča bistrost slona, ki se je, potem ko je na svojem potovanju
1]
47
po Evropi prečkal že mnogo mostov, nekega dne uprl stopiti na most, čez katerega je videl kot običajno stopati vso kolono ljudi in konjev, ker se mu je ta zdel prešibek za njegovo težo. Po drugi strani pa nas čudi, da pametni orangutani ognja, na katerega naletijo in se ob njem grejejo, ne poizkušajo še naprej ohraniti tako, da bi nanj nalagali les, kar je dokaz, da to že zahteva razmišljanje, ki pa brez abstraktnih pojmov ni mogoče. Dejstvo, da je spoznanje vzroka in učinka kot obča razumska forma apriori prisotno tudi pri živalih, je sicer povsem razvidno že iz tega, da je to tako pri njih kot pri nas predhodni pogoj vsakega nazornega L-- spoznanja zunanjega sveta. Če bi nemara za to hoteli še kakšen poseben dokaz, naj vas, denimo, samo spomnim, kako se celo povsem mlad pes ne upa skočiti z mize, četudi si tega še tako želi, ker sluti učinek teže svojega telesa, na da bi sicer ta posebni primer poznal že iz izkustva. Vendar pa se moramo pri presojanju razuma živali paziti, da mu ne bi pripisovali tudi tega, kar je manifestacija instinkta, torej lastnosti, ki se povsem razlikuje tako od razuma kot od uma, vendar pa je njegovo delovanje pogosto zelo podobno njuni združeni dejavnosti. Obravnavanje instinkta seveda ne sodi semkaj in bo našlo svoje mesto v drugi knjigi v sklopu obravnavanja harmonije ali tako imenovane teleologije narave, pri čemer je 27. poglavje Dopolnil namenjeno izključno njemu. Pomanjkanje razuma smo imenovali nespametnost; pomanjkanje uporabe uma pri praktičnih stvareh bomo pozneje spoznali kot neumnost, pomanjkanje razsodnosti kot naivnost, delno ali celotno pomanjkanje spomina pa kot norost. A o vsakem izmed njih na svojem mestu. - To, kar je pravilno spoznano z umom, je resnica, namreč abstraktna sodba z zadostnim razlogom (O načelu razloga, § 29 isl.): To, kar je pravilno spoznano z razumom, je realnost, namreč pravilen prehod od učinka v neposrednem objektu k njegovemu vzroku. Naproti resnici stoji zmota kot prevara uma, naproti realnosti pa videz kot prevara razuma. Podrobnejšo razlago vsega tega je mogoče prebrati v prvem poglavju moje razprave O gledanju in barvah. - V idez se pojavi tedaj, ko imata lahko dva povsem različna vzroka en in isti učinek, pri čemer eden izmed njiju deluje zelo pogosto, drugi pa bolj redko. Razum, ki nima nobenega podatka, na podlagi katerega bi lahko razločeval, kateri vzrok deluje, saj je učinek vselej enak, tedaj vselej predpo-
r
48
stavlja, da gre za običajni vzrok. Ker pa dejavnost razuma ni niti refleksivna in niti diskurzivna, pač pa direktna in neposredna, stoji takšen napačni vzrok pred nami kot objekt zora, ki pa je ravno lažni videz. Kako na ta način nastaneta dvojni vid in dvoj- ..J ni tip kot posledica neobičajnega položaja čutil, sem že pokazal in ravno s tem tudi dal neizpodbitni dokaz, da zor obstaja le po razumu in za razum. Kot dokaz takšne prevare razuma ali videza naj navedemo tudi v vodo potopljeno palico, ki izgleda zlomljena, podobe sferičnih zrcal, ki se ob izbočeni površini kažejo nekoliko zadaj, ob vbočeni pa daleč pred zrcalom, prav tako pa sodi semkaj tudi navidezno večja razsežnost lune na horizontu kot v zenitu, ki pa ni optična - saj oko, kot dokazuje mikrometer, luno v zenitu zaznava v nekoliko večjem zomem kotu kot na horizontu -, pač pa je razum tisti, ki kot vzrok šibkejšega sija lune in vseh zvezd na obzorju predpostavlja njihovo večjo oddaljenost in jih enako kot zemeljske predmete ocenjuje iz zračne perspektive ter ima zato luno na horizontu za zelo večjo kot v zenitu in hkrati tudi nebesni svod na obzorju za obsežnejšega in torej za sploščenega. Enako napak uporabljeno ocenjevanje iz zračne perspektive tudi povzroča, da imamo zelo visoke gore, od katerih povsem razločno vidimo le vrhove, na škodo njihove višine za veliko bližje, kot dejansko so, denimo, če Mont Blanc gledamo od potoka Salenche. - In vsi takšni varljivi videzi stojijo pred nami v neposrednem zoru, ki ga ni mogoče odpraviti z nikakršnim razglabljanjem uma, saj lahko takšno razglabljanje prepreči le zmoto, torej sodbo brez zadostnega razloga, in sicer z nasprotno pravilno sodbo, tako da, denimo, in abstracto spozna, da vzrok šibkejšega sija lune in zvezd ni njihova večja oddaljenost, pač pa so to veliko bolj motne meglice na obzorju. Vendar pa videz v vseh omenjenih primerih ostaja navkljub vsemu abstraktnemu spoznanju, kajti razum je popolnoma in ostro ločen od uma kot spoznavne zmožnosti, ki je lastna zgolj človeku, in je sam na sebi tudi v človeku ne-umen. Um lahko vedno le ve, da ne more vplivati na zor in da ta pripada le razumu.
J
§ 7. Glede na vso našo dosedanjo obravnavo je treba povedati še tole: V njej nismo izhajali niti iz objekta niti iz subjekta, pač pa 49
r iz predstave, ki že vsebuje in predpostavlja tako objekt kot subjekt, saj je delitev na objekt in subjekt njena prva, najbolj obča ~ in najpomembnejša forma. Najprej smo torej obravnavali to formo kot tako, zatem pa (čeprav tu z vidika glavne stvari napotujemo na uvodno razpravo) druge njej podrejene forme, čas, prostor in kavzalnost, ki pripadajo edino objektu. Ker pa so te bistvene za objekt kot tak, inje na drugi strani za subjekt kot tak bistven objekt, lahko do njih pridemo oziroma jih apriori spoznamo tudi iz subjekta in jih je treba v tem smislu obravnavati kot skupno mejo med objektom in subjektom. Vse pa jih lahko zvedemo na neki skupni izraz, na načelo razloga, kot smo podrobno pokazali že v uvodni razpravi. Naš način obravnavanja se s tem postopkom povsem razlikuje od vseh dosedanjih filozofij, ki so izhajale bodisi iz objekta ali subjekta in zatorej poizkušale enega razložiti iz drugega, in sicer po načelu razloga, čigar gospostvu, nasprotno, odtegujemo razmerje med subjektom in objektom in mu prepuščamo zgolj L objekt. - Za filozofijo identitete, ki je nastala in postala splošno znana v našem času, bi lahko mislili, da zanjo ne velja omenjeno nasprotje, kolikor za svoje prvo izhodišče nima niti subjekta niti objekta, pač pa nekaj tretjega, absolut, ki ga je mogoče spoznati le z umskim zorom in ki ni ne objekt in ne subjekt, pač pa "\ enotnost obojega. Čeprav se zaradi popolnega pomanjkanja vsakršne sposobnosti umskega zora ne drznem razpravljati o omenjeni častitljivi enotnosti, absolutu, pa moram, ker se opiram na vsem, torej tudi nam, profanim osebam, dostopne zapise oseb, sposobnih umskega zora, vendarle pripomniti, da se omenjena filozofija vendar ne more otresti prej obravnavanega nasprotja dveh napak - saj se kljub identiteti subjekta in objekta, ki si je ni mogoče predstavljati, pač pa jo je mogoče spoznati le z intelektualnim zorom ali z lastnim pogrezanjem vanjo, ne izogiba obema nasprotnima napakama - pač pa ju, nasprotno, zgolj združuje v sebi, tako da se sama razdeli v dve disciplini, namreč na eni strani na transcendentalni idealizem, ki ga predstavlja Fichtejev nauk o jazu in ki torej skladno z načelom razloga dopušča, da subjekt proizvede ali si izmisli objekt, na drugi strani pa na filozofijo narave, ki prav tako dopušča, da iz objekta postopno nastane subjekt, in sicer z uporabo metode, ki se imenuje konstrukcija, o kateri vem zelo malo, a vendarle toliko, da lahko rečem, da predstavlja nekakšno napredovanje skladno z načelom
r
L
50
razloga v njegovih najrazličnejših oblikah. Globoki modrosti, ki jo vsebuje ta konstrukcija, se odrekam, saj vsa razglabljanja, ki jo predpostavljajo, zame, ki sem povsem nesposoben umskega zora, niso nič drugega kot knjiga s sedmimi pečati, kar gre celo tako daleč, da se - najsi zveni to še tako nenavadno - ob takšnih naukih, polnih globoke modrosti, počutim tako, kot da ne poslušam nič drugega kot grozna in vrhu tega še skrajno dolgo-
I
časna govoričenja.
-
Problem sistemov, ki izhajajo iz objekta, je sicer vedno ves svet zora in njegova ureditev, vendar pa objekt, ki ga imajo za svoje izhodišče, ni vedno ta svet ali njegov osnovni element materija. Nasprotno pa je mogoče te sisteme razdeliti skladno s štirimi skupinami možnih objektov, omenjenimi v uvodni razpravi. Tako lahko rečemo, da so iz prve izmed teh štirih skupin oziroma iz realnega sveta izhajali Tales in jonski filozofi, Demokrit, Epikur, Giordano Bruno in francoski materialisti. Iz druge skupine oziroma abstraktnega pojma so izhajali Spinoza (namreč iz zgolj abstraktnega in zgolj v njegovi definiciji obstoječega pojma substance) in pred njim eleati. Iz tretje skupine oziroma časa in torej številk so izhajali pitagorejci in kitajska filozofija v Yi jingu. In slednjič, iz četrte skupine, torej iz akta volje, ki ga motivira spoznanje, izhajajo sholastiki, ki učijo o stvarjenju iz niča z dejanjem volje zunajzemeljskega, osebnega bitja. Objektivni postopek je mogoče najbolj dosledno in daleč izpeljati tedaj, ko nastopa kot pravi materializem. Ta jemlje materijo ter z njo prostor in čas kot kratko malo obstoječe in preskoči nanašanje na subjekt, odnos, v katerem vse to vendarle edino obstaja. Zakon kavzalnosti mu je vodilo, po katerem hoče napredovati, ki pa ga jemlje kot nekakšen na sebi obstoječi red stvari, kot veritas aeterna [večno resnico], in zato zanemarja razum, v katerem in za katerega kavzalnost edino obstaja. Zato poizkuša odkriti prvo, najpreprostejše stanje materije in iz njega razviti vsa druga, začenši z golim mehanizmom in napredujoč preko kemizma, polarnosti, vegetacije in živalstva, in pod predpostavko, da bi mu to uspelo, bi bila zadnji člen v tej verigi občutljivost živali, spoznanje, ki bi zatorej nastopalo kot gola modifikacija materije, kot stanje, nastalo na podlagi kavzalnosti. Če bi temu materializrnu s predstavami zora sledili vse do semkaj, bi nas, ko bi skupaj z njim prispeli na njegov vrh, nenadoma obšel neizhrisen smeh olimpijcev, ker bi se, kot da bi se prebudili iz sna,
--r
51
o
naenkrat zavedli, da je bil njegov zadnji, s takšnimi mukami doseženi rezultat, torej spoznanje, že v samem izhodišču, torej v goli materiji, predpostavljen kot nujen pogoj, in bi si domišljali, da z njim sicer mislimo materijo, v resnici pa ne bi mislili nič drugega kot subjekt, ki si predstavlja materijo, oko, kijo vidi, roko, ki jo čuti, in razum, ki jo spoznava. Tako bi se povsem nepričakovano razkrila vsa neznanskost petitio principii [zmotnega sklepanja, ki se prikrito že opira na načelo, ki ga poskuša šele dokazati]: kajti zadnji člen bi se nenadoma izkazal za oporno točko, iz katere je izhajal že prvi člen, veriga pa za krog. In materialist bi bil podoben baronu Miinchhausnu, ki je, plavajoč na konju v vodi, konja iz nje vlekel s svojimi nogami, sebe pa za naprej obrnjen čop. Osnovna absurdnost materializma je potemtakem v tem, da izhaja iz objektov, da za zadnji temelj razlage jemlje nekaj, kar je objektivnega, bodisi daje to materija in abstracto, kot je edino mišlj ena, ali pa takšna, kije že privzela obliko in je empirično dana, torej kot snov, denimo, kemijske prvine skupaj z njihovimi najosnovnejšimi spojinami. To jemlje kot nekaj na sebi in absolutno obstoječega, da bi lahko iz tega proizvedel organsko naravo in slednjič tudi spoznavajoči subjekt in ju na ta način popolnoma razložil, medtem ko je v resnici vse objektivno že kot tako na najrazličnejše načine pogojeno po spoznavajočem subjektu, torej s formami njegovega spoznavanja, ki predstavljajo tudi njegovo predpostavko, in zatorej tedaj, ko odmislimo subjekt, povsem izgine. Materializem je torej poizkus, da bi se nam neposredno dano razložilo iz posredno danega. Vse objektivno, razsežno, delujoče, torej vse materialno, ki ga ima materializem za tako trdno podlago svojih razlag, da redukcija nanjo (še zlasti če na koncu ne bi pomenila nič drugega kot akcijo in reakcijo) ne bi več dopuščala nobene druge želje, vse to, kot pravim, je le nekaj, kar je dano na neki skrajno posredni in pogojni način, torej le nekaj relativno obstoječega, saj je šlo skozi mašinerijo in postopke možganov in torej tu dobilo forme, čas, prostor in kavzalnost, s pomočjo katerih se šele lahko kaže kot razsežno v prostoru in delujoče v času. Iz tako danega hoče materializem razložiti celo to, kar je neposredno dano, predstavo (v kateri obstaja vse omenjeno), in na koncu celo voljo, iz katere je treba, nasprotno, v resnici razložiti vse tiste osnovne sile, ki se pravilno manifestirajo v verigi vzrokov. - Trditvi, daje spoznavanje spreminjanje materije, se torej vedno z enako pravico postavlja nasproti
52
obratna trditev, da je vsa materija zgolj spreminjanje subjektovega spoznavanja, torej kot njegova predstava. Cilj in ideal vsega naravoslovja je v bistvu popolnoma izpeljan materializem. Dejstvo, da ta materializem tu spoznavamo kot nemogočega, bo potrdila tudi neka druga resnica, ki bo sledila iz naše prejšnje obravnave, namreč da nobena znanost v najožjem pomenu, s čimer razumem sistematično spoznavanje po načelu razloga, ne more nikoli doseči poslednjega cilja, kaj šele dati povsem zadostno razlago, saj nikoli ne zadene najglobljega bistva sveta in nikoli ne more prek predstave, pač pa, nasprotno, ne spoznava nič drugega kot razmerje ene predstave do druge. V saka znanost vedno izhaja iz dveh glavnih dejstev. Eno izmed njiju je vselej načelo razloga v kakršni koli že svoji obliki 0 kot organon, drugo pa je njen posebni objekt kot problem. Tako ima, denimo, geometrija za svoj problem prostor, za organon pa razlog biti v njem; aritrnetika ima za problem čas, za organon pa razlog biti v njem. Logika ima za svoj problem povezovanja pojmov kot takih, za organon pa razlog spoznanja; zgodovina ima za svoj problem na splošno človekova dejanja, ki so se že zgodila, za organon pa zakon motivacije; naravoslovje ima za svoj problem materijo, za organon pa zakon kavzalnosti: njen cilj in smoter je vsa možna stanja materije skladno z zakonom kavzalnosti zvesti drugo na drugo in slednjič na eno samo ter jih zatem znova izvajati drugega iz drugega in slednjič iz enega samega. V njem si zatorej kot skrajnosti stojita nasproti dve stanji, namreč stanje materije, v katerem je materija najmanj neposreden sUbjektov objekt, in stanje, v katerem je materija najbolj neposreden subjektov objekt, torej najbolj mrtva, brezoblična materija, prva prvina, in zatem človeški organizem. Prvo stanje naravoslovje raziskuje kot kemijo, drugo pa kot fiziologijo. Vendar pa obe skrajnosti do zdaj še nista bili doseženi in znanega je le nekaj tega, kar se nahaja med njima. Precej brezupni so tudi vsi obeti. Pod predpostavko, da se kvalitativna delitev materije ne bo tako kot njena kvantitativna delitev nadaljevala v neskonč nost, poizkušajo kemiki čedalje bolj skrčiti število njenih prvin, ki jih je zdaj še okoli 60, in če bi prišli samo do dveh prvin, bi tudi ti dve hoteli zvesti še naprej na eno samo. Kajti zakon 1) istovrstnosti vodi k predpostavki prvega kemičnega stanja mate- () rije, ki predhodi vsem drugim stanjem, ki kot taka za materijo niso bistvena, pač pa so le naključne forme, kvalitete, inki
"v
53
-
pripada le materiji kot taki. Po drugi stani pa ostaja nerazumljivo, kako je lahko to prvo stanje doživelo kakršno koli kemično spremembo, ko pa sploh ni obstajalo neko drugo stanje, ki bi učinkovalo nanj, pri čemer se tu na področju kemije pojavlja enaka zadrega, na katero je na področju mehanike naletel Epikur, ko je moral pojasniti, zakaj atom skrene s smeri svojega prvotnega gibanja. Še več, to protislovje, ki se razvija samo od sebe in se mu ni mogoče niti izogniti niti ga odpraviti, bi lahko povsem zares postavilo kot neke vrste kemijsko antinomijo: tako kot ga tu najdemo v prvi izmed obeh skrajnosti, ki ju raziskuje naravoslovje, se nam bo tudi v drugi skrajnosti pokazal neki njemu ustrezni pendant. - Malo upanja je tudi glede do-seganja te druge skrajnosti naravoslovja, saj se čedalje bolj ugotavlja, da kemičnega pojava ni mogoče nikoli zvesti na mehanskega, niti organskega na kemičnega ali električnega. Tisti, ki danes znova ubirajo to staro zmotno pot, se bodo kmalu, enako kot njihovi predhodniki, tihi in osramočeni vrnili z nje. O tem bomo podrobneje govorili v naslednji knjigi. S težavami, ki jih tu omenjamo zgolj mimogrede, se naravoslovje sooča na svojem lastnem področju. Kot filozofija bi vrhu tega bila materializem, ki pa, kot smo videli, že ob svojem rojstvu nosi v srcu smrt, saj zanemarja subjekt in forme spoznanja, ki so vendarle tudi pri najbolj brezoblični materiji, iz katere bi želel izhajati, že prav tako predpostavljene kot pri organizmu, do katerega hoče priti. Kajti »Ni objekta brez subjekta« je stavek, ki za vselej onemogoča vsak materializem. Sonca in planete lahko sicer brez očesa, ki jih vidi, in razuma, ki jih spoznava, izrazimo z besedami, vendar pa te besede za predstavo niso nič drugega kot, denimo, železni les. Po drugi strani pa nas zakon kavzalnosti in iz njega izhajajoča obravnavanje in raziskovanje narave nuno pripeljejo do zanesljive podmene, da vsako višje organizirano stanje materije v času sledi manj organiziranemu, da so namreč živali obstajale pred ljudmi, ribe pred kopenskimi živalmi, še pred njimi pa rastline ter neorgansko pred organskim, da je torej prvotna masa šla skozi dolgo vrsto sprememb, preden se je lahko odprlo prvo oko. A kljub temu ostaja od tega prvega očesa, ki se je odprlo in je pripadalo žuželki, vselej odvisen ves obstoj sveta, in sicer kot od nekakšnega nujnega posrednika spoznanja, za katerega in v katerem edino obstaja in brez katerega si ga ne bi bilo mogoče niti zamišljati, kajti ta svet je kratko malo predstava in kot tak 54
potrebuje spoznavajoči subjekt kot nosilca njegovega bivanja. Še več, ves neznanski čas, ki je poln neštetih sprememb in skozi katerega se je materija vzpenjala iz ene forme v drugo, dokler . ni slednjič nastala prva spoznavajoča žival, vse to dolgo obdobje si je vendarle mogoče predstavljati le v identiteti zavesti, pri čemer je materija niz predstav, njena forma spoznavanja, zunaj katere zgubi ves svoj pomen in sploh ni nič. Tako po eni strani I vidimo, da je bivanje vsega sveta odv~sno od prvega spoznavajočega bitja, pa najsi bo to še tako nepopolno, po drugi pa, da je ta prva spoznavajoča žival prav tako nujno in povsem odvisna od dolge predhodne verige vzrokov in učinkov, v kateri je ona sama zgolj droben člen. Ti dve protislovni naziranji, do katerih pravzaprav pridemo z enako nujnostjo, bi tudi lahko imenoval antinomija v naši spoznavni zmožnosti inju postavili kot pendant antinomiji, na katero smo naleteli pri prvi skrajnosti naravoslovja, medtem ko bomo Kantove štiri antinomije v kritiki njegove filozofije v Dodatku k temu delu pokazali kot hlinjenje brez vsake podlage. - Protislovje, ki se nam je tu slednjič nujno pokazalo, ima svojo razrešitev v tem, da - če naj uporabimo Kantov jezik - prostor, čas in kavzalnost ne pripadajo stvari na sebi, pač pa zgolj njenemu pojavu, čigar formo ti predstavljajo, kar, povedano v mojem jeziku, pomeni, da objektivni svet, svet kot predstava, ni edini, pač pa le ena, tako rekoč zunanja plat sveta, ki ima še drugo in povsem drugačno, ki je njegovo najgloblje bistvo, njegovo jedro, stvar na sebi. To je tisto kar bomo obravnavali v naslednji knjigi in, po najneposrednejši izmed njegovih objektivacij, poimenovali volja. Svet kot predstava, ki ga tu edino obravnavamo, pa se seveda začne z odprtjem prvega očesa in brez tega posrednika spoznanja ne more obstajati, kar pomeni, da tudi prej ni mogel obstajati. Brez tega očesa, torej zunaj spoznanja, tudi ni bilo preteklosti in tudi ne časa. Kljub temu pa čas zato ni tisti, ki ima začetek, pač pa je vsak začetek v času. Ker pa je čas najbolj obča forma spoznavnosti, kateri se s pomočjo zakona kavzalnosti prilagajajo vsi pojavi, s prvim spoznanjem obstaja tudi on (čas), in sicer z vso svojo neskončnostjo v obeh smereh, pri čemer je treba pojav, ki zapolnjuje to prvo sedanjost, hkrati spoznati kot kavzalno povezanega in odvisnega od niza drugih pojavov, ki se neskončno razteza v preteklost, pri čemer je tudi preteklost sama prav tako pogojena s to prvo sedanjostjo, kot je tudi, obratno, ta prva sedanjost pogojena s preteklostjo, 55
L
I
\
L
tako da je tako prva sedanjost kot preteklost, iz katere izvira prva sedanjost, odvisna od spoznavajočega subjekta in je brez njega nič, iz česar izhaja nujnost, da se ta prva sedanjost ne kaže kot prva, torej ne kot nekaj, kar izhaja iz preteklosti, in kot začetek časa, pač pa kot posledica preteklosti, in sicer skladno z načelom biti v času, prav tako pa se tudi pojav, kijo zapolnjuje, kaže kot učinek prejšnjih stanj, ki so zapolnjevala to preteklost, in sicer skladno z zakonom kavzalnosti. - Kdor ljubi mitološka pikolovstva, lahko kot izraz tu opisanega momenta nastopa časa, ki je vendarle brez začetka, vidi rojstvo Kronosa (Xp6vo<;) [časa], najmlajšega Titana, s katerim - ker je skopil svojega očeta - izginejo surovi stvori nebes in zemlje in na prizorišče stopi rod bogov in ljudi. Ta prikaz, do katerega smo prišli tako, da smo sledili materializrnu, najdoslednejšemu izmed filozofskih sistemov, ki izhajajo iz objekta, rabi hkrati ponazoritvi nerazdružne medsebojne odvisnosti subjekta in objekta, in to navkljub neodpravljivemu nasprotju med njima. Spoznanje te odvisnosti nas pripelje do tega, da najglobljega bistva sveta, stvari na sebi, ne iščemo več venem izmed obeh elementov predstave, temveč v nečem, kar se od predstave povsem razlikuje ter ni obremenjeno s takšnim izvornim, bistvenim in vrhu vsega še nerazrešljivim nasprotjem. Nasproti obravnavanemu izhajanje iz objekta s ciljem, da bi iz njega nastal subjekt, imamo izhajanje iz subjekta, ki hoče iz njega izvesti objekt. Medtem ko je izhajanje iz objekta nekaj, kar pogosto in na splošno srečujemo v vsej dosedanji filozofiji, pa lahko, nasprotno, za izhajanje iz subjekta pravzaprav najdemo le en sam primer, in sicer v nedavni filozofiji videza J. G. Fichteja, ki ga gre v tem pogledu omeniti kljub temu, da v njegovem nauku ne najdemo kakšne večje prave vrednosti in notranje vsebine, še več, da gre na splošno le za nekakšno pretvarjanje, v katerem pa svoj nauk razpreda s kar največjo resnobnostjo, zadržanim tonom in živahno vnemo, ga z gostobesedno polemiko brani pred slabotnimi nasprotniki ter na ta način dela za nekaj sijajnega in pomembnega. Vendar pa je tako temu kot vsem drugim filozofom, ki se sprijaznijo z obstoječim, v celoti manjkala tista prava resnobnost, ki, nedovzetna za vse zunanje vplive, neomajno stremi za svojim ciljem, za resnico. In Fichte seveda ni mogel biti prav nič drugačen. Filozof namreč vselej postane takšen zaradi nekakšne zmedenosti, ki se ji poizkuša 56
izviti in ki predstavlja Platonov Baufux(ElV [čudenje], ki ga ta imenuje fluAa q>LAOao
r
J
2 Vsi slovenski navedki iz Platonovih del so vzeti iz: Platon: Zbrana dela, 2 zvezka, prev. Gorazd Kocijančič, Celje: Mohorjeva družba, 2004/2005. (Op. N. G.)
57
brezpogojno veljavnost, stvar na sebi pa se je zdaj premestila v subjekt spoznanja in ne tako kot poprej v objekt, pri čemer je ostala nespoznana vsa relativnost subjekta in objekta, ki nakazuje, da stvar na sebi ali notranje bistvo sveta ne gre iskati v njir ma, pač pa zunaj tega in tudi zunaj vsakega drugega le relativno I obstoječega. Kot da Kanta sploh ne bi nikoli bilo, je načelo razloga pri Fichteju ravno to, kar je bilo pri vseh sholastikih: aeterna veritas. Namreč tako kot je nad antičnimi bogovi vladala večna usoda, so nad bogom sholastikov vladale aeternae veritates, torej metafizične, matematične in metalogične resnice, in pri nekaterih sholastikih tudi veljavnost moralnega zakona. Te veritates niso bile same po sebi odvisne od ničesar in po njihovi nujnosti je obstajal tako bog kot svet. Skladno z načelom razloga kot z eno takšnih veritates aeternae je torej jaz pri Fichteju temelj sveta ali ne-jaza, objekta, ki je ravno njegova posledica, njegov L proizvod. Fichte se je zatorej bržkone pazil, da bi še naprej analiziral ali kontroliral načelo razloga. Če bi moral opisati obliko načela, s katero je Fichte, podobno kot pajek, ki plete svojo mrežo, iz jaza razpredal ne-jaz, bi lahko rekel, da gre za načelo razloga biti v prostoru, kajti vse mučne dedukcije o tem, kako jaz iz sebe proizvaja in tvori ne-jaz, in ki predstavljajo vsebino najbolj nesmiselne in zgolj zato tudi najbolj dolgočasne knjige, kar jih je kdaj bilo napisanih, vendarle dobijo nekakšen smisel in pomen samo v povezavi s tem načelom. - Ta Fichtejeva filozofija, ki sicer sploh ne bi bila omembe vredna, je torej za nas pravzaprav zanimiva le kot pozno nastalo nasprotje prastarega materializrna, ki je pomenil najdoslednejše izhajanje iz objekta, enako kot Fichtejeva filozofija pomeni najdoslednejše izhajanje iz subjekta. Podobno kot je materializem prezrl, da je z najpreprostejšim objektom hkrati postavil že tudi subjekt, je tudi Fichte prezrl, da je s subjektom (pa najsi ga imenuje kakor koli že) hkrati postavil že tudi objekt, saj si subjekta vendarle ni mogoče predstavljati brez objekta, poleg tega pa je tudi prezrl, da vsako apriori izvajanje, še več, da vsako dokazovanje nasploh, temelji na nujnosti, nujnost pa edino na načelu razloga, saj sta »biti nujen« in »slediti iz danega razloga« vzajemna pojma*, da torej načelo razloga ni nič drugega kot obča forma objekta kot takšnega in da je zatorej objekt že predpostavljen ter ga ne more - kot
L
• V zvezi s tem glej O četvernem izvoru načela zadostnega razloga, 2. izdaja, § 49.
58
da bi veljal že pred njim ali zunaj njega - šele proizvesti in skladno s svojimi zakonitostrni omogočiti njegovega nastanka. Izhajanje iz subjekta ima na splošno z opisanim izhajanjem iz objekta skupno tole napako, da predpostavlja nekaj, kar šele izvaja, namreč nujni korelat svojemu izhodišču. Naš postopek se tata genere [povsem] razlikuje od obeh prikazanih nasprotnih postopkov, saj ne izhajamo niti iz objekta niti iz subjekta, pač pa iz predstave kot prvega dejstva zavesti. Prva in najbistvenejša osnovna forma predstave je delitev na subjekt in objekt, pri čemer je forma objekta načelo razloga v njegovih različnih oblikah, izmed katerih vsaka tako zelo obvladuje svojo skupino predstav, da se, kot smo pokazali, s spoznanjem te oblike spozna tudi bistvo celotne skupine, medtem ko ta (kot predstava) ni nič drugega kot sama ta oblika. Enako tudi čas ni nič drugega kot razlog biti v času, torej sukcesija, prostor nič drugega kot načelo razloga v prostoru, torej položaj, materija nič drugega kot kavzalnost in pojem (kot se bo pokazalo v nadaljevanju) nič drugega kot odnos do razloga spoznanja. Vsa ta popolna in splošna relativnost sveta kot predstave, tako z vidika njene najbolj obče forme (subjekta in objekta) kot z vidika forme, ki je podrejena tej najbolj obči formi (načelo razloga), nas, kot rečeno, opozarja, da je treba najgloblje bistvo sveta iskati v njegovi povsem drugačni plati, ki se povsem razlikuje od predstave in kijo bo naslednja knjiga dokazala na podlagi dejstva, kije prav tako neposredno prisotno v prav-J vsakem živem bitjU. Še pred tem pa je potrebna obravnava skupine predstav, ki je značilna zgolj za človeka in katere snov je pojem, njen subjektivni korelat pa um, enako kot sta bila razum in čutnost korelat doslej obravnavanih predstav in ju lahko pripišemo tudi živalim!
§ 8. Kot bi se iz neposredne svetlobe Sonca podajali v skriti odsev Meseca, prehajamo iz nazorne, neposredne predstave, ki predstavlja sama sebe in jamči sama zase, k refieksiji, k abstraktnim, diskurzivnim pojmom uma, ki imajo vso svojo vsebino le iz tega • Na teh prvih sedem paragrafov se navezujejo prva štiri poglavja prve knjige Dopolnil.
59
r
L
nazornega spoznavanja in v odnosu do njega. Dokler se držimo zgolj zora, je vse jasno, trdno in zanesljivo. Ne porajajo se niti vprašanja niti dvomi in niti zmote: nočemo in tudi ne moremo dalje, uživamo v miru zora in smo zadovoljni s sedanjostjo. Zor je samozadosten. Zato vse, kar izvira zgolj iz njega in se mu ne izneveri, denimo, prava umetnina, ne more biti nikoli napačno niti je to mogoče ovreči kadar koli pozneje, kajti ne gre za mnenje, pač pa za stvar samo. Z abstraktnirn spoznavanjem, z umom, pa vstopita v področje teoretičnega dvom in zmota, v področje praktičnega pa skrb in kesanje. Medtem ko videz v nazorni predstavi le za nekaj trenutkov popači resničnost, lahko zmota v abstraktnem zoru vlada cela tisočletja, nadene svoj železni jarem celim ljudstvom, zaduši najplemenitejše vzgibe človeštva in s pomočjo svojih sužnjev, svojih zaslepljencev, v verige vklene celo tiste, ki jih sama ne more zaslepiti. Zmota je sovražnik, proti kateremu so največji modreci vseh časov bili neenakopraven boj, in last človeštva je postalo samo to, kar so ji iztrgali v tem boju. Zato je dobro, da že kar takoj opozorimo nanjo, medtem ko stopamo na področje, kateremu vlada. Čeprav se pogosto govori, da moramo resnico iskati tudi tedaj, ko si od nje ne moremo obetati nikakršne koristi, ker je ta lahko le posredna in se pojavi tam, kjer je ne pričakujemo, menim, da je treba na tem mestu vendarle še pripomniti, da si moramo prav tako prizadevati za odkritjem in izkoreninjenjem vsake zmote, in sicer tudi tam, kjer od nje ne gre pričakovati škode, ker je lahko tudi ta le posredna in se pojavi tam, kjer je ne pričakujemo, kajti vsaka zmota nosi v sebi strup. Če sta duh in spoznanje tista, ki človeka delata za gospodarja Zemlje, ne obstajajo neškodljive, še manj pa častitljive, svete zmote. In v tolažbo njim, ki vse svoje moči in vse svoje žiVljenje na najrazličnejše načine in ob najrazličnejših priložnostih posvečajo plemenitemu in tako težkemu boju proti zmoti, se ne morem upreti, da ne bi tu pripomnil, da lahko zmota, podobno kot sove in netopirji ponoči, igra svojo igro vse dotlej, dokler ne vznikne resnica: vendar pa lahko prej pričakujemo, da se bodo sove in netopirji pred soncem umikali proti vzhodu, kot pa da bo spoznana ter jasno in popolnoma izrečena resnica znova izrinjena, s čimer bi se omogočilo, da stara zmota nemoteno znova zavzame svoje prejšnje mesto. To je moč resnice, katere zmaga je težka in mučna, a je zato potem, ko je enkrat izbojevana, ni več mogoče izničiti.
60
Poleg doslej obravnavanih predstav, ki jih lahko z vidika nji- 1 hove sestave zvedemo na čas in prostor ter materijo, če izhajamo iz objekta ali čiste čutnosti in razuma (torej spoznavanja kavzalnosti) ali subjekta, imamo med vsemi bitji, ki živijo na Zemlji, edino pri človeku še neko drugo spoznavno moč, neko povsem novo zavest, ki se nadvse primerno in povsem pravilno imenuje refleksija. Kajti to je pravzaprav odsev, nekaj, kar je izvedeno iz nazornega spoznanja, vendar pa ima povsem drugačno naravo in lastnosti kot to nazorno spoznanje in ne pozna njegovih form, prav tako pa tudi ne načela razloga, ki so mu podrejeni vsi objekti, in ima tu povsem drugačno obliko. Edino ta nova, na višjo raven dvignjena zavest, ta abstraktni odsev vsega intuitivnega v nenazornem pojmu uma daje človeku tisto preudarnost, po kateri se njegova zavest razlikuje od zavesti živali in zaradi katere se vse njegovo bivanje na Zemlji tako zelo razlikuje od bivanja njegovih bratov, ki nimajo uma in živijo edino v sedanjosti, medtem ko on živi hkrati v preteklosti in prihodnosti. Oni zadovoljujejo svoje trenutne potrebe, on pa načrtno skrbi za prihodnost, še več, za čase, ki jih ne bo več doživel. Oni so povsem podrejeni trenutnemu vtisu, učinku nazornega motiva, njega pa neodvisno od sedanjosti določajo abstraktni pojmi. Zato izvaja pretehtane načrte ali, ne glede na okolico in naključne trenutne vtise, deluje skladno z maksimami: zato se lahko, denimo, mirno pripravlja na lastno smrt, pretvarja do nespoznavnosti in odnese svojo skrivnost s sabo v grob in ima konec koncev resnično izbiro med več motivi: kajti ti motivi, prisotni drug ob drugem v zavesti, lahko samo in abstracto pripeljejo do spoznanja, da izključujejo drug drugega in tako drug nasproti drugemu merijo svojo oblast nad voljo, tako da zatem prevladujoči motiv, ki postane odločilen, predstavlja pretehtano odločitev volje in kaže njeno naravo kot nekaj gotovega. Nasprotno pa žival določa trenutni vtis: samo strah pred trenutno prisilo lahko brzda njene želje, dokler ta strah slednjič ne postane navada in jo poslej določa kot tako - in to je dresura. Žival čuti in gleda, človek pa poleg tega še misli in ve, obema paje skupno hotenje. Žival izraža svoje občutek in razpoloženje s kretnjami in glasom, člo vek sporoča drugim svoje misli z jezikom, lahko pa jim jih skriva, in sicer prav tako z jezikom. Jezik je prvi proizvod in nujno orodje njegovega uma. Zato se v grščini in italijanščini jezik (govor) in um označujeta z isto besedo: 6 A6yo<;, il discorso.
61
L.-
r
Beseda um [Vernunft] izvira iz »dojeti« [Vernehmen], ki ni sopomenka za »slišati«, pač pa pomeni, da se zavemo misli, ki jih izražajo besede. Samo s pomočjo jezika lahko um pride do svojih najpomembnejših dosežkov, kot so usklajeno delovanje več jega števila posameznikov, načrtno sodelovanje več tisoč ljudi, civilizacija ali država, pa tudi znanost, shranjevanje preteklih izkušenj, združevanje podobnega v pojem, izražanje resnice, širjenje zmote, mišljenje in pesnjenje, dogme in praznoverja. Žival spozna smrt šele ob smrti, človek pa se zavestno vsako uro bliža svoji smrti, kar včasih zagreni življenje celo tistemu, ki se vse svoje življenje ni seznanil s tem obeležjem stalnega uničevanja. In predvsem to je razlog, zakaj ima človek filozofije in religije, pri čemer ostaja negotovo, alije to, kar z vso pravico nadvse cenimo v njegovem početju, torej prostovoljna pravična dela in plemenitost mišljenja, sploh bilo kdaj rezultat enih ali drugih. Kot nedvomne, zgolj njim pripadajoče lastne proizvode in stvaritve uma na tej poti najdemo, nasprotno, najbolj čudaška in avanturistična mnenja filozofov različnih šol in najredkejše, včasih tudi grozne običaje svečenikov različnih religij. Vsa obdobja in vsa ljudstva so enotnega mnenja, da vse te tako raznotere in daljnosežne manifestacije izvirajo iz skupnega principa, iz tiste posebne duhovne moči, ki človeka ločuje od živali in se imenuje um, <> A6yo<;, TO AOYlOTlK6v, TO A6Ylf!OV, ratio. Vsi ljudje tudi znajo še kako dobro spoznavati manifestacije te zmožnosti in povedati, kaj je umno in ne-umno tam, kjer um nastopa v nasprotju z drugimi človekovimi sposobnostmi in lastnostmi, in česar zaradi njegovega pomanjkanja ni mogoče nikoli pričakovati tudi od najpametnejših živali. Tudi filozofi vseh časov na splošno soglasno govorijo s tem občim poznavanjem uma in vrhu tega poudarjajo nekatere njegove posebej pomembne manifestacije, kot so obvladovanje afektov in strasti, sposobnost sklepanja in postavljanja občih principov, celo takšnih, ki so pred vsakim izkustvom, in podobno. Kljub temu pa vse njihove razlage dejanskega bistva uma niso trdne, niso ostro določene ter so presplošne, brez enotnosti in središča, poudarjajo zdaj to zdaj ono manifestacijo in se zato pogosto razhajajo. Temu se pridružuje še dejstvo, da mnogi pri tem izhajajo iz nasprotja med umom in razodetjem, torej nasprotja, ki je filozofiji povsem tuje in rabi zgolj povečevanju zmede. Pozornost še posebej vzbuja dejstvo, da doslej še noben filozof ni vseh teh
62
raznoterih manifestacij uma dosledno zvedel na eno samo in preprosto funkcijo, ki bi jo bilo mogoče prepoznati v vseh njih in iz katere bi jih bilo mogoče pojasnjevati ter bi potemtakem predstavljala dejansko notranje bistvo uma. Odlični Locke v svojem Eseju o človeškem razumu (§§ 10 in 11 iz 11. poglavja 2. knjige) povsem pravilno navaja, da so abstraktni obči pojmi tisto, kar človeka razlikuje od živali, kar pritrdilno ponavlja tudi Leibniz v svojem Novem eseju o človekovem razumu (§§ 10 in 11 iz 11. poglavja 2. knjige). Vendar pa Locke tedaj, ko v §§ 2 in 3 iz 17. poglavja 4. knjige pride do dejanskega razlaganja uma, spred oči povsem izgubi njegov enostavni in poglavitni značaj in prav tako zaide v negotovo, nedoločeno in nepopolno navajanje njegovih razpršenih in izvedenih manifestacij. In povsem enako se na mestu, ki se v celoti ujema z Lockovim, zgodi tudi Leibnizu, le da imamo pri njemu še večjo zmedo in nejasnost. V kolikšni meri je Kant zapletel in popačil pojem bistva uma, obširno govorim v Dodatku. Kdor pa se potrudi s tega vidika pregledati množico filozofskih spisov, ki so izšli po Kantu, lahko ugotovi, da zmote velikih duhov - podobno kot za napake vladarjev plačujejo cela ljudstva - negativno vplivajo na cele generacije ali cela stoletja, še več, da se še povečujejo in množijo ter nazadnje izrodijo v prave monstruoznosti, kar vse ima svoj vzrok v tem, kot pravi Berkeley, dafew men think; yet all will have opinions.* Podobno kot ima razum le eno funkcijo, namreč neposredno spoznavanje odnosa med vzrokom in učinkom, in zor resnič nega sveta ter tudi vsa modrost, pronicljivost in iznajdljivost, pa najsi bo njihova uporaba še tako zelo raznotera, povsem očitno niso nič drugega kot manifestacije te enostavne funkcije, ima tudi um le eno samo funkcijo, namreč tvorjenje pojmov, pri čemer se iz te edine funkcije povsem zlahka in sami od sebe pojasnjujejo vsi omenjeni pojavi, ki življenje človeka razloču jejo od življenja živali. Na uporabo ali neuporabo te funkcije pa na splošno kaže vse, kar se je povsod in vedno imenovalo . umno In ne-umno. ~
..
• Redki so ljudje, ki mislijo, vsi pa hočejo imeti mnenja. •• S tem paragrafom je treba primerjati §§ 26 in 27 druge izdaje razprave O načelu razloga.
63
§ 9.
r
L
r
Pojmi tvorijo posebno skupino, ki se tata genere razlikuje od doslej obravnavanih, nazornih predstav in obstaja zgolj v člove kovem duhu. Zato ne moremo nikoli priti do nazornega, resnično evidentnega spoznanja njihovega bistva, pač pa lahko kvečjemu dosežemo abstraktno in diskurzivno spoznanje, kar pomeni, da bi bilo nesmiselno zahtevati, da se morajo dokazovati vizkustvu kolikor se z njim razume realni zunanji svet, ki je ravno nazorna predstava - ali očem ali domišljiji predočevati kot nazorni objekti. Mogočejih je le misliti, ne pa tudi zreti, in le učinki, ki jih z njimi proizvede človek, so predmet dejanskega izkustva. Takšni učinki so jezik, pretehtano načrtno delovanje in znanost in torej tudi vse, kar izhaja iz vsega tega. Govor kot predmet zunanjega izkustva očitno ni nič drugega kot zelo popoln telegraf, ki s kar največjo hitrostjo in najbolj pretanjenimi odtenki sporoča poljubne znake. Toda kaj pomenijo ti znaki? Kako jih razlagamo? Mar medtem ko drugi govori, njegov govor takoj prevajamo v domišljijske podobe, ki bliskovito bežijo mimo nas ter se gibljejo, prepletajo, preoblikujejo in obarvajo skladno z novimi prihajajočimi besedami in njihovimi slovničnimi pregibanji? Kakšna zmešnjava bi bila v naši glavi med poslušanjem govora ali branjem knjige! Vendar pa se to ne dogaja. Smisel govora dojamemo neposredno, razumemo ga natančno in jasno, ne da bi se praviloma v to mešale kakršne koli domišljijske tvorbe. Um je tisti, ki govori umu, se zadržuje na svojem področju, in to, kar sporoča in prejema, so abstraktni pojmi, nenazorne predstave, torej pojmi, ki so oblikovani enkrat za vselej in so sorazmerno maloštevilni, a vendarle zajemajo, vsebujejo in predstavljajo vse neštete objekte resničnega sveta. Samo na tej podlagi je mogoče razložiti dejstvo, da žival ni nikoli sposobna dojemanja in govora, četudi ima tako kot mi govorne organe in tudi nazorne predstave. Ravno zato, ker besede označujejo čisto posebno skupino predstav, katere subjektivni korelat je um, so za živali brez pomena in smisla. Tako je jezik - podobno kot vsak drug pojav, ki ga pripisujemo umu, in podobno kot vse, kar človeka razlikuje od živali - mogoče razložiti iz tega njegovega enega in preprostega izvora, torej iz pojmov, abstraktnih in ne nazornih, splošnih in ne posamično v času in prostoru nastopajočih predstav. Samo v nekaterih posameznih primerih prehajamo s
L
64
pojmov k zoru, si oblikujemo domišljijske tvorbe kot nazorne predstavnike pojmov, ki pa jim vendarle niso adekvatni. Te še posebej obravnavam v § 28 razprave O načelu razloga, česar tu ne nameravam ponaVljati. S tem, kar je povedano v omenjeni razpravi, je treba primerjati to, kar pravi Hume v dvanajstem eseju na strani 244 svojih Filozofskih esejev, in kar pravi Herder na 274. strani 1. dela Metakritike (ki je sicer slaba knjiga). - Platonska ideja, ki postane mogoča z združitvijo fantazije in uma, 1~ predstavlja poglavitni predmet tretje knjige. Čeprav se torej pojmi popolnoma razlikujejo od nazornih predstav, pa so z njimi vendarle v nekem nujnem odnosu, brez katerega bi bili nič in ki torej predstavlja vse njihovo bistvo in obstoj. Refleksija je nujno posnemanje, ponaVljanje izvornega nazomega sveta, četudi povsem posebno posnemanje in v '\) povsem različni snovi. Zato lahko pojme povsem ustrezno imenujemo predstave predstav. Načelo razloga ima tudi tu posebno obliko in enako kot oblika, s katero nastopa v skupini predstav, tudi tu vedno predstavlja in zajema celotno bistvo te skupine, kolikor jo tvorijo predstave, tako da čas, kot smo videli, ni nič drugega kot zaporedje, prostor nič drugega kot položaj in materija nič drugega kot kavzalnost. Tako je tudi vse bistvo pojmov oziroma skupine abstraktnih predstav zgolj v odnosu, ki ga v njih izraža načelo razloga, in ker ta odnos predstavlja nanašanje na razlog spoznanja, ima abstraktna predstava vse svoje bistvo samo in edino v njenem nanašanju na drugo predstavo, ki je njen spoznavni razlog. Ta je lahko znova najprej pojem oziroma abstraktna predstava in celo kot tak ima lahko znova prav takšen abstrakten spoznavni razlog, kar pa se ne more nadaljevati v neskončnost, pač pa se mora ta niz spoznavnih razlogov skleniti s pojmom, ki ima svoj razlog v nazornem spoznanju, saj ves svet refleksije temelji na nazornem spoznanju kot temelju njegovega spoznavanja. Zato se skupina abstraktnih predstav od drugih razlikuje po tem, da načelo razloga pri slednjih vedno zahteva le nanašanje na drugo predstavo i s te skupine, pri abstraktnih predstavah pa nanašanje na predstavo iz druge skupine. Pojmi, ki se, kot smo pravkar pokazali, na nazorno spoznanje ne nanašajo neposredno, pač pa le s posredovanjem enega ali celo več drugih pojmov, se največkrat imenujejo abstracta, pojmi, ki imajo svoj temelj neposredno v nazornem svetu, 'D pa, nasprotno, concreta. Vendar pa to zadnje poimenovanje na
V
'"
65
povsem nepravi način velja za pojme, na katere se nanaša, saj so namreč tudi ti še vedno abstracta in sploh ne nazorne predstave. Ta poimenovanja izvirajo zgolj iz zelo nejasne zavesti o razliki, ki je s tem mišljena, a se lahko z razlago, ki smo jo dali, vendarle ohranijo. Primer prve vrste pojmov, torej abstracta v pravem pomenu, so pojmi kot razmerje, krepost, raziskovanje, začetek itn., primer pojmov druge vrste ali na nepravi način poimenovanih concreta pa so pojmi kot človek, kamen, konj itn. Če ne bi šlo za nekoliko preveč slikovito in zato šaljivo primerjavo, bi lahko slednje zelo ustrezno poimenovali kot pritličje, prve pa kot zgornja nadstropja zgradbe z imenom refieksija. * To, da pojem v sebi združuje mnoštvo, torej to, da so mnoge nazorne ali celo abstraktne predstave do pojma v odnosu spoznavnega razloga, da se torej mislijo z njim, ni, kot se pogosto navaja, bistvena, pač pa zgolj izpeljana sekundama lastnost, za katero sploh ni nujno, da mora, četudi le potencialno, vselej tudi dejansko obstajati. Ta lastnost izvira iz dejstva, da je pojem predstava predstave, da ima torej vse svoje bistvo zgolj v nanašanju na drugo predstavo. Ker pa pojem ni sama ta predstava, še več, ker ta največkrat pripada celo povsem drugačni skupini predstav in je zatorej nazorna, ima lahko časovne, prostorske in 'i druge določitve ter na splošno še mnoge odnose, ki sploh niso zajeti v pojmu, in se lahko zatorej mnoge povsem različne predstave zajamejo z istim pojmom, kar pomeni, da se lahko vključi O jo v isti pojem. Seveda pa ta hkratna veljavnost večjega števila stvari ni bistvena, pač pa zgolj naključna lastnost pojma. Zato lahko obstajajo pojmi, ki zajemajo le en sam realni predmet, ki so vendarle abstraktni in splošni, nikakor pa niso posamezne in nazorne predstave. Takšen je, denimo, pojem, ki ga ima nekdo o nekem mestu, ki ga pozna zgolj iz geografije. Četudi pojem zajema le to mesto, bi vendarle lahko imeli več delno različnih mest, s katerimi bi se ujemal ta pojem. Pojem torej nima občosti zato, ker bi bil abstrahiran iz več objektov, pač pa velja obratno, da lahko isti pojem zajema različne stvari zato, ker je zanj kot abstraktno predstavo uma bistvena občost, torej nedoločenost posameznega. Iz povedanega izhaja, da vsak pojem ravno zato, ker je abstraktna in ne nazorna in ravno zato tudi ne povsem določe na predstava, vsebuje nekaj, kar imenujemo obseg ali sfera, in
,L
~
sicer celo v primeru, ko obstaja le en sam realni objekt, ki mu ustreza. Na splošno se nam zdi, da ima sfera vsakega pojma nekaj skupnega s sferami drugih pojmov, torej da posamezni pojem delno zajema isto, kot zajema drugi pojem, in da ta drugi pojem delno zajemajo isto, kot zajema prvi pojem, čeprav, če sta resnič no različna pojma, vsak ali vsaj eden izmed njiju vsebuje nekaj, kar drugi ne vsebuje. V takšnem razmerju je tudi vsak subjekt do svojega predikata, in spoznavati to razmerje pomeni soditi. Prikaz teh sfer s prostorskimi liki je nadvse posrečena zamisel. Bržkone prvi je po njej posegel Gottfried Ploucquet, ki je v ta namen uporabil kvadrate. Čeprav za njim, je Lambert uporabil le gole črte, ki jih je postavi! drugo pod drugo. Šele Euler je to zamisel v celoti uresničil z uporabo krogov. Na čem temelji ta tako natančna analogija med razmerji pojmov in razmerji prostorskih likov, ne znam odgovoriti. Za logiko pa je več kot srečna okoliščina, da je mogoče vsa razmerja pojmov tudi z vidika njihove možnosti, torej apriori, nazorno prikazati s takšnimi liki, in sicer na tale način: 1) Sferi dveh pojmov sta si povsem enaki: na primer, pojem nujnosti in pojem posledice, ki izhajata iz danega razloga, za podobno gre pri pojmu ruminantia in bisulca (prežvekovalci in dvoprsti kopitarji) ter tudi pri pojmu vretenčarjev in živali z rdečo krvjo (proti čemer bi bilo treba zaradi kolobarnikov nekoliko ugovarjati): to so vzajemni pojmi, ki jih predstavlja en sam krog, ki pomeni tako en kot drug pojem. 2) Sfera enega pojma v celoti vključuje sfero drugega pojma:
* V zvezi s tem glej 5. in 6. poglavje drugega dela.
66
67
3) Ena sfera vključuje dve ali več sfer, ki se hkrati zapolnjujejo to sfero:
iZključujejo
in
4) Ena sfera vključuje samo del druge in nasprotno:
5) Dve sferi se nahajata v tretji, ki pa je ne zapolnjujeta:
Zadnji primer velja za vse pojme, katerih sfere nimajo neče sa neposredno skupnega, ker vedno obstaja neki tretji, četudi pogosto zelo širok pojem, ki zajema vse druge. Na te primere bi bilo mogoče zvesti vse zveze pojmov, prav tako pa bi bilo mogoče iz tega izpeljati tudi celo teorijo o sodbah, o njihovi konverziji, kontrapoziciji, reciprociteti, disjunkciji (leto skladno s tretjo figuro ), in seveda tudi tiste lastnosti sodb, na
68
katerih Kant utemeljuje domnevne kategorije razuma, vendar z izjemo hipotetične forme, ki ni več zveza golih pojmov, pač pa sodb, in z izjemo modalitete, ki je podobno kot vsaka lastnost sodb, ki je podlaga kategorijam, podrobneje obravnavana v Dodatku. O omenjenih možnih pojmovnih zvezah velja le še pripomniti, da se lahko tudi one med sabo povezujejo na raznotere načine, denimo, četrta figura z drugo. Le ko sfero, ki v celoti ali delno vsebuje neko drugo sfero, v celoti ali delno vase vključuje tretja sfera, ti dve skupaj predstavljata sklep v prvi figuri, torej tisto zvezo sodb, s katero se spozna, da je pojem, ki je delno ali v celoti vsebovan v nekem drugem pojmu, prav tako vsebovan tudi v tretjem pojmu, ki vsebuje tudi ta prvi pojem, ali tudi nasprotje tega, negacijo, katere slikovni prikaz je seveda lahko le tak, da dve povezani sferi ne ležita v tretji. Če se na ta način prekriva več sfer, nastanejo dolgi nizi sklepov. - Ta shematizem pojmov, ki ~I:' je precej dobro prikazan že v mnogih učbenikih, lahko uporabimo za temelj nauka o sodbah in tudi vse silogistike, s čimer I postane njun prikaz zelo lahek in enostaven. Kajti iz tega lahko spoznavamo, izvajamo in razlagamo izvor vseh njunih pravil. ..J Vendar pa obremenjevanje spomina z njimi ni potrebno, saj logika za filozofijo nima nikakršne praktične koristi, pač pa je lahko zanjo samo teoretično zanimiva. Kajti čeprav bi bilo mogoče reči,'" da je odnos logike do umskega mišljenja enak odnosu generalbasa do glasbe in tudi, če ga vzamemo nekoliko manj natančno, odnosu etike do kreposti ali estetike do umetnosti, velja, nasprotno, opozoriti, da še noben umetnik ni postal umetnik s preučevanjem estetike in prav tako tudi plemenit značaj ne s preučevanjem etike, da se je lepo in pravilno komponiralo že dolgo pred Rameaujem in tudi, da nam ni treba obvladati generalbasa, da bi zaznali disharmonije, enako kot nam ni treba poznati logike, da bi se lahko izognili napačnirn sklepom. Vendar pa je treba priznati, da -.J je generalbas zelo koristen, če že ne za presojanje, pa vsaj za izvajanje glasbenih kompozicij, in nekolikšno, čeprav v glavnem negativno korist za izvajanje ima tudi estetika in celo etika, tako da tudi njima ni mogoče odreči prav vse praktične koristi, pri čemer pa logiki ni mogoče priznati niti toliko. Logika je namreč zgolj vedenje in abstracto o tem, kar vsakdo ve in concreto. Prav tako kot je ne potrebujemo, da ne bi pritrjevali napačnemu mišljenju, tudi ne kličemo na pomoč njenih pravil, ko hočemo storiti nekaj pravilnega, in v svojem resničnem razmišljanju jo ob strani pušča-
69
'{ jo tudi najbolj učeni logiki. In vzrok temu je tale: V saka znanost vsebuje sistem občih in zatorej abstraktnih resnic, zakonov in pravil, ki se nanašajo na poljubno vrsto predmetov. Posamezen primer, ki se med njimi pojavi pozneje, se vselej določa skladno z občim vedenjem, ki velja enkrat za vselej, saj je takšna uporaba občega neskončno lažja, kot pa da bi se na novo nastali primer raziskoval od začetka in sam zase. Obče abstraktno spoznanje, do katerega smo se dokopali, nam je vselej veliko bolj pri roki, kot pa empirično raziskovanje posamičnega. Z logiko pa je ravno obratno. Je obče vedenje o metodi uma, doseženo s samoopazovanjem uma in z abstrahiranjem sleherne vsebine in izraženo v obliki pravil. za um je ta metoda nujna in bistvena: brž ko je prepuščen sam sebi, v nobenem primeru ne odstopi od nje. Zato je lažje in seveda tudi bolj zanesljivo, da se mu pusti, da v vsakem posebnem primeru postopa skladno s svojim bistvom, kot pa da se mu ponuja neko vedenje o tem primeru, ki se šele abstrahira iz tega postopka, in sicer v obliki nekakšnega tujega, od zunaj danega zakona. Lažje je zato, ker - čeprav nam je v vseh drugih znanostih razumljivejše obče pravilo kot pa raziskovanje posameznega primera in samega zase - nam je, obratno, ob uporabi uma njegov postopek, ki je potreben v danem primeru, vselej razumljivejši od občega pravila, abstrahiranega iz tega postopka, saj je to, kar razmišlja v nas, vendarle sam um. Bolj zanesljivo je zato, ker lahko v takšnem abstraktnem vedenju ali njegovi uporabi veliko lažje pride do zmote kot pa do tega, da bi se pojavil postopek uma, ki bi bil v nasprotju z njegovim bistvom, njegovo naravo. od tod tudi ta posebnost, da se mora - medtem ko se v drugih znanostih resnica posameznega primera preverja na pravilu - v logiki, nasprotno, pravilo vselej preverjati na posameznem primeru; in tudi še tako izkušen logik bo tedaj, ko bo opazil, da v nekem posameznem primeru sklepa drugače, kot določa pravilo, napako prej iskal v pravilu kot pa v sklepu, ki ga je resnično naredil. Hoteti logiko uporabljati v praktične namene bi torej pomenilo, da hočemo to, česar se v prav vseh podrobnostih neposredno zavedamo s kar največjo gotovostjo, z nepopisnim trudom šele izpeljati iz občih pravil: to bi bilo ravno tako, kot če bi hoteli nasvete za svoje gibanje iskali v mehaniki, za prebavo pa v fiziologiji. Kdor se torej logike uči v praktične namene, je podoben tistemu, ki hoče zdresirati bobra za gradnjo bobrišča. - Čeprav je brez praktičnih koristi, pa je treba logiko vendarle obdržati, saj
L
70
je zaradi svojega posebnega poznavanja zgradbe in dejavnosti uma filozofsko zanimiva. Kot sklenjena, zase obstoječa, dovršena, zaokrožena in popolnoma zanesljiva disciplina ima vso pravico, da se znanstveno obravnava ločeno in neodvisno od vsega drugega in poučuje tudi na univerzah, vendar pa svojo pravo vrednost dobi šele v sklopu celotne filozofije, pri obravnavanju spoznavanja, in sicer umskega ali abstraktnega spoznavanja. Njen prikaz zatorej ne sme imeti forme v praktično usmerjene znanosti, ne sme vsebovati zgolj golih pravil za pravilno obračanje sodb, sklepanje in podobno, pač pa se mora predvsem usmerjati v spoznavanje bistva uma in pojma ter podrobnejšo obravnavo načela razloga, kajti logika je gola parafraza načela razloga, in sicer pravzaprav le v tem primeru, ko razlog, ki podeljuje sodbam resnič nost, ni empiričen ali metafizičen, pač pa logičen ali metalogičen. Poleg načela razloga spoznanja je zatorej treba navesti še ostale tri osnovne zakone mišljenja ali sodbe o metalogični resnici, iz česar se postopno porodi celotna tehnika uma. Bistvo pravega -, mišljenja, torej sojenja in sklepanja, je treba na podlagi povezovanja pojmovnih sfer, ki poteka skladno s prostorsko shemo, prikazati na zgoraj omenjeni način in iz tega z uporabo konstrukcije izpeljati vsa pravila sojenja in sklepanja. Edina praktična korist, ki jo lahko imamo od logike, je, da nasprotniku v razpravljanju ne dokazujemo toliko njegovih resnično napačnih sklepov, pač pa predvsem njegove namerne sofizme, in sicer tako, da jih poimenujemo z njihovimi tehničnimi imeni. S takšnim izrivanjem praktične usmerjenosti in poudarjanjem povezanosti logike z vso filozofijo, torej kot njenega posebnega poglavja, njeno poznavanje vendarle ne sme postati redkejše, kot je danes, kajti v današnjem času je za vsakogar, ki noče, da bi ga imeli za neomikanega in ga prištevali med nevedno in v otopelost ujeto množico, obvezno preučevanje spekulativne filozofije, in sicer zato, ker je naše, devetnajsto stoletje, filozofsko stoletje, s čimer pa seveda ne pravimo, da to stoletje poseduje filozofijo ali da v njem vlada filozofija, pač pa, nasprotno, daje naše stoletje zrelo za filozofijo injo ravno zato še kako potrebuje, kar je znamenje visoke stopnje omike ali celo trdna točka na časovni lestvici civilizacij. * Najsi ima logika še tako malo praktičnih koristi, pa vendarle ne gre zanikati dejstva, daje bila izumljena v praktične namene. Njen nastanek si razlagam takole: Ko se je veselje do razpravlja• V zvezi s tem glej 9. in 10. poglavje drugega dela.
71
tv 1)
L
t .
nja med eleati, megariki in sofisti čedalje bolj razplamtevalo in se postopno prelevilo v pravcato strast, jim je morala zmešnjava, v katero je zapadlo skorajda vsako razpravljanje, že kmalu pokazati nujno potrebo po metodološkem postopku, pri čemer je bilo treba nekakšen uvod vanj iskati v znanstveni dialektiki. Prvo, kar so morali opaziti, je bilo to, da sta se morali obe prepirajoči se strani v razpravljanju vselej strinjati o poljubnem stavku, iz katerega so izhajale sporna stališča. Začetek tega metodološkega postopka je bil v tem, da so se stavki, ki so veljali za skupno priznane, formalno izrekli kot taki in postavili na začetek raziskovanja. Ti stavki pa so se na začetku nanašali samo na materijo raziskovanja. Kmalu je postalo jasno, da je treba tudi v samem načinu, kako so se razpravljavci vračali k skupno priznani resnici in iz nje poizkušali izpeljati svoje trditve, upoštevati določene forme in zakone, glede katerih je vendarle - čeprav brez predhodnega dogovora - obstajalo neko soglasje, tako da je bilo mogoče ugotoviti, da morajo ti predstavljati nekakšen proces, ki je lasten umu in je njegovo bistvo, torej formalno plat raziskovanja. Čeprav glede tega nista vladala dvom in nesoglasje, se je spričo sistematično sti, ki je mejila že kar na dlakocepstvo, porodila misel, da bi bilo veliko lepše in bi dialektična metoda našla svojo dovršitev, če bi se tudi ta formalna plat razpravljanja, ta postopek samega uma, ki poteka po lastnih zakonitostih, prav tako izrazil v abstraktnih stavkih, ki bi se enako kot skupno priznani stavki, ki se nanašajo na materijo raziskovanja, postavili na sam začetek raziskovanja, kot nekakšen trden kanon samega razpravljanja, na katerega bi se bilo mogoče vselej opirati in sklicevati. Medtem ko se je na ta način to, kar se je dotlej izvajalo nekako nagonsko ali čemur se je dotlej sledilo kot po nekakšnem tihem dogovoru, zavestno hotelo priznati kot zakon in ga tudi formalno izraziti, so se postopno našli bolj ali manj popolni izrazi za logična načela, kot so načelo neprotislovnosti, načelo zadostnega razloga, načelo izključenega tretjega, dictum de omni et nulto [izrek »0 vsakem in o nobenem«: kar velja za vse, velja tudi za nekatere in za posameznosti; kar ne velja za nikogar, ne velja niti za nekatere niti za posameznosti], ter za posebna pravila silogistike, denimo ex meris particularibus aut negativis nihil sequitur, arationato ad rationem non valet consequentia [iz zgolj partikulamih ali negativnih premis ne sledi nič, sklep iz posledice na vzrok je neveljaven] itn. Daje vse to potekalo zelo počasi in zahtevalo veliko naporov ter na ta 72
način še vse tja do Aristotela ostalo zelo nepopolno, je delno razvidno iz nerodnega in dolgoveznega načina, na kateri so na dan prihajale logične resnice v mnogih platonskih dialogih, še veliko bolj pa iz tega, kar nam oprepirih megarikov, ki so se vrteli okoli najlažjih in najpreprostejših logičnih zakonov, in o njihovem mučnem prizadevanju, da bi jih naredili razumljive, poroča Sekst Empirik (Sekst Empirik: Adversus nuJthematicos [Proti znanstvenikom], lib. 8, p. 112 seqq.). Aristotel je zbral, uredil in popravil najdeno ter mu dal neprimerno večjo popolnost. Če upoštevamo, kako je sam razvoj grške kulture pripeljal do Aristotelovega dela in ga seveda tudi pripravljal, ne bomo kaj dosti verjeli trditvi perzijskih piscev, o kateri nam poroča Jon es, ki se tudi sam moč no zavzema zanjo, daje namreč Kalisten pri Indijcih našel razvit sistem logike in ga posredoval svojemu stricu Aristotelu (Asiatic researches, 4. zv., str. 163). - Daje morala biti Aristotelova logika, celo v njeni okrnjeni arabski različici, v turobnem srednjem veku še kako dobrodošla razpravljajočemu duhu sholastikov, ki se je spričo pomanjkanja vsakršnega poznavanja prave realnosti hranil zgolj s formulami in z besedami ter jo je zato še kako željan pograbil in že zelo kmalu povzdignil v osrednjo točko vsega vedenja, je zlahka razumljivo. Čeprav se je njen ugled poslej zmanjševal, vendarle še vse do danes šteje za samostojno, praktič no in nadvse potrebno vedo. V današnjem času je Kantova filozofija, ki si je svoj temeljni kamen pravzaprav izposodila pri logiki, celo znova oživila zanimanje zanjo, kar si v tem pogledu, torej-1 kot sredstvo spoznanja bistva uma, vsekakor tudi zasluži. Medtem ko pravilni strogi sklepi nastanejo z natančnim obravnavanjem razmerja pojmovnih sfer in se samo tedaj, ko je ena sfera v celoti vsebovana v drugi in ta v celoti v tretji, tudi za prvo priznava, daje v celoti vsebovana v tretji, pa umetnost prepričevanja, nasprotno, temelji na tem, da razmerja pojmovnih sfer naredimo za predmet zgolj površne obravnave in jih zatem skladno s svojimi nameni enostransko določimo, in sicer v glavnem s tem, da zanje tedaj, ko sfera obravnavanega pojma leži zgolj delno v neki drugi sferi, delno pa tudi v neki povsem drugačni sferi, navedemo, da ležijo v celoti v prvi sferi ali pa v celoti v drugi sferi, pač odvisno od govorčeve namere. Na primer, ko je govor o strasti, lahko to poljubno vključimo v pojem največje sile, najsilnejšega agensa na svetu, ali v pojem neurna, tega pa v pojem nemoči, šibkosti. S tem postopkom lahko
73
~
seveda nadaljujemo in ga na novo uporabimo za vsak pojem, na katerega nanese beseda. Skoraj vedno se v sfero enega pojma vključuje več drugih sfer, izmed katerih vsaka v sebi vključuje f del območja te prve sfere poleg tega pa še tudi območja drugih sfer. Med temi zadnjimi pojmovnimi sferami pa se osvetli samo tista, v katero se hoče vključiti prvi pojem, medtem ko se druge pustijo neopažene ob strani ali pa se skrijejo. Na tem triku pravzaprav temeljijo vse umetnosti prepričevanja, vsi pretanjeni sofizmi, saj so logični sofizmi, denimo mentiens [Lažnivec], ve/atus l [Zakritil, cornutus [Rogonosecl itn., očitno prenerodni, da bi se lahko resnično uporabljali. Ker mi ni znano, da bi se bistvo vse sofistifikacije in prepričevanja doslej zvajalo na ta zadnji temelj njune možnosti in ta temelj dokazoval v posebni naravi pojmov, torej v spoznavnem načinu uma, bom, ker me je moje izvajanje pač pripeljalo do tega, to stvar, četudi je še tako zlahka razumljiva, pojasnil še s pomočjo sheme na preglednici, ki kaže, kako pojmovne sfere na različne načine segajo druga v drugo in s tem odpirajo možnost poljubnega prehajanja z vsakega pojma na en ali drug pojem. Seveda pa nikakor nočem, da bi ta preglednica \[ '1 kogar koli zavedla in bi tej nepomembni in postranski razlagi 1 ;\ namenil več pozornosti, kot si jo sama po sebi zasluži. Kot primer razlage sem izbral pojem potovanja. Njegova sfera sega ,.l v območja štirih drugih, in prepričevalec lahko poljubno preide na vsakega izmed njih. Te štiri sfere segajo naprej v druge, pri čemer marsikatera med njimi hkrati sega v dve ali več drugih sfer, skozi katere prepričevalec poljubno ubira svojo pot, in sicer vselej tako, kot da bi šlo za edino, in zatem slednjič prispe do dobrega ali zla, pač odvisno od tega, kakšen je bil njegov namen. Pri tem prehajanju sfer se je vedno treba držati smeri od središča (od danega glavnega pojma) proti obrobju in ne obratno. Takšna sofistikacija se lahko izrazi v obliki neprekinjenega govora ali pa v obliki strogega sklepa, pač odvisno od tega, kaj lje poslušalčeva šibkost. Večina znanstvenih in še posebej filozofskih dokazovanj ni v bistvu prav nič drugačna: kajti kako bi sicer bilo mogoče, da se marsikaj - ob različnih časih - ne le zmotno predpostavlja (kajti sama zmota ima drug izvor), pač pa tudi demonstrira in dokazuje, pozneje pa spozna za povsem napačno, denimo, Leibniz-Wolffova filozofija, Ptolemajeva astronomija, Stahlova kemija, Newtonov nauk o barvah itn.
r
74
____________________________..........
-.ml_~""""
________________________
-=~
__
~
(dobro) utile (koristno) / ditans (nas bogati) / quaestuosum (dobičko nosno) / negotia promovens (pospešuje posle) / ad quaelibet idoneum reddens (nas usposobi za sleherno opravilo) / vigorans (krepilno) salubre (zdravo) jucundum (prijetno) / exhilarans (razvedrilno ) / taedium expellens (preganja dolgčas) / peregrinari (potovanje) / sumptuosum (potratno) / damnosum (prinaša izgubo) / egestatis causa (vzrok obubožanja) / MALUM (zlo) BONUM (dobro) / animi tranquillitatem adducens (prinaša dušni mir) / vana desideria sedans (pomirja ničeve želje) / litterarum amorem excitans (drami ljubezen do učenosti) / scientiam amplificans (širi naše znanje) / peritiam augens (povečuje praktično spretnost) / experientiae latissimus campus (široko polje za pridobivanje izkušenj) / deliciarum cognitionem amplificans (širi naše poznavanje užitkov) / desideria multiplicans (pomnožuje želje) / cupiditates incendens (vzbuja poželenja) / animi tranquillitatem disturbans (kali dušni mir) / MALUM (zlo) BONUM (dobro) / utile (koristno) / ditans (nas bogati) / ad munera publica evehens (odpira vrata do javnih služb) / muneribus publicis idoneum reddens (nas usposablja za javne službe) / fiduciam publicam comparans (nam pridobiva zaupanje javnosti) / auctoritatem concilians (povečuje ugled) / honorificum (prinaša čast) / periculosum (nevarno) / detrimentosum (škodljivo) invidiosum (vzbuja zavist) / odia suscitans (neti sovraštvo) / exitiosum (pogubonosno) / MALUM (zlo) BONUM
76
§ 10. Na podlagi vsega tega se nam čedalje bolj vsiljuje vprašanje, kako se naj doseže gotovost, kako utemeljijo sodbe, v čem sta vede nje in znanost, ki ju, poleg jezika in preudarnega delovanja, hvalimo kot tretjo veliko odliko, s katero se ponaša um. Um ima žensko naravo: daje lahko le zatem, ko je nekaj prejel. Sam po sebi nima nič drugega kot zgolj forme svojega delovanja, ki so brez vsakršne vsebine. Ni drugega popolnega umskega spoznanja, kot je spoznanje štirih načel, ki jim pripisujem meta1ogično resnico, torej načelo identitete, načelo neprotislovnosti, načelo izključenega tretjega in načelo zadostnega spoznavnega razloga. Kajti vse drugo, kar ostane od logike, že ni več popolnoma čisto umsko spoznanje, saj predpostavlja razmetja in kombinacije med pojmovnimi sferami: toda pojme nasploh imamo šele po predhodnih nazornih predstavah, in nanašanje na slednje predstavlja vse njihovo bistvo, kar pomeni, da so tudi predpostavljeni. Ker -.l pa se ta predpostavka ne nanaša na določeno vsebino pojmov, pač pa zgolj na splošno na njihov obstoj, lahko logika, vzeta v celoti, vendarle šteje za čisto umsko znanost. V vseh drugih znanostih -7 dobiva um svojo vsebino iz nazornih predstav: v matematiki iz prostorskih in časovnih odnosov, ki se jih nazorno zavedamo pred vsakim izkustvom, v čistem naravoslovju, torej v tem, kar še pred vsakim izkustvom vemo o procesih v naravi, izvira vsebina znanosti iz čistega razuma, torej iz apriori spoznanja zakona kavzalnosti in njegove povezave s čistimi zori prostora in časa. V vseh drugih znanostih pripada vse, kar ne izhaja iz zgoraj omenjenega, izkustvu. Vedenje na splošno pomeni, da duh razpolaga za poljubno reproduciranje s takšnimi sodbami, ki imajo svoj zadostni spoznavni razlog v čemer koli izven njih samih, ki so torej resnične. Abstraktno spoznanje je torej vedenje; pogojeno je z umom, pri čemer, strogo vzeto, za živali ne moremo reči, da kar koli vedo, čeprav razpolagajo z nazornim spoznanjem in za to potrebnim spominom ter ravno zato tudi s fantazijo, ki poleg tega tudi dokazuje, da sanjajo. Pripisujemo jim zavest, katere pojem, .J čeprav beseda izhaja iz glagola »vedeti«, zatorej sovpada s pojmom predstavljanja nasploh, pa najsi bo kakršne koli že vrste. Zato tudi rastlinam pripisujemo sicer življenje, ne pa tudi zavesti. - Vede- . , nje je torej abstraktna zavest, fiksiranje v pojmih uma, nečesa, kar je bilo na splošno spoznano na neki drugi način.
77
h
V
§ 11.
nemščini
tudi besedo občutek, ki ima precej enak pomen kot bi bilo koristno to iJesedo kot nekakšno podvrsto uporabljati za telesna občutja. Izvor pojma občutja, ki je disproporcionalen vsem drugim pojmom, je brez dvoma tale: V si pojmi - in samo f pojmi so to, kar označujejo besede - obstajajo le za um in izhajajo iz njega: z njimi torej že stojimo na enostranskem stališču. Gledano s takšnega stališča, se nam to, kar je blizu, zdi jasno in je postavljeno kot pozitivno, kar je oddaljeno, pa se zliva in se kmalu upošteva le še negativno. Tako vsak narod imenuje vse druge narode tujci, Grk imenuje vse druge barbari, Anglež pa vse, kar ni Anglija ali angleško, continent in continental, vernik vse druge krivoverci ali pogani, plemstvo vse druge roturiers [meščani], študent vse druge filistri in podobno. Enako enostranskost -lahko bi tudi rekli enako surovo nevednost iz ponosa - lahko, pa najsi to zveni še tako nenavadno, zagreši tudi sam um, medtem ko venem samem pojmu občutja združuje vse modifikacije zavesti, ki ne sodijo neposredno v njegov način predstavljanja, ki torej niso abstraktni pojem. Za to svoje početje je moral um doslej, ker si s temeljitim sarnospoznanjem ni prišel na jasno glede tega svojega posebnega postopka, plačevati z nesporazumi in zmedami, ki so se porajale na njegovem lastnem področju, pri čemer je prihajalo celo do predpostavljanja posebne zmožnosti občutja in konstruiranja njenih teorij. J občutje,
\
V tem pogleduje torej pravo nasprotje vedenja občutje, ki ga moramo zatorej tudi obdelati na tem mestu. Pojem, ki ga označuje beseda občutje, ima na splošno zgolj negativno vsebino, namreč to, da nekaj, kar je prisotno v zavesti, ni pojem, ni abstraktno umsko spoznanje: lahko je sicer, kar koli že hoče, a vendarle sodi v pojem ob čut ja, čigar neznansko večja sfera zatorej zaobsega še tako različne stvari, za katere nikoli ne vemo, zakaj so vključene, dokler slednjič ne spoznamo, da jim je skupna zgolj ta negativna značilnost, da niso abstraktni poj mi. Kajti v tem pojmu se mimo drug poleg drugega nahajajo najrazličnejši, še več, celo najbolj nasprotni elementi, denimo, versko občutje, občutje naslade, moralno občutje, telesno obču tje dotika, bolečine, občutje barv, tonov ter njihove harmonije in disharmonije, občutje sovraštva, gnusa, samozadovoljstva, časti, sramote, pravice, krivice, občutje resnice, estetsko občutje, obču tje moči, šibkosti, zdravja, prijateljstva, ljubezni itn. Skupna jim je edino ta negativna lastnost, da niso abstraktno umsko spoznanje. To postane še najbolj očitno, ko se v ta pojem Vključi celo a priori nazorno spoznanje prostorskih odnosov in vrhu tega tudi čisto umsko spoznanje ter na splošno za vsako spoznanje, vsako resnico, ki se je zavedamo šele intuitivno in je še nismo prenesli v abstraktne pojme, rečemo, dajo občutimo. V pojasnilo tega naj omenim nekatere primere iz novejših knjig, saj presenetljivo dobro potrjujejo mojo razlago. Spominjam se, da sem v uvodu k nemškemu prevodu Evklida prebral, da je treba začetnikom na področju geometrije najprej pustiti narisati vse like, šele zatem pa preiti k demonstriranju, saj na ta način geometrijsko resnico občutijo, še preden jim demonstracija posreduje popolno spoznanje. - Podobno je tudi v Schleiermacherjevi Kritiki nravoslovja govor o logičnem in matematičnem občutju (str. 339) ter o obču tju enakosti ali različnosti dveh obrazcev (str. 342). In v Tennemannovi Zgodovini filozofije (zv. 1, str. 361), lahko preberemo: »Čutili so, da so sofizmi nepravilni, anapake niso mogli odkriti.« - Dokler se torej pojem občutja ne obravnava s pravega vidika in ne spozna zgolj zanj značilne negativne lastnosti, mora torej ta pojem zaradi izrednega obsega svoje sfere in svoje zgolj negativne, povsem enostransko določene in zelo skromne vsebine biti stalen vzrok nesporazumov in sporov. Ker poznamo v
78
§ 12. Vedenje - kot čigar kontradiktorno nasprotje smo pravkar obravnavali pojem občutja - je, kot rečeno, vsako abstraktno spoznanje, torej umsko spoznanje. Ker pa um znova postavlja pred spoznanje le to, kar je bilo prejeto kje drugje, pravzaprav ne razširja našega spoznavanja, pač pa mu daje le drugačno formo. Namreč to, kar je bilo spoznano intuitivno, in concreto, nam um pušča spoznati abstraktno in splošno. To pa je veliko pomembneje, kot se zdi na prvi pogled, če naj uporabimo ta izraz. Kajti vsako zanesljivo shranjevanje, vsaka možnost posredovanja ter vsaka zanesljiva in daljnosežna uporaba spoznanja na nečim praktičnem so odvisni od tega, ali so postali vedenje, torej, ali so postali abstraktno spoznanje. Intuitivno spoznanje vselej velja le za posamezen primer, usmerja se le v to, kar mu je najbližje,
79
~
"7
l
r
L
r L
in se tu ustavi, ker lahko čutnost in razum istočasno dojemeta pravzaprav le en sam objekt. V saka neprekinjena, sestavljena in načrtna dejavnost mora zatorej izhajati iz načel, torej iz abstraktnega vedenja, in se skladno s tem tudi odvijati. Tako je, denimo, spoznanje, ki ga ima o razmerju med vzrokom in učinkom razum, samo na sebi veliko bolj popolno, globoko in izčrpno od tega, kar bi bilo o tem mogoče misliti in abstracto: sam razum nazorno neposredno in popolno spoznava način delovanja vzvoda, škripca, zobnika, oboka itn. Toda zaradi pravkar omenjene lastnosti intuitivnega spoznanja, da se namreč usmerja samo v to, kar je neposredno prisotno, goli razum ne zadostuje za konstruiranje strojev ali zgradb: nasprotno, tu mora vstopiti um, ki na mesto zorov kot vodilo delovanja postavi abstraktne pojme, in če so ti pravilni, uspeh ne bo izostal. Enako v čistem zoro popolnoma spoznamo bistvo in zakonitost parabole, hiperbole ali spirale. Toda da bomo lahko iz tega spoznanja prišli do njegove zanesljive uporabe v resničnosti, mora predhodno postati abstraktno vedenje, pri čemer seveda izgubi nazornost, zato pa dobi zanesljivost in določenost abstraktnega vedenja. Torej diferencialni račun pravzaprav sploh ne razširi našega spoznanja o krivuljah, ne vsebuje prav nič več, kot že vsebuje čisti zor, zato pa spremeni način spoznanja, intuitivno spoznanje pretvori v abstraktno, ki je z vidika uporabe tako zelo produktivno. Tu pa se pokaže še neka druga posebnost naše spoznavne zmožnosti, ki je bržkone lahko ostala neopažena vse dotlej, dokler ni bila popolnoma pojasnjena razlika med nazornim in abstraktnim spoznanjem. Ta posebnost je v tem, da prostorskih odnosov ni mogoče neposredno in kot takih prenesti v abstraktno spoznanje, pač pa so za to primerne le časovne veličine, torej števila. Števila in ne prostorske veličine se lahko izrazijo z abstraktnimi pojmi, ki jim natančno ustrezajo. Pojem tisočice se od pojma desetice razlikuje natančno toliko, kot se v zorn razlikujeta obe časovni veličini: pri tisočici mislimo na določen mnogokratnik desetice, na katerega jo lahko poljubno razstavimo za zor v času, kar pomeni, da jo lahko štejemo. Toda med abstraktnim pojmom milje in abstraktnim pojmom čevlja - brez vsakršne nazorne predstave o njima in brez uporabe števil - ne obstaja nikakršna natančna in obema veličinama ustrezna razlika. Pri obeh je na splošno mišljena le ena prostorska veličina, in če ju hočemo zadostno medsebojno razlikovati, si moramo na sploš80
no pomagati bodisi s prostorskim zorom, torej zapustiti območje abstraktnega spoznanja, ali pa moramo razliko izraziti s š te- 1 vili. Če torej hočemo imeti abstraktno spoznanje o prostorskihl_~ odnosih, moramo te najprej prevesti v časovne odnose, torej v števila: zato je lahko splošni nauk o veličinah le aritmetika in ne geometrija, in geometrijo je treba prevesti v aritmetiko, če naj bo natančno določljiva in uporabna v praksi. Prostorski odnos kot tak je sicer mogoče misliti tudi in abstracto, na primer, »sinus narašča sorazmerno s kotom«; toda če hočemo podati velikost tega odnosa, moramo za to uporabiti število. Ta nujnost, po kateri moramo prostor z njegovimi tremi dimenzijami prevesti v čas, ki ima le eno dimenzijo, če hočemo priti do abstraktnega spoznanja (torej do vedenja in ne golega zora) njegovih odnosov, je tisto, kar dela matematiko tako težavno. To postane še kako jasno, če zor krivulj primerjamo z njihovim analitičnim izračunom ali če tablice logaritrnov trigonometrijskih funkcij primerjamo z zorom spremenljivih odnosov delov trikotnika, ki jih izražajo logaritrni. Kakšni neznanski nizi števil, kakšni naporni izračuni bi bili potrebni, da bi lahko in abstracto izrazili vse to, kar zor dojame v trenutku, z vso popolnostjo in največjo natančnostjo, namreč kako se zmanjšuje kosinus, medtem ko se sinus povečuje, kako je kosinus enega kota sinus drugega, ali obratno sorazmerje zmanjševanja in naraščanja obeh kotov itn. In tudi kako bi se moral mučiti čas z eno svojo dimenzijo, da bi prikazal tri dimenzije prostora! Toda vse to je bilo nujno, če smo hoteli - z namenom uporabe - prostorske odnose imeti pretvorjene v abstraktne pojme: prostorska razmerja namreč niso mogla neposredno preiti v abstraktne pojme, pač pa le s posredovanjem čisto časovne veličine, torej števila, ki se lahko edino neposredno povezuje z abstraktnim spoznanjem. Pripomniti velja tudi to, da se prostor, medtem ko je tako zelo primeren za zor in s svojimi tremi dimenzijami omogoča, da se zlahka spoznajo tudi še tako zapletena razmerja, nasprotno, izmika abstraktnemu spoznanju; pri čemer čas, obratno, sicer zlahka prehaja v abstraktne pojme, zato pa, nasprotno, zelo malo ponuja zor. Naš zor števil v "7 svojem posebnem elementu, torej v golem času, in brez vključevanja prostora, seže komajda do deset; nad tem imamo le še abstraktne pojme in ne več nazornega spoznanja števil. Nasprotno pa z vsakim števnikom in vsemi algebrajskimi znaki pove'-' zujemo natančno določene abstraktne pojme.
.J
81
L
t
Mimogrede naj pripomnimo, da mnogi najdejo popolno zadovoljstvo le v tem, kar je nazorno spoznano. Tisto kar iščejo je nazoren prikaz vzroka in posledice biti v prostoru: evklidski dokaz ali aritmetična rešitev prostorskih problemov jih ne zanima. Spet drugi zahtevajo, nasprotno, abstraktne pojme, ki so edini primerni za uporabo in sporočanje: imajo potrpljenje in spomin za abstraktne stavke, formule, dokazovanja z dolgimi nizi sklepov, in račune, katerih znaki so najbolj zapletene abstrakcije. Iščejo določenost, medtem ko prvi iščejo nazornost. In razlika je značilna. Vedenje, abstraktno spoznanje, ima svojo največjo vrednost v sporočljivosti in možnosti, da se fiksira in shrani: šele s tem postane tako neprecenljivo pomembno za praktično življenje. V golem razumu imamo lahko neposredno, nazorno spoznanje o kavzalni povezanosti sprememb in gibanj naravnih teles in v tem najdemo tudi popolno zadovoljstvo. Vendar pa postane to spoznanje primerno za posredovanje šele potem, ko ga fiksiramo v pojmih. Nazorno spoznanje zadošča tudi za praktično življenje, brž ko nase prevzamemo tudi njegovo uporabo, in sicer - medtem ko je to nazorno spoznanje še vedno prisotno - v obliki izvedljivega dejanja, ne pa tudi tedaj, ko nam je potrebna tuja pomoč ali kakšno posebno dejanje, ki se pojavlja ob najrazličnejših časih, in torej pretehtan načrt. Tako lahko, denimo, izkušen igralec biljarda zgolj v razumu, zgolj za neposreden zor pozna prav vse zakone trkov prožnih teles drugega ob drugega, saj česa več niti ne potrebuje. Nasprotno pa s posebnim vedenjem o teh zakonih, torej s spoznanjem in abstracto, razpolaga le znanstveno podkovan mehanik. To čisto intuitivno razumsko spoznanje zadostuje tudi za konstruiranje strojev, če ga uporablja sam izumitelj stroja, kar lahko tako pogosto opazujemo pri nadaIjenih rokodelcih brez znanstvene izobrazbe. Brž ko pa je, nasprotno, za izvedbo mehanske operacije, stroja ali zgradbe potrebnih več ljudi in njihova usklajena dejavnost ob različnih časih, mora tisti, ki vodi takšno dejavnost, poprej in abstracto sestaviti ustrezen načrt, tako da je takšna usklajena dejavnost mogoča le s pomočjo uma. pri tem pa je nenavadno, da so nam lahko vedenje, uporaba uma, refleksija pri prvi vrsti dejavnosti, kjer moramo nekaj z neprekinjenim delovanjem narediti sami, celo v napoto, denimo, pri igranju biljarda, sabljanju, uglaševanju instrumenta, petju. Tu je nazorno spoznanje tisto, ki mora neposredno voditi dejavnost. Prisotnost refleksije jo dela negotovo, saj moti pozornost in nas zbega. Zakaj pripa-
82
dniki divjih in neciviliziranih plemen, ki niso navajeni kaj dosti razmišljati, izvajajo nekatere telesne gibe, se borijo z živalmi, streljajo s puščico in podobno s takšno gotovostjo in hitrostjo, ki ju razmišljajoči Evropejec nikoli ne doseže ravno zato, ker njegova razmišljanja v njem porajajo kolebanja in obotavljanja, saj poizkuša, denimo, pravo mesto ali pravi trenutek najti v enaki oddaljenosti od obeh napačnih skrajnosti, naravni človek pa ju najde --J neposredno, brez vsakršnega razmišljanja. Prav tako mi prav nič ne pomaga, če znam kot, pod katerim moram držati britev, navesti in abstracto v stopinjah in minutah, ko pa ga ne poznam intuitivno, torej če ga nisem navajen. Enako moteča je uporaba uma tudi pri razumevanju fiziognomije: Tudi to mora potekati neposredno z razumom: Izraz, pomen potez je mogoče le čutiti, kot pravijo, kar pomeni, da jih ni mogoče prevesti v abstraktne pojme. V sak človek ima svojo neposredno intuitivno fiziognomiko in patognomiko, vendar pa to signatura rerum [označitev stvari] nekdo spoznava jasneje kot drugi. Vendar pa fiziognomika in abstracto ne more biti veda, niti je ni mogoče poučevati, saj so odtenki tu tako zelo pretanjeni, da jih pojem ne more zajeti in je zato odnos abstraktnega vedenja do njih takšen, kot je odnos mozaikado slik, denimo, van der Werfta ali Dennerja. In enako kot meje med kamenčki vselej ostajajo, pa naj bo mozaik še tako dobro izdelan, in zato ni možno stalno prehajanje ene barve v drugo, so tudi pojmi s svojo togostjo in ostrimi mejami, pa najsi jih še tako natančno razmejimo z natančnejšo določitvijo, nesposobni dosegati vse pretanjene modifikacije nazornega, za katere pravzaprav gre v tu izbranem primeru fiziognomike .• Ta ista lastnost pojmov, ki jih dela podobne kamenčkom v mozaiku in s pomočjo katere zor vselej ostaja njihova asimptota, je tudi razlog, zakaj se z njimi v umetnosti ne doseže nič dobre• Zato menim, da fIziognomika zagotovo ne more iti dlje kot do postavitve nekaterih občih pravil, kot so, denimo, intelektualne lastnosti lahko razberemo s čela in oči, etične lastnosti in izraze volje pa z ust in spodnje polovice obraza; - čelo in oči pojasnjujejo drug drugega, eno brez drugega je le na pol razumljivo; - genij ni nikoli brez visokega, širokega in lepo usločenega čela, to pa je lahko, nasprotno, pogosto brez genija: - na podlagi pametnega izgleda lahko toliko zanesljiveje sklepamo o duhu, kolikor grši je obraz, in na podlagi neumnega izgleda lahko toliko zanesljiveje sklepamo o neumnosti, kolikor lepši je obraz, kajti lepota kot nekaj, kar je lastno človeški vrsti, že sama po sebi vsebuje tudi izraz duhovne jasnosti, medtem ko velja za grdoto ravno nasprotno itn.
83
(
l~
,
ga. Če pevec ali virtuoz pusti, da ga v njegovem nastopu vodi refleksija, ostane hladen. Enako velja za skladatelja, slikarja, pesnika: pojem ostaja za umetnost vselej neuporaben; vodi lahko le tisto, kar je v njej tehničnega: njegovo področje je znanost. V tretji knjigi si bomo podrobneje ogledali, zakaj vsa prava ume~?st izvira iz nazornega spoznanja in nikoli iz pojma. - Celo z VIdika obnašanja, osebne prijetnosti v druženju, šteje pojem le za negativnega, da bi se na ta način zadržali grobi izbruhi egoizma in zverinskosti, enako kot vljudnost predstavlja njegovo hvale vredno plat. Toda privlačnost, gracioznost, prikupnost obnašanja, ljubkost in prijaznost ne smejo izvirati iz pojma, sicer ».za~ut~ mo namero in postanemo slabe volje«. - Vsako pretvarjanje Je delo refleksije, ki pa ne more trajati za vedno: nemo potest personam diu ferre /ictam [nemo enim potest personam diu ferre .. /icta Gito in naturam suam recidunt. - Nihče namreč ne more dolgo nositi maske; zlaganost kmalu ponovno zapade v svojo pravo naravo], pravi Seneka v knjigi De clementia [1, 1,6]; največkrat ga tudi prepoznamo in s tem izgubi svoj učinek. V veliki ~ivlj~nj ski stiski, ko so potrebne hitre odločitve, drzno delovanje, hItro in odločno ukrepanje, je um sicer potreben, vendar pa lahko zlahka pokvari prav vse, če postane prevladujoč in ovirajoče bega intuitivno, neposredno, zgolj razumsko iskanje in hkrati upora\- bo tega, kar je prav, ter povzroča neodločnost. Tudi krepost in svetost konec koncev ne izvirata iz refleksije, pač pa iz največje globine volje in njenega odnosa do spoznavanja. Obravnavali ju bomo na povsem drugem mestu, tu pa naj pripomnimo le toliko, da so lahko dogrne, ki se nanašajo na etiko, v umu celih narodov enake, zato pa je v vsakem posamezniku drugačno delovanje, kar velja seveda tudi obratno: delovanje se odvija, kot pravimo, po občutjih, kar pomeni, da nikakor ne po pojmih, torej po etični vsebini. Dogme zaposlujejo lenobni um: delovanje nazadnje ubira neodvisno od njih svojo pot, in sicer največkrat ne po abstraktnih, pač pa po neizrečenih \" maksirnah, katerih izraz je ravno celoten človek. Najsi bodo verske dogme posameznih ljudstev še tako različne, pri vseh njih dobro dejanje spremlja neizrekljivo zadovoljstvo, slabo dejanje pa neizmerna groza: prvega ne more omajati noben posmeh, drugega pa nas ne reši nobena spovednikova odveza. Seveda pa s tem ne trdimo, da za izvršitev krepostnega dejanja ni potrebna uporaba uma, pač pa le, da ta ni njegov izvor; njegova funkcija 84
je podrejena, varuje sprejete odločitve, kaže maksime in s tem pomaga pri premagovanju trenutnih slabosti in doslednem delovanju. Konec koncev je enak tudi njegov prispevek v umetnosti, kjer sam od sebe ne more nič, pač pa zgolj pomaga pri izvajanju, saj genij vendarle ni nenehno na razpolago, umetnino pa je treba dokončati v vseh njenih delih in zaokrožiti v celoto:
J
§ 13. Vsa ta obravnavanja tako dobrih kot slabih plati uporabe uma naj bi zgolj pojasnila, da se abstraktno vedenje, četudi je odsev nazorne predstave in temelji na njej, z njo nikakor ne sklada tako, da bi jo lahko povsod nadomeščalo; nasprotno, z njo se nikoli ne ujema povsem natančno, in zato so, kot smo videli, mnoga človekova dejanja možna le s pomočjo uma in pretehtanega postopka, nekatera pa brez njegove uporabe uspejo še celo bolje. - In ravno to neujemanje nazomega in abstraktnega spoznanja, s pomočjo katerega se lahko slednje prvemu približa le tako, kot se mozaik približa slikarstvu, je vzrok zelo nenavadnega fenomena, ki je - enako kot razum - značilen zgolj za človeka in čigar dosedanje, vedno znova podajane razlage so brez izjeme nezadostne: pri tem mislim na fenomen smeha. Zaradi tega njegovega izvora se na tem mestu ne moremo izogniti njegovi obravnavi, četudi bo to znova zaustavilo naše napredovanje. Sme h vselej nastane zgolj iz nenadoma zaznanega neujemanja med pojmom in realnimi objekti, ki jih ta pojem v kakršnem koli že pogledu zajema, in je ravno izraz tega neujemanja. Pogosto nastane tako, da en pojem zajema dvoje ali več realnih objektov in nanje prenaša svojo identiteto; zatem nam popolna različnost teh realnih objektov pokaže, da se pojem z njimi ujema le delno in enostransko. Prav tako pogosto imamo en sam realni objekt, pri katerem nenadoma začutimo njegovo neujemanje s pojmom, v katerega je upravičeno vključen. Kolikor pravilnejšaje torej po eni strani vključitev takšnih resničnosti v pojem in kolikor večje in očitnejše je po drugi strani njihovo neujemanje s pojmom, toliko močnejši je učinek smešnosti, ki izvira iz tega nasprotja. V sak smeh nastane torej zaradi paradoksnega in zatorej nepričakovanega vključevanja, pri čemer je vseeno, ali se ta * V zvezi s tem glej 7. poglavje drugega dela.
85
\)
H, \
1"
\"-\,,,1'"
L
I
l
r \ ""\
izraža v besedah ali dejanjih. To je, na kratko povedano, pravilna razlaga smešne ga. Tu ne mislim izgubljati časa s pripovedovanjem anekdot in primerov, s katerimi bi osvetlil mojo razlago smešnega, kajti ta je tako enostavna in razumljiva, da kaj takšnega sploh ne potrebuje, in za njeno dokazovanje je na enak način uporabna prav vsaka smešnost, ki se je bralec spomni. Brez dvoma pa dobi naša razlaga svojo hkratno potrditev in osvetlitev v razgrnitvi dveh vrst smešnega, na kateri se razdeli in ki izvirata prav iz omenjene razlage. Namreč spoznanju bodisi predhodi dvoje ali več zelo različnih realnih objektov, nazornih predstav, ki jih poljubno identificiramo z enotnostjo pojma, v katerem so zajeti: ta vrsta smešnega se imenuje šala. Lahko pa imamo obratno situacijo in najprej spoznamo pojem, iz katerega preidemo k realnosti in učinkovanju nanjo, k delovanju: objekti, ki so sicer povsem različni, a vendarle zajeti venem pojmu, se obravnavajo enako vse dotlej, dokler se na presenečenje in začudenje delujočega ne pokaže njihova velika različnost: to vrsto smešnega imenujemo n orč ij a. Potemtakem je vsaka smešnost bodisi duhovit domislek ali pa norčavo dejanje, pač odvisno od tega, ali se od neujemanja objektov prehaja k identiteti pojma ali pa obratno, pri čemer je prvo vselej hoteno, drugo vselej nehoteno in vsiljeno od zunaj. Če to izhodišče navidezno obrnemo in šalo prikažemo kot norčijo, pridemo do veščine dvomih norčkov in pav lih. Kdor se dobro zaveda te različnosti objektov, le-te s prikrito šalo združi v pojmu, ki mu zatem, ko izhaja iz naknadno spoznane različnosti objektov, prinese presenečenje, ki si gaje bil sam pripravil. - Iz te kratke, a zadovoljive teorije smešnega izhaja, da se mora šala - če pustimo ob strani pravkar omenjene šaljivce - vedno kazati v besedah, norčija pa največkrat v dejanjih, čeprav se lahko kaže tudi v besedah, namreč tedaj, ko svojo namero zgolj izreka, namesto da bi jo resnično izvršila, ali pa se izraža v golih sodbah in mnenjih. K norčavosti šteje tudi dlakocepstvo. Ta nastane, ker nimamo dovolj zaupanja v lastni razum in mu zato nočemo prepustiti, da bi v posameznem primeru neposredno sodil o tem, kaj je prav in kaj ne, in ga zato v celoti postavljamo pod pokroviteljstvo urna, ki ga uporabljamo prav povsod, kar pomeni, da vedno hočemo izhajati iz občih pojmov, pravil in maksim in se jih natančno držati, namreč tako v življenju kakor v umetno86
sti, še več, tudi v etično primernem obnašanju. Od tod tudi za dlakocepstvo značilno vztrajanje pri formi, maniri, izrazu in besedi, ki pri njem nadomeščajo bistvo stvari. Tu se že kmalu pokaže neujemanje pojma z realnostjo, pokaže se, kako se pojem nikoli ne pokriva s posameznim in kako se njegova občost in toga določenost nikoli ne more povsem prilegati pretanjenim odtenkom in raznoterim modifikacijam resničnosti. Dlakocepec je zatorej s svojimi splošnimi maksimami skoraj vselej prikrajšan v življenju, videti je nespameten, puščoben in neuporaben: na področju umetnosti, za katero je pojem neploden, proizvaja mr- .-J tva, toga in izumetničena skrpucala. Namere pravega ali plemenitega delovanja tudi v etičnem pogledu ni mogoče povsod izvesti skladno z abstraktnimi maksimami, saj lastnosti okoliščin z neskončno pretanjenimi odtenki v mnogih primerih zahtevajo neposredno iz značaja izvirajočo izbiro pravega, medtem ko uporaba zgolj abstraktnih maksim delno prinaša napačne rezultate, ker so te maksime le delno ustrezne, delno pa ni možna, ker so te maksime tuje individualnemu značaju delujočega in tega ni mogoče nikoli povsem zanikati, in od tod seveda tudi vse nedo- '1 slednosti. Kolikor Kant pogoj moralne vrednosti dejanja vidi v tem, da se to dejanje odvija skladno s čisto umskimi abstraktnimi maksimami, brez vsakršne nagnjenosti ali trenutnega vzkipevanja, ga ne moremo povsem rešiti očitka, da daje povod dlakocepstvu, torej očitka, ki predstavlja tudi smisel Schillerjevega epigrama z naslovom Pomisleki vesti. - Ko je še zlasti v politiki govor o doktrinarjih, teoretikih, učenjakih in podobnem, so mišljeni dlakocepci, torej ljudje, ki stvari poznajo in abstracto, ne pa tudi in concreto. Abstrahiranje pomeni odmišljanje podrobnejših ~ določitev: ravno te pa so tako zelo pomembne v praksi. Da bomo dopolnili svojo teorijo, omenimo še neko podzvrst šale, namreč besedno igro, calembourg, pun, kateri lahko dodamo še dvoumnost, l' equivoque, ki se v glavnem uporablja na področju obscenosti (kvanta). Podobno kot šala na silo strpa dva zelo različna realna objekta v en pojem, tudi besedna igra z uporabo naključja zajame dva različna pojma veni besedi: znova nastane enak kontrast, le da je zdaj veliko bolj medel in površen, saj ne izvira iz bistva stvari, pač pa iz naključnega poimenovanja. pri šali imamo identiteto v pojmu, različnost pa v resničnosti, pri besedni igri pa imamo različnost v pojmih in identiteto v resničnosti, kateri pripada tudi zvočna plat besede.
87
L
Če bi rekli, da je besedna igra do šale v takšnem odnosu, kot je hiperbola navzgor obrnjenega stožca do hiperbole navzdol obrnjenega stožca, bi bila to precej prisiljena prispodoba. Napačno razumevanje besede ali quid pro quo je nehoten calembourg, pri čemer je njun odnos ravno takšen, kot je odnos norčije do šale. Zato naglušna oseba podobno kot norec pogosto sproža smeh in slabi komediografi potrebujejo za sprožanje smeha namesto norca naglušneža. Smeh smo tu obravnavali samo z njegove psihične plati: glede fizične plati napotujem na to, kar je o tem napisano v (pri izdaji) Parerg (2. zv., 6. pogl., § 96, str. 134).*
§ 14.
\'
l
Od vseh teh različnih obravnav, ki so, kot upam, popolnoma osvetlile razliko in odnos med umskim spoznavnim načinom, vedenjem in pojmom na eni strani in neposrednim spoznanjem v čisto čutnem, matematičnem zoru in razumskem dojemanju na drugi, in tudi od ekskurzovo občutku in smehu, do katerih nas je skorajda nujno pripeljala obravnava nenavadnega odnosa med našimi spoznavnimi načini, se zdaj vrnimo k nadaljnjemu obravnavanju znanosti, ki poleg jezika in preudamega delovanja predstavlja tretjo odliko,'ki jo um daje človeku. Splošna obravnava znanosti, ki je naša tukajšnja naloga, se delno tiče njene forme, delno utemeljitve njenih sodb, slednjič pa tudi njene vsebine. Videli smo, da vse vedenje na splošno, če izvzamemo osnovo čiste logike, svojega izvora nima v samem umu, pač pa je pridobljeno drugje kot nazorno spoznanje - vanj položeno, pri čemer preide v povsem drugačen spoznavni način, namreč v abstraktno spoznanje. Vse vedenje, torej do zavesti in abstracto dvignjeno spoznanje, je do znanosti v takšnem odnosu, kot je del do celote. Z izkustvom, z opazovanjem posamičnega, ki se mu kaže, človek pridobi vedenje o mnogih stvareh, toda k znanosti teži le, kdor si za nalogo zastavi doseči popolno spoznanje in abstracto o kakršni koli že vrsti predmetov. To vrsto lahko izloči samo s pojmom; zato je na vrhu vsake znanosti pojem, s katerim se del izdvaja iz celote vseh stvari in za katerega znanost obljublja popolno spoznanje in abstracto: na primer, * V zvezi s tem glej 8. poglavje drugega dela.
88
pojem prostorskih odnosov ali pojem medsebojnega učinkovanja neorganskih teles ali pojem lastnosti rastlin ali živali ali pojem postopnega spreminjanja zemeljskega površja ali spreminjanja človeškega roda nasploh ali pojem zgradbe jezika itn. Če hi hote- '1 la znanost spoznanje o svojem predmetu pridobiti tako, da bi posamično raziskovala vse stvari, ki jih vključuje pojem, in sicer vse dotlej, dokler ne bi postopno spoznala celote, za nekaj takšnega niti ne bi zadostoval človekov spomin, niti ne bi mogla biti prepričana, da je raziskala prav vse stvari. Zato poseže po že omenjeni posebnosti pojmovnih sfer, torej po njihovem medsebojnem vključevanju, in se usmerja predvsem v druge sfere, ki se na splošno nahajajo v pojmu njenega predmeta. Ko j določi medsebojne odnose teh sfer, je s tem na splošno sodoločeno tudi vse, kar je vključeno v njih in kar se lahko s pomočjo izdvajanja čedalje ožjih pojmovnih sfer tudi čedalje bolj natančno določa. Na ta način lahko znanost zajame ves svoj predmet. Ta pot, ki jo ubira spoznanje, namreč od občega k posebnemu, jo razlikuje od običajnega vedenja: zato je sistematična oblika bistvena in tipična značilnost znanosti. Povezanosti najsplošnejših pojmovnih sfer vsake znanosti, torej poznavanje njenih vrhovnih načel, je nujen pogoj za njeno osvojitev, obvladovanje. To, v kolikšni meri hočemo s teh vrhovnih načel prehajati k posebnim, je nekaj povsem poljubnega in ne povečuje temeljitosti, pač pa obseg učenosti. - Število teh vrhovnih načel, ki so jim podrejena vsa ostala, je v različnih znanostih zelo različno, tako da imamo v nekaterih znanostih opraviti bolj s subordinacijo, v drugih pa bolj s koordinacijo, pri čemer prva skupina bolj zahteva razsodnost, druga pa bolj spomin. že sholastiki so vedeli-, da - '7 ker sklep zahteva dve premisi - nobena znanost ne more izhajati iz enega samega najvišjega načela, ki ga ni mogoče še naprej izpeljevati, pač pa jih mora imeti več, najmanj dva. Največ subordinacije imamo v klasificirajočih znanostih, torej v zoologiji, botaniki ter tudi v fiziki in kemiji, kolikor ti slednji vse neorgansko učinkovanje zvajata na nekaj osnovnih sil. Nasprotno pa subordinacije sploh nimamo v zgodovini, kajti to, kar je obče, v njej predstavlja zgolj pregled glavnih obdobij, iz katerih ni mogoče izpeljevati posamičnih dogodkov, ki so jim subordinirani samo z vidika časa, z vidika pojma pa so koordinirani. Zato je • Suarez: Disputationes metaphysicae 3, sectio 3, tit. 3.
89
zgOdovina pravzaprav vedenje, ni pa znanost. V matematiki, kot jo obravnava Evklid, so aksiomi sicer edina nedokazljiva najvišja načela, ki so jim stopenjsko strogo subordinirane vse demonstracije. Vendar pa ta obravnava zanjo ni bistvena in vsak teorem pravzaprav znova pomeni začetek neke nove prostorske konstrukcije, ki je sama na sebi neodvisna od predhodnih in jo je pravzaprav povsem neodvisno od njih mogoče tudi spoznati, torej iz nje same, s čistim zorom prostora, v katerem je tudi še tako zapletena konstrukcija tako neposredno evidentna kot aksiom. Toda o tem pozneje! Vsak matematični izrek vendarle vedno ostaja neka splošna resnica, ki velja za nešteto posameznih primerov, pri čemer je tudi zanjo značilno stopenjsko prehajanje od enostavnih izrekov k zapletenim, ki jih je mogoče zvesti nazaj na enostavne. Matematika je zatorej v vsakem pogledu l znanost. - Popolnost znanosti kot take, torej z vidika forme, je v tem, da je v njej prisotne čim manj subordinacije in malo koorrdinacije izrekov. Splošna znanstvena nadarjenost potemtakem pomeni sposobnost za subordinacijo pojmovnih sfer z vidika njihovih različnih določitev, tako da - kot vedno znova priporoča Platon - znanosti ne predstavlja zgolj neka občost in neposredno pod njo postavljena nepregledna množica posebnosti, nanizanih druga ob drugo, pač pa se spoznanje postopno spušča od najbolj občega k posebnemu, in sicer s pomočjo posrednih pojmov, kar, povedano s Kantom, pomeni, da se enako upoštevata zakon homogenosti in zakon specifIkacije. Ravno iz dejstva, da to predstavlja dejansko znanstveno popolnost, pa izhaja, da namen znanosti ni večja gotovost, saj jo lahko prav tako doseže tudi še tako nepovezano posamično spoznanje, pač pa v tem, da olajša vedenje, in sicer z njegovo formo in s tem tudi z dano možnostjo popolnosti vedenja. Od tod sicer običajno, a napačno prepričanje, da znanstvenost in spoznanje pomenita večjo gotovost, prav tako napačna paje tudi iz tega izvirajoča trditev, daje zgolj za matematiko in logiko značilna znanstvenost, ki se ne kaže v gotovosti, pač pa v sistematični formi spoznanja, ki temelji na L postopnem spuščanju od občega k posebnemu. - Posledica te poti spoznanja od občega k posebnemu, ki je značilna za znanosti, je, da se v njih veliko stvari utemeljuje z izvajanjem iz predhodnih izrekov, torej z dokazi, kar je pripeljalo do starega zmotnega prepričanja, da je zgolj dokazano popolnoma resnič no in da vsaka resnica potrebuje dokaz, medtem ko, nasprotno,
L
f
90
vsak dokaz potrebuje neko nedokazano resnico, na kateri nenazadnje temelji sam ali tudi drugi njegovi dokazi. Zato mora biti neposredno utemeljena resnica pred resnico, ki je utemeljena z dokazom, deležna takšne prednosti, kot jo ima izvirska voda pred vodo iz vodovoda. Zor, delno čisto apriori, kakršen utemeljuje matematiko, in delno empiričen a posteriori, kakršen utemelju- 1 je vse druge znanosti, je izvir vsake resnice in podlaga vsake znanosti. (Izvzeti je treba edino logiko, ki temelji na nenazornem, a vendarle neposrednem spoznanju, ki ga ima um o svojihJ lastnih zakonih). Niti dokazane sodbe in niti njihovi dokazi, pač pa sodbe, ki neposredno izvirajo iz zora in na njem - namesto na dokazovanju - tudi temeljijo, so v znanosti to, kar je Sonce v vesoljstvu. Kajti iz njih izvira svetloba, ki osvetljuje druge, tako da lahko tudi ti svetijo. Neposredno utemeljevanje resnice 7 teh prvih sodb neposredno iz samega zora, dvigovanje teh temeljev znanosti iz nepregledne množice realnih stvari, je delo razsodne moči, torej zmožnosti pravilnega in natančnega prenašanja nazorno spoznanega v abstraktno zavest, ki je potemtakem nekakšna posrednica med razumom in umom. Samo njena izre---> dna in vse običajno prekašajoča velikost v individuu lahko pripomore k napredovanju znanosti. Izvajanja stavkov iz drugih stavkov , dokazovanja ali sklepanja je seveda sposoben prav·vsakdo, kije zdrave pameti. Nasprotno pa razsodna moč pretvar- -7 ja in fiksira nazorno spoznanje v pojme, primerne za refleksijo, tako da se po eni strani to, kar je skupno mnogim realnim objektom, misli venem pojmu, po drugi strani pa se njihova različ nost misli v prav tako mnogih pojmih ter da se torej to, kar je različno, kljub delni identičnosti, vendarle spoznava in misli kot različno, in to, kar je identično, pa kljub delni različnosti, kot identično, in sicer skladno z vsakokrat vladajočimi cilji in pogledi. Pomanjkanje razsodne moči se imenuje nai vno s t. Naivnež ne vidi delne ali relativne različnosti tega, kar je identično v enem pogledu, spet drugič pa ne vidi identitete relativno ali delno različnega. Sicer je mogoče tudi za to razlago razsodne moči uporabiti njeno delitev pri Kantu na reflektirajočo in subsumirajočo, pač odvisno od tega, ali od nazornih objektov prehaja k pojmu ali pa, obratno, od pojma k nazornim objektom, vendar v obeh primerih vselej posreduje med nazornim spoznanjem razuma in refleksivnim spoznanjem uma. - Ne more obstajati resnica, ki bi jo bilo mogoče absolutno odkriti zgolj s sklepa-
91
L
njem, pač pa je nujnost njenega utemeljevanja zgolj s sklepi vselej zgolj relativna, še več, subjektivna. Ker gre pri vseh dokazih za sklepe, za novo resnico ni treba najprej iskati dokaza, pač pa neposredno evidentnost, in le dotlej, dokler te ne najdemo, zača sno posegati po dokazu. Podobno kot zgradba ne more stati v zraku, tudi znanosti ni mogoče povsem dokazati: vsi njeni dokazi morajo izhajati iz nazornega in zatorej nečesa, kar ni mogoče še naprej dokazovati. Kajti ves svet refleksije sloni in temelji na nazornem svetu. Vsaka poslednja, torej izvoma evidentnost je nazorna, na kar kaže že sama beseda. Potemtakem je bodisi empirična ali pa temelji na apriori zoru pogojev možnega izkustva. V obeh primerih daje torej le imanentno in ne transcendentno spoznanje. Vsak pojem ima svojo vrednost in svoj obstoj le v tem, četudi močno posrednem nanašanju na nazorno predstavo. In kar velja za pojme, velja tudi za sodbe, sestavljene iz pojmov, in za vse znanosti. Zato mora biti kakor koli že mogoče, da se vsaka resnica, ki se najde s pomočjo sklepanja in sporoča s pomočjo dokazov, neposredno spozna tudi brez vsakršnih sklepov in dokazov. To je zagotovo najtežje pri mnogih zapletenih matematičnih izrekih, do katerih pridemo zgolj z uporabo celih nizov sklepov, torej z izračunavanjem tetiv in tangent za vse loke, s pomočjo sklepanja iz Pitagorovih izrekov. Vendar pa tudi takšna resnica ne more v bistvu in edino temeljiti na abstraktnih izrekih in tudi prostorske odnose, ki predstavljajo njeno podlago, mora biti za čisti zor apriori mogoče izpostaviti tako, da se njihovo abstraktno izrekanje neposredno utemeljuje. O dokazih v matematiki bomo podrobneje spregovorili v nadaljevanju. Pogosto se z visokim tonom govori o znanostih, ki v celoti temeljijo na pravilnih sklepih, izvedenih iz zanesljivih premis, in so zato neizpodbitno resnične. Vendar pa s samimi čistimi nizi logičnih sklepov, pa najsi bodo premise še tako resnične, ne moremo doseči dosti več kot ponazoritve in izvedbe tega, kar je prisotno že v premisah, kar pomeni, da se zgolj explicite prikaže tisto, kar je bilo v njih implicite razumljeno. S temi znanostrni so še posebej mišljene matematične in med njimi zlasti astronomija. Zanesljivost astronomije izvira iz dejstva, da temelji na zoru prostora, ki ji je dan apriori in je zatorej nezmotljiv, vsi prostorski odnosi pa z nujnostjo (temelj biti), ki prinaša zanesljivost, apriori izhajajo drug iz drugega in jih je zato mogoče
92
tudi zanesljivo izvajati drug iz drugega. Tem matematičnim določilom se pridružujeta še posebna naravna sila, namreč težnost, ki deluje ravno v razmerju z masami in kvadratom razdalje, in apriori zagotovljen - ker izhaja iz kavzalnosti - zakon vztrajnosti, in sicer poleg empiričnega dejstva gibanja, ki je enkrat za vselej vtisnjeno vsaki izmed teh mas. To je ves material astronomije, ki tako zaradi svoje enostavnosti kot zaradi svoje zanesljivosti pripelje do trdnih in - spričo velikosti in pomembnosti predmetov - zelo zanimivih rezultatov. Če, denimo, poznam maso nekega planeta in oddaljenost njegovega satelita, lahko po drugem Keplerjevem zakonu z gotovostjo sklepam o njegovem obhodnem času. Ta zakon temelji na dejstvu, da pri tej oddaljenosti samo ta hitrost hkrati veže satelit na planet in preprečuje, da bi padel nanj. - Torej le na takšni geometrijski podlagi, torej le zapriori zorom in poleg tega tudi z uporabo naravnega zakona, je mogoče, da nas lahko sklepi nekam pripeljejo, saj predstavljajo tako rekoč zgolj nekakšne mostove od enega nazornega dojemanja k drugemu, česar pa ni mogoče trditi za golo in čisto sklepanje po izključno logični poti. - Izvor prvih temeljnih astronomskih resnic pravzaprav predstavlja indukcija, torej združevanje tega, kar je dano v mnogih zorih, v pravilno neposredno utemeljeno sodbo, iz katere se zatem tvorijo hipoteze, katerih potrjevanje z izkustvom prinaša - kot nekakšna indukcija, ki se približuje popolnosti - dokaz za prvo sodbo. Denimo, navidezno gibanje planetov je spoznano empirično: po mnogih napačnih hipotezah o prostorski povezanosti tega 1 gibanja (orbita), se je končno našla pravilna hipoteza, sledili so .~ zakoni, ki veljajo za to gibanje (Keplerjevi zakoni), in nazadnje se je odkril tudi njegov vzrok (splošna gravitacija), tako da je prav vsem hipotezam empirično spoznano ujemanje vseh obravnavanih primerov z njimi in tudi z zaključki, izhajajočimi iz njih, torej indukcija, podelilo popolno zanesljivost. Odkritje --1 hipoteze je bila stvar razsodne moči, ki je pravilno dojela dano dejstvo in ga temu ustrezno izrazila, indukcija, torej večkratni zor, paje potrdil njeno resničnost. Vendar pa bi lahko hipotezo utemeljili celo neposredno, z enim samim empiričnim zorom, in sicer brž ko bi se lahko prosto gibali skozi vesolja in imeli teleskopske oči. To pomeni, da sklepi tudi tukaj niso edini in bistveni vir spoznanja, pač pa so v resnici vedno le nekakšen;~ pripomoček v sili.
93
r
Na koncu moramo, če naj damo še tretji, drugačen primer, pripomniti, da tudi tako imenovane metafizične resnice, torej takšne, kot jih postavi Kant v Metajizičnih začetnih temeljih naravoslovja, svoje evidentnosti ne dolgujejo dokazom. To, kar je a priori gotovo, spoznavamo neposredno: tega se, kot forme vsakega spoznanja, zavedamo z največjo nujnostjo. Denimo, to, da materija vztraja v mirovanju, da torej ne more niti nastati niti prenehati, neposredno vemo kot negativno resnico, kajti naš čisti zor prostora in časa daje možnost gibanja, razum pa, v zakonu kavzalnosti, daje možnost spremembe forme in kvalitete, manjkajo pa nam forme, s katerimi bi si lahko predstavljali nastanek ali izginotje materije. Zato je bila ta resnica evidentna vse čase, povsod in vsakomur ter se nikoli ni resno dvomilo vanjo, kar pa ne bi bilo mogoče, če njen spoznavni razlog ne bi bil nihče drug kot Kantov tako težak in dlakocepski dokaz. Poleg tega se mi je (kot je prikazano v Dodatku) Kantov dokaz zdel napačen in zgoraj sem pokazal, da je treba vztrajnost materije izpeljati iz zanimanja, ki ga za možnost izkustva kaže prostor in ne čas. Dejanska utemeljitev vseh resnic, ki se v tem smislu imenujejo metafizične, torej abstraktnih izrazov nujnih in splošnih form spoznavanja, ne more sloneti na abstraktnih izrekih, pač pa na zavesti o formah predstavljanja, ki se apriori manifestira v apodiktičnih izjavah, ki se jim ni treba bati, da bi bile kakor koli ovržene. Če pa bi jih vendarle hoteli dokazati, bi bilo to mogoče le tako, da se dokaže, da je resnica, ki jo je treba dokazati, že del kakršne koli druge nedvomne resnice ali pa je v njej vsebovana ~ kot predpostavka. Tako sem, denimo, pokazal, da vsak empirič ni zor že vključuje uporabo zakona kavzalnosti, čigar spoznanje je torej pogoj vsakega izkustva in ki zatorej ne more biti mogoče ali pogojeno šele z njim, kot je trdil Hume. - Dokazi na splošno niso toliko namenjeni tistim, ki se hočejo učiti, pač pa prej tistim, ki hočejo razpravljati. Slednji trdovratno zanikujejo neposredno utemeljeni uvid: samo resnica je lahko povsod dosledna; zato jim je treba pokazati, da po eni strani in posredno priznavajo to, kar po drugi strani in neposredno zanikujejo, torej logičlno nujno povezanost med zanikanim in priznanim. Poleg tega pa je rezultat znanstvene forme - torej podrejanja vsega posebnega splošnemu in tako naprej - dejstvo, da se resničnost mnogih izrekov utemeljuje le logično, namreč z odvisnostjo od drugih izrekov, torej s sklepi, ki hkrati nastopajo tudi
L
r
L
HJ
94
kot dokazi. Nikoli ne smemo pozabiti, da je vsa ta forma le forma olajšanja spoznanja, ne pa sredstvo za dosego večje gotovosti. Lastnosti neke živali je lažje spoznati iz vrste, kateri pripada, in tako naprej iz genusa, družine, reda in razreda, kot pa jo vsakič raziskovati samo zase. Vendar pa je resnica vseh izrekov, izvedenih s sklepi, vedno le pogojna in navsezadnje odvisna od kakršne koli druge resnice, ki ne temelji na sklepih, pač pa na zoru. Če bi nam bila ta slednja vedno tako očitna, kot je izvajanje s sklepom, bi ji vsekakor veljalo dati prednost. Kajti vsako izvajanje iz pojmov je zaradi prikazanega raznoterega medsebojnega prežemanja sfer in pogosto nihajoče določenosti njihove vsebine izpostavljeno mnogim pomotam, o čemur pričajo tako številni dokazi napačnih naukov in najrazličnejših sofizmov. - Sklepi so '1 z vidika forme sicer povsem zanesljivi, vendar pa so zelo nezanesljivi, kar se tiče njihove materije, pojmov, saj njihove sfere pogosto bodisi niso dovolj ostro določene ali pa se prekrivajo na tako različne načine, da je ena sfera delno vsebovana v mnogih drugih in lahko torej iz nje spontano preidemo v drugo ali druge in od tod naprej, kot smo bili pokazali. Ali, povedano drugače, .-J terminus minor [druga premisa] in tudi terminus medius [skupni pojem premis] se lahko vselej vključita v različne pojme, iz katerih poljubno izberemo terminus maior [prvo premiso ] in terminus medius, kar ima za posledico tudi različnost sklepa. - Neposredni -1 evidentnosti je torej treba povsod dajati prednost pred dokazano resnico, in slednjo sprejemati le tam, kjer je prva preveč oddaljena, ne pa tudi tam, kjer nam je prav tako ali nemara še bolj očit- {I-/ na kot slednja. Zato smo zgoraj videli, da lahko v logiki, v kate'-o o ri nam je neposredno spoznanje v vsakem posameznem primeru očitnejše od izvedenega znanstvenega, svojemu mišljenju pravzaprav vedno pustimo, da ga vodi zgolj neposredno spoznanje zako-"----.J nov mišljenja in da lahko zatorej logiko pusti ob strani:
§ 15. Če se s svojim prepričanjem, da je zor prvi izvir vsake evi- ---, dentnosti in da je neposredno ali posredno nanašanje nanj absolutna resnica, da je najbližja pot do te resnice vselej najzanesljivejša, saj je vsako posredovanje z uporabo pojmov izpostavljeno • V zvezi s tem glej 12. poglavje drugega dela.
95
L
številnim pomotam, če se, kot pravim, s tem prepričanjem zdaj obrnemo krna te mat iki, kakršno je kot znanost postavil Evklid in se je v celoti ohranila vse do danes, si ne moremo kaj, da se nam ne bi pot, po kateri hodi, zdela nenavadna, še več, napačna. Zahtevamo, da se vsaka logična utemeljitev zvede na nazorno, matematika pa si, nasprotno, trudoma prizadeva namerno zavreči njej lastno, povsod očitno, nazorno evidentnost in jo nadomestiti z logično. To se nam mora zdeti nekako tako, kot če bi si nekdo odrezal noge, da bi lahko hodil z berglami, ali kot princ v Triumfu sentimentalnosti, ki zbeži iz resnične in lepe narave, da bi našel veselje v gledališki dekoraciji, ki ni nič drugega kot posnetek narave. - Tu moram spomniti na to, kar sem povedal v šestem poglavju razprave O načelu razloga in za kar predpostavljam, da se bralec še dobro spominja, tako da lahko tu svoje pripombe enostavno navežem na že povedano, ne da bi moral ponovno razlagati razliko med golim spoznavnim razlogom matematične resnice, ki je lahko dan logično, in razlogom biti, ki predstavlja neposredno in zgolj nazorno spoznavno povezanost delov prostora in časa ter v katerega vpogled prinaša edino pravo zadovoljstvo in temeljito spoznanje, medtem ko spoznavni razlog vselej ostaja na površini in lahko sicer pripelje do vedenja o tem, da je nekaj tako, ne pa tudi do vedenja o tem, zakaj je ta nekaj takšen. Evklid je, v očit no škodo znanosti, hodil po tej zadnji poti. Kajti, denimo, že takoj na začetku, ko bi enkrat za vselej moral pokazati, kako se koti in stranice trikotnika medsebojno določajo in so drug drugemu vzrok in posledica, in sicer skladno s formo, ki jo ima v golem prostoru načelo razloga in ki tu kot povsod drugje nujno določa, da je nekaj takšno kot je, ker je nekaj drugega, ki je od njega povsem različ no, takšno, kot je, torej namesto da bi dal temeljit vpogled v bistvo trikotnika, poda nekaj nepovezanih, poljubno izbranih izrekov o trikotniku in njegov logični spoznavni razlog, za kar uporabi naporno, logično in skladno z načelom neprotislovnosti potekajoče dokazovanje. Namesto izčrpnega spoznanja teh prostorskih odnosov, dobimo torej le nekaj poljubno sporočenih rezultatov teh odnosov in se počutimo kot nekdo, ki se mu pokažejo le različni načini delovanja kakšnega stroja, ne pa tudi njegova notranja zgradba ter zobniki in gonila. Pod prisilo načela neprotislovnosti moramo seveda priznati da je to, kar demonstrira Evklid, takšno, kot je, ne izvemo pa tega, zakaj je takšno. Imamo skorajda takšen neprijeten občutek kot po žonglerski predstavi, ki ji je večina Evklidovih
96
dokazov dejansko podobna. Resnica skoraj vedno vstopi skozi zadnja vrata, tako da se per accidens [naključno] poraja iz kakršne koli že postranske okoliščine. Apagogični dokaz pogosto druga za drugo zapre vsa vrata in pusti odprta le tista, skozi katera moramo, ker so pač vsa druga zaprta. Pogosto se, kot v Pitagorovem izreku, rišejo črte, ne da bi se tudi vedlo zakaj. Kasneje se pokaže, da so to bile zanke, ki se nepričakovano zategnejo in izsilijo soglasje učenca, ki mora začuden priznati to, kar mu z vidika njegove notranje povezanosti ostaja povsem nerazumljivo, in sicer tako zelo, da lahko preuči celotnega Evklida, ne da bi prišel do dejanskega vpogleda v zakonitosti prostorskih odnosov, pač pa se namesto tega na pamet nauči le nekaj rezultatov teh prostorskih odnosov. To dejansko empirično in neznanstveno spoznanje je podobno zdravnikovemu, ki pozna bolezen in zdravilo proti njej, ne pa tudi njune povezanosti. Do vsega tega pride, če muha- sto zavržemo način utemeljevanja in evidentnost, ki sta značilna za določeno spoznanje, ter namesto njiju nasilno uvedemo način utemeljevanja in evidentnost, ki sta tuja njegovemu bistvu. Način, kako to izvede Evklid, je vreden vsega občudovanja, ki ga je tudi bil deležen dolga stoletja in je šlo tako daleč, da se je njegov način -obravnavanja matematike razglašal za vzorec vsakršnega znanstvenega prikaza, po katerem se je poizkušalo oblikovati celo vse druge znanosti, pozneje pa se je začelo od njega odstopati, ne da bi se pravzaprav kaj dosti vedelo zakaj. V naših očeh se lahko ta ~l Evklidova metoda v matematiki kaže le kot izredno sijajna sprevrnjenost. Seveda pa lahko za vsako veliko, namerno in metodološko izvajano zmoto, ki jo vrhu tega spremlja še splošno odobravanje, pa najsi se tiče življenja ali znanosti, dokažemo njen razlog v filozofiji, ki vlada v njenem času. - Razliko, še več, pogosto nasprotje med tem, kar zremo,
1
* Na Kantovo zlorabo teh grških izrazov, kijo grajamo v Dodatku, tu sploh ne smemo misliti.
97
)
je preuranjeno sklepalo, da edino umsko logično mišljenje utemeljuje resnico, čeprav so Platon (v Parmenidu), megariki, Piron in novoakademiki s primeri (podobno kot je to pozneje storil Sekst Empirik) pokazali, kako so lahko po drugi strani zavajajoči tudi sklepi in pojmi, še več, kako lahko tudi ti pripeljejo do paralogizmov in sofizmov, ki nastajajo veliko lažje kot videz v čutnem zoru in so tudi veliko težje rešljivi. Racionalizem, ki je nastal kot nasprotje empirizma, je torej obdržal prevlado in skladno z njim je tudi Evklid obravnaval matematiko, tako da je po sili razmer samo aksiome oprl na nazorno evidentnost (CPalvoIlEVOV), vse drugo pa na sklepe (VOOUIlEVOV). Njegova metoda je ostala prevladujoča skozi stoletja in je takšna tudi morala ostati vse dotlej, [.... dokler se ni začelo čisti zor apriori ločevati od empiričnega. Kot je videti, je to razliko v celoti spoznal že Evklidov komentator Proklos, kar lahko razberemo iz njegovega komentarja, ki ga je v latinščino prevedel Kepler v svoji knjigi Harmonija sveta. Vendar pa Proklos tej stvari ni posvečal dovolj pozornosti, obravnaval jo je preveč izolirano, puščal jo je ob strani in ni prodrl vanjo. Šele čez dve tisočletji je Kantov nauk, ki mu je usojeno pripeljati do tako velikih sprememb v vsem vedenju, mišljenju in delovanju evropskih narodov, tudi tisti, ki povzročil takšno spremembo v matematiki. Kajti šele ko smo se od tega velikega duha naučili, da se zori prostora in časa povsem razlikujejo od empiričnega zora, da so v celoti neodvisni od vsakršnega vtisa na čute ter da so oni tisti, ki pogojujejo vtise, in ne obratno, torej da so apriori, in da zatorej sploh niso dovzetni za prevare čutov, šele tedaj lahko torej spoznamo, da Evklidov logičen način obravnavanja matematike predstavlja nepotrebno previdnost, bergle za zdrave noge, da je podoben popotniku, ki se mu ponoči svetla trdna pot zdi voda in se pazi, da ne bi stopil nanjo, ter vselej hodi poleg nje po jamastih tleh, zadovoljen, da sem in tja zadene ob domnevno vodno pot. Šele zdaj lahko z gotovostjo trdimo, da to, kar se nam ob zoru nekega lika nakazuje kot nujno, ne izvira iz lika, ki je nemara zelo pomanjkljivo narisan na papirju, in tudi ne iz abstraktnega pojma, ki si ga pri tem zamišljamo, pač pa neposredno iz forme vsakega spoznanja, ki se jo apriori zavedamo: taje povsod načelo razloga, tu pa je kot forma zora, torej kot prostor, načelo razloga biti, čigar evidentnost in veljavnost je prav tako velika in neposredna kot pri načelu spoznavnega razloga, torej kot logična gotovost. Da bi lahko verjeli tej logični gotovosti, nam torej ni treba in tudi ne
98
smemo zapustiti posebnega področja matematike in jo potrjevati na nekem drugem, njej povsem tujem področju, torej področju pojmov. Če ostanemo na tleh, ki so značilna za matematiko, smo deležni velike prednosti, ki je v tem, da je v njej vedenje o tem, da je nekaj takšno, kot je, eno z vedenjem o tem, z aka j je takšno, namesto da tako kot evklidska metoda oboje povsem ločuje in nam daje spoznati le prvo in ne tudi drugo. Aristotel pravi v Drugih analiti-' •. kah 1,27 [po 87a 31] povsem natančno tole: AKpI~eaTtpa o' E1n(JT~IlT] tm(JT~IlT]<; Kai1tpOTEpa, ~ TE Toli OTI Kai Toli Olon ~ aUT~, ČlnČlIl~ xwpi<; mli OTI T~<; Toli Oton. (Subtilior autem et praestantior ea est scientia, qua quod aliquid sit et cur sit una simulque intelligimus, non separatim quod et cur sit.) [Vendar je natančnejša in odličnejša tista vednost, s katero razumemo tak6 dejstvo, da nekaj je, kot vzrok, zakaj je, kakor pa ločeno poznavanje dejstva in vzroka.] V fiziki smo zadovoljni le tedaj, ko je spoznanje o tem, da je nekaj tako, združeno s spoznanjem o tem, zakaj je takšno. Če vemo, da se živo srebro v Torricellijevi cev- h ki dvigne 28 palcev, nam to ne pomaga kaj dosti, če ne vemo, da ga na tej višini drži tlak zraka. Ali naj nas torej v matematiki zadovolji qualitas occulta [skrita lastnost] kroga, ki je v tem, da odse- ' ki dveh tetiv, ki se sekata v njem, vselej tvorijo enak pravokotnik? Da je tako, Evklid seveda dokaže v 35. izreku tretje knjige; zakaj je tako, pa ostaja še odprto. Tudi Pitagorov izrek nas seznani s qualitas occulta pravokotnega trikotnika: Evklidov šepav, še več, zahrbten dokaz nas zapusti, ko vprašamo po zakaj, tako da nam znani, preprosti lik, ki nam je v pomoč, že na prvi pogled prinese več kot ta dokaz, in sicer vpogled v samo stvar ter globoko in trdno prepričanje o nujnosti in odvisnosti te lastnosti od pravega kota:
J
V
99
H
r L
Tudi v primeru neenakih katet mora obstajati možnost, da pridemo do takšnega nazornega prepričanja, podobno kot na splošno pri vsaki možni geometrijski resnici, in sicer že samo zato, ker je njeno odkritje vselej izhajalo iz takšne uzrte nujnosti in se je dokaz izmislil šele pozneje. To pomeni, da moramo za to, da bomo lahko nazorno spoznali nujnost matematične resnice, zgolj analizirati miselni proces ob njenem prvem odkritju. Za poučevanje matematike si na splošno želim analitično metodo namesto sintetične, kot jo je uporabljal Evklid, ki pa se bo pri zapletenih matematičnih resnicah soočala z zelo velikimi, a vendarle ne nepremagljivimi težavami. Ponekod v Nemčiji že začenjajo spreminjati poučevanje matematike in čedalje bolj ubirajo to drugo, analitično pot. Najodločneje je to storil gospod Kosack, učitelj matematike in fizike na gimnaziji v Nordhausnu, ki je programu za šolski izpit 6. aprila 1852 dodal podroben projekt obravnave geometrije skladno z mojimi načeli. Za izboljšanje metode matematike je treba še zlasti opustiti predsodek, da ima dokazana resnica prednost pred nazorno spoznano, ali da ima logična resnica, ki temelji na načelu neprotislovnosti, prednost pred metafizično, ki je neposredno evidentna in h kateri sodi tudi čisti zor prostora. To, kar je najbolj gotovo in povsod nepojasnljivo, je vsebina načela razloga. Kajti to načelo v svojih različnih oblikah označu je splošno formo vseh naših predstav in spoznanj. Sleherno pojasnjevanje pomeni zvajanje na načelo razloga, pomeni posamično dokazovanje po njem na splošno izražene povezanosti predstav. Načelo razloga je torej princip vsakega pojasnjevanja in zatorej niti ne more pojasniti samo sebe niti ne potrebuje kakršnega koli pojasnjevanja, saj ga vsako pojasnjevanje že predpostavlja in le po njem dobi svoj pomen. Nobena izmed njegovih podob ne prednjači pred drugimi: kot načelo razloga biti ali postajanja ali delovanja ali spoznanja je hkrati gotovo in nedokazijivo. Razmerje med razlogom in posledico je nujno v vsaki izmed njegovih oblik, še več, je nasploh izvor - kakor tudi edini pomen - pojma nujnosti. Ni druge nujnosti, kot je nujnost posledice v primeru danega razloga, in ni razloga, ki ne bi za sabo potegnil nujnosti posledice. Torej tako gotovo kot iz spoznavnega razloga, danega v premisah, izhaja posledica, ki je izrečena v zaključku, tako gotovo tudi razlog biti v prostoru pogojuje svojo posledico v prostoru; če nazorno spoznam njuno razmerje, je ta gotovost 100
prav tako velika kot katera koli logična. Izraz tega razmerja pa je vsak geometrijski izrek, in sicer je prav tako dober kot kateri koli izmed dvanajstih aksiomov: je metafizična resnica in kot tak prav tako neposredno gotov kot samo načelo neprotislovnosti, ki je metalogična resnica in splošna podlaga vsakega logičnega dokazovanja. Kdor zanika nazorno prikazano nujnost prostorskih. --J odnosov, vsebovanih v poljubnem izreku, lahko z enako pravico zanika aksiome ter z enako pravico tudi izhajanje sklepa iz premis, še več, tudi samo načelo neprotislovnosti, kajti vse to so enako nedokazijiva, neposredno evidentna in apriori spoznavna razmerja. Če bi torej hoteli nazorno spoznavno nujnost prostor-
r
L
r
odvaja dejanskega raziskovanja razloga in notranje povezanosti stvari, in mu prigovarja, naj se zadovolji z zgodovinskim vedenjem, da to pač je tako. Piljenje ostroumnosti, ki se tako vztrajno pripisuje tej metodi, je le v tem, da se učenec vadi v sklepanju, torej v uporabi načela neprotislovnosti, še zlasti pa napreza svoj spomin, da bi v njem obdržal vse podatke, pri katerih mora primerjati njihovo medsebojno ujemanje. Precej nenavadno je sicer, da se ta metoda dokazovanja uporablja zgolj v geometriji in ne tudi v aritmetiki, v kateri se, nasprotno, resnici dopušča, da zasveti edino v zoru, ki ga tu predstavlja golo štetje. Ker zor števil poteka edino v času in ga zatorej ne more reprezentirati nikakršna čutna shema, kot je, denimo, geometrijski lik, je tu odpadel tudi sum, da je zor zgolj empiričen in zatorej podrejen videzu, sum, ki je lahko v geometrijo edini prinesel logični način dokazovanja. Ker ima čas le eno dimenzijo, je štetje edina aritmetična operacija, na katero se lahko zvedejo vse ostale, pri čemer štetje vendarle ni nič drugega kot zor apriori, na katerega se sklicujemo brez vsakršnega grajanja in ki slednjič potrjuje vse ostalo, vsak račun in vsako enačbo. Ne dokazuje se, denimo, da je (7 + 9); 8 - 2 42; pač pa se sklicuje na čisti zor v času, na štetje, in vsak posamezen izrek se torej naredi za aksiom. Namesto dokazov, ki jih je polna geometrija, predstavlja torej gola metoda krajšanja štetja vso vsebino aritmetike in algebre. Kot že omenjeno, naš neposredni zor števil v času sicer ne sega dlje od, denimo, števila deset: nad tem številom že moramo imeti abstrakten pojem števila, fiksiran v besedi, da lahko stopi na mesto zora, ki se torej v resnici ne odvija več, pač pa se le povsem določeno označuje. Vendar se celo tako - s tem pomembnim pripomočkom številskega niza, ki večjim številom vselej dopušča, da jih reprezentirajo enaka manjša - omogoči nazorna evidentnost prav vsakega računa, in sicer celo tam, kjer se po abstrakciji posega tako zelo, da se zgolj in abstracto ne zamišljajo le števila, pač pa tudi nedoločene veličine in cele operacije, in se v tem pogledu tudi označujejo, denimo, kot ,Jr-b, tako da se ne izvršujejo več, pač pa le še nakazujejo. Z enako pravico in enako zanesljivostjo kot v aritmetiki bi se lahko resnica tudi v geometriji utemeljila edino s pomočjo čiste ga zora apriori. Ta nujnost, ki se nazorno spoznava skladno z načelom razloga biti, je pravzaprav vselej tista, ki daje geometri102
ji njeno največjo evidentnost in na kateri v zavesti vsakega posameznika temelji zanesljivost njenih izrekov, nikakor pa ni to majavi logični dokaz, ki se, ker je tuj sami stvari, brez škode za prepričanje večinoma kmalu pozabi in bi lahko v celoti odpadel, ne da bi se zaradi tega kakor koli zmanjšala evidentnost geometrije, saj je ta povsem neodvisna od njega in on vselej dokazuje -.1 le to, o čemer smo že poprej popolnoma prepričani na podlagi drugačnega načina spoznavanja. V tem smislu je dokaz podoben strahopetnemu vojaku, ki sovražniku, ki ga je ubil nekdo drug, <"f zada še eno rano in se zatem hvali, da ga je pokončal. * Spričo vsega tega bržkone ni več dvoma, da evidentnost matematike, ki je postala vzor in simbol vsake evidentnosti, v bistvu ne temelji na dokazih, pač pa na neposrednem zoru, ki tu kot povsod drugje predstavlja poslednji temelj in izvor vsake resnice. Vendar pa ima zor, ki je podlaga matematike, veliko prednost pred vsakim drugim, torej empiričnim zorom. Namreč ker je apriori in zatorej neodvisen od izkustva, ki je vedno dano le delno in sukcesivno, mu je vse enako očitno, tako da lahko poljubno izhaja bodisi iz razloga ali iz posledice. To mu daje ""_ popolno zanesljivost s tem, da se v njem posledica spoznava iz razloga, pri čemer je nujno samo to spoznanje: denimo, enakost stranic se spoznava kot utemeljena z enakostjo kotov. Nasprotno-""1 pa vsak empirični zor in velik del vsega izkustva poteka v obratni smeri od posledice k razlogu, pri čemer ta način spoznavanja ni nezmotljiv, saj nujnost posledici pripada le, če je dan razlog, i ne pa tudi spoznanju razloga iz posledice, saj lahko enaka posledica izvira iz različnih razlogov. Ta zadnja vrsta spoznanja je vselej le indukcija, kar pomeni, da se na podlagi številnih posledic, ki kažejo na en razlog, ta razlog sprejema kot gotov. Ker pa vsi--.l primeri ne morejo biti popolnoma enaki, tudi resnica ni tu niko• Spinoza, ki se je vedno hvalil, da postopa more geometrico [geometrijsko], je to v resnici počel še veliko bolj, kot je mislil. Kajti to, kar se mu je v neposrednem, zornem dojetju bistva sveta zdelo gotovo in priznano, je poizkušal logično demonstrirati neodvisno od vsakega spoznanja. Zeleni in že vnaprej zanesljivi rezultat pa seveda doseže le tako, da za izhodišče vzame pojme, pojme, ki jih je poljubno naredil kar sam (substantia [podstat], causa sui [vzrok samemu sebi] itn.), in si pri dokazovanju dovoljuje vse tiste samovoljnosti, ki mu jih omogoča bistvo širokih pojmovnih sfer. To, kar je resnično in odlično v njegovem nauku, je torej pri njem, enako kot v geometriji, povsem neodvisno od dokazov. V zvezi s tem glej 13. poglavje drugega dela.
103
I
r
\J
li brezpogojno gotova. pri tej vrsti resnice imamo največ izkustva in vse spoznanje temelji na čutnem zoru. Afekcija kakega izmed čutov sproži razumsko sklepanje z učinka na vzrok; ker pa sklepanje s tega, kar utemeljujemo, na razlog ni nikoli zanesI-. ljivo, je, kot smo prikazali zgoraj, lažni videz kot prevara ču tov pogosto mogoč in do njega v resnici tudi prihaja. Šele v primeru afekcije večjega števila ali kar vseh petih čutov, ki kažejo na isti vzrok, postane možnost videza izredno majhna, a še vedno obstaja. Kajti v nekaterih primerih, denimo, s ponarejenim kovancem, prevaramo celotno čutnost. Enako se v vsem empiričnem spoznanju in torej tudi v vsem naravoslovju ne upošteva njegove čiste (po Kantu metafizične) plati. Tudi tu se učin ki spoznavajo iz vzrokov in zato vse naravoznanstvo temelji na hipotezah, ki so pogosto napačne in se postopno umikajo pral- vilnim. Spoznanje gre od vzroka k učinku, torej po zanesljivejši poti, le pri načrtno zastavljenih eksperimentih, ki pa se izvajajo le zaradi hipotez. Zato naravoslovnih ved, denimo, fizike ali astronomije ali fiziologije, tudi ni bilo mogoče kar naenkrat odkriti tako kot matematiko ali logiko, pač pa je za to bilo in je L potrebno izkustvo, ki se je zbiralo in primerjalo mnoga stoletja. Šele večkratna empirična potrditev prinese indukcijo, na kateri temelji hipoteza, ki je tako blizu popolnosti, da lahko v praksi zavzema mesto gotovosti in se ji njen izvor prav tako ne šteje v slabo, kot se uporabi geometrije ne šteje v slabo inkomenzurabilnost ravnih in krivih črt ali aritmetiki nedosegljiva popolna pravilnost logaritma, kajti tako kot se kvadratura kroga in logaritem z neskončnimi ulomki neskončno približujeta pravilnosti, se z večkratnim izkustvom tudi indukcija, torej spoznavanje razloga iz posledic, sicer ne neskončno, a vendarle toliko približa matematični evidentnosti, torej spoznanju posledice iz razloga, da postane možnost zmote dovolj majhna, da se lahko zanemari, l- a obstaja še vedno. Denimo, induktivno je tudi sklepanje z neštetih primerov na vse primere, torej pravzaprav na neznani razlog, od katerega so odvisni vsi primeri. Kateri izmed takšnih sklepov je torej zanesljivejši od sklepa, da imajo vsi ljudje srce na levi strani? Kljub temu pa imamo - kot nadvse redke in povsem osamljene izjeme - tudi ljudi s srcem na desni strani. - Čutni zor in empirična znanost imata torej isto vrsto evidentnosti. Prednost, ki jo imajo pred njima matematika, čisto naravoslovje in logika kot spoznanja apriori, temelji zgolj na tem, da je formalna plat
O
104
spoznanj, na kateri temelji vsa apriornost, v celoti in hkrati dana in se lahko zatorej tu vselej gre od razloga k posledici, v čutnem zoru in empirični znanosti pa največkrat le od posledice k razlogu. Zakon kavzalnosti ali načelo razloga postajanja, ki vodi empi- "1 rično spoznanje, je sicer sam po sebi prav tako zanesljiv kot drugi modusi načela razloga, ki veljajo za zgoraj omenjene apriori znanosti. - Logični dokazi iz pojmovali sklepi imajo prav tako kot spoznanje zora apriori to prednost, da gredo od razloga k posledici, zaradi česar so sami na sebi, torej z vidika svoje forme, nezmotljivi. To je brez dvoma veliko pripomoglo k temu, da so dokazi na splošno deležni tako velikega ugleda. Vendar pa je ta njihova nezmotljivost relativna, saj gre zgolj za subsumiranje pod vrhovna načela znanosti, ki vsebujejo vse bogastvo resnice znanosti in se jih ne sme znova dokazovati, pač pa morajo temeljiti na zoru, ki je v omenjenih redkih apriori znanostih čist, sicer pa vedno empiričen in le z indukcijo v obče povzdignjen zor. Če se torej posamično tudi vempiričnih znanostih dokazuje iz občega, je tudi to obče svojo resničnost prejelo le od posamičnega in je torej zgolj nekakšno skladišče zbranih zalog in ne sama sebe proizvajajoča podlaga. Toliko o utemeljevanju resnice. - Izvor in možnost zmote so poskušali razložiti že na mnogo načinov, začenši s Platonovo slikovito prispodobo o golobnjaku, v katerem človek zgrabi napačnega goloba (Teajtet, str. 167 isl.). Kantovo nejasno in nedoločeno razlago izvora zmote z uporabo podobe diagonalnega gibanja najdemo na strani 294 prve in na strani 350 pete izdaje Kritike čistega uma. - Ker je resnica nanašanje sodbe na njen spoznavni razlog, se seveda zastavlja vprašanje, kako lahko tisti, ki sodi, resnično verjame, da ima takšen razlog, ko pa ga vendarle nima, torej kako je mogoča zmota, prevara uma. Ta možnost se mi zdi povsem podobna možnosti videza ali prevare uma, ki smo jo pojasnili zgoraj. Menim namreč (in to odmerja tej razl~gi ravno tu njeno mesto), da je vsaka zmota sklep s posledice na razlog, ki sicer velja tam, kjer vemo, da ima lahko posledica samo ta in nikakršen drug razlog. Tisti, ki se moti, bodisi pripisuje posledici neki razlog, ki ga ta sploh ne more imeti, s čimer kaže resničn9 pomanjkanje razuma, torej sposobnosti neposrednega spoznavanja povezanosti med vzrokom in učin kom, ali pa - in to se dogaja pogosteje - posledici sicer določi neki možni razlog, vendar pa prvi premisi svojega sklepanja s
105
\j
posledice na razlog doda še ugotovitev, da posledica, o kateri je govor, vselej nastane le iz razloga, ki ga navaja, pri čemer bi lahko to njegovo ugotovitev upravičevala le popolna indukcija, ki pa jo predpostavlja, ne da bi jo tudi bil izvedel. Ta vselej je torej preširok pojem in namesto njega bi lahko stal le v čas i h ali največkrat; zaradi česar bi se sklep zdel problematičen in kot tak ne bi bil zmoten. Da tisti, ki se moti, postopa na opisan način, je bodisi posledica prenagljenosti ali pa omejenega poznavanja možnosti, zaradi česar ne pozna nujnosti indukcije, ki bi jo moral izvesti. Zmota je torej povsem podobna videzu. Oba predstavljata sklepanje s posledice na razlog, pri čemer gre pri videzu vselej za sklepanje po zakonu kavzalnosti in ga izvaja goli razum, kar pomeni, da se odvija neposredno v samem zoru, pri zmoti pa gre za sklepanje skladno z vsemi modusi načela razloga in ga izvaja um, kar pomeni, da se odvija v dejanskem mišljenju, najpogosteje pa vendarle poteka tudi po zakonu kavzalnosti, kot dokazujejo naslednji trije primeri, ki jih lahko obravnavamo kot tipe ali predstavnike treh vrst zmot. 1) Čutni videz (prevara razuma) sproži zmoto (prevaro uma), denimo, tedaj, ko imamo neko sliko za visoki relief in jo kot takšno v resnici tudi obravnavamo; to se zgodi s sklepanjem iz te prve premise: »Če temnosiva ponekod z vsemi odtenki prehaja v belo, je vzrok temu v sel ej svetloba, ki neenako osvetljuje vbokline in izbokline: ergo -.« 2) »Če v moji blagajni manjka denar, je vzrok temu vselej dejstvo, da ima moj uslužbenec vitrih: ergo -.« 3) Če podoba sonca, ki se ob prehodu skozi prizmo zlomi, torej pomakne navzdol ali navzgor, izgleda podolgovata in obarvana in ne tako kot pred tem bela in okrogla, je vzrok temu enkrat za vselej dejstvo, da svetloba vsebuje različno obarvane in hkrati tudi različno lomljive homogene žarke, ki potem, ko se razpršijo zaradi svoje različne lomljivosti, kažejo podolgovato in raznobarvno podobo: ergo bibamus [torej - pijmo]!« - Na takšen sklep iz pogosto le napak posplošene, hipotetične prve premise, ki se je iz razloga prelevila v posledico, mora biti mogoče zvesti vsako zmoto, ne pa tudi, denimo, računske napake, ki niso prave zmote, pač pa gole napake: operacija, ki jo izražajo pojmi števil, ne poteka v čistem zoru, v štetju, pač pa tu namesto nje poteka neka druga. Kar se tiče vsebine znanosti nasploh, ta pravzaprav vselej predstavlja medsebojno razmerje pojavov sveta, in sicer skladno z načelom razloga in na podlagi vprašanja zakaj, ki ima svojo 106
veljavo in pomen le na podlagi tega načela. Dokazovanje tega razmerja se imenuje razlaga. Ta torej ne more iti dlje kot do tega, da dve predstavi kaže v takšnem medsebojnem razmerju, kakršno je značilno za modus načela razloga, ki vlada v skupini, kateri pripadata ti dve predstavi. Če pride do semkaj, se sploh ne more več še naprej postavljati vprašanje zakaj, kajti dokazano razmerje je tisto, ki se ga kratko malo ne da drugače predstavljati, kar pomeni, da je forma spoznanja. Zato ne začnemo z vprašanjem, zakaj je 2 + 2 = 4 ali zakaj enakost kotov v trikotniku določa enakost njegovih stranic ali zakaj nekemu vzroku sledi njegov učinek ali zakaj iz resničnosti premis izhaja resničnost sklepa. V saka razlaga, ki nas pripelje do takšnega razmerja, od katerega dalje ni več mogoče zahtevati vprašanja po zakaj, se ustavi pri neki predpostavljeni qualitas oeeulta: takšna je tudi vsaka izvoma naravna sila. pri njej, torej pri nečem popolnoma '/ temnem, se mora slednjič ustaviti vsaka naravoslovna razlaga in mora zato notranje bistvo, denimo, kamna, pustiti prav tako nepojasnjeno kot notranje bistvo človeka ter nam prav tako ne more razložiti teže, kohezije, kemičnih lastnosti in podobnega pri tem kamnu kakor tudi ne človekovega spoznavanja in delovanja. Tako je, denimo, qualitas oeeulta teža, saj jo je mogoče odmisliti in torej ne izhaja kot nujnost iz forme spoznavanja: nasprotno pa imamo s takšnim primerom opraviti pri zakonu vztrajnosti, ki kot tak izhaja iz zakona kavzalnosti, in zatorej zvajanje nanj predstavlja popolnoma nezadostno razlago. Namreč dveh stvari se kratko malo ne da razložiti, torej se ju ne da zvesti na razmerje, ki ga določa načelo razloga: prvič je to samo načelo razloga, v vseh štirih svojih oblikah, ker je princip vsake razlage, torej tisto, v odnosu do česar ima razlaga edino neki pomen, in, drugič, je to tisto, česar načelo razloga ne dosega in iz česar izvira ravno to, kar je prvotno v vseh pojavih: to je stvar na sebi, katere spoznanje sploh ni podrejeno načelu razloga. Stvar na sebi mora tu ostati povsem nerazumljena, saj jo bomo lahko razložili šele v naslednji knjigi, v katero bomo znova vključili tudi to obravnavanje možnih dosežkov znanosti. Toda tu, kjer naravo----slovje, še več, vsaka znanost, dvigne roke od stvari in preko te točke ne more ne le njena razlaga teh stvari, pač pa tudi sam princip te razlage, namreč načelo razloga, se teh stvari pravzaprav loti filozofija in jih obravnava na njej lasten način, ki se povsem razlikuje od načina znanosti. - V § 51 razprave O načelu razlo-
J
107
ga sem pokazal, kako je en ali drug modus tega načela v različ
r
L
nih znanostih njihovo glavno vodilo: na tej podlagi bi bilo nemara mogoče narediti še najnatančnejšo delitev znanosti. Vendar pa je vsaka razlaga, dana na podlagi tega vodila, kot že rečeno, vselej le relativna: stvari razlaga v njihovem medsebojnem nanašanju in vselej pušča nepojasnjeno nekaj, kar predpostavlja. Denimo, v matematiki sta to prostor in čas, v mehaniki, fiziki in kemiji so to materija, kvalitete, prvotne sile, naravne zakonitosti, v botaniki in zoologiji sta to raznoterost vrst in samo žiVljenje, v zgodovini je to človeški rod z vsemi svojimi posebnostmi v mišljenju in hotenju - povsod imamo torej načelo razloga veni izmed njegovih oblik, ki se uporablja v posameznih znanostih. - Posebnost filozofije je, da sploh nič ne predpostavlja kot znano, pač pa se ji vse zdi enako tuje in problematično, ne le razmerja med pojavi, pač pa tudi sami pojavi, še več, tudi samo načelo razloga, ki predstavlja tisto, na kar se v drugih znanostih z zadovoljstvom zvaja prav vse, pri njej pa s tem zvajanjem ni mogoče doseči niče sar, saj ji je en člen v nizu prav tako tuj kot naslednji ali kateri koli drugi in ji je tudi sam ta način povezanosti enako problematičen kot to, kar se povezuje, pri čemer ji to, kar se povezuje, ostaja po razjasnitvi same povezanosti enako problematično kot poprej. Kajti, kot že rečeno, ravno tisto, kar znanosti predpostavljajo ter jemljejo za podlago svojim razlagam in postavljajo kot mejo, je dejanski problem filozofije, ki se torej v tem smislu zače nja tam, kjer se končujejo znanosti. Dokazi ne morejo biti njen temelj, saj ti iz znanih načel izvajajo neznana, njej pa je vse enako neznano in tuje. Ne more obstajati načelo, zaradi katerega bi šele lahko obstajal svet z vsemi svojimi pojavi: zato filozofije, kot je to hotel Spinoza, ni mogoče z demonstracijo izvesti exfirmis principi is [iz trdnih načel]. Filozofija je tudi najbolj obče vedenje, čigar glavna načela torej ne morejo biti zaključki iz kakšnega drugega, še bolj občega načela. Načelo neprotislovnosti določa zgolj ujemanje pojmov in samo ne daje nikakršnih pojmov. Načelo razloga pojasnjuje povezave pojavov, ne pa tudi samih pojavov. Zato si filozofija ne more prizadevati, da bi našla causa efficiens [učinkuj oči ali gibalni vzrok] ali causafinalis [ciljni vzrok] vsega sveta. Današnja filozofija niti najmanj ne poizkuša odgovoriti, od kje je svet in čemu obstaja, pač pa le odgovarja, kaj je svet. Vprašanje po zakaj je tu podrejeno vprašanju po kaj, ker ta že pripada svetu, saj nastane edino iz for108
me njegovega pojavljanja, načela razloga, in ima le v tem smislu pomen in veljavnost. Lahko bi sicer rekli, da to, kaj je svet, vsakdo spozna brez kakršne koli pomoči: saj je sam subjekt spoznavanja, čigar predstava je svet, in v tem smislu bi bilo to tudi resnično. Samo to spoznanje je nazorno, je in concreto; naloga filozofije pa je to spoznanje izraziti in abstracto ter sukcesivni, nestanovitni zor in nasploh vse, kar zajema široki pojem občutj a in zgolj negativno označuje kot neabstraktno, jasno vedenje, dvigniti v ravno takšno, trajno vedenje. Torej mora biti izjava in abstracto o bistvu celotnega sveta, o celoti in vseh njenih delih. Da pa se ne bi izgubila v neskončni množici posameznih sodb, mora poseči tudi po abstrakciji in si vse posamično ter tudi vso različnost predstavljati v občem: zato delno ločuje, delno pa združuje, da bi vso raznoterost sveta, skladno z njenim bistvom in -""l združeno v nekaj abstraktnih pojmov, posredovala vedenju. S I temi pojmi, v katerih fiksira bistvo sveta, je treba tako kot obče \ spoznavati tudi vse posamično, kar pomeni da mora biti spoznavanje obojega kar najnatančneje povezano: zato je sposobnost ~ za filozofijo ravno v tem, v kar jo postavlja Platon, torej v spoznavanju enega v mnoštvu in mnoštva v enemu. Filozofija je potemtakem seštevek zelo splošnih sodb, katerih spoznavni razlog je neposredno sam svet v svoji celokupnosti, ne da bi bilo kar koli izključeno, torej vse, kar je v človekovi zavesti; je popolna ponovitev, tako rekoč odsev sveta v abstraktnih pojmih, kar je mogoče edino tako, da se vse, kar je v bistvu identično, združi v en pojem, kar je različno, pa izloči in poveže v ~ drugega. To nalogo je filozofiji zastavil že Bacon, baron Verulamski, ki pravi tole: Ea demum vera est philosophia, quae mun-
di ipsius voces fidelissime reddit et vel uti dictante mundo conscripta est et nihil aliud est, quam eiusdem simulacrum et reJlectio, neque additquidquam de proprio, sed tantum iterat et resonat. [Prava je šele tista filozofija, ki kar najvemeje ponavlja besede sveta samega in je zapisana tako rekoč po njegovem nareku; ki ni nič drugega kot njegov posnetek in odsev ter ničesar ne dodaja iz svojega, temveč zgolj ponavlja in odmeva.] (De augmentis scientiarum, lib. 2, cap. 13 [po 125]) Mi pa to nalogo jemljemo v širšem smislu, kot si gaje lahko takrat predstavljal Bacon. Ujemanje, ki je skupno vsem plastem in delom sveta ravno zato, ker pripadajo celoti, mora biti prisotno tudi v omenjenem 109
abstraktnem odsevu sveta. Potemtakem bi bilo mogoče v omenjenem seštevku sodb eno sodbo do določene mere izvajati iz druge, in sicer vedno vzajeIIll!o. Vendar pa morajo za kaj takšnega najprej obstajati in biti pre\lliodno postavljene kot neposredno utemeljene s spoznanjem sveta in concreto, in to še toliko bolj, ker je vsako neposredno utemeljevanje zanesljivejše od posrednega. Njihovo medsebojno ujemanje, s pomočjo katerega se zlivajo celo v enotnost ene misli in ki izvira iz ujemanja in enotnosti samega nazornega sveta, ki je njihov skupni spoznavni razlog, torej ni potrebno kot nekaj prvega za njihovo utemeljevanje, pač pa se le še dodaja kot potrditev njihove resničnosti. - In ta naloga lahko postane popolnoma jasna šele z njeno rešitvijo:
§ 16.
r
t
r
Po vseh teh razmišljanjih o umu kot spoznavni moči, ki je zgolj za človeka, ter o dosežkih in fenomenih, do katerih pripelje in so značilni za človekovo naravo, mi še preostane, da spregovorim o umu kot moči, ki vodi človekova dejanja in se lahko v tem pogledu imenuje praktična. Vendar pa je vse to, o čemer bo tu govor, našlo svoje mesto nekje drugje, namreč v Dodatku k temu delu, kjer je bilo treba ovreči obstoj Kantovega tako imenovanega praktičnega uma, ki ga (seveda zelo lagodno) prikazuje kot neposredni izvor vseh kreposti in kot sedež absolutnega (torej z neba padlega) najstva. To Kantovo nače lo morale sem podrobneje in temeljiteje ovrgel pozneje v Temeljnih problemih etike. - Zato mi tu ne ostane kaj dosti več, kot da na kratko spregovorim o dejanskem vplivu uma v pravem pomenu te besede na delovanje. že na samem začetku naše obravnave uma smo povsem na splošno pripomnili, kako zelo se člove kovo delovanje razlikuje od delovanja živali in da gre to razliko obravnavati zgolj kot posledico prisotnosti abstraktnih pojmov v zavesti. Vpliv teh abstraktnih pojmov na vse naše bivanje je tako zelo odločilen in pomemben, da nas tako rekoč postavlja v takšno razmerje z živalmi, kot je razmerje živali z vidom do živali brez njega (nekaterih ličink, črvov zoofitov): slednje spoznavajo to, kar jih neposredno obdaja v prostoru, kar se jih dotika, zgolj s tipom, živali z vidom pa, nasprotno, spoznavajo širok krog značilna
• V zvezi s tem glej 17. poglavje drugega dela. 110
tako tega, kar jim je blizu, kakor tudi tistega, kar je oddaljeno. Prav tako je tudi z odsotnostjo uma, ki živali omejuje na nazorne predstave, ki so jim neposredno dane v času, torej na realne objekte. Nasprotno pa človek s pomočjo spoznanja in abstracto poleg ozke resnične sedanjosti zajema tudi vso preteklost in prihodnost skupaj s širnim kraljestvom možnosti: življenje gledamo prosto na vse strani, daleč čez sedanjost in resničnost. Kar je torej v prostoru in za čutno spoznanje oko, je v času in za notranje spoznanje do neke mere um. In kakor ima opaznost predmetov svojo vrednost in svoj pomen zgolj v tem, da oznanja njihovo otipljivost, je tudi vsa vrednost abstraktnega spoznanja vselej le v njegovem nanašanju na nazorno. Zaradi tega pripisuje običajni človek vedno veliko večjo vrednost neposredno in nazorno spoznanemu kot pa abstraktnim pojmom in nečemu zgolj mišljenemu, kar pomeni, da daje empiričnemu spoznanju prednost \ pred logičnim. Obratno pa je s tistimi, ki živijo bolj v besedah kot pa v dejanjih, ki gledajo bolj v papir in knjige kot pa v resnično življenje in ki v tej svoji skrajni deformaciji postanejo dlakocepci in pikolovci. Samo tako je mogoče razumeti, kako so lahko Leibniz in Wolff ter vsi njuni nasledniki zabredli tako daleč, da so nazorno spoznanje tako kot Duns Scotus razglašali za zgolj zmedeno abstraktno spoznanje! Spinozi v čast moram omeniti, da je, nasprotno, s svojim pravilnejšim čutom vse obče pojme razglašal za nastale iz zmede tega, kar nazorno spoznavamo (Etika 2, propositio 40, scholium 1). - Iz tega napačnega pre~,,J pričanja izhaja tudi to, da se je zavračala matematiki lastna evidentnost, da bi se na ta način zagotovila veljavnost zgolj logični evidentnosti, da se je na splošno vsako neabstraktno spoznanje zajemalo s širokim pojmom občutka in obravnavalo kot manjvredno ter da je slednjič Kantova etika čisto in dobro voljo, ki neposredno sodeluje pri spoznavanju okoliščin in vodi do pravičnega in dobrega delovanja, kot golo občutje in kipenje razglasila za brezvredno in neprimerno inje hotela moralno vrednost priznati le delovanju, ki izhaja iz abstraktnih maksim. Ta vsestranski pregled nad celotnim življenjem, ki spričo uma človeka odlikuje pred živaljo, je treba primerjati tudi z geometrijskim, brezbarvnim, abstraktnim in pomanjšanim orisom njegove življenjske poti. Razmerje med človekom in živaljo je takšno kot je razmerje med ladijskim kapitanom, ki s pomoč jo pomorske karte, kompasa in kvadranta natančno pozna svojo 111
r
plovbo in svoj vsakokratni položaj na širnem morju, in nevednimi mornarji, ki vidijo le valove in nebo. Zato je še posebej zanimivo, še več, nenavadno, kako človek poleg svojega življenja in concreto vselej živi še neko drugo življenje in abstracto. V prvem je prepuščen vsem viharjem resničnosti in vplivom sedanjosti; prav tako kot žival se mora boriti, mora trpeti in mora umreti. Njegovo življenje in abstracto, kakršno stoji pred njegovo umsko refleksijo, paje tihi odsev življenja in concreto in sveta, v katerem živi,je omenjeni pomanjšani oris. Vse, kar ga v življenju in concreto povsem obvladuje in silovito vzgibava, se mu tu v območju mirnega razmišljanja zdi hladno, brezbarvno in na trenutek tuje: tu je goli gledalec in opazovalec. V tem umiku v refleksijo je podoben igralcu, ki odigra svoj prizor in se do ponovnega nastopa usede med gledalce, od kjer mirno spremlja nadaljnje dogajanje, pa naj se dogaja kar koli že, nemara celo priprave na njegovo smrt (seveda le v igri), zatem pa znova stopi na oder ter počne in trpi, kar pač mora. Iz tega dvojnega življenja izvira človeška spokojnost, ki se tako zelo razlikuje od živalske nepremišljenosti, spokojnost, s katero človek po predhodnem razmisleku, na podlagi odločitve ali spoznane nujnosti hladnokrvno prenese ali izvrši to, kar je zanj najpomembneje, pogosto celo najstrašnejše: samomor, usmrtitev, dvoboj, raznovrstna življenjsko nevama dejanja in sploh stvari, ki se jim upira vsa njegova živalska narava. Tu lahko vidimo, v kolikšni meri um obvladuje živalsko naravo in močnemu kliče tele besede: (JLcS~peLOv vv TOL ~TOp! (Ferreum certe tibi cor!) [Da, železno srce, bi rekel, ti bije v prsih!] Iliada 24, 521. 3 Tu se, kot bi lahko resnično rekli, um izraža praktično: torej povsod, kjer um vodi delovanje, kjer so motivi abstraktni pojmi, kjer določuj oče niso nazorne, posamezne predstave in niti trenutni vtis, ki vodi žival, povsod tu se torej kaže praktični um. Dasevsetopovsemrazlikujeodetič ne vrednote delovanja in je od njih tudi povsem neodvisno, da sta umsko in krepostno delovanje dve povsem različni stvari, da je um prav tako združljiv z veliko zlobo in tudi z veliko dobroto ter da tako prvo kot drugo razvije svoj polni učinek šele z združitvijo z njim, da je um v enaki meri pripravljen in uporaben za metodično, dosledno izvajanje tako plemenite kot zle namere, tako pametnih kot nespametnih maksim, kar je pač posledica nje3 V si slovenski navedki iz Iliade so vzeti iz: Homer: Iliada, prev. Anton Sovre, Ljubljana: DZS, 1965. (Op. N. G.)
112
gove ženske narave, ki samo sprejema in shranjuje ter sama ne rojeva - vse to sem podrobneje obravnaval in tudi pojasnil s primeri v Dodatku. Kar je povedano v Dodatku, bi imelo ravno tu svoje pravo mesto, vendar pa je bilo treba zaradi polemike proti Kantovem domnevnemu praktičnemu umu prenesti v Dodatek, na kar znova opozarjam na tem mestu. Najpopolnejši razvoj praktičnega uma v pravem pomenu besede, največji vrhunec, do katerega lahko pride človek z golo uporabo svojega uma in na katerem se najočitneje pokaže njegova razlika z živalmi, je ideal, ki ga upodablja stoiški modrec. Kajti stoiška etika v svojem izvoru in bistvu sploh ni moralni nauk, pač pa zgolj navodilo za umno življenje, čigar cilj in namen je sreča v duhovnem miru. pri tem se moralni način življenja pojavlja tako rekoč le per accidens [naključno], kot sredstvo, in ne kot smoter. Zato se stoiška etika gleda na svoje celotno bistvo in svoje stališče temeljito razlikuje od etičnih sistemov, ki merijo neposredno na krepost in kakršne predstavljajo učenja Ved, Platona, krščanstva in Kanta. Cilj stoiške etike je sreča: TEAO<; TO eUcSaLf.10veiv [cilj je srečnost] (virtutes omnes finem habere beatitudinem) [vse kreposti imajo za cilj srečnost], kot je zapisano v Stobajevem prikazu stoe (Eclogae physicae et ethicae, lib. 2, cap. 7, p. 114 in p. 138). Vendar pa stoiška etika dokazuje, da je mogoče srečo najti le v notranjem miru in spokojnosti duha (aTapa~[a), ki pa ju je mogoče doseči le s krepostjo. In ravno to pomenijo besede, da je krepost najvišje dobro. Če se seveda zaradi sredstva postopno pozablja smoter in se krepost priporoča na način, ki kaže interes, ki je povsem drugačen od interesa za lastno srečo, in sicer tako, da še kako očitno nasprotuje slednjemu, predstavlja to eno izmed nedoslednosti, ki neposredno spoznano ali, kot pravimo, občuteno resnico v vsakem sistemu vodi nazaj na pravo pot, pri čemer dela silo sklepom, kot lahko to povsem jasno vidimo, denimo, v Spinozini etiki, ki iz egoističnega suum utile quaerere [iskati lastno korist] z otipljivimi sofizmi izvaja čisti moralni nauk . Glede na to, kako razumem duha stoiške etike, ima ta svoj izvor v misli, ki izhaja iz vprašanja, ali um, ta velika človekova odlika, ki mu posredno, z načrtnim delovanjem in vsem, kar izvira iz tega, tako zelo olajšuje življenje in njegova bremena, ne bi bil tudi sposoben, da ga neposredno, torej z golim spoznanjem, naenkrat ter bodisi povsem ali skoraj povsem reši trpljenja in naj113
'ri
.J
različnejših
muk, ki jih je polno njegovo življenje. Veljalo je preda je s to odliko, ki jo predstavlja um, nezdružljivo, da bi bilo z umom obdarjeno bitje, ki z njegovo pomočjo dojema in vidi neskončno mnogo stvari in stanj, v sedanjosti in dogodkih, ki lahko izpolnjujejo njegovo tako kratko, bežno in negotovo življenje, vendarle izpostavljeno tako močnim bolečinam, tako velikim strahovom in trpljenju, ki izvirajo iz silovitega pritiska želja in potrebe po begu, in zato se je mislilo, da bi morala pravilna uporaba uma človeka dvigniti nad vse to in ga narediti neranljivega. Od tod tudi tele Antistenove besede: od KTCtuBaL vouv ~ ~p6xov (aut mentem parandam aut laqueum) [priskrbeti si je treba bodisi razum ali pa vrv (za vrat)] (Plutarh: De stoicorum repugnantiis [O stoiških protislovjih], cap. 14 [Opera, p. 1039F]), da je torej življenje tako polno nadlog in muk, da se je treba bodisi s pomočjo pravilnega mišljenja dvigniti nadenj ali pa ga zapustiti. Spoznalo se je, da pomanjkanje, trpljenje, ne izvira neposredno in nujno iz neposedovanja, temveč šele iz tega, da nekaj hočemo imeti, a tega nimamo, da je torej ta želja po posedovanju nujni pogoj, pod katerim neposedovanje edino postane pomanjkanje EmBu\l[a in proizvaja bolečino. OU m:v[a AV1tT]V Epy6.~ETaL, (Non paupertas dolorem efficit, sed cupiditas) [Žalosti ne povzroča pomanjkanje, temveč poželenje] (Epiktet: Fragmenta 25). Poleg tega se je na podlagi izkustva tudi spoznalo, da je zgolj upanje, aspiracija, tisto, kar poraja in hrani željo. Zato nas ne vznemirjajo in mučijo niti številne neizbežne in vsem nam skupne nesreče niti nedosegljive dobrine, pač pa zgolj nepomembni večji ali manjši delež tega, čemur se lahko človek izogne in kar lahko doseže; še več, dejstvo, da nas povsem mirne ne pušča le absolutno, pač pa tudi relativno nedosegljivo ali neizbežno. Zato se nesreče, ki doletijo našo individualnost, ali dobrine, ki se jim moramo nujno odreči, obravnavajo z ravnodušnostjo in zaradi te človeške posebnosti kmalu zamre tudi vsaka želja, ki tedaj, ko jo ne hrani več nikakršno upanje, tudi ne more več povzročati bolečin. Iz vsega tega je sledila ugotovitev, da vsa sreča temelji zgolj na razmerju med našimi aspiracijami in tem, kar dobimo: pri tem je vseeno, kako veliki ali majhni sta obe veličini tega razmerja, pri čemer se lahko razmerje vzpostavi tako z zmanjL šanjem prve veličine kot s povečanjem druge. Prav tako se je pokazalo, da vse trpljenje pravzaprav izvira iz nesorazmerja med tem, kar zahtevamo in pričakujemo, in tem, kar dobimo, pri čepričanje,
ana
N
114
mer to nesorazmerje očitno tiči le v spoznanju' in ga je mogoče z boljšim uvidom popolnoma odpraviti. Zato pravi Hrizip tole: od ~~v KaT' E\l1tElp[av nov
115
\ \ ,
H
L
r L
\
1
()
r
modrosti -, da je treba razmisliti in razlikovati, kaj je odvisno od nas in kaj ne, in da torej s slednjim nikakor ne gre računati, s čimer se zanesljivo izognemo vsaki bolečini ter vsakemu trpljenju in strahu. Kar je torej odvisno od nas, je zgolj volja, in tu se zgodi postopni prehod v moralni nauk, tako da se opazi, da enako kot od nas neodvisni zunanji svet določa srečo in nesrečo, tudi iz volje izvira naše notranje zadovoljstvo ali nezadovoljstvo s samim sabo. Zatem se pojavi vprašanje, ali naj izraz bonum et malum [dobro in zlo] pripišemo sreči in nesreči ali zadovoljstvu in nezadovoljstvu. To je bilo pravzaprav samovoljno in poljubno ter ni igralo nikakršne vloge. A vendar so se stoiki o tem neprestano prepirali s peripatetOO in epikurejci, se ubadali z nedopustnim primerjanjem dveh popolnoma neprimerljivih veličin in od tod izhajajočih, nasprotnih, paradoksnih izrekov, s katerimi so zasipali drug drugega. Zanimiv prikaz teh izrekov s stoiškega vidika nam daje Cicero v svojih Paradoxa. za Zenona, utemeljitelja stoe, se zdi, daje prvotno ubral nekoliko drugačno pot. Njegovo izhodišče je bilo, da je treba, če hočemo doseči najvišje dobro, torej srečnost z duševnim mirom, živeti v skladnosti s samim sabo. (Of!OAOYOUf!EVW<; ('iv' ToiiTO o' tcm KaB' Eva A6yov Kai cn)f!cpwvov ('iv. - Consonanter vivere .. hoc est secundum unam rationem et concordem sibi vivere. [Živeti skladno: to pomeni živeti po enem samem načelu in v ubranosti s samim seboj.] Stobaj: Eclogae physicae et ethicae, lib. 2, cap. 7, p. 132. Prav tako tudi: ApeT~v olaBeow dval 'll\1x'i<; uUf!cpwvov EauTft nepi OAOV TOV ~iov. - Virtutem esse animi affectionem secum totam vitam consentientem. [Krepost je duševno stanje, ki je vse življenje v ubranosti s samim seboj.] Ibidem,p. 104.) Vse to paje mogoče le tako, da se človek določa popolnoma um no, na podlagi pojmov in ne spremenljivih vtisov in muhavosti. Ker pa je pod našim nadzorom zgolj maksima našega delovanja, ne pa tudi uspeh, še manj pa zunanje okoliščine, si moramo, če hočemo ostati dosledni, za cilj postavljati maksimo in ne uspeh ali okoliščine, s čimer pa se znova uvaja moralni nauk. Vendar pa se je to Zenonovo moralno načelo skladnega življenja zdelo preveč formalno in brezvsebinsko že njegovim naslednikom. Ti so ga zato dopolnili z materialno vsebino tako, da so mu dodali pristavek »živeti skladno z naravo« (Of!OAoyoufIEVW<; Tft cpuuel ('iv), kar je, kot poroča Stobaj, prvi naredil Kleant in s tem zaradi velike pojmovne sfere in nedoločenosti izraza 116
močno razširil zadevo. Kajti Kleant je imel v mislih celotno splošno naravo, Hrizip pa le posamično človekovo naravo (Diogen Laertski [De vitis, dogmatibus et apophthegmatibus philosophorum (Življenja in misli znamenitihJilozoJov)] 7, 89). Krepost naj bi ustrezala le tej zadnji, torej človekovi naravi, enako kot ustreza živalski naravi zadovoljevanje živalskih nagonov, s čimer se znova na silo uvaja moralni nauk, in etika naj bi se zlepa ali zgrda utemeljevala s fiziko. Kajti stoiki so povsod iskali enotnost načela, podobno kot bog in narava zanje nista bila dvoje povsem različnega. Na splošno pomeni stoiška etika pravzaprav zelo dragocen in spoštovanja vreden poizkus uporabe uma, te velike človekove odlike, kot pomembnega in odrešujočega cilja, namreč za dvig človeka nad trpljenje in bolečine, ki jim je izpostavljeno vsako življenje, in sicer znapotkom
<--.
Qua ratione queas traducere leniter aevum: Ne te semper inops agitet vexetque cupido, Ne pavor et rerum mediocriter utilium spes. [kakšno ubereš naj pot, da leta boš mirno preživljal, ne da te vedno vznemirja in žge nenasitno hotenje, tudi ne strah ali up na malo koristno imetje. Horacij: Epistulae 1, 18,97] da bi se mu ravno na ta način omogočilo, da postane deležen čim j za razliko od živali, pripada kot umnemu bitju in o katerem je mogoče seveda govoriti v tem in ne kakšnem drugem smislu. - Posledica tega mojega razumevanja stoiške etike je, da jo moram omeniti tudi tu v sklopu prikaza tega, kaj um je in kaj zmore. Četudi je ta smoter do določene mere doseg- ljiv z uporabo uma in s čisto umsko etiko, saj so, kot nas uči izkustvo, tisti umski značaji, ki jih na splošno pravimo filozofi - in to upravičeno, saj tako kot pravi, torej teoretični filozof prenaša življenje v pojem, oni prenašajo pojem v življenje -, bržkone najsreč nejši, pa vendarle manjka še veliko, da bi lahko na ta način nastalo nekaj popolnega ter bi nas pravilna uporaba uma resnično rešila vseh bremen in vseh muk življenja in pripeljala do srečnosti. V želji po življenju brez trpljenja se, nasprotno, skriva popolno protislovje, ki ga v sebi nosi tudi pogosto uporabijana beseda »blaženo življenje«, in kdor bo do konca spremljal moj prikaz, bo zagotovo razumel tudi to. To protislovje se v etiki čistega uma kaže že zdaj
večjega dostojanstva, ki mu,
117
v-
L
r \
L
v tem, da je stoik svojemu napotku za srečno življenje (kajti njegova etika vselej ostaja ravno to) prisiljen dodati priporočilo za samomor (podobno kot med čudovitim okrasjem in pripomočki vzhodnjaških samodržcev najdemo tudi dragoceno stekleničko s strupom), in sicer za primer, ko telesne bolečine, ki jih ni več mogoče odmisliti z nikakršnimi izreki in sklepi, postanejo prehude in neozdravljive, ko se torej izkaže, da smotra ne bo mogoče doseči, in za to, da bi ušli trpljenju, ne ostane nič drugega kot smrt, ki pa jo je treba, podobno kot vsako drugo zdravilo, jemati povsem ravnodušno. Tu se pokaže močno nasprotje med stoiško etiko in vsemi omenjenimi etikami, ki krepost samo na sebi in neposredno, tudi z najhujšim trpljenjem, postavljajo za smoter in nočejo, da si zato, da bi ušli trpljenju, vzamemo življenje, čeprav nobena izmed njih ne ve navesti pravega razloga za zavračanje samomora, pač pa le mukoma od povsod nosijo na kup neke navidezne razloge: ta razlog se bo pokazal v sklopu naše obravnave v četrti knjigi. Omenjeno nasprotje razkriva in potrjuje bistveno in načelno razliko med stoo, ki je pravzaprav le neki posebni evdajmonizem, in omenjenimi učenji, čeprav oboji pogosto pridejo do enakih rezultatov in so si navidezno podobni. Omenjeno notranje protislovje, ki se stoiške etike drži v njeni osnovni ideji, pa se kaže tudi v tem, da njen ideal, stoiški modrec, v njenem prikazu nikoli ni mogel zaživeti ali dobiti poetične resnice, pač pa ostaja le lesena, okorna in neuporabna figura, ki še sama ne ve, kam s svojo modrostjo, in katere popolni mir, zadovoljstvo in blaženost so v nasprotju z bistvom človeš tva in nam onemogočajo, da bi se povzpeli k nazomi predstavi. Kako povsem drugačni so v primerjavi z njim videti zmagovalci nad svetom in prostovoljni spokorniki, ki nam jih kaže in jih tudi resnično proizvaja indijska modrost, ali celo krščanski Odrešenik, ta odlični lik, poln globokega življenja ter s kar največjo poetič no resnico in pomembnostjo, ki kljub popolni kreposti, svetosti in vzvišenosti stoji pred nami v stanju skrajnega trpljenja:
* V zvezi s tem glej 16. poglavje drugega dela.
118
Druga knjiga Prva obravnava sveta kot volje: Objektivacija volje Nos habitat, non tartara, sed nec sidera caeli: Spiritus, in nobis qui viget, illa/aGit. [V nas prebiva in ne v podzemlju, ne v zvezdah na nebu: vse to ustvarja en sam duh, ki v nas čilo živi. Agrippa von Nettesheim Epistulae 5, 14]
§ 17. V prvi knjigi smo predstavo obravnavali le kot tako, torej le z vidika njene obče forme. Kar se tiče abstraktne predstave, pojma, smo se z njo seznanili tudi z vidika njene vsebine, kolikor ima vso vsebino in ves pomen le v svojem nanašanju na nazorno predstavo, brez katere bi bila brez vsakršne vrednosti in vsebine. ) Torej povsem usmerjeni v nazorno predstavo, bomo hoteli spoznati tudi njeno vsebino, njene podrobnejše določitve in oblike, ki nam jih kaže. pri tem nam bo še posebej veliko do tega, da se dokopljemo do njenega pravega pomena, do tistega njenega sicer le občutenega pomena, s pomočjo katerega se te podobe mimo nas ne gibljejo kot povsem neznane in ne da bi nam kar koli sporočale, kot bi se to sicer moralo dogajati, pač pa nas neposredno nagovarjajo, so razumljene in zbujajo zanimanje, ki terja, da se jim posvetimo z vsem svojim bistvom. Svoj pogled usmerjamo v matematiko, v naravoslovje in filozofijo, od katerih si lahko obetamo, da nam bodo pomagale, da se dokopljemo vsaj do dela želenega spoznanja. - Vendar pa se nam še zlasti filozofija zdi kot pošast z mnogimi glavami, izmed katerih vsaka govori drugačen jezik, ki pa vendarle niso vse različnega mnenja glede tega, kar se tiče problema, ki nas tu zanima, torej pomena nazorne predstave. Kajti z izjemo skeptikov in idealistov govorijo v glavnem enako o objektu, ki naj bi bil
119
r
L
r
L
temelj predstave in se od te z vidika svoje biti in svojega bistva povsem razlikuje, pri čemer pa ji je v vseh svojih delih vendarle tako zelo podoben kot jajce jajcu. To nam seveda ne pomaga kaj dosti, saj takšnega objekta sploh ne znamo razlikovati od predstave, pač pa se nam zdi, da sta oba le eno in isto, saj vsak objekt vselej in vedno predpostavlja subjekt in zatorej vendarle ostaja predstava, enako kot smo tudi za objektnost spoznali, da pripada najbolj obči formi predstave, ki jo predstavlja ravno delitev na objekt in subjekt. Poleg tega se nam načelo razloga, na katerega se pri tem sklicujemo, prav tako zdi le forma predstave, namreč povezovanje predstave z drugo skladno z zakoni in ne povezovanje vsega - končnega ali neskončnega - niza predstav z nečim, kar sploh ni predstava in česar si zatorej sploh ni mogoče predstavljati. - O skeptikih in idealistih smo govorili v prvi knjigi v sklopu obravnavanja spora o realnosti zunanjega sveta. Če hočemo želeno podrobnejše spoznanje teh nazornih predstav, s katerimi smo se seznanili le povsem na splošno, le z vidika forme, poiskati v matematiki, lahko ugotovimo, da nam ta o teh predstavah govori le, če zapolnjujejo prostor in čas, torej če so veličine. Natančno nam bo znala odgovoriti le na vprašanje po koliko ali kako veliko. Ker pa je to vselej relativno, torej le primerjava ene predstave z drugo, in sicer le z enostranskega vidika velikosti, nam tudi to ne bo prineslo spoznanja, ki ga v glavnem iščemo. In če slednjič pogledamo v široko in na mnoge posamezne dele razdeljeno področje naravoslovja, lahko sprva razločujemo dva njegova glavna razdelka. En razdelek predstavlja opisovanje oblik, kar imenujem morfologija, drugi pa razlaganje sprememb, kar imenujemo etiologija. Morfologija obravnava stalne forme, etiologija pa spremenljivo materijo skladno z zakoni njenega prehajanja iz ene forme v drugo. Morfologija je to, kar - četudi ne povsem pravilno - imenujemo zgodovina narave v vsem njenem obsegu. Še zlasti kot botanika in zoologija nas uči spoznavati različne, akljub nenehnemu spreminjanju individuov vendarle stalne, organske in zato trdno določene oblike, ki tvorijo velik del vsebine nazorne predstave. Morfologija jih klasificira, ločuje, združuje, ureja po naravnih in umetnih sistemih, razvršča pod pojme, ki omogočajo poznavanje in pregled nad vsemi njimi. Poleg tega se dokazuje tudi vse njih prežemajoča in neskončno niansirana analogija tako v celoti kot v 120
.........................................................
posameznih delih (unite de plan) [enotnost načrta], zaradi česar so podobne zelo raznoterim variacijam na temo, ki jim ni dana. Prehod materije v te oblike, torej nastanek individuov, ni v središču obravnave, saj vsak individuum izvira iz drugega, njemu enakega individua, in sicer s spočetjem, ki se, ostajajoč povsod I enako skrivnostno, vse do danes izmika jasnemu spoznanju: tisto malo, kar vemo o njem, ima svoje mesto v fiziologiji, ki pa že sodi v etiološko naravoslovje. K tej se nagiba tudi mineralogija, ki z vidika svojega glavnega področja obravnave sodi v morfologijo, in sicer še zlasti tam, kjer postane geologija. Pravo etiologijo sestavljajo torej vse tiste naravoslovne discipline, ki jim je spoznavanje vzroka in učinka povsod glavna naloga: učijo nas, kako enemu stanju materije skladno z nezmotljivim pravilom nujno sledi določeno drugo, kako določena sprememba nujno pogojuje in povzroča drugo določeno spremembo, in to dokazovanje imenujemo razlaganje. Tu imamo predvsem,..-' mehaniko, fiziko, kemijo in fiziologijo. Če si ogledamo učenje etiologije in morfologije, lahko kaj kmalu ugotovimo, da nam spoznanja, ki ga v glavnem iščemo,. ne daje niti prva in niti druga. Slednja nam kaže neštete, neskonč- tJ no raznotere in na podlagi svoje očitne podobnosti vendarle sorodne oblike, za nas predstave, ki nam na ta način ostajajo za vselej tuje in, gledano le s tega vidika, pred nami stojijo podobne nerazumljenim hieroglifom. - Etiologija pa nas, nasprotno, uči, da to določeno stanje materije skladno z zakonom vzroka in učinka povzroči določeno drugo, s čimer ga tudi pojasni in torej opravi svoje. Vendar pa v bistvu ne dela nič drugega, kot da dokazuje zakoniti red, po katerem stanja nastopajo v prostoru in času, in da nam za prav vsak primer pokaže, kateri pojav mora nujno nastopiti ob tem in tem času ter v tem in tem prostoru, kar pomeni, da jim določa mesto v prostoru in času, in sicer skladno z zakonom, čigar določeno vsebino nam kaže izkustvo ter čigar obče oblike in nujnosti se zavedamo neodvisno od nje. S tem pa ne dobimo niti najmanjšega spoznanja o notranjem bistvu katerega koli izmed teh pojavov: temu pravimo naravna sila in se nahaja zunaj področja etiološke razlage, ki nespremenljivo stalnost izraza takšne sile, ki nastopi, brž ko za to obstajajo njej znani pogoji, imenuje naravni zakon. Ta naravni zakon, ti pogoji, ta pojavitev na določenem mestu in ob določenem času so vse, kar ve in sploh lahko ve. Sama sila, ki se kaže, notranje bistvo 121
l--{
L
r\
pojavov, ki nastopajo skladno s temi zakoni, ji za vselej ostajajo skrivnost, nekaj povsem tujega in neznanega, in sicer tako pri najpreprostejšem kot pri najbolj zapletenem pojavu. Kajti čeprav je etiologija svoj smoter doslej najpopolneje dosegala v mehaniki, najbolj nepopolno pa v fiziologiji, nam ni sila, zaradi katere kamen pade na tla ali eno telo potiska drugega, z vidika njenega bistva nič manj tuja in skrivnostna od sile, ki stoji za gibanjem in rastjo živali. Mehanika predpostavlja materijo, težnost, neprepustnost, prenos gibanja s trkom, togost ipd. kot nedoumljive, jim pravi naravne sile, njihovem nujnem in rednem pojavljanju v določenih pogojih pa naravni zakon, in šele zatem začne s svojim razlaganjem, in sicer tako, da dosledno in z matematično natančnostjo navede kje, kdaj in kako se pokaže vsaka sila in pri tem vsak pojav, na katerega naleti, zvede na eno izmed teh sil. Enako počnejo na svojem področju tudi flzika, kemija in flziologija, le da predpostavljajo še veliko več, dosegajo pa veliko manj. Zato tudi najpopolnejša etiološka razlaga celotne narave pravzaprav ne bi bila nikoli kaj več kot goli seznam nepojasnljivih sil in zanesljiv prikaz zakonitosti, po kateri se ti pojavi kažejo, si sledijo in izmenjujejo v času in prostoru, notranje bistvo teh pojavljajočih se sil pa bi morala, ker zakon, ki mu sledi, ne vodi do njega, vselej pustiti nepojasnjeno ter se ustaviti pri pojavih in njihovem zaporedju. V tem pogledu bi jo lahko primerjali s prerezom kosa marmorja, v katerem lahko razberemo mnoge žile drugo ob drugi, ne omogoča pa nam tudi, da bi spoznali, kako te tečejo iz notranjosti proti površju. Ali, če si naj dovolim nekoliko šaljivo primerjavo, ker je frapantnejša - ob popolni etiologiji celotne narave bi se moral filozofski raziskovalec vselej počutiti enako kot nekdo, ki bi se, ne vedoč kako, znašel v popolnoma neznani druščini, katere člani bi mu po vrsti drug drugega predstavljali kot svojega prijatelja in bratranca ter ga tako zadostno seznanili z vsemi, njemu samemu pa bi medtem, ko bi govoril, kako ga veseli, da je spoznal predstavljeno osebo, na ustnicah vselej ostajalo vprašanje: »Kako, zlomka, sem prišel v to druščino?« Tudi etiologija nas ne more nikoli pripeljati do želenega, globljega spoznanja o pojavih, ki jih poznamo le kot svoje predstave. Kajti po vseh njenih razlagah, še vedno stojijo povsem tuje pred nami kot gole predstave, katerih pomena ne razumemo. Kavzalna povezanost podaja zgolj zakonitost in relativno zaporedje 122
njihovega pojavljanja v prostoru in času, ne pove pa nam kaj več o tem, kar se pojavlja. Poleg tega velja zakon kavzalnosti le za predstave, za objekte določene skupine, in ima svoj pomen le, če so ti predpostavljeni: torej tako kot ti objekti vselej obstaja le v odnosu do subjekta, torej pogojeno, zaradi česar ga, kot nas uči ravno Kant, enako dobro spoznamo, če izhajamo iz subjekta, torej apriori, ali če izhajamo iz objekta, torej a posteriori. Kar nas torej spodbuja k raziskovanju, je ravno to, da nam ne zadošča vedenje, da imamo predstave, da so te predstave takšne in drugačne, da so povezane skladno s temi in onimi zakoni, katerih obči izraz je vselej načelo razloga. Hočemo spoznati pomen teh predstav; vprašujemo, ali ta svet ni nič drugega kot predstava, saj bi moral v tem primeru iti mimo nas kot prazen sen ali srhljiva prikazen in ne bi bil vreden naše pozornosti; ali pa je vendarle še nekaj drugega, še nekaj poleg tega, in kaj je tedaj ta nekaj. Že takoj je jasno, da mora biti to, po čemer sprašujemo,-1 nekaj, kar se povsem in v vsem svojem bistvu razlikuje od predstave, nekaj, čemur morajo biti torej povsem tuje tudi njene forme in njene zakonitosti, da nas torej, če izhajamo iz predstave, do njega ne morejo pripeljati tisti zakoni, ki med sabo povezujejo le objekte, predstave, in ki so modusi načela razloga. Že tu vidimo, da se od zunaj nikoli ne da približati bistvu stvari. Najsi še tako raziskujemo, ne pridemo do ničesar drugega kot do podob in imen. Podobni smo nekomu, ki, zaman iščoč . vhod, hodi okoli gradu in medtem skicira njegova pročelja. In vendar je to pot, po kateri so hodili filozofl pred mano.
§ 18. Iskanega pomena sveta, ki stoji pred mano zgolj kot predstava, '1 ali prehoda z njega kot gole predstave spoznavajočega subjekta, v to, kar je nemara ~e poleg tega, pravzaprav ne bi bilo mogoče nikoli najti, če bi bil sam raziskovalec zgolj spoznavajoči subjekt (krilata angelska glava brez telesa). Raziskovalec je seveda umeščen v svet, v njem nastopa kot individuum, torej njegovo spoznavanje, ki je pogojujoči nosilec celotnega sveta kot predstave, je v celoti posredovano s telesom, čigar afekcije so, kot smo že pokazali, za razum izhodišče zora tega sveta. To telo je za čisto spoznavajočega subjekta kot takega predstava kot vsaka druga, 123
L
r
L
r
objekt med objekti: gibov, ki predstavljajo aktivnosti tega telesa, v tem smislu ne spoznava nič drugače kot spremembe vseh drugih nazornih objektov in bi mu bili prav tako tuji in nerazumljivi, če se mu njihov pomen ne bi razkrival na povsem drugačen način. V nasprotnem bi videl, da se njegovo delovanje na podlagi prikazanih motivih odvija s stalnostjo naravnega zakona, enako kot potekajo spremembe drugih objektov na podlagi vzrokov, dražljajev in motivov. Vendar pa v vplivu teh motivov ne bi razumel kaj več kot povezovanja vsakega drugega učinka, ki ga opazi, s svojim vzrokom. Notranje, njemu nerazumljivo bistvo teh izrazov in delovanj svojega telesa bi tedaj poljubno imenoval sila, kvaliteta ali lastnost, ne da bi ga lahko kaj bolje spoznal. Vendar pa temu ni tako. Subjektu spoznavanja, ki se kaže kot individuu~~protno, dana rešitev uganke, in ta rešitev se imenuje ~!l0a in samo ta mu da ključ do njegovega lastnega pojava, mu razodene pomen in pokaže notranji mehanizem njegovega bistva, njegovega početja, njegovih gibov. Subjektu spoznavanja, ki v svoji identiteti s telesom nastopa kot individuum, je to telo dano na dva povsem različna nači na, in sicer kot predstava v razumskem zoru, kot objekt med objekti, in podrejeno zakonom, ki veljajo za te objekte; hkrati pa je dano tudi na povsem drugačen način, namreč kot tisto, kar je neposredno znano vsakomur, kot tisto, kar označuje beseda volja. Vsak resnični akt njegove volje je takoj in neizogibno tudi gib njegovega telesa. Tega akta ne more resnično hoteti, ne da bi hkrati zaznal, da se kaže kot gibanje njegovega telesa. Volitivni akt in aktivnost telesa nista dve objektivno spoznani različ ni stanji, ki ju povezuje kavzalna veriga, si torej nista v odnosu vzroka in učinka, pač pa sta eno in isto, ki je zgolj dano na dva povsem različna načina, enkrat povsem neposredno in, drugič, v zoru za razum. Aktivnost telesa ni nič drugega kot objektivirani, torej v zor preneseni akt volje. V nadaljevanju se bo pokazalo, da to velja za vsak gib telesa, torej ne le za gibe, ki izhajajo iz motivov, pač pa tudi za nehotene gibe, ki izhajajo iz dražljajev, še več, da vse telo ni nič drugega kot objektivirana volja, torej volja, ki je postala predstava, kar vse se bo potrdilo in pojasnilo v nadaljevanju. Zato bom telo, ki sem ga v prvi knjigi in v razpravi O načelu razloga skladno s tamkajšnjim namerno enostranskim stališčem (namreč stališčem predstave) imenoval neposredni objekt, tu z drugačnega vidika imenoval objektnost volje. 124
V nekem smislu lahko tudi rečemo, da je volja apriori spoznanje telesa in da je telo a posteriori spoznanje volje. - Odločitve volje, ki se nanašajo na prihodnost, so goli razmisleki uma o tem, kaj se bo nekoč hotelo, ne pa dejanski volitivni akti: samo izvršitev je tista, ki zaznamuje odločitev, ki je dotlej vselej le še spremenljiva namera in obstaja le v umu, in abstracto. Hotenje in delovanje sta različna le v refleksiji, v resničnosti pa sta eno. J V sak resnični, pravi in neposredni akt volje je takoj in neposredno tudi pojavni akt telesa, in temu ustrezno je tudi vsako učin kovanje na telo takoj in neposredno tudi učinkovanje na voljo. To učinkovanje se kot tako imenuje bolečina, če je v nasprotju z voljo, in dobro počutje, ugodje, če se z njo ujema. Njuno stopnjevanje je zelo različno. Vendar pa popolnoma zgrešimo, če bole- ) čino in ugodje imenujemo predstavi, saj to nikakor nista, pač pa sta neposredni afekciji volje v njenem pojavu, v telesu: izsiljeno trenutno hotenje ali nehotenje vtisa, ki ga prenaša telo. Kot gole predstave lahko obravnavamo - in jih zatorej lahko izloči mo iz pravkar povedanega - le določene redke vtise na telo, ki ne vzgibavajo volje in zgolj zaradi katerih je telo neposredni objekt spoznavanja, saj je kot predstava v razumu že posreden objekt in je s tem podoben vsem drugim. Kar imamo namreč tu v mislih, so afekcije čisto objektivnih čutov, torej vida, sluha in tipa, četudi samo tolikq, kolikor se na te organe deluje le na zanje značilen, specifičen in naraven način, ki predstavlja tako zelo šibko vzbujanje povečane in specifično modificirane občut ljivosti teh delov, da ne deluje na voljo, pač pa - ker je ne moti njeno vzbujanje - zgolj oskrbuje razum s podatki, iz katerih se poraja zor. Vsaka močnejša ali drugačna afekcija čutil je boleča, torej v nasprotju z voljo, ki v svojo objektnost vključuje tudi čutila. - Živčna slabost se kaže v tem, da vtisi, ki naj bi imeli le tolikšno stopnjo moči, ki zadostuje za to, da postanejo podatki za razum, dosežejo višjo stopnjo, na kateri vzgibavajo voljo, 7 torej vzbujajo bolečino ali ugodje, četudi pogosteje bolečino, ki pa je delno nedoločena in nejasna in nam zatorej ne le omogoča, da posamezne tone in močno svetlobo občutimo kot boleče, pač pa na splošno poraja tudi bolezensko, hipohondrično uglašenost, ne da bi bilo to tudi jasno spoznano. - Identiteta telesa in volje se med drugim kaže tudi v tem, da vsak močan in prekomeren vzgib volje, torej vsak afekt, povsem neposredno pretrese telo in njegov notranji mehanizem ter zmoti potek njegovih 125
r L
r
vitalnih funkcij. To sem posebej obravnaval na 27. strani druge izdaje Volje v naravi. In slednjič spoznanja, ki ga imam o svoji volji, četudi je neposredno, ni mogoče ločevati od spoznanja, ki ga imam o svojem telesu. Svoje volje ne spoznavam v celoti, ne kot enotnost in ne popolnoma skladno z njenim bistvom, pač pajo spoznavam edino v njenih posameznih aktih, torej v času, ki je forma pojavljanja mojega telesa in vsakega drugega objekta. Zato je telo pogoj spoznanja moje volje. Brez svojega telesa si te volje pravzaprav sploh ne morem predstavljati. V razpravi O načelu razloga voljo - oziroma subjekt hotenja - sicer obravnavamo kot posebno skupino predstav ali objektov, vendar pa smo lahko že tam videli, da ta objekt sovpada s subjektom, torej da preneha biti objekt. To sovpadanje smo tam imenovali čudež KaT' t~ox~v [v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji], in to moje celotno delo v nekem smislu pomeni njegovo razlaganje. - Če svojo voljo pravzaprav spoznavamo kot objekt, jo spoznavamo kot telo. S tem pa smo znova prišli do prve skupine predstav iz omenjene razprave, torej do realnih objektov. V nadaljevanju bomo čeda lje bolj spoznavali, da ta prva skupina predstav svojo razlago, razrešitev svoje uganke, najde le v četrti skupini predstav, ki je prav tako prikazana v omenjeni razpravi in pravzaprav ni več hotela stati kot objekt nasproti subjektu, in da se moramo temu ustrezno iz zakona motivacije, ki vlada četrti skupini, naučiti razumeti notranje bistvo zakona kavzalnosti, ki velja v prvi skupini, in vse, kar se dogaja skladno s tem zakonom. To prehodno prikazano identiteto volje in telesa je mogoče - kot se je tu sicer zgodilo prvič, v nadaljevanju pa se bo zgodilo še večkrat -le pokazati, torej iz neposredne zavesti, iz spoznanja in concreta, dvigniti v vedenje uma ali prenesti v spoznanje in abstracto. Nasprotno pa je glede na njeno naravo ni mogoče nikoli dokazati, torej jo kot neposredno spoznanje izvesti iz drugega neposrednega spoznanja, saj je ravno ona sama najneposrednejša, in če je ne razumemo in obravnavamo kot take, bomo tudi zaman pričakovali, da jo dobimo na kakršen koli posreden način, kot izvedeno spoznanje. Je neko povsem posebno spoznanje, čigar resnice prav zato ni mogoče spraviti v eno izmed štirih rubrik, v katere sem v § 29 is!. razprave O načelu razloga umestil vsako resnico, namreč v logično, empirično, metafizič no in metalogično rubriko, saj ni tako kot te resnice nanašanje 126
abstraktne predstave na drugo predstavo ali na nujno formo intuitivnega ali abstraktnega predstavljanja, pač pa je nekaj od tega tata genere [povsem] različnega: volja. Zato bi želel to resnico ločiti od vseh drugih injo KaT' t~ox~v poimenovati filozofska resnica. Ta izraz lahko različno obračamo in govorimo, da sta .moje telo in moja volja eno; - ali pa to, kar kot nazorna predstava imenujem moje telo, imenujem, kolikor se ga zavedam na povsem drugačen način, ki ni primerljiv z nobenim drugim nači nom, moja volja; - ali daje moje telo objektnost moje volje; - ali da je moje telo, ne glede na to, da je moja predstava, le še moja volja itn:
§ 19. Če smo lastno telo in tudi vse druge objekte tega nazornega sveta v prvi knjigi, z notranjim odporom, razglasili za gole predstave spoznavajočega subjekta, nam je zdaj postalo jasno to, kar predstavo lastnega telesa v zavesti vsakega izmed nas razloču je od vseh drugih, tej predstavi sicer povsem enakih predstav, namreč to, da telo v zavesti nastopa še na povsem drugačen, tata genere različen način, ki ga označujemo z besedo volj a, in da nam ravno to dvojno spoznanje, ki ga imamo o lastnem telesu, prinaša o njem samem, o njegovem delovanju in odzivanju na motive ter tudi o njegovem trpljenju zaradi zunanjih učinkov, skratka, o tem, kar on ni kot predstava, pač pa je razen tega, torej kot on na sebi, tisto vedenje, s katerim neposredno ne razpolagamo, ko gre za bistvo, delovanje in trpljenje vseh drugih realnih objektov. Spoznavajoči subjekt je individuum ravno v tem posebnem odnosu do telesa, ki mu je - obravnavano zunaj tega odnosa le predstava, enaka vsem drugim. Ta odnos, s pomočjo katerega je spoznavajoči subjekt indi viduum, pa ravno zato obstaja le med njim in eno samo izmed vseh njegovih predstav, in se zatorej te edine predstave ne zaveda le kot predstave, pač pa hkrati še na povsem drugačen način, namreč kot volje. Ker pa je - če odmislimo ta posebni odnos, to dvojno in povsem različno spoznanje enega in istega - to eno, to telo, predstava, ki je povsem enaka drugim, mora spoznavajoči individuum, da se bo lahko znašel, * V zvezi s tem glej 18. poglavje drugega dela.
127
/)
l-
r
L
l'
bodisi domnevati, da to, kar to predstavo razlikuje od drugih, tiči zgolj v tem, da je njegovo spoznanje v tem dvojnem odnosu le do te ene predstave, da mu je uvid na dva načina omogočen le v ta edini nazorni objekt, pri čemer pa tega ni mogoče pojasniti z razlikovanjem tega objekta od vseh ostalih, temveč le z razliko med razmerjem njegovega spoznanja do tega enega objekta in razmerjem, ki ga ima do vseh ostalih objektov; ali pa mora domnevati, da je ta edini objekt bistveno različen od vseh ostalih, da je le on izmed vseh drugih hkrati volja in predstava, pri če mer pa so, nasprotno, vsi drugi objekti gola predstava, torej gole prikazni, ter da je torej njegovo telo edini resnični individuum na svetu, torej edini pojav volje in edini neposredni subjektov objekt. - To, da so drugi objekti, obravnavani kot gola predstava, enaki njegovemu telesu, da torej enako kot telo zapolnjujejo prostor (ki po možnosti tudi sam obstaja le kot predstava) in tudi enako kot telo delujejo v prostoru, je sicer nedvomno dokazljivo iz zakona kavzalnosti, ki apriori velja za predstave in ne dopušča učinka brez vzroka. Toda ne glede na to, daje z učinka mogoče sklepati le na vzrok nasploh in ne na enak vzrok, smo s tem še vedno v območju gole predstave, za katero velja edino zakon kavzalnosti, pri čemer nas ta zakon nikoli ne more popeljati izven tega območja. Ali so objekti, ki so individuu znani le kot predstave, enako kot njegovo telo pojavi volje, je, kot že povedano v prvi knjigi, dejanski smisel vprašanja realnosti zunanjega sveta. Nikalni odgovor predstavlja smisel teroretične ga ego i zrna, ki ima ravno na ta način vse pojave razen svojega lastnega individua za prikazni, enako kot praktični egoizem počne natančno isto v praktičnem pogledu, namreč da samo lastno osebo vidi in obravnava kot resnično takšno, vse druge pa kot gole prikazni. Teoretičnega egoizma ni mogoče nikoli ovreči z dokazi. Kljub temu pa se v filozofiji zagotovo ni nikoli uporabljal drugače kot skeptični sofizem, torej le navidezno. Kot resno prepričanje bi ga lahko, nasprotno, našli le v norišnici, in da bi se ovrgel kot takšen, ne bi bilo potrebno dokazovanje, pač pa zdravljenje. Zato se tudi ne bomo podrobneje ukvarjali z njim, pač pa ga obravnavali le kot zadnjo trdnjavo skepticizma, ki je vedno polemičen. Če torej naše spoznanje, ki je vselej vezano na individualnost in ima ravno v tem svojo omejitev, nujno pomeni, daje vsakdo lahko le eno in da lahko, nasprotno, spoznava vse drugo, pri čemer ravno ta omejitev proizvaja potrebo po filo128
zofiji, bomo mi, ki si ravno zato prizadevamo s filozofijo razširiti meje svojega spoznanja, ta skeptični argument teoretičnega egoizma, ki se nam tu postavlja nasproti, obravnavali kot majhno obmejno utrdbo, ki je sicer neosvojljiva, vendar pa njena posadka sploh nikoli ne more iz nje, in lahko zatorej gremo mimo nje, ne da bi se morali bati, da bomo napadeni v hrbet. Do jasnosti dvignjeno dvojno spoznanje, ki nam je dano na dva povsem različna načina in ki ga imamo o bistvu in delovanju našega lastnega telesa, bomo torej v nadaljevanju uporabljali kot ključ do bistva vsakega pojava v naravi in vse objekte, ki niso naše telo, ki torej naši zavesti niso dani na dvojni način, pač pa le kot predstave, presojali po analogiji s tem telesom in predpostavljali, da mora, čeprav so po eni strani ti objekti povsem enako kot telo predstava in so mu v tem podobni, po drugi strani, če torej pustimo ob strani njihov obstoj kot subjektova predstava, to, kar ostane, z vidika svojega notranjega bistva biti enako kot to, čemur pri sebi imenujemo volja. Kajti katero drugo vrsto obstoja ali realnosti naj pripišemo fizične mu svetu? Od kje naj vzamemo elemente, iz katerih bi sestavi-, li takšen svet? Razen volje in predstave ne poznamo in si niti " ne moremo zamišljati ničesar drugega. Če hočemo fizičnemu svetu, ki neposredno obstaja le v naši predstavi, pripisati največjo nam znano realnost, mu dajemo realnost, ki jo ima za vsakogar njegovo telo, kajti telo je vsakomur najrealnejše. Če pa analiziramo realnost tega telesa in njegovih aktivnosti, v njem razen tega, da je naša predstava, ne najdemo nič drugega kot voljo, in s tem je izčrpana vsa njegova realnost. To pomeni, da--J ne moremo najti druge realnosti, ki bi jo lahko pripisali fizične mu svetu. Če naj bi torej fizični svet bil še nekaj več kot zgolj naša predstava, moramo reči, da je razen predstave, torej na sebi in v svojem najglobljem bistvu, to, kar v sebi neposredno najdemo kot voljo. Pravim, da v svojem najglobljem bistvu. Vendar pa moramo to bistvo volje najprej podrobneje spoznati, da bomo to, kar ne pripada njej, pač pa že njenemu pojavljanju na različnih stopnjah, znali razlikovati od nje same, denimo, to, da jo spremlja spoznanje, in s tem pogojena določenost z motivi: to, kot bomo videli v nadaljevanju, ne pripada bistvu volje, pač pa zgolj njenemu najbolj jasnemu pojavu kot žival in človek. Če bom torej rekel, da je sila, s katero Zemlja privlači kamen, v svojem bistvu, na sebi in zunaj vsake predstave volja, 129
ta izrek ne bo temeljil na norem mnenju, da se kamen giblje skladno s spoznanim motivom, ker se torej v človeku pojavlja volja.' - Zdaj pa si vse to, kar smo doslej predstavili le na splošno in bežno, oglejmo podrobneje in razločneje, utemeljimo in razvijmo v njegovem polnem obsegu'"
§ 20.
f
L
l
Kot bistvo na sebi našega telesa, kot to, kar je to telo, razen tega, daje objekt zora, predstave, se volja, kot rečeno, najprej kaže v hotenih gibih tega telesa, kolikor ti namreč niso nič drugega kot opaznost posameznih volitivnih aktov, s katerimi nastopajo neposredno in popolnoma istočasno, kot eno z njimi, in se od njih razlikujejo le po formi spoznanja, v katerega so prešli, torej v katerem so postali predstava. Akti volje pa imajo še vedno neki razlog zunaj sebe, v motivih. Vendar pa ti nikoli ne določajo več kot to, kar hočem ob tem času, na tem kraju in v teh okoliščinah, ne pa tega, da na splošno hočem, in niti tega, kaj hočem, torej maksime, ki obeležuje moje celotno hotenje. Zato celotnega bistva mojega hotenja ni mogoče pojasniti iz motivov, pač pa ti določajo zgolj njegovo izražanje v danem času, so zgolj povod, ob katerem se pokaže moja volja. Sama volja je, nasprotno, zunaj območja zakona motivacije, ki nujno določa le njen pojav v vsakem trenutku. Motiv predstavlja zadostni temelj razlage mojega delovanja le pod predpostavko mojega empiričnega značaja. Če odmislim ta svoj značaj in vprašam, zakaj sploh hočem to in ne ono, odgovor na to vprašanje ni mogoč, ker je načelu razloga podrejen ravno poj av volje, ne pa volja sama, za katero lahko v tem smislu rečemo, da 'Torej nikakor ne bomo soglašali z Baconom, lordom Verulamskim, ki (De dignitate et augmentis scientiarum, lib. 4 infine) meni, da do vseh mehanskih in fizičnih gibanj teles pride šele potem, ko se zaznajo v teh telesih, pa čeprav je nekaj resnice tudi v tem stavku. Enako je s Keplerjevo trditvijo v njegovi razpravi De planeta Martis [Astronomia nova aiTloAoY'1T6~ seu physica caelestis tradita commentariis de motibus stellae Martis ... , 1609], da morajo planeti vendarle imeti spoznanje, če naj pravilno določajo svoje eliptične tirnice in prilagajajo hitrost svojega gibanja tako, da trikotnik površine njihove tirnice vselej ostaja proporcionalen času, v katerem pretečejo svojo pot. •• V zvezi s tem glej 19. poglavje drugega dela.
130
je brezrazložna. Pri tem delno predpostavljam Kantov nauk o empiričnem in intelegibilnem značaju in moje s tem povezane obravnave na 48. do 58. ter 178. in nadaljnjih straneh prve izdaje Temeljnih problemov etike, delno pa bo o tem podrobneje govor v četrti knjigi. Za zdaj naj zgolj opozorim, da utemeljenost enega pojava z drugim, v našem primeru torej dejanja z motivom, sploh ni v nasprotju s tem, da je njegovo bistvo na sebi volja, ki sama nima razloga, medtem ko je načelo razloga v vseh svojih oblikah zgolj forma spoznanja in torej njegova veljavnost zaobsega zgolj predstavo, pojav, opaznost volje, ne pa tudi samo voljo, ki postaja opazna. Če je torej vsaka aktivnost mojega telesa pojav volitivnega akta, v katerem se ob danih motivih na splošno in v celoti kaže moja volja, torej moj značaj, mora biti pojav volje tudi nujni pogoj in predpostavka te aktivnosti, kajti pojav volje ne more biti odvisen od nečesa, kar ne bi bilo neposredno in bi obstojalo samo po njej, kar bi torej zanjo bilo zgolj naključno, s čimer bi tudi sam njen pojav postal naključen. Ta pogoj pa je ravno celotno telo. Samo telo mora torej že biti pojav volje in do moje volje nasploh, torej do mojega intelegibilnega značaja, čigar pojav v času je moj empirični značaj, mora biti v takšnem odnosu, kot je odnos posamezne aktivnosti telesa do posameznega akta volje. J Celotno telo torej ne more biti nič drugega kot moja volja, ki je postala opazna, torej nič drugega kot sama moja volja, če je ta nazorni objekt predstava iz prve skupine. - V potrditev tega smo že navedli, da vsako učinkovanje na moje telo takoj in neposredno deluje tudi na mojo voljo in se v tem smislu imenuje boleči na ali ugodje, na nižji stopnji pa kot prijetno ali neprijetno obču tek, ter da, obratno, vsak silovit vzgib volje - torej afekt in strast - pretrese telo in moti potek njegovih funkcij. - Nastanek, še, nekoliko bolje pa razvoj in ohranjanje mojega telesa, je mogoče, četudi zelo nepopolno, razložiti tudi etiološko, in ravno to je tisto, kar počne fiziologija, le da svojo tematiko razlaga le tako, kot motivi pojasnjujejo delovanje. Enako kot torej utemeljevanje posameznega dejanja z motivom in njegovo nujno izhajanje iz motiva nista v nasprotju s tem, da je dejanje na sploh in v svojem bistvu zgolj pojav na sebi brezrazložne volje, tudi fiziološka razlaga funkcij telesa ne škoduje filozofski resnici, da so celoten obstoj tega telesa in vse njegove funkcije zgolj objektivacija ravno te volje, ki se skladno z motivi kaže v zunanjih aktivnostih
'\7
131
tega istega telesa. Kajti fiziologija poizkuša tudi te zunanje aktivnosti, neposredne hotene gibe, zvesti na vzroke v organizmu, denimo, gibanje mišic poizkuša razložiti iz pritekanja sokov vanje (»kot krčenje vrvi, ki postaja mokra,« pravi Reil na 153. strani 6. zvezka svojega Arhiva za fiziologijo ). In denimo, da bi resnič no prišli do tovrstne temeljite razlage, to ne bi nikoli odpravilo neposredno gotove resnice, da je vsako hoteno gibanje (junctiL ones animales) [živalske funkcije] pojav volitivnega akta. Resnice, da je to celotno, na ta način razvijajoče se živalsko življenje tudi samo pojav volje, ne more odpraviti tudi fiziološka razlaga vegetativnega življenja (junctiones naturales, vitales) [naravnih, življenjskih funkcij], pa najsi sega še tako daleč. Še več, na splošno nobena etiološka razlaga ne more, kot smo že pokazali, nikoli navesti kaj več kot nujno določenega mesta posameznega pojava v prostoru in času, njegove nujne pojavitve v prostoru in času skladno z določenim pravilom. Nasprotno pa notranje bistvo vsakega pojava na ta način vselej ostaja nedoumljivo ter ga vsaka etiološka razlaga predpostavlja in zgolj poimenuje z imeni kot sila ali naravni zakon ali - če je govor o dejanjih - značaj, volja. - Čeprav vsako posamezno dejanje, pod predpostavko določene ga značaja, nujno poteka ob danem motivu in čeprav rast, prehranjevanje in vse spremembe v živalskem telesu potekajo po nujno delujočih vzrokih (dražljajih), tudi ves niz dejanj - in zatorej tudi vsako posamezno izmed njih - in prav tako seveda tudi njihov pogoj, torej celotno telo, ki izvršuje ta dejanja - in zatorej tudi proces, po katerem in v katerem obstoja telo -, niso nič drugega kot pojav volje, njeno kazanje, objektnost volje. Na tem temelji popolno ujemanje človeškega in živalskega telesa z živalsko in človeško voljo nasploh, ki je podobno ujemanju med namemo izdelanim orodjem in voljo izdelovalca, aga hkraL. ti tudi daleč presega, in se zatorej kaže kot smotrnost, torej kot možnost teleološke razlage telesa. Posamezni deli telesa morajo zatorej popolnoma ustrezati glavnim potrebam, v katerih se manifestira volja, morajo biti njihov vidni izraz: zobje, žrelo in črevesje so objektiv irana lakota, spolni organi so objektivirani spolni nagon, prijemajoče roke in ume noge pa ustrezajo že bolj posrednemu stremljenju volje, ki ga izražajo. Kot obča človeška oblika ustreza obči človeški volji, tudi individualno modificirani volji, posameznikovemu značaju, ustreza individualna korpoLrizacija, ki je zatorej značilna tako za celoto kot za njene posa-
r
1-
132
mezne dele in se tu tudi izraža. Tu seveda velja omeniti, da je vse to povedal že tudi Parmenid v verzih, ki jih navaja Aristotel (Metafizika 3,5 [po 1009b 22]):
"Oo:; yap EKaaToo:; EXEl Kpamv flEAEWV 1tOAUKUfl1tTWV, Two:; VOOO:; UVBPW1tOlat1tapeaT'lKEv' TO yap aino "EaTlv, 01tEP
§ 21. Če se je na podlagi vseh teh obravnav, tudi in abstracto, izoblikovalo jasno in nedvomno spoznanje, ki ga in concreto neposredno, torej kot občutje, poseduje prav vsakdo, namreč spoznanje, da je bistvo na sebi njegovega pojava, ki se mu kot predstava kaže tako v njegovih dejanjih kot v stalnem substratu teh dejanj, torej v telesu, njegova volj a, ki predstavlja najneposrednejše njegove zavesti, vendar pa kot taka ne prehaja popolnoma v formo predstave, v kateri si subjekt in objekt stojita nasproti drug drugemu, pač pa se kaže na neposreden način, v katerem se sub- ') jekt in objekt ne razlikujeta povsem jasno drug od drugega, in individuu ne postaja spoznavna v celoti, pač pa le v svojih posameznih aktih: - kdor je, pravim, skupaj z mano prišel do tega prepričanja, mu bo to povsem samo od sebe postalo ključ do * V zvezi s tem glej 20. poglavje drugega dela, v spisu O volji v naravi pa poglavji z naslovom Fiziologija in Primerjalna anatomija, kjer podrobneje in temeljiteje obravnavam to, kar je tu zgolj nakazano. 4 Vsi slovenski navedki iz Metafizike so vzeti iz: Aristoteles: Meta· fizika, prev. Valentin Kalan, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1999 (Philosophica: series classica). Str. 95 [IV. knjiga (n, 5. poglavje]. (Op. N. G.)
133
r
l
spoznanja najglobljega bistva celotne narave, s tem da ga bo prenašal tudi na vse tiste pojave, ki mu niso tako kot njegov lastni pojav dani v neposrednem in posrednem spoznanju, pač pa zgolj v slednjem, torej zgolj enostransko, samo kot predstava. Te iste volje ne bo kot najglobljega bistva priznaval le pojavom, ki so povsem podobni njegovemu lastnemu, torej ljudem in živalim, pač pa ga bo nadaljnja refleksija pripeljala do tega, da bo tudi silo, zaradi katere rastline rastejo in cvetijo, še več, silo, ki oblikuje kristale, silo, ki magnet obrača proti severu, silo, katere udarec občuti ob stiku različnih materialov, silo, ki se v medsebojni privlačnosti snovi kaže kot bežanje in iskanje, spajanje in ločevanje, in slednjič celo težnost, ki tako silovito deluje v vsej materiji ter vleče kamen proti tlom in Zemljo proti Soncu, - da bo torej vse to le v pojavu spoznaval kot različno, z vidika njegovega notranjega bistva pa kot enako, kot to, kar mu je neposredno tako dobro poznano in bolje kot vse drugo, kar se tu, kjer se pojavlja najbolj jasno, imenuje vo lj a. Samo ta uporaba refleksije je tista, ki nam ne pusti obtičati pri pojavu, pač pa nas pelje naprej k stvari na sebi. Pojav je predstava in nič drugega: vsaka predstava, kakršne koli že vrste, vsak objekt je pojav. Samo stvar na sebi je volja in kot taka nikakor ni predstava, pač pa se od nje toto genere razlikuje. Volja je tisto, česar vsaka predstava, vsak objekt, je pojav, opaznost, objektnost. Volja je najgloblje jedro vsega posamičnega in tudi celote; pojavlja se v vsaki slepo delujoči naravni sili in tudi v človekovem preudarnem delovanju, pri čemer se ta tako velika razlika med obema tiče le stopnje pojavljanja in ne bistva tega, kar se pojavlja.
§ 22. {
L
Ta stvar na sebi (tu bomo obdržali ta ustaljen Kantov izraz), ki kot taka ni nikoli objekt, saj je vsak objekt njen goli pojav in ne več on sam, si je morala, če je vendarle hotela biti mišljena objektivno, sposoditi ime in pojem od objekta, od nečesa kakor koli že objektivno danega, torej od enega izmed svojih pojavov: vendar pa ta pojav, če je hotel služiti kot nekakšna skupna točka, ni smel biti nihče drug kot najpopolnejši izmed vseh njenih pojavov, torej najjasnejši in najrazvitejši pojav, ki ga spoznanje neposredno osvetljuje, to paje ravno človekova volja. Ven134
dar pa je treba pripomniti, da tu seveda uporabljamo le denominatio a potiori [poimenovanje po tem, kar je odličnejše], s pomočjo katerega dobi pojem volje večjo razsežnost, kot jo je imel poprej. Spoznanje identičnega v različnih pojavih in različ nega v podobnih pojaVih je, kot pogosto pripominja Platon, pogoj filozofije. Vendar pa je identiteta med bistvom vsake kakor koli prisotne in delujoče sile v naravi in voljo doslej ostajala nespoznana, zaradi česar se raznoteri pojavi, ki so le različne vrste istega roda, niso obravnavali kot taki, pač pa kot različni, in zato tudi ni mogla obstajati nikakršna beseda, ki bi označevala pojem tega roda. Rod zatorej poimenujem po najodličnejši vrsti, katere neposredno spoznanje nas pelje do posrednega spoznanja vseh drugih vrst. Kdor ne bi bil zmožen tu zahtevanel razširitve pojma, pač pa bi z besedo volja vselej razumel le tisto njeno vrsto, ki je bila doslej označevana edino s to besedo, torej voljo, ki jo vodi spoznavanje in se izraža izključno skladno z motivi, še več, sploh le skladno z abstraktnimi motivi in zatorej pod vodstvom uma, in je, kot rečeno, le najjasnejši pojav volje, bi ostal ujet v večnem nerazumevanju. To najgloblje bistvo ra- -vno tega pojava, ki nam je neposredno znan, moramo v mislih zgolj osamiti in ga zatem prenesti na vse manj izrazite, manj jasne pojave istega bistva, s čimer izvršimo zahtevano razširitev pojma volja. - Na ravno nasproten način pa bi me napak razu=--1 mel tisti, ki bi, denimo, mislil, da je pravzaprav povsem vseeno, če to bistvo na sebi vseh pojavov označujemo z besedo volja ali katero koli drugo besedo. Za nekaj takšnega bi šlo tedaj, ko bi ta stvar na sebi bila nekaj, o česar obstoju bi le sklepali, in bi jo na ta način spoznavali le posredno in le in abstracto: tedaj bi jo lahko seveda imenovali, kakor bi hoteli - ime bi tedaj bil goli znak neke neznane veličine. Vendar pa beseda volj a, ki naj bi nam kot nekakšna čarobna beseda odprla najgloblje bistvo prav vsake stvari v naravi, nikakor ne označuje neke neznane veliči ne, nečesa, kar je mogoče doseči le s sklepanjem, pač pa nekaj povsem neposredno spoznanega in tako zelo znanega, da to, kaj je volja, poznamo in razumemo veliko bolje kot kar koli druge~ ga. - Pojem volje se je doslej vključeval v pojem sile; mi pa bomo storili ravno obratno in bomo vsako silo v naravi obravnavali kot voljo. Tu seveda ne smemo misliti, da je vse to vseeno ali da gre zgolj za besedni boj. Nasprotno, to je še kako pomembno. Kajti tako kot vsi ostali nenazadnje tudi pojem sile 135
-" temelji na nazornem spoznanju objektivnega sveta, torej na pojavu, predstavi, in od tod tudi izhaja. Abstrahiran je iz območja, v katerem vladata vzrok in učinek, torej iz nazorne predstave, in pomeni ravno vzročnost vzroka, in sicer na točki, kjer ga etiološko ni mogoče še naprej razlagati, pač pa je ravno nujna predpostavka vsake etiološke razlage. Nasprotno paje pojem volje edini med vsemi možnimi pojmi, ki svojega izvora nima v pojavu in ni ti v goli nazorni predstavi, pač pa prihaja iz notranjosti, iz najneposrednejše zavesti vsakogar, v kateri le-ta svoj lastni individuum neposredno spoznava skladno z njegovim bistvom, brez vsakršne forme, torej celo brez forme subjekta in objekta, in je hkrati on sam, saj tu prihaja do sovpadanja spoznavajočega in spoznanega. Če torej pojem sile zvedemo na pojem volje, smo pravzaprav nekaj, kar je manj znano, zvedli na nekaj, kar je neskončno bolj znano, še več, na to, kar nam je edino resnično neposredno in popolnoma znano, s čimer smo zelo razširili naše spoznanje. Če pa nasprotno tako, kot se je dogajalo doslej, pojem volje subsumiramo pod pojem sile, se odrečemo edinemu neposrednemu spoznanju, ki ga imamo o notranjem bistvu sveta, in mu pustimo, da potone v pojem, ki je bil abstrahiran iz pojava in s katerim zatorej pojava tudi nikoli ne moremo preseči.
L-
§ 23.
V\
Volja kot stvar na sebi se popolnoma razlikuje od svojega pojava in je povsem brez vseh njegovih oblik, v katere preide šele tedaj, ko se pojavi, in ki se torej tičejo zgolj njene objektnosti, njej sami pa so tuje. Ne tiče se je tudi najbolj obča forma vseh predstav, torej forma objekta za subjekt, še manj pa tej formi podrejene forme, ki imajo svoj skupni izraz v načelu razloga, kamor, kot vemo, sodita tudi prostor in čas ter tudi vse mnoštvo, ki obstaja in je postalo mogoče le na njuni podlagi. V tem pogledu bom prostor in čas z izrazom, ki si ga izposojam iz stare prave sholastike, imenovalprincipium individuationis [nače lo individuacije, utemeljitev obstoja posameznih bitij oz. posebnosti], ki si ga, prosim, zapomnite enkrat za vselej. Kajti edino prostor in čas sta tisto, s pomočjo česar se to, kar je z vidika pojma in bistva enako in eno, drugo ob drugem in drugo za dru\ gim vendarle kaže kot različno, kot mnoštvo. Prostor in čas sta
torej principium individuationis, predmet tako mnogih razglabljanj in razprav sholastikov, kijih združene najdemo pri Suare~ zu (Disputationes metaphysicae 5, sectio 3). - Volja kot stvar---:r na sebi se torej, kot izhaja iz povedanega, nahaja izven območja načela razloga v vseh njegovih oblikah inje zatorej kratko malo brezrazložna, čeprav je prav vsak njen pojav popolnoma podrejen temu načelu; volja kot stvar na sebi je tudi brez mnoštva, čeprav so njeni pojavi v prostoru in času nešteti - je eno, vendar ne eno kot objekt, čigar enost je spoznavna le v nasprotju z možnim mnoštvom, in tudi ne eno kot pojem, ki nastane le z abstrakcij o iz mnoštva, pač pa je eno kot to, kar se nahaja zunaj prostora in časa, zunaj principium individuationis, torej zunaj možnosti mnoštva. Šele ko nam bo z nadaljnjim obravnavanjem__ pojavov in različnih manifestacij volje vse to postalo popolnoma jasno, bomo tudi popolnoma razumeli smisel Kantovega učenja, da čas, prostor in kavzalnost ne pripadajo stvari na sebi, pač pa so le forme spoznavanja. Tam, kjer se volja manifestira najbolj jasno, se je njena bre.:"/ zrazložnost resnično spoznavala kot človekova volja ter imenovala svobodna in neodvisna. Hkrati pa se je zaradi same te brezrazložnosti volje prezrla nujnost, ki ji je povsod podrejeno njeno pojavljanje, dejanja pa so se razglašala za svobodna, kar vendarle niso, saj vsako posamezno dejanje s strogo nujnostjo izhaja iz učinka motiva na značaj. Vsaka nujnost je, kot že rečeno, razmerje posledice do razloga in čisto nič drugega. Načelo razloga je obča forma vsakega pojava, in človek mu mora biti v svojem delovanju podrejen prav tako kot vsak drug pojav. Ker pa se volja v samozavedanju spoznava neposredno in na sebi, tudi v tej zavesti tiči zavest svobode. pri tem pa se spregleda, da individuum, oseba, ni volja kot stvar na sebi, pač pa že pojav volje, ki je kot tak že determiniran in je prešel v formo pojava, torej načela razloga. Od tod tudi nenavadno dejstvo, da se vsak apriori O počuti povsem svobodnega, tudi v svojih posameznih dejanjih, in misli, da lahko vsak trenutek začne živeti drugačno življenje, ~ kar bi pomenilo, da bi postal nekdo drug. Samo a posteriori, z izkustvom, na svoje presenečenje ugotovi, da ni svoboden, pač O pa podrejen nujnosti, da - ne glede na vse naklepe in premisleke - ne spreminja svojega početja ter da se od začetka svojega življenja pa vse do njegovega konca ne more znebiti značaja, ki ga on sam obsoja, in mora tako rekoč do konca igrati prevzeto
V
\
136
137
L-
r
l
vlogo. Povedanega na tem mestu ne morem razpredati še naprej, saj z etičnega vidika sodi na neko drugo mesto tega mojega dela. Da se ne bomo zgražali nad nujnostjo, s katero prihaja do pojavov narave, in da bomo v teh pojavih spoznavali manifestacije volje, naj zatorej le opozorim, daje pojav volje, kije sama na sebi brezrazložna, kot tak vendarle podrejen zakonu nujnosti, torej načelu razloga. Doslej so se kot pojavi volje obravnavale le tiste spremembe, ki nimajo drugega razloga kot motiva, torej predstavo. Zato se je v naravi volja pripisovala le človeku in kvečjemu živalim, saj spoznavanje in predstavljanje, kot sem že omenil drugje, seveda predstavljata pravi in ekskluzivni značaj živalstva, pri čemer pa se prezre, da volja deluje tudi tam, kjer je ne vodi spoznanje, kar še najprej opazimo pri instinktu in umetniških nagonih živali: Da bi živali imele predstave in spoznanje, tu sploh ne pride v poštev, saj jim smoter, za katerim si prizadevajo ravno tako, kot da bi bil kakšen spoznani motiv, ostaja povsem neznan. Njihovo delovanje zato tu poteka brez motiva, ne vodi ga predstava ter nam najprej in najjasneje pokaže, kako lahko volja deluje tudi brez vsakršnega spoznanja. Leto stara ptica nima nikakršne predstave o jajcih, za katera gradi gnezdo, in tudi mladi pajek ne o plenjenju, za katerega plete mrežo, ali ličinka volkca o mraVlji, kateri prvič koplje lijak; ličinka rogača izvrta v les, kjer bo doživela svojo preobrazbo, luknjo, ki je, če je ličinka moškega spola, dvakrat večja od luknje, ki jo izvrta ličinka ženskega spola, da bo imela dovolj prostora za klešče, o katerih nima še nikakršne predstave. Očitno je, da v tem početju teh živali enako kot v vsem njihovem drugem početju deluje volja: toda ta volja tiči v slepi dejavnosti, ki jo spoznanje sicer spremlja, ne pa tudi vodi. Če smo spoznali, da predstava kot motiv ni nujen in bistven pogoj dejavnosti volje, bomo delovanje volje lažje prepoznali tudi v primerih, ko je to manj očitno, in tedaj, denimo, polžje hišice ne bomo pripisovali volji, ki je tuja samemu polžu, a jo vendarle vodi spoznanje, enako kot ne bomo trdili, da hiša, ki jo gradimo, nastaja po neki drugi volji, ki ni naša lastna, pač pa bomo obe hiši spoznavali kot stvaritev volje, ki se objektiv ira v obeh teh pojavih in v nas - v polžu še slepo - deluje kot navzven usmerjen oblikovalni nagon. Ta ista volja tudi v nas večkrat deluje slepo: * O tem je govor še posebej v 27. poglavju drugega dela.
138
v vseh funkcijah našega telesa, ki jih ne vodi spoznanje, v vseh njegovih vitalnih in vegetativnih procesih, prebavljanju, krvotoku, izločanju, rasti, razmnoževanju. Pojav volje, objektivirane volje, konkretne volje, niso le aktivnosti telesa, pač paje to, kot smo že pokazali, tudi samo telo. Vse, kar se v njem dogaja, se mora torej dogajati po volji, čeprav te volje tu ne vodi spoznanje in se ne določa po motivih, pač pa - v svojem slepem delovanju.-J - po vzrokih, ki se v tem primeru imenujejo dražlj aj i. Namreč vzrok v najožjem pomenu besede imenujem tisto stanje materije, ki medtem, ko z nujnostjo proizvede neko drugo stanje, tudi samo doživi tako veliko spremembo, kot je sprememba, kijo povzroča, kar najde svoj izraz v pravilu »daje učinek enak protiučinku«. Poleg tega ob resničnem vzroku narašča učinek v enakem sorazmerju kot vzrok, kar seveda velja tudi za protiučinek, tako da je mogoče ob znani vrsti učinka iz stopnje intenzivnosti vzroka izmeriti in izračunati stopnjo učinka in obratno. Takšni - pravzaprav tako imenovani - učinki delujejo I v vseh mehanskih, kemičnih in drugih pojavih, skratka, v vseh spremembah neorganskih teles. Nasprotno pa dražljaj imenujem tisti vzrok, ki ne doživi protiučinka, ki bi ustrezal njegovemu učinku, in čigar intenzivnost z vidika stopnje nikakor ni sorazmerna z intenzivnostjo učinka, ki ga zatorej ni mogoče meriti z njim. Nasprotno lahko neznantno povečanje dražljaja sproži zelo veliko povečanje učinka ali pa tudi, obratno, povsem izniči predhodni učinek in tako naprej. Takšni so vsi učinki na organska telesa kot taka: torej dražljaji in ne goli vzroki sprožajo vse resnično organske in vegetativne spremembe v živalskem tele-~} su. Sam dražljaj pa enako kot na splošno vsak vzrok in prav tako tudi motiv ne določa nič več kot začetka izražanja vsake sile v prostoru in času; ne določa notranjega bistva same sile, ki se izraža, bistva, ki ga skladno z dosedanjimi izvajanji spoznavamo kot voljo, kateri zatorej pripisujemo nezavedne in tudi zavestne spremembe telesa. Dražljaj vsebuje sredstvo, omogoča prehod med --7 motivom, ki predstavlja kavzalnost, ki je šla skozi spoznanje, in vzrokom v ožjem pomenu. V posameznih primerih je bližji zdaj motivu, zdaj vzroku, vendar pa ga je treba še vedno razlikovati od njiju. Tako poteka, denimo, vzpenjanje sokov v rastlini na -.., podlagi dražljaja in ga ni mogoče razložiti na podlagi golih vzrokov, zakonov hidravlike in niti s kapilarami, čeprav mu vse to pomaga in je na splošno že zelo blizu čisto kavzalni spremembi.
J
139
-V
r t-
Nasprotno pa so gibanja pri rastlinah hedysarum gyrans [medenica] in mimosa pudica [sramežljivka], četudi še vedno potekajo na podlagi golih dražljajev, vendarle že zelo podobna gibanjem, ki izhajajo iz motivov, in se zanje zdi, da že skoraj hočejo narediti prehod. Zoženje zenice ob povečani svetlobi se zgodi na podlagi dražljaja, vendar pa že prehaja v gibanje na podlagi motiva, saj se zgodi zato, ker bi premočna svetloba boleče vzdražila mrežnico, da pa bi se to preprečilo, se zenica skrči. - POvod za erekcij o je motiv, saj je ta povod predstava. Vendar pa ta povod deluje z nujnostjo dražljaja, kar pomeni, da se mu ni mogoče upirati, pač pa ga je treba, če ga hočemo narediti neučin kovitega, odstraniti. Enako je z gnusnimi predmeti, ki silijo na bruhanje. Kot resničen vmesni člen povsem drugačne vrste med gibom na podlagi dražljaja in delovanjem skladno s spoznanim motivom smo pravkar omenili živalski instinkt. Kot drug tovrstni vmesni člen bi lahko navedli dihanje, glede katerega se razpravlja, ali šteje med hoteno ali nehoteno gibanje, torej ali se pravzaprav odvija na podlagi motiva ali pa na podlagi dražljaja, in bi ga bilo potemtakem nemara mogoče razglasiti za nekakšno vmesno stvar med obema. Marshall Hall (On the diseases (and derangements] of the nervous system, § 293 sq.) ga razglaša za mešano funkcijo, saj nanj vplivajo delno cerebralni (hoteni), delno pa spinalni (nehoteni) živci. Vendar pa ga moramo slednjič le pripisati izrazom volje, ki izhajajo iz motiva, kajti drugi motivi, torej gole predstave, lahko volji narekujejo njegovo upočasni tevali pospešitev, in se zanj - enako kot za vsako drugo hoteno dejanje - zdi, da ga lahko povsem opustimo in zavestno zadušimo. In to bi tudi dejansko bilo mogoče, brž ko bi kakšen drug motiv tako močno določal voljo, da bi prevladala nujna potreba po zraku. Kot pravijo nekateri, naj bi Diogen na ta način resnič no napravil konec svojemu življenju (Diogen Laertski 6, 76). To naj bi počeli tudi črnci (Friedrich Benjamin Osiander: Uber den Selbstmord [1813], str. 170--180). V tem bi imeli dober primer vpliva abstraktnih motivov, torej premoči dejanskega umskega hotenja nad zgolj živalskim. Za vsaj delno pogojenost dihanja s cerebralno dejavnostjo priča tudi dejstvo, da cianovodikova kislina ubija predvsem tako, da ohromi možgane in s tem posredno zavira dihanje. Če pa se dihanje umetno vzdržuje vse dotlej, dokler ne mine omrtvičenje možganov, smrt sploh ne nastopi. Hkrati nam dihanje tu mimogrede ponuja tudi najočitnejši pri140
mer tega, da motivi delujejo s prav takšno nujnostjo kot dražljaji in goli vzroki v ožjem pomenu in da je njihovo učinkovanje mogoče izničiti ravno tako le z nasprotnimi motivi, podobno kot tlak s protitlakom, kajti pri dihanju je videz možnosti njegove opustitve neprimerno neznatnejši kot pri drugih gibanjih, ki izhajajo iz motivov, saj je tu motiv zelo nujen, povem očiten, in je njegovo zadovoljevanje zaradi neutrudljivosti mišic, ki skrbijo za to njegovo zadovoljevanje, zelo lahko, ker ni ničesar, kar bi mu nasprotovalo, in vrhu tega ves ta proces podpira najstarejša navada individua. In vendarle delujejo pravzaprav vsi motivi z enako nujnostjo. Spoznanje, da je nujnost gibanja na podla- '1 gi motivov skupna tudi gibanju na podlagi dražljajev, nam bo olajšalo uvid, da je tudi to, kar se v organskem telesu odvija na podlagi dražljajev in povsem skladno z zakonitostmi, v svojem bistvu vendarle volja, ki sicer ni na sebi, pač pa je v vseh svojih pojavih podrejena načelu razloga, torej nujnosti.' Zato se ne bomo ustavljali pri tem, da bi živali tako v njihovem delovanju kot v njihovem bivanju, korporizaciji in organizaciji spoznavali kot pojave volje, pač pa bomo to edino nam dano neposredno spoznanje bistva na sebi samih stvari prenesli tudi na rastline, katerih vsa gibanja izhajajo iz dražljajev, saj je odsotnost spoznanja in gibanja na podlagi motivov, ki ga pogojuje to spoznanje, tisto edino, kar predstavlja bistveno razliko me živaljo in rastlino. To, kar se volji kaže kot rastlina, kot gola vegetacija, slepo delujoča sila, bomo torej z vidika njegovega bistva na sebi obravnavali kot voljo in spoznali za ravno to, kar predstavlja podlago našemu lastnemu pojavljanju, kot se kaže v našem početju in tudi v vsem obstoju samega našega telesa. ...Ostane nam le še zadnji korak, namreč razširitev našega nači na obravnave na vse tiste sile, ki v naravi delujejo po občih, nespremenljivih zakonih, skladno s katerimi potekajo gibanja vseh tistih teles, ki so - ker so povsem brez organov - neobčutlji va na dražljaje in tudi ne razpolagajo z nikakršnim spoznanjem o motivu. Ključ za razumevanje bistva na sebi samih stvari, ki ga nam je lahko dalo le neposredno spoznanje svojega lastnega bistva, moramo torej uporabiti tudi na tistih pojavih neorganskega sveta, ki so izmed vseh od nas najbolj oddaljeni. - Če si te pojave • To spoznanje je v celoti prikazano v mojem spisu o svobodi volje. kjer (Temeljni problemi etike, str. 30--44) torej podrobno obravnavam tudi razmerje med vzrokom, dražljajem in motivom.
141
r
ogledamo z očmi raziskovalca, če vidimo silovito in neustavljivo silo, s katero voda brzi v globel, vztrajnost, s katero se magnet vedno znova obrača proti severu, hrepenenje, s katerim se železo požene proti magnetu, silovitost, s katero električna pola stremita k združitvi in ki se, prav tako kot človekove želje, z ovirami še stopnjuje; če vidimo, kako hitro in nenadno se oblikuje kristal, s tako veliko pravilnostjo v oblikovanju, ki očitno predstavlja le eno izmed skamenelih in fIksiranih ter povsem dokončnih in natančno določenih, v različne smeri stremečih teženj, če opazimo izbiro, s katero se privlačijo in odbijajo, združujejo in loču jejo telesa, ki v stanju tekočine dobijo svobodo in se izmuznejo vezem togosti, če slednjič povsem neposredno čutimo, kako breme, ki mu telo preprečuje, da bi padlo na tla, neprestano pritiska nanj in ga potiska ter pri tem sledi svoji edini težnji, nam ne bo treba ravno naprezati svoje domišljije, da bi celo s tako velike razdalje prepoznali svoje lastno bistvo, tisto nekaj, kar v nas ob luči spoznanja sledi svojim smotrom, tu, v najšibkejšem izmed njegOVih pojavov, pa kaže le slepo, nedoločeno, enostransko in nespremenljivo težnjo, vendar pa mora, ker je povsod eno in isto - tako kot ima prva jutranja zarja z žarki polnega opoldanskega sonca skupno ime sončeva svetloba -, tako tu kot tam nositi ime volja, ki označuje to, kar je bit na sebi vsake stvari v svetu in edino jedro vsakega pojava. Oddaljenost, še več, videz popolne različnosti med pojavi neorganske narave in voljo, ki jo zaznavamo kot notranjost lastnega bistva, se poraja predvsem iz kontrasta med popolnoma določeno zakonitostjo v tej eni in navidezno neurejeno poljubnostjo v drugi vrsti pojava. Kajti individualnost se v človeku pokaže z vso močjo: vsakdo ima svoj lastni značaj: zato tudi isti motiv nima na vse enakega vpliva, in tisoč stranskih okoliščin, ki imajo svoj prostor v širni spoznavni sferi individua, vendar pa drugemu ostajajo neznane, modifIcira njegov učinek, zaradi če sar ni mogoče samo iz motiva vnaprej določiti dejanja, saj manjka drugi dejavnik, namreč natančno poznavanje individualnega značaja in spremljajočega ga spoznanja. Nasprotno pa kažejo pojavi naravnih sil tu drugo skrajnost: delujejo po občih zakonih, brez vsakega odstopanja, brez individualnosti, v znanih okolišči nah, podrejeni so najnatančnejši vnaprejšnji določenosti, in ista naravna sila se v neštetih svojih pojavov izraža na povsem enak način. Da bomo lahko razjasnili to točko in dokazali identiteto 142
ene in nedeljive volje v vseh njenih tako različnih pojavih, in sicer tako v najšibkejših kot v najmočnejših, si moramo najprej ogledati razmerje volje kot stvari na sebi do svojega pojava, torej razmerje sveta kot volje do sveta kot predstave, s čimer se nam bo odprla najboljša pot do poglobljenega raziskovanja celotnega \ -predmeta, ki ga obravnavamo v tej drugi knjigi. *
§ 24.
Veliki Kant nas je naučil, da prostor, čas in kavzalnost z vidika vse svoje zakonitosti in možnosti vseh svojih form v naši zavesti obstajajo povsem neodvisno od objektov, ki se v njih pojavljajo in tvorijo njihovo vsebino, skratka, da nanje prav tako naletimo tedaj, ko izhajamo iz subjekta, kakor tudi tedaj, ko izhajamo iz objekta, in jih lahko zato enako upravičeno imenujemo zorni načini subjekta ali lastnosti objekta, če je to objekt (pri Kantu pojav), torej predstava. Omenjene forme lahko obravnavamo tudi kot neposredno mejo med objektom in subjektom. Zato se mora sicer vsak objekt pojavljati v njih, vendar pa jih neodvisno od pojavljajočega se objekta v celoti poseduje in ima pregled nad njimi tudi subjekt. - Če objekti, ki se pojavljajo v teh formah, naj ne bodo prazne prikazni, pač pa naj bi imeli neki pomen, morajo kazati na nekaj, biti izraz nečesa, kar ni tako kot oni objekt, predstava, torej nekaj, kar obstaja zgolj relativno, namreč za subjekt, pač pa obstaja povsem neodvisno od tega, kar mu stoji nasproti kot bistveni pogoj, in tudi neodvisno od njegovih form, kar pomeni, da ni predstava, pač pa stvar na sebi. Tedaj bi bilo mogoče vprašati vsaj tole: So te predstave, r 1 ti objekti še kaj drugega poleg tega, da so predstave, subjektovi objekti? In kaj bi torej bili v tem smislu? Kaj je tista njihova druga plat, ki se toto genere razlikuje od predstave? Kaj je stvar na sebi? - Naš odgovor, ki pa ga zaenkrat puščam ob strani, se je glasil: volja. Kar koli že je stvar na sebi, je Kant pravilno sklepal, da prostor, čas in kavzalnost (ki smo jih pozneje spoznali kot moduse načela razloga, tega pa kot obči izraz form pojava) ne morejo • V zvezi s tem glej 23. poglavje drugega dela, v spisu O volji v naravi pa poglavje z naslovom Fiziologija rastlin in tudi poglavje Fizikalna astronomija, ki je nadvse pomembno za bistvo moje metafizike.
143
\ 1
biti njena določila, pač pa so se ji lahko pripisali šele potem, ko in če je postala predstava, kar pomeni, da pripadajo le njenemu pojavu, ne pa tudi njej sami. Ker jih subjekt popolnoma spoznava in konstruira iz samega sebe in neodvisno od slehernega objekta, morajo pripadati predstavnosti kot taki in ne temu, kar postane predstava. Biti morajo forma predstave kot take in L ne lastnosti tega, kar je privzelo to formo. Dani morajo biti že z golim nasprotjem med subjektom in objektom (ne v pojmu, pač pa v dejanju) in zatorej biti natančnejša določitev forme spoznanja nasploh, katere najbolj obča določitev je to samo nasprotje. Kar je v pojavu, v objektu, pogojeno s časom, prostorom in kavzalnostjo, saj se lahko predstavlja le z njihovo pomočjo, namreč mnoštvo, kije predstavljivo le z vzporedjem in zaporedjem, spreminjanje in trajanje, ki sta predstavljiva le z zakonom kavzalnosti, in materija, ki je predstavljiva le pod predpostavko kavzalnosti, in slednjič prav vse, kar je predstavljivo le z njihovo pomočjo, vse to ne predstavlja bistva te ga, kar se tu pojavlja, kar je prešlo v formo podobe, pač pa se zgolj drži te forme. Nasprotno pa je tisto v pojavu, kar ni pogojeno s prostorom, časom in kavzalnostjo, in ga ni niti mogoče nanje zvesti niti na njihovi podlagi razložiti, ravno to, v čemer se neposredno izraža pojavljajoče, stvar na sebi. Potemtakem bo najpopolnejša spoznavnost, torej največja jasnost, razločnost in razumljivost, nujno pripadala temu, kar je značilno za spoznanje kot tako, torej formo spoznanja, in ne temu, kar na sebi ni predstava in ni objekt, pač pa je postalo spoznavno šele s prehodom v te oblike in je torej s tem postalo predstava, objekt. Torej samo to, kar je odvisno od spoznavanja, od predstavnosti nasploh in kot takega (in ne od tega, kar se spoznava in je šele postalo predstava), kar torej brez vsakršne razlike pripada vsemu, kar se spoznava, in na kar naletimo tako tedaj, ko izhajamo iz subjekta, kakor tudi tedaj, ko izhajamo iz objekta, samo to bo lahko ne glede na vse zagotavljalo zadostno, popolnoma izčrpno in do poslednjega temelja jasno spoznanje. To pa ne obstaja v ničemer drugem kot v formah slehernega pojava, ki se jih zavedamo apriori in se lahko skupno izrazijo kot načelo razloga, čigar oblike, ki se nanašajo na nazorno spoznanje (s katerim imamo tu edino opraviti), so prostor, čas in kavzalnost. Samo na njih temeljita vsa čista mate\, matika in čisto naravoslovje apriori. Spoznanje torej samo v teh znanostih ne naleti na temo, ne trči ob nedoumljivo (brezra-
li
l
r
144
zložno, torej voljo), ob to, kar ni mogoče izpeljevati še naprej. In v tem pogledu je tudi Kant, kot že rečeno, ta spoznanja hotel, poleg logike, prednostno, še več, izključno imenovati znanosti. I Po drugi strani pa nam ta spoznanja ne pokažejo nič drugega kot gola razmerja, odnose med predstavami, torej obliko brez vsake vsebine. Vsaka vsebina, kijo dobijo, vsak pojav, ki zapolnjuje te forme, že vsebuje nekaj, kar z vidika njegovega bistva ni več povsem spoznavno in česar sploh ni več mogoče razložiti z nečim drugim, torej nekaj brezrazložnega, s čimer spoznanje tako rekoč izgubi svojo evidentnost in se mu zmanjša njegova popolna transparentnost. To, kar se izmika dojetju, pa je ravno stvar na sebi, je tisto, kar v bistvu ni predstava, ni objekt spoznanja, pač pa postane spoznavno šele s tem, ko preide v te forme. Sama forma mu je izvorno tuja; nikoli ne more postati povsem eno z njo, ni ga mogoče zvesti na golo formo in ga torej, ker je ta forma načelo razloga, nikoli ni mogoče popolnoma dojeti. Če nam torej tudi vsa matematika daje izčrpno spoznanje o tem, kar je v pojavih velikost, položaj, število, skratka, prostorski in časovni odnos, če nam vsa etiologija v celoti navaja zakonite pogoje, pod katerimi pojavi z vsemi svoji določitvami vstopajo v prostor in čas, vendar pa nam pri vsem tem ne pove nič več kot to, zakaj se mora vsak določen pojav pokazati ravno zdaj in -J tukaj ter ravno tukaj in zdaj, z njuno pomočjo nikoli ne prodremo v notranje bistvo stvari in vendarle vselej ostane nekaj, česar se ne sme lotiti nobena razlaga, pač pa to vedno predpostavlja, namreč naravne sile, določen način delovanja stvari, kvaliteta, značaj vsakega pojava, brezrazložnost, kar ni odvisno od forme pojava, torej od načela razloga, in mu je ta forma na sebi tuja, a je vanjo vendarle prešlo in se zdaj pojavlja skladno z njenim zakonom, ki pa določa le pojavljanje in ne tudi to, kar se pojavlja, torej le kako in ne tudi kaj pojava, le obliko in ne tudi vsebine. - Mehani--""1 ka, fizika in kemija nas učijo pravil in zakonov, po katerih delujejo sile, kot so neprebojnosti, težnost, togost, fluidnost, kohezija, prožnost, toplota, svetloba, afinitete, magnetizem, elektrika itn., torej zakon, pravilo, ki ga te sile upoštevajo ob svoji vsakokratni pojavitvi v prostoru in času, pri čemer same te sile - pa najsi počnemo kar koli že - ostajajo qualitates occultae [skrite lastnosti]. Kajti ravno stvar na sebi je tista, ki s tem, ko se pojavlja, predstavlja omenjene fenomene in se od njih povsem razlikuje., V svojem pojavljanju je sicer popolnoma podrejena načelu raz!--145
f
loga kot fonni predstave, vendar pa je ni mogoče nikoli zvesti na samo to fonno in je zatorej tudi ni mogoče etiološko popolnoma razložiti ali popolnoma doumeti. Če privzame to fonno, torej če je pojav, je povsem razumljiva, vendar pa ta razumljivost niti najmanj ne razloži njenega notranjega bistva. Zatorej lahko rečemo, da kolikor več nujnosti prinaša spoznanje, kolikor več je v njem tega, česar sploh ni mogoče kako drugače misliti in si predstavljati, denimo, prostorska razmerja, kolikor bolj je jasno in zadostno, toliko manj ima čisto objektivne vsebine ali toliko manj je v njem dejanske realnosti, in, obratno, kolikor več je v njem tega, kar je treba razumeti kot zgolj naključno, kolikor več je tega, kar se nam vsiljuje kot zgolj empirično dano, toliko več dejansko objektivnega in resnično realnega je v takšnem spoznanju, a hkrati tudi toliko več nerazložljivega, torej tega, česar ni mogoče izpeljati iz nečesa drugega. Etiologija, ki ne vidi svojega cilja, si je seveda vselej prizadevala, da bi vse organsko življenje zvedia na kemizem ali elektriko, ves kemizem, torej kvaliteto, pa naprej na mehaniko (delovanje na podlagi oblike atomov) in to naprej delno na predmet kinematike, kar pomeni, da je čas in prostor povezala v možnost gibanja, delno pa na predmet gole geometrije, torej dolžine v prostoru (in vse to približno tako kot teorijo vzvoda in zmanjšanje učinka upravičeno čisto geometrijsko konstruiramo s kvadratom razdalje), pri čemer se lahko geometrija slednjič zvede na aritmetiko, ki je zaradi enotnosti dimenzije najrazumljivejša, najpreglednejša in do zadnjega dojemljiv modus načela razloga. Dokazi za tu na splošno označeno metodo so Demokritovi atomi, Kartezijev vrtinec, Lesageova mehanska fizika, ki je proti koncu minulega stoletja kemične afinitete in gravitacijo, kot lahko podrobneje preberemo v Leucrece Neutonien, poizkušal razložiti z mehaniko, s trkom in tlakom. Semkaj sodita tudi Reilova fonna in mešanje kot vzrok živalskega življenja in nenazadnje tudi ravno zdaj, sredi 19. stoletja znova pogrevani surovi materializem, ki si iz nevednosti predstavlja, daje izviren, in bi, z neumnim zanikanjem življenjske sile, želel kot prvo pojave življenja razlagati iz fizikalnih in kemičnih sil, tem pa pripisoval njihov nastanek iz mehanskega delovanja materije, položaja, oblike in gibanja izmišljenih atomov in tako vse naravne sile zvedel na akcijo in reakcijo, ki sta njegova »stvar na sebi«. Potemtakem naj bi bila celo svetloba mehansko vibriranje ali 146
celo valovanje nekega imaginamega in v ta namen postuliranega etra, ki, dospevši do mrežnice, udarja po njej in kjer, denimo, 483 bilijonov udarcev na sekundo proizvede rdečo, 727 bilijonov pa vijoličasto barvo itn. Barvno slepi bi torej bili tisti, ki ne morejo šteti teh udarcev, mar ne? Takšne nezaslišane, mehanistične, demokritske, okorne in resnično spakedrane teorije so dostojne ljudi, ki petdeset let po izdaji Goethejevega Nauka o barvah še vedno verjamejo v Newtonove homogene svetlobe in se tudi ne sramujejo tega priznavati. Videli bodo, da tega, kar spregledamo otroku (Demokritu), ne oprostimo odraslemu člo veku. Utegnejo celo sramotno končati: toda tedaj se bo vsakdo odplazil proč in se delal, kot da sploh ni bil zraven. O tem napač nem zvajanju izvornih sil drugo na drugo bomo kmalu ponovno spregovorili, tu pa naj bo dovolj o tem. Pod predpostavko, da.-J vse poteka na ta način, bi lahko seveda vse razložili in doumeli, še več, nenazadnje bi lahko celo vse zvedli na računski primer, ki bi tedaj bil najsvetejše v hramu modrosti, do katerega bi nas na koncu srečno pripeljalo načelo razloga. Toda izginila bi vsa vsebina pojava in ostala bi le gola fonna. To, kar se tu pojavlja, bi bilo zvedeno na to, kako se pojavlja, in ta kako bi bilo tisto, kar je tudi apriori spoznavno, in zatorej povsem odvisno od subjekta, obstajalo bi torej zgolj zanj in bi nenazadnje bilo gola prikazen, predstava in fonna predstave, tako da po stvari na sebi ne bi bilo mogoče vpraševati. - Pod predpostavko, da to poteka na ta način, bi bil potemtakem resnično ves svet izpeljan iz subjekta in doseglo bi se pravzaprav to, kar je Fichte hotel, da bi bilo videti, da dosega s svojimi neznačajnostmi. - Vendar pa to ne gre tako: Na ta način so se proizvajale izmišljotine in navidezne resnice ter gradili gradovi v oblakih, ne pa tudi znanost. Mnoge in različne pojave v naravi je uspevalo zvajati1 na posamezne izvorne sile, in dokler je to uspevalo, smo tudi imeli resnični napredek: mnoge sile in kvalitete, ki so se sprva zdele različne, so se izvajale druga iz druge (npr. magnetizem iz elektrike), s čimer se je zmanjševalo njihovo število. Etiologija doseže svoj cilj, ko spozna in uredi vse izvorne naravne sile kot take ter določi načine njihovega delovanja, torej pravilo, po katerem njihovi pojavi skladno z zakonom kavzalnosti vstopajo v prostor in čas in si drug med drugim določajo svoja mesta. Vendar pa vselej ostanejo prasile, kot nekakšen neodpravljiv ostanek vselej ostane vsebina pojava, ki je ni mogoče zvesti na fonno 147
r
'L
pojava in je torej ni mogoče skladno z načelom razloga razložiti iz nečesa drugega. - Kajti v vsaki stvari v naravi je nekaj, za kar ni nikoli mogoče navesti razloga, česar ni mogoče razložiti ali zanj odkriti vzroka: to je specifičen način njenega delovanja, torej ravno način njenega obstoja, njenega bistva. Za vsak posamezen učinek stvari je sicer mogoče pokazati vzrok, iz katerega izhaja, torej, da mora delovati ravno zdaj in ravno tukaj, nikoli pa ne tudi tega, da sploh deluje in da deluje ravno tako, kot deluje. Če nima drugih lastnosti, če je le sončev prah, potem vsaj kot težnost in neprebojnost kaže ta nedoumljivi nekaj. Ta pa je za stvar, kot pravim, to, kar je človeku njegova volja, in tako kot slednja tudi sam skladno s svojim notranjim bistvom ni podrejen razlagi, še več, sam na sebi je celo identičen z voljo. Za vsak izraz volje, za vsak njen posamezni akt ob tem času in na tem kraju je mogoče pokazati motiv, na podlagi katerega se je, pod predpostavko človekovega značaja, moral nujno zgoditi. Vendar pa ni mogoče nikoli navesti kakršnega koli razloga za to, da človek ima ta značaj, da sploh hoče, da ga med več motivi vzgibava ravno ta in ne neki drugi motiv, še več, da kateri koli motiv vzgibava njegovo voljo. Prav to, kar je človeku njegov nedoumljivi značaj, ki je predpostavljen pri vsaki razlagi njegovih dejanj na podlagi motivov, je vsakemu neorganskemu telesu njegova bistvena kvaliteta, način njegovega delovanja, čigar izraze povzročajo zunanji vplivi, medtem ko ta način, nasprotno, ni določen z ničemer zunaj njega in ga zatorej tudi ni mogoče razložiti: njegovi posamezni pojavi, v katerih edino postane opazen, so podrejeni načelu razloga, on sam pa je brezrazložen. To so v bistvu pravilno spoznali že sholastiki in označili kot/orma substantialis [bistveno formo] (prim. Suarez: Disputationes metaphysieae, disp. 15, seetio 1). Prav tako velika kot običajna je zmota, da najbolje razumemo najpogostejše, najsp10šnejše in najenostavnejše pojave, saj gre pri njih, nasprotno, vendar le za pojave, pri katerih smo se najbolj navadili njihovega izgleda in svoje nevednosti o njih. Nerazumljivo nam je prav tako to, da kamen pade na tla, kakor tudi to, da se žival giblje. Kot že omenjeno, se je zmotno mislilo, da se bodo na podlagi izhajanja iz najbolj občih naravnih sil (npr. gravitacije, kohezije, neprebojnosti), razumele redkejše naravne sile, ki delujejo le v določenih kombiniranih okoliščinah (npr. kemične lastnosti, elektrika, magnetizem), na podlagi teh slednjih pa orga148
nizem in žiVljenje živali, še več, človekovo spomavanje in hotenje. Molče se je uklonilo v izhajanje iz golih qualitates oeeultae, katerih osvetljevanje se je popolnoma opustilo, saj se je na njih nameravalo graditi, ne pa jih izpodkopavati. To pa je, kot že omenjeno, obsojeno na propad. Toda ne glede na to, bi takšna zgradba vselej stala v zraku. Kaj pomagajo razlage, ki se nazadnje zvajajo na nekaj prav tako neznanega, kot je bil začetni problem? Ali se notranje bistvo teh občih naravnih sil na koncu razume kaj bolj kot notranje bistvo živali? Mar ni prvo prav tako neraziskano kot drugo? Nedoumljivo, ker je brezrazloŽllo, ker je vsebina, kaj pojava, ki ga ni mogoče nikoli zvesti na formo pojava, se pravi, na kako, na načelo razloga. Mi pa, ki nam cilj ni etiologija, pač pa filozo- '1 fija, torej ne relativno, temveč absolutno spoznanje bistva sveta, ubiramo nasprotno pot in izhajamo iz tega, kar nam je mano neposredno, najpopolneje, iz tega, kar nam je popolnoma domače in najbližje, da bi na ta način razumeli to, kar nam je mano le od daleč, enostransko in posredno, pri čemer se hočemo iz najmoč nejšega, najpomembnejšega in najbolj jasnega pojava naučiti razumeti manj popolnega in slabotnejšega. Izvzemši moje telo, mi je pri vseh stvareh mana le ena njihova plat, namreč plat predstave: njihovo notranje bistvo mi ostaja zaprto in globoka skrivnost, pa čeprav pomam vse vzroke, na katerih temeljijo njihove spremembe. Samo iz primerjave s tem, kaj se dogaja v meni, ko moje telo na podlagi motiva izvršuje določeno aktivnost, kar je notranje bistvo mojih lastnih sprememb, ki jih določajo zunanji razlogi, lahko dobim uvid v način spreminjanja neživih teles zaradi vzrokov in s tem razumem, kaj je njihovo notranje bistvo, o čigar pojavljanju mi poznavanje vzroka podaja le golo pravilo nastopa v času in prostoru in nič drugega. Ta primerjava mi je mogoča le zato, ker je moje telo edini objekt, pri katerem ne poznam le ene plati, plati predstave, temveč tudi drugo plat, ki se imenuje volja. Namesto da verjamem, da bom svojo lastno organizacijo, svoje spoznavanje in hotenje ter gibanje na podlagi motivov bolje razumel, če jih bom lahko zvedel na gibanje, ki ga sprožajo vzroki, elektrika, kemizem, mehanika, se moram, če iščem filozofijo in ne etiologijo, v prvi vrsti naučiti razumeti tudi notranje bistvo najpreprostejših in najobičajnejših gibanj neorganskega telesa, za katere vidim, da izhajajo iz vzrokov, in sicer se jih moram naučiti razumeti iz svojega lastnega gibanja na podlagi motivov, in nedoumljive sile, ki se izražajo v vseh naravnih telesih, 149
L
spoznati kot tisto, kar je z vidika vrste identično s tem, kar je v meni volja, in kot tisto, kar se od nje razlikuje le z vidika razloga. To pomeni, da mi mora četrta skupina predstav iz razprave O načelu razloga postati ključ za spoznanje notranjega bistva prve skupine in da se moram iz zakona motivacije naučiti razumeti notranji pomen zakona kavzalnosti. Spinoza pravi (Epistulae 62), da bi kamen, ki ga sunek zaluča v zrak, če bi imel zavest, mislil, da leti po lastni volji. Temu dodajam le še to, da bi kamen imel povsem prav. Sunek je zanj to, kar je zame motiv, in to, kar se pri njem kaže kot kohezija, težnost, vztrajanje v privzetem stanju, je z vidika notranjega bistva enako temu, kar v sebi spoznavam kot voljo, in kar bi tudi on, če bi tudi pri njem nastopalo spoznanje, spoznal kot voljo. Spinoza na tem mestu svojo pozornost usmerja v nujnost, s katero leti kamen in ki jo hoče upravičeno prenesti na nujnost posameznega volitivnega akta v človeku. Nasprotno pa jaz obravnavam notranje bistvo, ki šele daje pomen in veljavnost vsej realni nujnosti (torej učinku, ki izhaja iz vzroka) kot njen pogoj in se pri človeku imenuje značaj, pri kamnu pa kvaliteta in je v obeh eno in isto, tam, kjer je neposredno spoznano, pa volja, in ima v kamnu najnižjo, v človeku pa najvišjo stopnjo opaznosti, objektnosti. - To identičnost stremljenja vseh stvari z našo voljo je s pravilnim občutkom spoznal celo sveti Avguštin, in tu se ne morem upreti, da ne bi navedel naivnih besed, s katerimi jo je izrazil: Si {enim] pecora essemus, carnalem vitam et quod secundum sensum eiusdem est amaremus, idque esset sufficiens bon um nostrum, et secundum hoc si esset nobis bene, nihil aliud quaereremus. [tem, si arbores essemus nihil quidem sentientes motu amare possemus: verumtamen id quasi appetere videremur, quoferacius essemus, uberiusquefructuosae. Si essemus lapides aut Jluctus aut ventus aut Jlamma vel quid eiusmodi sine ullo quidem sensu atque vita, non tamen nobis deesset quasi quidam nostrorum locorum atque ordinis appetitus. Nam velut amores corporum momenta sunt ponderum, sive deorsum gravitate, sive sursum levitate nitantur: ita enim corpus pondere , sicut animus amo refertur, quocumque fertur. [Kajti če bi bili živali, bi ljubili meseno življenje in vse, kar ustreza njegovemu čutenju; ta dobrina bi nam zadostovala in če bi se nam dobro godilo v tem pogledu, si ne bi želeli ničesar drugega. Tudi če bi bili drevesa, sicer ne bi mogli ničesar občutiti in
150
k ničemur težiti z gibanjem, kljub temu pa bi kazali neke vrste stremljenje za nečim, s čimer bi obrodili rodovitnejši, bogatejši sad. Celo če bi bili kamenje, valovi, veter, plamen ali kaj drugega brez slehernega čuta in življenja, nam vendarle ne bi manjkalo nekakšnega stremljenja za našim naravnim mestom in ureditvijo. Kajti težnostna gibanja delujejo na neživa telesa podobno kakor ljubezen, pa najsi zaradi svoje teže stremijo navzdol ali zaradi svoje lahkosti navzgor: kakor namreč ljubezen vleče duha kamor že bodi, tudi teža vleče telo.] (De civitate Dei 11,28.) Omeniti je še treba, da je že Euler (v 68. pismu princesi) spoznal, da je treba bistvo gravitacije slednjič zvesti na neko »nagnjenje in željo«, ki sta značilna za telesa (torej na voljo). Ravno to je bil celo vzrok njegove nenaklonjenosti pojmu gravitacije, kot ga najdemo pri Newtonu, in ga zatorej poizkuša modificirati skladno z zgodnejšo Kartezijevo teorijo in torej gravitacijo izvajati iz trka etra ob telo, kar bi bilo »razumneje« in primerneje za »ljudi, ki ljubijo jasna in razumljiva načela«. Privlačnost hoče kot qualitas occulta izgnati iz fizike. To pa se ujema ravno s pojmovanjem mrtve narave kot korelatom ne snovne duše, ki je vladalo v Eulerjevem času, pri čemer pa velja z ozirom na temeljno resnico, ki jo zagovarjam, omeniti, da jo je ta pretanjena glava že tedaj zagledala svetlikati v daljavi, zaradi česar se je podvizala pravočasno obrniti in je zatem v strahu, da so ogrožena vsa takratna temeljna pojmovanja, iskala zatočišče celo pri starih, že zdavnaj odsluženih absurdnostih.
l
Vemo, da je mnoštvo nasploh nujno pogojeno s časom in prostorom in si ga lahko predstavljamo le v njima, ki ju zato v tem pogledu imenujemo principium individuationis. Vendar pa smo čas in prostor spoznali kot modusa načela razloga, nače la, v katerem je vse naše spoznanje izraženo apriori, ki pa, kot smo pokazali, ravno kot tako pripada le spoznavnosti stvari, ne pa tudi njim samim, kar pomeni, da je le naša spoznavna forma in ne lastnost stvari na sebi, ki je kot taka brez vsakršne forme spoznanja, tudi najbolj obče forme in forme objektnosti za subjekt, kar pomeni, da je nekaj povsem različnega od predstav<j
151
l
Če je ta stvar na sebi, za katero upam, da sem jo zadostno dokazal in osvetlil, volja, se ta, obravnavana kot taka in ločeno od svojega pojava, nahaja zunaj prostora in časa ter potemtakem ne pozna mnoštva in je eno. Vendar pa, kot že rečeno, ni eno kot individuum in niti kot pojem, pač pa kot nekaj, čemur je tuj pogoj možnosti mnoštva, principium individuationis. Mnoštvo stvari v prostoru in času, ki vse skupaj predstavljajo objektnost volje, se torej ne tiče same volje, ki ostaja, ne glede na to mnoštvo, nedeljiva. V kamnu nimamo, denimo, manjšega, v človeku pa večjega dela volje, saj razmerje med delom in celoto pripada izključno prostoru in nima več nikakršnega smisla, brž ko zapustimo to formo zora. Nasprotno pa se ta več ali manj volje tiče le pojava, torej opaznosti, objektivacije: v rastlini je prisotna njena večja stopnja kot v kamnu in v živali večja kot v rastlini, še več, njen vstop v opaznost, njena objektivacija ima prav takšno nešteto število stopenj, kot jih je med najšibkejšim jutranjim sijem in najsvetlejšo sončno svetlobo, med najmočnejšim tonom in komajda še slišnim odmevom. Te stopnje opaznosti, ki pripadajo objektivaciji volje, odsevu njenega bistva, bomo obravnavali pozneje. Še manj kot se volje neposredno tiče ta stopenjskost njene objektivacije, se je tiče mnoštvo pojavov na teh različnih stopnjah, torej število individuov vsake forme, ali mnoštvo posameznih izrazov vsake sile, saj je to mnoštvo neposredno pogojeno s prostorom in časom, v katera volja nikoli ne preide. Volja se prav tako povsem in prav tako zelo izraža venem samem kakor tudi v milijonu hrastov: njihovo število, njihovo številčnost v prostoru in času nima sploh nikakršnega pomena z ozirom na voljo, pač pa le z ozirom na mnoštvo v prostoru in času spoznavajočih individuov, ki so tudi sami številčni in razkropljeni v prostoru 1- in času, katerih mnoštvo pa je seveda zgolj pojav volje in se nje , same ne tiče. Zato bi lahko tudi rekli, da če bi, per impossibile [kar sicer ni mogoče], povsem uničili eno samo bitje, pa najsi bo še tako neznatno, bi z njim moral propasti ves svet. To čuti tudi veliki mistik Angelus Silesius, ki pravi tole:
l
»Vem, da Bog brez mene ne bi mogel živeti niti en sam trenutek: če umrem jaz, mora nujno umreti tudi On.«
152
Neizmerno velikost vesoljstva se je na različne načine poizkušalo narediti dojemljivo prav vsakomur, kar je služilo kot povod poučnim obravnavam, denimo, o relativni majhnosti Zemlje in sploh človeka ali, v nasprotju s tem, o velikosti duha v tem tako majhnem človeku, ki lahko ugotovi, razume in celo izmeri ves ta neznanski svet. V se lepo in prav! Meni pa je pri tem, ko obravnavam to neizmernost sveta, najpomembneje, da to bistvo na sebi, pa najsi bo kar koli že in čigar pojav je svet, vendarle ne more imeti svojega resničnega sebstva tako razvlečenega in razpršenega v brezmejnem prostoru, pač pa da to neskončno raztezanje pripada edino njegovemu pojavu, medtem ko je ono samo povsem in nerazdeino prisotno v vsaki stvari v naravi, v vsem živem. Zato tudi ne izgubimo prav nič, če se ustavimo pri kateri koli posameznosti, in tudi prave modrosti ni mogoče doseči tako, da izmerimo brezmejni svet ali, kar bi bilo še smotrneje, da sami preletimo ves brezmejni prostor, pač pa, nasprotno tako, da povsem raziščemo neko posameznost ter se poizkušamo naučiti razumeti in popolnoma spoznati njeno pravo in resnično bistvo. Zato bo to, kar se samo od sebe vsiljuje vsakemu Platonovemu učencu, predmet podrobne obravnave v tretji knjigi, namreč to, da omenjene različne stopnje objektivacije volje, ki - izražene v neštetih individuih - nastopajo kot njihovi nedoseženi vzori ali kot večne forme stvari, vendar pa same ne prehajajo v prostor in čas, v medij individuov, pač pa trdne in nedovzetne za kakršno koli spremembo že vselej obstajajo in niso nikoli nastale, da, kot pravim, te stopnje objektivacije volje niso nič drugega kot Platonove ideje. To omenjam tu povsem mimogrede, in sicer samo zato, da bom v tem smislu v nadaljevanju uporabljal besedo ideja, ki jo je torej treba pri meni vselej razumeti v njenem pravem in izvornem pomenu, ki gaje dobila pri Platonu, in ne povezovati z abstraktnimi proizvodi sholastič no dogmatizirajočega uma, za katerih označitev Kant neprimerno in neupravičeno zlorablja besedo, ki si jo je prilastil in nadvse smotrno uporabljal že Platon. Z idejo torej razumem vsako določeno in fIksno stopnjo objektivacije volje, če je volja stvar na sebi in tuja mnoštvu, pri čemer so seveda te stopnje do posameznih stvari v takšnem odnosu kot njihove večne forme ali njihovi vzori. Najkrajši in najbolj strnjen opis te znamenite Platonove dogme nam daje Diogen Laertski (3, 12 [§ 13]): 153
l
o rrMTWV
Q. Najnižjo stopnjo objektivacije volje predstavljajo najbolj obče naravne sile, ki se delno brez izjeme pojavljajo v vsaki materiji, denimo, težnost ali neprebojnost, delno pa si med sabo razdelijo dano materijo nasploh, tako da si ene podrejajo to, druge pa drugo materijo, ki je ravno zaradi tega specifično različna, denimo, togost, fluidnost, prožnost, elektrika, magnetizem, kemič ne lastnosti in kvalitete vseh vrst. Same na sebi so neposredni pojavi volje, podobno kot je to človekovo početje, in so kot take brezrazložne, podobno kot človekov značaj. Načelu razloga so, podobno kot človekova dejanja, podrejeni samo njihovi posamezni pojavi, same pa se, nasprotno, nikoli ne morejo imenovati niti učinek niti vzrok, pač pa so predhodni in predpostavljeni pogoji vseh vzrokov in učinkov, v katerih se razvija in razkriva njihovo posebno bistvo. Zato je nerazumljivo vpraševati po vzroku težnosti ali elektrike. To so izvorne sile, katerih manifestacije se sicer odvijajo na podlagi vzroka in učinka, tako da ima vsak njihov posamezni pojav vzrok, ki je tudi sam takšen posamezni pojav in nam pove, da se je tu morala manifestirata ta sila, da se je morala pojaviti v prostoru in času. Nikakor pa ni sila učinek vzroka niti vzrok učinka. - Zato je tudi napačno reči: »Teža je vzrok, zaradi katerega kamen pada.« Tu je, nasprotno, vzrok bližina Zemlje, ki privlači kamen. Odstranite Zemljo, in kamen ne bo padel, čeprav teža ostane. Sila je v celoti izven verige vzrokov in učinkov, ki predpostavlja čas in ima pomen samo v odnosu nanj: sama sila paje tudi zunaj časa. Posamezna sprememba ima vedno znova za vzrok prav tako posamezno spremembo, ne pa silo, katere izraz je sprememba. Kajti ravno to, kar vzroku, pa najsi nastopa še tako pogosto, vselej daje učinkovitost, je naravna sila, in ta je kot taka brezrazložna, kar pomeni, da 154
je v celoti izven verige vzrokov in sploh območja načela razloga ter se filozofsko spoznava kot neposredna objektnost volje, ki je nasebstvo celotne narave, v etiologiji - v našem primeru torej v fiziki - pa dokazano nastopa kot izvorna sila, torej kot qualitas oeeulta. Na višjih stopnjah objektnosti volje vidimo, kako se individualnost še zlasti pri človeku pomembno kaže kot velika različnost individualnih značajev, torej kot popolna osebnost, ki se na zunaj že izraža z močno zaznamovano individualno fiziognomij o, ki vključuje vso korporizacijo. Takšne stopnje te individualnosti še zdaleč ne najdemo pri nobeni živali; njen kanček najdemo le pri višje razvitih živalih, vendar pa tu nad njim še vedno v celoti prevladuje rodovni značaj in je ravno zato toliko manj individualne fiziognomije. Bolj ko gremo navzdol, toliko bolj se vsaka sled individualnega značaja izgublja v občem značaju vrste, tako da ostane edino njena fiziognomija. Če poznamo psihološki značaj rodu, na njegovi podlagi povsem natančno vemo, kaj lahko pričakujemo od individuov. Nasprotno pa v človeški vrsti vsak individuum hoče, da se ga preučuje in dojema samega zase, kar je, če hočemo vnaprej s kolikor tolikšno gotovostjo določiti njegovo ravnanje, zaradi možnosti pretvarjanja, ki nastopi šele z umom, nadvse težavno. SJ to razliko človeške vrste od vseh ostalih vrst je bržkone povezano to, da so možganske brazde in vijuge, ki so pri pticah še povsem odsotne, pri glodalcih pa še zelo neizoblikovane, celo pri višjih živalih na obeh straneh simetričnejše in pri vsakem individuu konstantnejše kot pri človeku.' Prav tako je treba kot fenomen dejan-=l skega individualnega značaja, ki človeka razlikuje od živali, obravnavati tudi to, da spolni nagon pri živalih išče svojo zadovoljitev brez opazne izbire, medtem ko je ta izbira pri človeku na način, ki je instinktiven in neodvisen od vsake refleksije, prignana tako visoko, da se stopnjuje vse do najsilovitejše strasti. Medtem ko je torej treba vsakega človeka obravnavati kot posebej določen in okarakteriziran pojav volje in do določene mere celo kot posebno idejo, pa je ta individualni značaj pri živalih v celoti odsoten, saj ima poseben pomen le še vrsta, in se, bolj ko so oddaljene od člo veka, čedalje bolj izgublja tudi vsaka njegova sled, tako da slednjič • Wenzel: De [penetiori] structura cerebri humani et brutorum, 1812, cap. 3. - Cuvier: Let;ons d' anatomie comparee [Anatomie compadel, le,on 9, art. 4 et 5. - Vicq d' Azyr: Histoire de /' academie des sciences de Paris, 1783, p. 470 et 483. 155
rastline sploh nimajo več nobenih drugih individualnih posebnosti kot teh, ki jih je mogoče popolnoma razložiti iz zunanjih ugodnih ali neugodnih vplivov tal in podnebja ter drugih naključnosti, in v kraljestvu neorganske narave povsem izgine prav vsaka individualnost. V nekem smislu lahko kot individuum obravnavamo le še L-- kristal, ki predstavlja enotnost stremljenja v določene smeri, čigar sled se flksira v okamenitvi. Kristal je hkrati agregat, sestavljen iz jedrne oblike in z idejo povezan v enotnost, povsem podobno kot je drevo agregat iz posameznih poganjajočih vlaken, ki se kažejo in ponavljajo v vsaki listni žili, v vsakem listu in vsaki veji ter do določene mere vsakega izmed njih delajo za posebno tvorbo, ki se kot parazit hrani na drugi, večji tvorbi, tako da je drevo, podobno kot kristal, sistematičen agregat iz majhnih rastlin, četudi je šele celota popoln prikaz nedeljive ideje, torej te določene stopnje objektivacije volje. Individui iste vrste kristalov pa ne morejo imeti druge razlike kot to, ki jo proizvedejo zunanje naključnosti: iz vsake vrste lahko celo poljubno naredimo večje ali manjše kristale. Individua kot takega, torej s sledovi individualnega značaja, \ v anorganski naravi sploh ne najdemo več. Vsi pojavi anorganske narave so izrazi občih naravnih sil, torej takšnih stopenj objektivacije volje, ki se sploh ne objektivirajo (tako kot v organski naravi) skozi različnost individualnosti, ki delno izražajo celoto ideje, pač pa se kažejo zgolj v vrsti, njo samo pa brez vsakega najmanjšega odstopanja kažejo v vsakem posameznem pojavu. Ker čas, prostor, mnoštvo in vzročna pogojenost ne pripadajo volji in niti ideji (stopnji objektivacije volje), temveč le njunim posameznim pojavom, se mora torej naravna sila kot taka, denimo, težnost ali elektrika, v vseh svojih neštetih pojavih kazati na povsem enak način, pri čemer lahko do spremembe pojava pride samo zaradi zunanjih okoliščin. Ta enotnost njenega bistva v vseh njenih pojavih, ta nespremenljiva konstantnost njenega pojavljanja, do katerega pride, brž ko so skladno z vodilom kavzalnosti dani za to potrebni pogoji, se imenuje naravni zakon. Ko nam je na podlagi izkustva takšen naravni zakon poznan, lahko natančno določimo in izračunamo pojav naravne sile, katere značaj je v njem zajet in izražen. Ravno ta zakonitost pojavov nižjih stopenj objektivacije volje pa je tisto, kar jih dela tako različne od pojavov iste volje na višjih, torej jasnejših stopnjah njene objektivacije, torej v živalih, ljudeh in njihovem početju, kjer sta najmočnejše in najšibkejše izstopanje individualnega značaja in gibanje na podlagi motivov, 156
ki gledalcu zato, ker se nahajajo v spoznanju, pogosto ostajajo skriti, doslej povsem preprečevala, da bi se spoznala identičnost-.J notranjega bistva obeh vrst pojavov. Če izhajamo iz spoznanja posamičnega in ne iz spoznanja ideje, vidimo, da v nezmotljivosti naravnih zakonov tiči nekaj presenetljivega, še več, včasih celo nekaj srhljivega. Lahko se čudimo, da narava niti enkrat samkrat ne pozabi svojih zakonov, da, denimo, ob stiku določenih snovi in v določenih pogojih pride skladno z naravnim zakonom do nastanka kemične spojine, sproščanja plinov ali gorenja, da povsod, kjer sovpadejo bodisi z našo pomočjo ali povsem po naključju (kjer je točnost nepričakovanega še toliko bolj presenetljiva) - ustrezni pogoji, pride takoj in brez vsakršnega odlašanja do nastopa določene ga pojava. To čudežnost še najbolje občutimo pri redkih pojavih, ki nastopajo le v zelo zapletenih okoliščinah in ki so nam v takšnih okoliščinah tudi vnaprej najavljeni, tako da morata, denimo, tedaj, ko prihajajo določene kovine izmenično v stik druga z drugo in s kislo tekočino, srebrna lističa, postavljena na konca te verige, nenadoma zgoreti z zelenim plamenom, ali da se trd diamant v določenih pogojih spremeni v ogljikovo kislino. Kar nas preseneti je duhovom podobna vseprisotnost naravnih sil, in to, česar pri vsakdanjih pojavih ne opazimo več, opazimo ravno tu, namreč da je povezava med vzrokom in učinkom pravzaprav tako skrivnostna, kot je izmišljena povezava med čarovnim rekom in duhom, ki se, ko ga kličemo s tem rekom, nujno pojavi. Če, nasprotno, prodremo do filozofskega spoznanja, daje naravna sila določena stopnja objektivacije volje, torej tistega, kar tudi sami spoznavamo kot svoje notranje bistvo, in da se ta volja sama na sebi in razlikujoč se od svojega pojava in njegovih form nahaja zunaj prostora in časa, ter da zato mnoštvo, ki ga pogojujeta prostor in čas, ne pripada volji in niti sami stopnji njene objektivacije, torej ideji, pač pa le pojavom te ideje, in da ima zakon kavzalnosti pomen le v odnosu do prostora in časa, saj namreč v njima določa mesto različnim pojavom različnih idej, v katerih se manifestira volja, in določa red, po katerem se morajo pojavljati, če se nam, pravim, v tem spoznanju razpre notranji smisel velikega Kantovega nauka, da prostor, čas in kavzalnost ne pripadajo stvari na sebi, pač pa le pojavom, le formam našega spoznanja, in da torej niso lastnosti stvari na sebi, bomo spoznali, da gre to čudenje nad zakonitos157
r
tjo in točnostjo delovanja naravne sile, nad popolno enakostjo vseh njenih neštetih pojavov, nad nezmotljivostjo njihove pojavitve, pravzaprav primerjati s čudenjem otroka ali divjaka, ki skozi steklo s številnimi fasetami opazuje, denimo, rožo, ter se čudi nad popolno enakostjo neštetih rož, ki jih vidi, in vsaki posebej prešteva njene liste. Vsaka obča izvorna naravna sila ni torej v svojem notranjem bistvu nič drugega kot objektivacija volje na nižji stopnji: V sakO)akšno s!9PD:i9 imenujemo - v Platonovem smislu - več nald'ej~ r(aravn[-iak'O) paje nanašanje te ideje na formo ~ \ njenega pojava.TafOriTIa je čas, prostor in kavzalnost, med katerimi imamo nujno in nerazdružijivo povezanost in medsebojno nanašanje. Ideja se s pomočjo časa in prostora pomnoži v neštete pojave, pri čemer je red, v katerem ti pojavi vstopajo v forme raznoterosti, trdno določen z zakonom kavzalnosti, ki je tako rekoč norma mejnih točk teh pojavov različnih idej, po kateri so prostor, čas in materija razdeljeni med te pojave. Ta norma se zatorej nujno nanaša na identiteto celotne dane materije, ki je skupni substrat vseh teh različnih pojavov. Če ti ne bi bili odvisni od te skupne materije, v katero se morajo razdeliti, za določanje njihovih teženj ne bi bil potreben takšen zakon. Skozi neskonč ni čas bi lahko hkrati in drug za drugim zapolnjevali neskončni prostor. Torej le zato, ker so vsi ti pojavi večnih idej odvisni od ene in iste materije, mora obstajati neko pravilo njihovega pojavljanja in izginjanja, sice~ nobena ne bi naredila prostora drugi. Potemtakem je zakon ~vfa.IiloStj>bistveno povezan z zakonom vztrajnosti substance: obaaot51Vata svoj pomen zgolj drug od drugega, in v prav takšnem odnosu sta do njiju tudi prostor in čas. Kajti gola možnost nasprotnih določenosti iste materije je čas, gola možno~_~jan.ja l.·.ste m~~v vseh nasprotnih določe nostih~~. Zato smo ~~t.:ij9\' prejšnji knjigi razlagali kot z~žitev prostora in č;;sa~1>ri Če~er se ta združitev kaže kot spremembaiiKCideilcPri~ztrajanju materije, česar obča možnost je ravno kavzalnost ali postajanje. Rekli smo tudi, daie liiaterijl[~st. Razum ~razložili kot b'eJaivni ko~v-
--
z~,-!~~!~, da nl~~:~J.~ (toret~:l~r.ni. --!~::!~ \obstaJa le za flU;li1;n, da Je f~lllll njen pogoj, njen nosnec,iifen nlljni-lroretliT:1'oliko, da se spoiriIiim"tJ,I(aj smo povedali v prvi knjigi! Da bomo lahko popolnoma razumeli obe knjigi, moramo upoštevati njuno notranjo skladnost: to, kar je v resničnem svetu
L
158
nerazdružljivo povezano, kot dvoje njegovih plati, torej volja in predstava, je namreč v teh dveh knjigah razdruženo, saj je lahko ločeno, torej vsako zase, toliko bolje spoznano. Bržkone ne bo odveč, če poskusimo s primerom še dodatno osvetliti, kako ima zakon kavzalnosti pomen le v nanašanju na prostor in čas ter materjo, ki obstaja kot njuna združitev, saj ta zakon določa meje, skladno s katerimi se pojavi naravnih sil razdelijo v materijo, medtem ko se same izvorne naravne sile kot neposredne objektivacije volje, ki kot stvar na sebi ni podrejena načelu razloga, nahajajo zunaj teh form, znotraj katerih ima pomen in veljavnost le etiološka razlaga, ki ravno zaradi tega ne more nikoli pripeljati do notranjega bistva narave. - V ta namen si zamislimo, denimo, stroj, ki je konstruiran skladno z zakoni mehanike. Železne uteži s svojo težo sprožajo gibanje; bakrena kolesa se upirajo s svojo togostjo, s pomočjo svoje neprebojnosti potiskajo in dvigujejo drug drugega ter vzvode itn. Teža, togost, neprebojnost so tu izvorne, nepojasnjene sile. Mehanika navaja zgolj pogoje in način njihovega izražanja, pojavljanja, in tudi obvladovanja določene materije, prostora in časa. Na železne uteži lahko vpliva, denimo močan magnet, ki premaga njihovo težo: gibanje stroja zastane in materija takoj postane prizorišče povsem druge naravne sile, za katero nam etiološka razlaga prav tako ne poda nič drugega kot pogojev njenega nastopa, torej magnetizem. Lahko pa bakrena kolesa stroja položimo na cinkove plošče in mednje nalijemo kislo tekočino: ista materija stroja je zdaj prepuščena drugi izvorni sili, namreč galvanizrnu, ki jo obvladuje skladno s svojimi zakoni in se na njej kaže s svojimi pojavi, o katerih etiologija zopet ne more povedati kaj dosti več, kot da navede okoliščine in zakone, pod katerimi se kažejo. Ali pa pustimo naraščati temperaturo in dovajajmo kisik: stroj zgori, kar pomeni, da se stroja ob tem času in na tem kraju neubranljivo polasti povsem drugačna naravna sila, torej kemizem, ki se na njem razodeva kot ideja, kot določena stopnja objektivacije volje. - Tako nastala kovinska masa se spoji s kislino: nastane sol in oblikujejo se kristali: ti so pojav neke druge ideje, ki je sama zopet povsem nedoumljiva, medtem ko je bila njena pojavitev odvisna od pogojev, ki jih zna navesti etiologija. Kristali preperijo, se pomešajo z drugimi snovmi in iz tega požene vegetacija: torej znova nov pojav volje. Isto vztrajajočo materijo bi lahko tako spremljali v neskončnost in gledali, kako dobi zdaj 159
r
l
ena, zdaj druga naravna sila pravico do nje in si jo tudi neizogibno prilasti, da bi se v njej pojavila in razodela svoje bistvo. Določitev te pravice, torej točko v prostoru in času, kjer se uveljavlja, podaja zakon kavzalnosti, in le do semkaj seže tudi na tem zakonu temelječa razlaga. Sama sila je pojav volje in kot taka ni podrejena modusom načela razloga, kar pomeni, da je brezrazložna. Nahaja se zunaj časa, je vseprisotna in zdi se, da tako rekoč stalno čaka na pojav okoliščin, v katerih se lahko pokaže in se polasti določene materije, in sicer s spremembo sil, ki so doslej obvladovale to materijo. Čas obstaja samo za pojavitev te sile, za njo samo pa nima nikakršnega pomena: Kemične sile tisočle tja dremaj o v materiji, dokler jih ne predrami in sprosti stik z reagenti - tedaj se pokažejo. Vendar pa čas obstaja samo za to pojavitev, ne pa tudi za same sile. Galvanizem tisočletja drema v bakru in cinku, ki ležita mirno poleg srebra, ki zagori, brž ko pridejo vsi trije v zahtevanih pogojih v stik drug z drugim. Tudi v organskem svetu lahko vidimo, denimo, suho zmo, v katerem tri tisoč let drema sila, ki se tedaj, ko končno nastopijo ugodni pogoji, razraste v rastlino.* Če nam je ta obravnava razjasnila razliko med naravno silo in vsemi njenimi pojavi in če smo spoznali, da je naravna sila volja na tej določeni stopnji njene objektivacije in da mnoštvo -Gospod Pettingrew je na predavanju o egipčanskih starinah, ki ga je 16. septembra 1840 imel na Inštitutu za znanost in književnost v Londonu, pokazal pšenična zrna, ki jih je G. Wilkinson našel v neprodušno zaprti vazi veni izmed grobnic pri Tebah, kjer so morala ležati vsaj tri tisoč let. Posadil je dvanajst zrn in dobil pet čevljev visoko rastlino, katere semena so popolnoma dozorela. (Times, 21. september 1840) - Podobno je gospod Haulton leta 1830 v londonskem društvu za medicino in botaniko pokazal gomoljasto koreniko, ki so jo našli pri eni izmed egiptovskih mumij, ki jo je držala v roki, kamor so jo položili najverjetneje iz verskih razlogov, in je bila stara najmanj dva tisoč let. Posadil jo je v cvetlični lonček, kjer je takoj zaživela in pognala liste. O tem poroča Medical Journal iz leta 1830, ki ga na 196. strani oktobrske številke iz leta 1830 navaja foutnal of the Royal Institution of Great-Britain. -» V vrtu gospoda Grimstona v Herbariju v londonskem Highgate lahko vidimo polno razraščen grah, ki je zrasel iz semena, ki so ga gospod Pettigrew in uslužbenci Britanskega muzeja vzeli iz vaze, ki je bila najdena v egipčanskem sarkofa~u, kjer je morala ležati natančno 2844let.« (Times, 16. avgust 1844) - Se več, na podlagi živih krastač, najdenih v apnencu, je mogoče domnevati, da je takšne tisočletne suspenzije sposobno tudi živalstvo, če se začne z zimskim spancem in se zaradi določenih okoliščin ne prekine.
160
- v prostoru in času - pripada le pojavom ter da zakon kavzalnosti ni nič drugega kot določitev mesta posameznih pojavov v prostoru in času, bomo spoznali tudi popolno resnico in globoki smisel Malebranchevega nauka o priložnostnih vzrokih, causes occasionelles. Ta njegov nauk, ki ga še zlasti predstavlja v tretjem poglavju drugega dela tretje knjige svojih Recherches de la verite in v eclaitcissements [pojasnilih] k temu poglavju na koncu knjige, se vsekakor splača primerjati z mojim tukajšnjim prikazom in ugotoviti, da se obe učenji kljub še tako velikim razlikam v samem miselnem poteku popolnoma ujemata. Še več, naravnost občudovati moram, kako je Malebranche, povsem ujet v pozitivnih dogmah, ki mu jih je neubranljivo vsiljevala njegova doba, kljub takšnim sponam, kljub vsemu bremenu, tako sreč no in tako pravilno zadel resnico in jo znal združiti prav s temi dogmami oziroma vsaj z njihovim jezikom. Kajti moč resnice je neverjetno velika in dolgotrajna. Njene pogoste sledove najdemo v vseh, še tako bizamih in celo nesmiselnih dogmah različnih obdobij in dežel, pogosto sicer v nenavadni druščini, v čudni mešanici, a vendarle prepoznavne. Podobna je torej rastlini, ki vzklije pod velikim kupom kamenja, a se vsa znakažena, bleda in shirana vendarle vijugavo vzpenja, prebija proti svetlobi. Malebranche ima seveda prav: vsak naravni vzrok je le priložnostni vzrok, daje le priložnost, povod za pojav ene in nedeljive volje, ki je nasebstvo vseh stvari in katere stopenjska objektivacija je ves ta vidni svet. Vzrok proizvede samo pojavitev, opaznost na tem kraju in v tem času, ki je v tem smislu odvisna od njega, kar pa ne velja tudi za celoto pojava, za njegovo notranje bistvo, ki je sama volja, za katero se ne uporablja načelo razloga, saj je brezrazložna. Nobena stvar na svetu za svoj obstoj nima kakršnega koli ali občega razloga, pač pa le en razlog, zaradi katerega je ravno zdaj ravno tukaj. To, zakaj kamen kaže zdaj težo, zdaj togost ali elektriko in spet drugič kemične lastnosti, je odvisno od vzrokov, zunanjih učinkov, in je mogoče razložiti le na njihovi podlagi. Same te lastnosti, torej celotno bistvo kamna, ki ga sestavljajo te lastnosti in se zatorej kaže na omenjene načine, dejstvo, da je sploh takšen, kot je, da sploh obstaja, nima nikakršnega razloga, pač pa je zgolj kazanje te brezrazložne volje. V sak vzrok je torej priložnostni vzrok. To smo odkrili v nespoznavajoči naravi. Enako pa je tudi tam, kjer točke nastopa pojavov ne
161
I
L
določajo več vzroki in dražljaji, pač pa motivi, torej na področju delovanja ljudi in živali. Kajti tako tu kakor v naravi se pojavlja ena in ista volja, ki se zelo razlikuje po stopnjah svoje manifestacije, množi v pojavih teh stopenj in je z njihovega vidika podrejena načelu razloga, sama na sebi pa prosta vsega tega. Motivi ne določajo človekovega značaja, temveč zgolj pojavljanje tega značaja, torej dejanja; določajo zunanjo podobo njegovega življenja in ne njegov notranji pomen in vsebino, ki izvirata iz značaja, ki je neposreden pojav volje, kar pomeni, da je brezrazložen. Zakaj je nekdo zloben, nekdo drug pa dober, ni odvisno od motivov in zunanjih vplivov, denimo, od naukov in pridig, in je v tem smislu kratko malo nerazložljivo. Toda to, ali zlobnež kaže svojo zlobo v malenkostnih nepravičnostih, nizkotnih spletkah in podlostih, ki jih je deležen ozek krog njegove okolice, ali pa kot zavojevalec zatira cela ljudstva, povzroča jok in stok in preliva kri milijonov ljudi, to je zunanja forma njegovega pojava, je to, kar je nebistveno za njegov pojav, inje odvisno od okoliščin, v katere gaje postavila usoda, od okolja, zunanjih vplivov, motivov. Vendar pa njegove odločitve na podlagi teh motivov ni mogoče nikoli razložiti z njimi, pač pa izvira iz volje, katere pojav je ta človek. O tem bomo govorili v četrti knjigi. Način, kako značaj razvija svoje lastnosti, je povsem primerljiv z nači nom, kako vsako telo nespoznavajoče narave kaže svoje lastnosti. Voda ostane voda z vsemi svojimi lastnostmi: ali kot mimo jezero zrcali svoje nabrežje, ali peneče hrumi čez skale ali pa, umetno zajeta, kot tanek curek šviga kvišku, je odvisno od zunanjih okoliščin. Eno ji je prav tako naravno kot drugo, toda v odvisnosti od okoliščin kaže eno ali drugo, pripravljena je tako za eno kot drugo, vendar pa vselej ostaja zvesta svojemu značaju in vselej razkriva le njega. Tako se bo v vseh okoliščinah razodeval tudi vsak človekov značaj. Toda pojavi, ki izhajajo iz tega, bodo takšni, kakršne so bile okoliščine.
e)
Če nam je na podlagi dosedanjih obravnav naravnih sil in njihovih pojavov postalo jasno, kako daleč lahko gre razlaga, ki izhaja iz vzrokov, in kje se mora ustaviti, če noče zapasti neumni želji, da bi vsebino vseh pojavov zvedla na njihovo golo formo,
162
pri čemer ne bi na koncu ostalo nič drugega kot forma, bomo lahko tudi na splošno določili, kaj lahko zahtevamo od vsake etiologije. Vsem pojavom v naravi mora poiskati vzroke, torej okoliščine, v katerih vselej nastopajo. Zatem pa mora te zaradi različnih okoliščin raznotere pojave zvesti na to, kar deluje v vsakem pojavu in se predpostavlja pri vzroku, namreč na izvorne naravne sile, pri čemer mora pravilno razlikovati, ali različnost pojava izvira iz različnosti sile ali le iz različnosti okoliščin, v katerih se izraža sila, in hkrati tudi paziti, da za pojav različnih sil nima tega, kar je izraz ene in iste sile, le da v različnih okoliščinah, pač pa da ima, nasprotno, za izraz ene sile to, kar izvor-, no pripada različnim silam. Za kaj takšnega pa je neposredno potrebna razsodna moč. Zaradi tega je tudi tako malo ljudi sposobnih razširiti svoj uvid na področju fizike, vsi pa smo sposobni razširjati izkustvo. Lenoba in nevednost povzročata, da se vse prehitro sklicujemo na izvorne naravne sile: to se kaže z ironiji podobnim pretiravanjem v entitetah in kviditetah sholastikov. Seveda ni moj namen, da bi tu pomagal pri njihovem ponovnem uvajanju. Namesto podajanja fizikalne razlage se ne smemo sklicevati niti na objektivacijo volje in niti na Božjo ustvarjalno silo. Kajti fizika zahteva vzroke, volja pa ni nikoli vzrok: njeno razmerje do pojava nikakor ni podrejeno načelu razloga, pač pa to, kar je volja na sebi, po drugi strani obstaja kot predstava, kar pomeni, da je pojav. To razmerje je podrejeno zakonom, ki tvorijo formo spoznanja: tu mora, denimo, vsako gibanje, četudi je vselej pojav volje, vendarle imeti vzrok, iz katerega gaje mogoče razložiti v odnosu do določenega prostora in časa, torej ne na splošno, z vidika njegovega notranjega bistva, temveč kot posamezni pojav. Ta vzrok je pri kamnu mehanski, pri človekovem---.J gibanju je to motiv, vendar pa ne more nikoli manjkati. Nasprotno pa je občost, skupno bistvo vseh pojavov določene vrste, torej to, brez česar, če torej ne bi bilo predpostavljeno, razlaga na podlagi vzroka ne bi imela niti smisla niti pomena, obča naravna sila, ki mora v fiziki ostati kot qualitas oeeulta, in sicer ravno zato, ker se tu končuje etiološka razlaga in začenja metafizična. Verige vzrokov in učinkov pa nikoli ne prekine neka izvorna sila, na katero bi se morali sklicevati, niti se ta veriga, denimo, ne vrača k njej kot svojemu prvemu členu, pač pa to izvorno silo predpostavlja že naslednji člen te verige, prav tako kot tudi njen najoddaljenejši člen, saj sicer ne bi bilo mogoče ničesar razlo-
163
f-\
r
žiti. Niz vzrokov in učinkov je lahko pojav najrazličnejših sil, katerih prikazovanje usmerja ta niz, kot smo to že pokazali na primeru kovinskega stroja. Vendar pa ta različnost izvornih sil, ki jih ni mogoče izpeljevati drugo iz druge, nikakor ne prekine enotnosti verige vzrokov in povezanosti med vsemi njenimi čle ni. Etiologija narave in filozofija narave nikoli ne škodita druga drugi, pač pa gresta roko v roki in isti predmet obravnavata z različnih vidikov. Etiologija pojasnjuje vzroke, ki nujno sprožajo posamezni pojav, ki ga je treba razložiti, in kot osnovo vseh svojih razlag kaže obče sile, ki delujejo v vseh teh vzrokih in učin kih, jih natančno določa, in sicer tako številčno kot tudi z vidika njihovih razlik, zatem pa še vse učinke, v katerih v odvisnosti od različnosti okoliščin različno nastopa vsaka sila, vendar vselej skladno s svojim značajem, ki ga razvija na podlagi nezmotljivega pravila, ki se imenuje naravni zakon. Brž ko bo fizika v celoti in v vsakem pogledu zmogla vse to, bo dosegla svojo dovršitev. Tedaj ne bo več neznana nobena sila v neorganski naravi in prav tako tudi ne bo več nobenega učinka, ki ga ne bi bilo mogoče v določenih okoliščinah in skladno z naravnim zakonom dokazati kot pojava teh sil. Kljub temu pa ostaja naravni zakon zgolj v naravi opazno pravilo, skladno s katerim vselej deluje narava ob nastopu določenih okoliščin. Zato lahko seveda naravni zakon definiramo kot splošno izraženo dejstvo, kot un fait generalise, tako da bi bil popoln prikaz vseh naravnih zakonov le nekakšen